| Abstract: | Magistrsko delo obravnava temo lažnih novic. Lažne novice so izraz, ki ga dandanes slišimo povsod. Zamisel o oblikovanju lažnih informacij sama po sebi ni nova, podrobno proučevanje teh novic pa je dokaj nova tema, ki je začela svojo prepoznavnost dobivati z volitvami v Združenih državah Amerike leta 2016. V literaturi lahko zasledimo več različnih definicij lažnih novic. Te definicije se v večini ujemajo v tem, da lažne novice opredeljujejo kot popolnoma izmišljene ali prilagojene informacije z namenom širjenja politične agende ali denarnega dobička. Poleg lažnih novic obstajajo tudi oblike, ki so lažnim novicam sorodne, kot so recimo parodije in satire, izmišljene informacije, ki nimajo slabih namenov, saj je njihov namen zabavanje bralcev. Glede na večino definicij pod lažne novice ne spadajo novice, pri katerih gre za napako brez neposrednega namena zavajanja ali dobička. K temi lažnih novic spada tudi manipulacija vsebine, ki zajema prilagajanje statističnih podatkov ter urejanje fotografij in videoposnetkov. V zadnjih nekaj letih je zaradi napredka tehnologije manipulacija vsebine postala lažja, s tehnologijo pa je mogoče posneti tudi lažne govore javnih oseb. S tem namenom se je povečala raba umetne inteligence in vloga te pri kreaciji lažnih novic. Umetna inteligenca se lahko uporabi za kreacijo slik, ki zavajajo publiko glede nekega dogodka. Na osnovi posnetkov govora neke osebe lahko ustvarimo posnetke, na katerih ta oseba govori, karkoli hočemo. S pomočjo »deepfake« tehnologije lahko manipuliramo posnetke slavnih oseb, da govorijo in počnejo, kar hočemo. Družbeni mediji so prav tako tesno povezani z obstojem lažnih novic, saj so glavna lokacija njihovega deljenja in širjenja. Med težave družbenih medijev spadajo ljudje, ki se pretvarjajo, da so druga oseba s slabimi namerami in t. i. »echo chambers« oziroma zaprte skupine ljudi z enakimi interesi, ki sprejemajo in delijo zgolj novice, ki so skladne z njihovimi mnenji. Zelo velika težava na družbenih medijih, predvsem na Twitter-ju/X-u, so t. i. »boti« – programi, ki posnemajo ljudi na družbenih omrežjih in delijo povezave, pogosto kot lažne novice. Nekatere študije (Shao, et al., 2018) navajajo, da so ti roboti krivi za večino deljenih lažnih novic, medtem ko druge (Vosoughi, Roy, & Aral, 2018) kažejo, da so ljudje in roboti skoraj enako krivi za širjenje lažnih novic. Ljudje imajo celo večji delež pri deljenju novic, ki so lažne, saj imajo lažne novice večji čustveni vpliv na človeka, medtem ko roboti enako pogosto delijo lažne in resnične novice. Dosedanje raziskave se ukvarjajo z različnimi vidiki lažnih novic. Prva od teh se je ukvarjala z mnenjem odraslih prebivalcev v Združenih državah. Raziskava o mnenju odraslih prebivalcev ZDA o lažnih novicah (Mitchell, Gottfried, Walker, Fedeli, & Stocking, 2019) ugotavlja, da polovica vseh vprašanih lažne novice pojmuje kot eno največjih od težav države, ki negativno vpliva na zaupanje v vlado in ostale prebivalce. Vprašani so za največji vir lažnih novic pojmovali politike, bili pa so mnenja, da so za rešitev težav lažnih novic najbolj odgovorni mediji. Večina vprašanih je izjavila, da se srečujejo z lažnimi novicami, pri čemer sta glavna razloga širjenje agend in dobiček. Polovica vprašanih je priznala, da so že delili lažne novice, vendar je le desetina vedela, da so novice lažne, preden jih je delila, medtem ko so ostali to izvedeli pozneje. Nekatere študije se ukvarjajo s širjenjem lažnih novic na spletu. Pri eni od njih (Allcott, Gentzkow, & Yu, 2018) so ugotovili, da je deljenje lažnih novic na Facebooku upadlo, medtem ko na Twitterju narašča. Pri drugi (Guess, Nagler, & Tucker, 2019) so ugotovili, da