| Opis: | Namen prispevka:
Članek obravnava postopek postopne zakonodajne omejitve ustavne pravice do sojenja pred poroto v Rusiji, ki je stopila v veljavo leta 2008. Tega leta je bila obtoženim za teroristična dejanja odvzeta možnost odločitve za sojenje pred poroto. Namen prispevka je predstaviti, kako je prvotni argument varnosti pozneje omogočil dodatne omejitve te pravice.
Metode:
Raziskava temelji na kvalitativni analizi virov (predlogov zakonov, obrazložitev predlogov, zapisnikov parlamentarnih zasedanj), odločb Ustavnega sodišča Ruske federacije in ločenih mnenj sodnikov, izjav javnih uradnikov ter novinarskih prispevkov.
Ugotovitve:
Sojenje pred poroto, ki je bilo osnova temeljite sodne prenove v devetdesetih, je v nevarnosti, da postane relikt ustavne zgodovine. Postopek njegove omejitve je rezultat njegove nesposobnosti prilagoditi se realnosti ruskega kazenskega postopka kot tudi potrebe države, da se prilagodi zahtevam družbe tveganja. Zatrjujemo, da je uporaba argumenta varnosti omogočila, da je bil prvoten zakon, ki je omejil pravice teroristov, sprejet hitro in brez argumentacije. S tem je tudi odprl možnosti za nadaljnje omejitve te pravice, ki so jih utemeljevali na nedoločenem argumentu zaščite žrtev in sistemske reforme obravnave primerov. Avtorica pokaže, da so odločitve Ustavnega sodišča Ruske federacije odigrale pomembno vlogo pri propagandi omejitev sojenja pred poroto.
Praktična uporabnost:
Pristop, ki je bil uporabljen v članku, je mogoče uporabiti tudi v raziskavah drugih primerov omejevanja državljanskih pravic v imenu varnosti.
Izvirnost/pomembnost prispevka:
Članek predstavlja poskus zagotoviti empirične dokaze varnostnega paradoksa, obravnavanega v varstvoslovni literaturi. |
|---|
