Naslov: | Zlomi sosednjih vretenc po perkutani avgmentaciji osteoporotičnega zloma vretenca |
---|
Avtorji: | ID Movrin, Igor (Avtor) ID Komadina, Radko (Mentor) Več o mentorju...  |
Datoteke: | DR_Movrin_Igor_2011.pdf (4,79 MB) MD5: 1DA166D76537642C97B3A5AE6CF6F896 PID: 20.500.12556/dkum/7e29bb5b-9345-49a0-af3b-7b90d3cfd08c
|
---|
Jezik: | Slovenski jezik |
---|
Vrsta gradiva: | Doktorska disertacija |
---|
Organizacija: | MF - Medicinska fakulteta
|
---|
Opis: | Uvod: Osteoporotični zlomi vretenc so vse pogosteje zdravljeni minimalno invazivno z eno od metod perkutane avgmentacije, z balonsko kifoplastiko (BK) ali vertebroplastoko (VP). Obe metodi naj bi bili uspešni pri odpravi bolečin, obstaja pa sum povečanega vpliva obeh metod na zlome sosednjih vretenc.
Še vedno ostaja nejasno, ali so zlomi sosednjih vretenc po BK in VP posledica povečane togosti vretenca kot posledica same avgmentacije ali pa so preprosto posledica napredovale osteoporoze. Po objavljenih podatkih naj bi izliv cementa v medvretenčni prostor povečal tveganje za zlom sosednjega vretenca.
Namen raziskave je bil oceniti tveganje za zlom sosednjega vretenca po opravljeni BK v primerjavi z VP in določiti možne dejavnike tveganja za zlome sosednjih vretenc.
Bolniki in metode: Triinsedemdeset bolnikov z bolečimi osteoporotičnimi zlomi vretenc je bilo vključenih v prospektivno nerandomizirano raziskavo. BK je bila opravljena pri 46 bolnikih (51 vretenc) in VP pri 27 bolnikih (32 vretenc). Na prvem pregledu bolnikov po utrpelem OZV smo predooperativno opravili klinične in radiografske preiskave. Pooperativni kontrolni pregledi, zajeti v analizi rezultatov, so bili prvi pooperativni dan in 1 leto po opravljeni avgmentaciji.
V kontrolno skupino smo vključili bolnike z OZV z manjšo lokalno kifoze (<15°) in brez hujše bolečnosti. Te bolnike smo zdravili na konzervativen (neoperativen) način (ortoza, analgetiki).
Rezultati: Eno leto po ugotovljenem OZV je do zloma sosednjega vretenca prišlo pri 3 od 46 (6.5%) bolnikov, zdravljenih z BK in pri 2 od 27 (7.4%) bolnikov, zdravljenih z VP. V kontrolni skupini konzervativno zdravljenih bolnikov je v 1 letu do zloma sosednjega vretenca prišlo pri 10 od 64 bolnikov (21.7%).
Kot pomembna napovedna dejavnika za zlom sosednjega vretenca sta se izkazala stopnja lokalne kifoze in MKG. Pri operativno zdravljenih bolnikih z MKG ≥-3.0 je prišlo do zloma sosednjega vretenca v večjem deležu (4/20, 20%) kot pri bolnikih z MKG <-3.0 (1/53, 2%) (p=0.011). Bolniki, ki so imeli pooperativno lokalno kifozo <9°, so doživeli zlom sosednjega vretenca v manjšem deležu (1/52, 2%) kot bolniki z lokalno kifozo ≥9° (4/21, 19%) (p=0.013).
Obeti za zlom sosednjega vretenca so bili pri bolnikih z višjo stopnjo pooperativne lokalne kifoze (≥9°) 12-krat (95% IZ: 1.25-114.88) večji kot pri nižji stopnji kifoze (<9°), ter 13-krat (95% IZ: 1.35-124.81) večji pri višji T vrednosti MKG (≥-3.0) kot pri nižji (<-3.0).
V nobenem primeru zloma sosednjega vretenca nismo ugotavljali intervertebralnega izliva cementa. Z avgmentacijo dosežena pooperativna poprava kota kifoze je bila signifikantno večja
pri BK v primerjavi z VP (7.7 ± 4.5 oz. 2.3 ± 2.3) (p=0.001). V obeh skupinah je po operativnem posegu prišlo do bistvenega upada VAS vrednosti (mediana predoperativna vrednost VAS obeh skupin=9). Bolniki obeh skupin so po operativnem posegu stopnjo bolečine ocenili podobno (mediana VAS vrednost=2).
Pri konzervativno zdravljenih bolnikih je utrpelo zlom sosednjega vretenca 9/39 (23%) bolnikov z lokalno kifozo ob zlomu prvega vretenca ≥5.0° in le 1/22 (5%) bolnikov z lokalno kifozo ob zlomu prvega vretenca <5.0° (p=0.061). Med bolniki z MKG ≥ -2.6 je imelo zlom sosednjega vretenca 8/31 (26%) bolnikov, med bolniki z MKG < -2.6 pa 2/30 (7%) bolnikov (p=0.044). Obeti za zlom sosednjega vretenca so bili pri bolnikih z višjo stopnjo lokalne kifoze (≥5.0°) ob ugotovljenem zlomu prvega vretenca 6.3 krat (95% IZ: 0.74, 53.54) (p=0.092) večji kot pri bolnikih z nižjo stopnjo lokalne kifoze (<5.0°), ter 4.87 krat (95% IZ: 0.94, 25.22) (p=0.059) večji pri bolnikih z višjo T vrednostjo MKG (≥ -2.6 ) kot pri bolnikih z nižjo T vrednostjo MKG (< -2.6).
Zaključek: Naši rezultati kažejo, da sta BK in VP metodi z nizkim tveganjem za zlom sosednjega vretenca. Najpomembnejša dejavnika tveganja za zlom sosednjega vretenca po perkutani avgmentaciji OZV sta stopnja osteoporoze in spremenjena biomehanika hrbtenice kot posledica lokalne kifoze.
Na podlagi p |
---|
Ključne besede: | Balonska kifoplastika, Mineralna kostna gostota, Osteoporoza, Primerjalna analiza, Vertebroplastika, Zlom sosednjega vretenca |
---|
Kraj izida: | [Maribor |
---|
Založnik: | I. Movrin] |
---|
Leto izida: | 2011 |
---|
PID: | 20.500.12556/DKUM-21136  |
---|
UDK: | 61 |
---|
COBISS.SI-ID: | 259143424  |
---|
NUK URN: | URN:SI:UM:DK:7FKTZYOE |
---|
Datum objave v DKUM: | 28.11.2011 |
---|
Število ogledov: | 4803 |
---|
Število prenosov: | 372 |
---|
Metapodatki: |  |
---|
Področja: | MF
|
---|
:
|
MOVRIN, Igor, 2011, Zlomi sosednjih vretenc po perkutani avgmentaciji osteoporotičnega zloma vretenca [na spletu]. Doktorska disertacija. Maribor : I. Movrin. [Dostopano 31 marec 2025]. Pridobljeno s: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=21136
Kopiraj citat |
---|
| | | Skupna ocena: | (0 glasov) |
---|
Vaša ocena: | Ocenjevanje je dovoljeno samo prijavljenim uporabnikom. |
---|
Objavi na: |  |
---|
Postavite miškin kazalec na naslov za izpis povzetka. Klik na naslov izpiše
podrobnosti ali sproži prenos. |