število deljenih lažnih novic narašča s starostjo uporabnika. Ugotovljeno je bilo prav tako, da uporabniki, ki objavljajo največ povezav, objavijo manj lažnih novic kot tisti, ki objavljajo manj povezav. Iz tega je mogoče sklepati, da za širjenje lažnih novic morda niso krivi tisti, ki najbolj pogosto delijo. Pri eni od raziskav (Loos & Nijenhuis, 2020) so ustvarili stran z lažnimi novicami, ki so jih uporabniki delili na Facebooku. Ugotovili so, da starejši uporabniki veliko pogosteje kliknejo na takšne novice oziroma jih komentirajo. Poleg tega je večina ljudi reagirala zgolj na osnovi naslova, ne da bi kliknila na članek. Obstajajo tudi raziskave, ki primerjajo odnos moških in žensk do lažnih novic. Rezultati (Almenar, Aran-Ramspott, Suau, & Masip, 2021) so pokazali, da so razlike med spoloma manjše, kot smo pričakovali. Starejše ženske so pokazale nekoliko večjo zaskrbljenost glede lažnih novic od moških, medtem ko pri mlajših ni bilo razlik. Ženske so za glavni vir širjenja lažnih novic krivile Facebook in Instagram, moški pa Twitter. Moške so bolj zanimale politične novice in so prebirali več novic nasploh, vendar pa slednje ni privedlo do boljšega prepoznavanja lažnih novic. Nekatere raziskave (van der Linden, Panagopoulos, & Roozenbeek, 2020) primerjajo odnos do lažnih novic v Združenih državah na osnovi politične opredelitve. Anketiranci so v veliki meri opazili novice organizacij nasprotne ideološke usmeritve kot lažne novice; tri četrtine republikancev je tako imelo CNN za vir lažnih novic, medtem ko je več kot polovica liberalnih anketirancev pojmovala za lažne novice Fox News. Konzervativci so manj kot liberalci zaupali popularnim medijem.
Zgodovina kaže, da lažne novice obstajajo že od časov pred našim štetjem, ko so kamnite tablice in drugi zapisi poveličevali vodje in so tisti, ki so znali brati, imeli veliko moč nad ostalimi. Z izumom tiska se je pismenost povečala, s čimer se je povečalo širjenje lažnih novic. Tisti, ki so imeli politično ali finančno moč, so lahko naročali tiskanje informacij, ki so jih nameravali širiti. Že v 18. stoletju se je omenjal vpliv lažnih novic in težave pri soočanju z njimi. Z lažnimi novicami je tesno povezana propaganda, ki pa je zaradi druge svetovne vojne dobila zelo negativen prizvok, pred tem pa ta termin ni imel povsem negativne konotacije. Lažne novice so imele pomembno vlogo v obdobju pandemije COVID-19. Mnogi ljudje so zaradi spreminjajočih se navodil s strani vlade in spreminjajočih se stališč s strani medijev izgubili zaupanje do novic. Širile so se številne govorice, npr. o 5G stolpih kot povzročiteljih virusa. Za ilustracijo razpona lažnih novic smo izvedli primerjalno analizo dveh člankov z lažnimi novicami, ki sta se med seboj zelo razlikovala. Eden je bil že na videz neresen, saj je vseboval senzacionalistične in nestrokovne izraze, medtem ko je bil drugi strokovno strukturiran ter potencialno zelo zavajajoč. Primerjali smo vire, uporabljene slike, besede in strukturo spletne strani obeh člankov. V literaturi najdemo osem postopkov identifikacije lažnih novic (IFLA, 2019). Ti postopki zajemajo preverjanje strani, podrobno branje članka, preverjanje avtorja, virov in datuma, ugotavljanje, ali je novica satirična, preverjanje lastnih predpostavk in uporabo strani za preverjanje dejstev. Na osnovi zaključkov dosedanjih raziskav smo predlagali, da se lažne novice uporabljajo kot tema pri poučevanju šolskega predmeta angleščina, predvsem ko gre za tuj jezik, da bodo učenci v prihodnosti lažje identificirali lažne novice in zmanjšali njihovo širjenje. Izpostavljeno je še bilo, da nekatere šole že poučujejo medijsko pismenost z namenom boja proti lažnim