Opis: | Prepoznavanje in točno kategoriziranje obraznih izrazov čustev sta ključnega pomena v socialnih interakcijah (Reyes idr., 2018; Schmidt in Cohn, 2001; Young in Wilson, 2018) in sta povezana z različnimi socialnimi funkcijami (Matsumoto idr., 2008). Iz obraznih izrazov lahko pridobimo informacije o čustvenih stanjih osebe (Ekman in Oster, 1979; Knutson, 1996; Matsumoto idr., 2008; Young in Wilson, 2018), prav tako nam pomagajo razumeti namere drugih (Ko, 2018; Matsumoto idr., 2008). Obrazni izrazi imajo pomembne komunikacijske funkcije (Scherer in Grandjean, 2008), saj drugim posredujejo informacije o posameznikovih potrebah ali namenih (N. George, 2013). Zato je razumevanje procesov prepoznavanja čustev in dejavnikov, ki ovirajo ali spodbujajo natančno prepoznavanje obraznih izrazov, ključna tematika pri raziskovanju čustev.
Predhodne študije so izpostavile vpliv rase (Friesen idr., 2019; Hugenberg idr., 2010; Wickline idr., 2009), kulture (Elfenbein in Ambady, 2002b; Wickline idr., 2009) in skupinske pripadnosti/identifikacije na splošno (Thibault idr., 2006; Weisbuch in Ambady, 2008) na natančnost prepoznavanja čustev iz obraznih izrazov in posledično na
VIII
čustveno komunikacijo. Prav tako naj bi družbena stališča in implicitni predsodki vplivali na posameznikovo zaznavanje čustev iz obraznih izrazov, ki jih izražajo drugi (Hugenberg in Bodenhausen, 2003). Na način sporočanja čustev lahko pomembno vpliva tudi motivacija. Morebitne nesporazume med pripadniki različnih (etničnih) skupin je mogoče delno pripisati pomanjkanju motivacije, ki jo imajo posamezniki za razumevanje/interpretiranje čustev posameznikov iz drugih skupin (Thibault idr., 2006).
Pristranskost posameznikov znotraj skupine (angl. in-group bias) se nanaša na večjo natančnost posameznikov pri ocenjevanju čustvenih izrazov iz svoje skupine (znotraj skupine), kjer tako posameznik, ki čustvo izraža, kot ta, ki ga zaznava, pripadata isti skupini, saj ti bolje razumejo kulturno specifične elemente čustvenega izražanja v skupini, ki ji pripadajo (Elfenbein, 2015; Elfenbein in Ambady, 2002a). Ta pojav je bil opažen v več študijah (npr. Bernstein idr., 2007; Elfenbein in Ambady, 2002b; Liedtke idr., 2018; Wickline idr., 2009; Young in Hugenberg, 2010). Posamezniki, ki se identificirajo z določeno skupino, bolje prepoznavajo izraze posameznikov, ki jih dojemajo kot pripadnike te skupine (Thibault idr., 2006). Razlike v medkulturnem prepoznavanju čustev so bile povezane tudi s poznavanjem skupine, ki ji posamezniki pripadajo (Elfenbein in Ambady, 2002b). Wu in sodelavci (2024) so prav tako poročali o medskupinski pristranskosti v povezavi z modulacijo uspešnosti diskriminacije nasmehov, pri čemer so ugotovili, da so posamezniki ocenili nasmehe članov lastne skupine kot bolj pristne. Presenetljivo je Young (2017) ugotovil, da posamezniki bolje razlikujejo med namernimi in spontanimi nasmeški, ki jih kažejo člani zunaj skupine, ki ji pripadajo, in ne obratno. Raziskovalec je to razlagal kot dokaz zunajskupinske prednosti (angl. out-group advantage).
Dosedanje študije, ki so proučevale pristranskosti pri prepoznavanju čustev na podlagi socialne kategorizacije, niso bile vedno dosledne, prav tako je razumevanje osnovnih procesov, ki so v omenjeno pristranskost vključeni, še vedno omejeno. Namen te študije je bil proučiti razvoj vzorcev razlikovanja med pristnimi in namernimi nasmeški ob uvedbi informacij o družbeni skupini ter proučiti, kako informacije o posameznikovi skupini vplivajo na natančnost razlikovanja med nasmeški (znotraj paradigme minimalnih skupin). Prav tako smo raziskali, kako informacije o skupini posameznika vplivajo na
IX
motivacijo, da več pozornosti namenimo članom skupine, ki ji pripadamo, kot pa ljudem zunaj te skupine, ko gre za presojanje pristnosti nasmeha. Bolj specifično smo predpostavili, da bodo udeleženci uporabili bolj blago merilo pri presojanju pristnosti nasmehov v lastni skupini (pozitivna pristranskost) in strožje merilo pri presojanju pristnosti nasmehov zunaj lastne skupine (prednost pri odkrivanju prevar) ter da bo motivacija za pravilno prepoznavanje čustvenih izrazov večja pri posameznikih iz lastne skupine v primerjavi s posamezniki zunaj skupine, ki ji pripadajo.
