| Abstract: | Namen dela: Družinska medicina predstavlja enega od ključnih dejavnikov organizacije vsakega modernega in kakovostnega zdravstvenega sistema. Ob tako pomembni nalogi, ki jo v zdravstvenemu sistemu skuša uresničevati družinska medicina, je smiselno pričakovati ustrezne delovne razmere, ki vključujejo tudi kakovostno izobraževanje bodočih specialistov družinske medicine. Pri tem so izjemnega pomena dobri mentorji in primerna organizacija ustanove, ki lahko mlademu zdravniku v svojih ambulantah zagotovi ustrezne pogoje dela. Namen naše raziskave je bil preveriti delovne razmere slovenskih specializantov družinske medicine v ambulantno-modularnem delu specializacije in izmeriti njihovo zadovoljstvo delovnimi razmerami.
Metode: Uporabili smo presečno obliko študije. Podatki so bili zbrani z tridelnim vprašalnikom, ki je bil razdeljen 105 slovenskim specializantom družinske medicine (v tem trenutku 29,75 % vseh specializantov družinske medicine v državi) v ambulantno-modularnem delu specializacije. Prvi del vprašalnika se je nanašal na sociodemografske značilnosti specializantov družinske medicine, drugi del pa na delovne razmere, v katerih opravljajo program specializacije. Poudarek je bil na mentorstvu, zagotavljanju ustreznih prostorov in opreme za diagnostiko ter redno delo, ureditvi ustrezne zasebnosti pri delu, srečanju z regionalnim koordinatorjem, uporabi računalnika, ustreznih izobraževanjih, uporabi poklicnih kartic, ustreznem plačnem razredu ipd. Tretji del ankete je vseboval vprašanja o zadovoljstvu zaposlenih (notranji odnosi, motivacija in zavzetost, občutek pripadnosti instituciji, struktura organizacije, strokovna usposobljenost in učenje, zavedanje poslanstva, vizije in ciljev, notranja komunikacija in informacije).
Rezultati: Raziskava je pokazala, da je naslednjih 7 od 25 organizacijskih in delovnopravnih dejavnikov pomembno povezanih s specializantovim splošnim zadovoljstvom delovnimi razmerami: lokacija dela s pacienti, zasebnost prostora, dostopnost glavnega mentorja, stalnost populacije bolnikov, ustrezen prostor za odmor, plačana nadomeščanja izven delovnega časa in ustreznost plačnega razreda.
Zaključek: V raziskavi smo predstavili delovne razmere slovenskih specializantov družinske medicine v ambulantno-modularnem delu specializacije. S pridobljenimi rezultati lahko opozorimo na določena slabša področja delovnih razmer specializantov in s tem vplivamo na njihovo izboljšanje. Ugotovili smo, katera področja delovnih razmer pomembno vplivajo na zadovoljstvo specializantov družinske medicine v Sloveniji ter s tem pridobili priložnost za predlaganje sprememb in s tem izboljšanje samega programa usposabljanja. Posledično bi lahko povečali učinkovitost poteka specializacije in predvsem zmanjšali stres pri specializantih. |
|---|