novicam. Empirični del je temeljil na anketah, izvedenih med letoma 2018 in 2024, ki smo jih delili po spletu. Prvo anketo so rešili 104 posamezniki, drugo pa 150 posameznikov. Zaradi majhnega vzorca anketi nista popolnoma primerni za posploševanje na celotno populacijo ali na vse uporabnike spleta, ampak sta lahko uporabljeni kot izhodišče za nadaljnje raziskave tega področja z večjim obsegom. Pri anketi iz leta 2018 so veliko odzivov prispevali moški in mladi, medtem ko je bil pri anketi iz leta 2024 vzorec dokaj enakomerno razporejen. Pri obeh anketah so bili skoraj vsi anketiranci iz Evrope in Severne Amerike, zato rezultati ne morejo biti posplošeni na druge celine. Večina vprašanih je novice iskala po spletu. Radio, televizijo in tisk je leta 2018 uporabljala tretjina, leta 2024 pa četrtina vprašanih. Največ vprašanih je zaupalo medijem BBC, New York Times in CNN, medtem ko četrtina vprašanih v obeh letih ni zaupala nobenemu ponudniku novic. Hipoteza, da ljudje najbolj zaupajo velikim ponudnikom novic, je bila delno ovržena, saj je – z izjemo nekaterih velikih ponudnikov – zaupanje zelo nizko. Vprašani imajo podobno zaupanje do lokalnih in državnih ali mednarodnih novic, kar je ovrglo našo hipotezo, da večina ljudi bolj zaupa državnim in mednarodnim novicam. Potrjena je bila hipoteza, da družbenim medijem vprašani ne zaupajo kot viru novic, je pa veliko vprašanih pojmovalo družbene medije za dober začetek za prejemanje novic, ki jih nato dodatno raziščejo drugje. Zaupanje socialnim medijem kot viru novic se je med letoma 2018 in 2024 nekoliko povečalo. Ovržena je bila hipoteza, da večina ljudi pregleda le en vir, saj je velika večina vprašanih trdila, da preverijo za določeno temo vsaj dva vira. Večina vprašanih včasih ali redko verjame novicam samo na osnovi naslova, ne da bi prebrali celoten članek. Vse vprašane osebe se srečujejo z lažnimi novicami. V obeh letih je polovica anketirancev lažne novice srečevala občasno, tretjina pa pogosto. Potrjena je bila hipoteza, da je politična usmeritev pojmovana kot najpogostejši razlog lažnih novic, saj sta leta 2018 dve tretjini vprašanih izbrali ta odgovor, leta 2024 pa več kot polovica. Večina vprašanih se z lažnimi novicami spopada tako, da preverja različne vire. Skoraj vsi vprašani so mnenja, da bi moral vir novic, ki objavi nekaj, kar se izkaže za lažno, objaviti popravek, medtem ko polovica meni, da bi se vir moral opravičiti in članek odstraniti. Četrtina anketiranih je podala mnenje, da je pandemija COVID-19 zelo znižala njihovo zaupanje novicam, medtem ko je tretjina izrazila nekoliko manjše zaupanje, kar potrjuje našo hipotezo o vplivu pandemije na zaupanje novicam. Zadnjih osem vprašanj je anketirancem ponudilo naslov neke novice in jim zadalo nalogo, da na osnovi samega naslova opredelijo, ali je navedena novica lažna ali resnična. Prvi naslov je velika večina ustrezno označila za lažnega. Drugi naslov je večina označila za lažnega, četudi je bil resničen. Tretji naslov je večina pravilno označila za lažnega, enako tudi četrtega. Peti naslov je bil resničen, delež odgovorov za lažno in resnično pa je bil približno enak. Peti naslov je večina ustrezno označila za lažnega. Pri sedmem naslovu, ki je bi lažen, je bil delež obeh vrst odgovorov približno enak. Tudi pri zadnjem naslovu, ki je bil resničen, je bil delež obeh vrst odgovorov približno enak. Pri nekaterih naslovih je prišlo do opaznih razlik med različnimi skupinami, na splošno pa prepoznavnih razlik med različnimi skupinami glede na spol, lokacijo, starost in izobrazbo ni bilo veliko, zato smo ovrgli hipotezi, da bodo Severni Američani in višje izobraženi bolje prepoznali lažne novice na osnovi naslova. |
|---|