V raziskavo je bilo vključenih 227 udeležencev iz Severne Irske in Republike Irske. Vsi udeleženci so med eksperimentom opravili dva sklopa poskusov, pri čemer so videli več posnetkov nasmehov, ki smo jih izbrali iz že obstoječe baze UvA-NEMO smile database (Dibeklioğlu idr., 2012), in ocenili njihovo pristnost. V prvem sklopu pri ocenjevanju pristnosti nasmehov udeleženci niso prejeli nobenih informacij o skupinski pripadnosti posameznikov, ki so jih videli na posnetkih. V drugem sklopu so bili udeleženci na podlagi navidezne mere osebnosti (z namenom vzbujanja občutka skupinske pripadnosti znotraj paradigme minimalnih skupin) dodeljeni v eno od dveh skupin (tip osebnosti kroga ali tip osebnosti kvadrata). Udeleženci pri tem niso vedeli, da je bila vsakemu posamezniku dodeljena osebnost kroga, ki ni bila povezana z njihovimi predhodnimi odgovori. Po tem so si udeleženci ogledali iste videoposnetke kot v prvem sklopu, vendar so pri tem prejeli tudi informacije o tipu osebnosti posameznika, ki je prikazan v videoposnetku. V zgornjem desnem kotu se je prikazal kvadrat, krog ali ni bilo prikaza oblike. Po podani oceni o pristnosti prikazanih nasmehov so udeleženci odgovorili na vprašanja o njihovi stopnji identifikacije s skupino, ki ji pripadajo, in skupino, ki ji ne pripadajo, ter navedli raven svoje motivacije pri posvečanju posameznikom iz katere koli skupine.
Za namen proučevanja vzorcev diskriminacije med pristnimi in namernimi nasmeški pri udeležencih smo izračunali metrike teorije zaznavanja signalov (angl. Signal Detection Theory), pri čemer smo kot mero občutljivosti uporabili vrednost d’ (d-prime), za mero tendence ocene nasmeha kot pristnega ali namernega pa kriterij c. Zastavljene hipoteze smo analizirali z uporabo enosmerne analize variance znotraj subjektov (within-subjects ANOVA). Rezultati statističnih analiz so pokazali, da pri natančnosti razlikovanja pristnosti nasmeha ni bilo prednosti niti znotraj niti zunaj skupine. Izkazalo se je torej, da
X
informacija o skupinski pripadnosti posameznika na posnetku ni statistično pomembno vplivala na učinkovitost/natančnost presojanja pristnosti prikazanih nasmehov. Vendar pa je bil prag udeležencev za označitev nasmeha kot pristnega pri posameznikih, ki so pripadali isti skupini, bistveno nižji, pri posameznikih, ki niso pripadali isti skupini, pa je bil opazen nasprotni, statistično sicer neznačilen trend. Prav tako smo ugotovili, da je bila motivacija za presojanje pristnosti nasmehov posameznikov najvišja, ko je posameznik v videoposnetku pripadal enaki skupini kot udeleženec. Na zastavljeno raziskovalno vprašanje smo tako dobili odgovor, da na vzorcu udeležencev naše raziskave prisotnost informacije o skupinski pripadnosti posameznika na posnetku ni statistično značilno vplivala na učinkovitost presojanja pristnosti nasmehov. Glede dveh zastavljenih hipotez pa so rezultati delno podprli eno hipotezo ter v celoti potrdili drugo. Razlage za pridobljene rezultate smo iskali v podobnih predhodnih študijah, razloge za morebitna odstopanja naših ugotovitev od predhodne literature pa v pomanjkljivostih naše raziskave, kot so npr. uporabljena baza videoposnetkov nasmehov, vzorec udeležencev v raziskavi, zasnova študije ipd. |
---|