| Abstract: | Namen: Zanimalo nas je, s kolišno anksioznostjo in kako se z njo spopada bolnik, medtem ko v bolnišnici čaka na operativni poseg. Metode: V raziskavo smo vključili 154 bolnikov s štirih različnih kirurških oddelkov. Med njimi je bilo 62 žensk in 92 moških v starosti od 24 do 86 let (s povprečno starostjo M = 58,8 let). Uporabili smo naslednje psihološke instrumente: polstrukturiran intervju, The State-Trait Inventory for Cognitive and Somatic Anxiety (STICSA) in The Brief Cope Inventory. Rezultati: 50 % v raziskavo vključenih bolnikov je izjavilo, da se bojijo operacije, 28 % je strah anestezije ne glede na vrsto anestezije, 54% bolnikov pa je zaskrbljenih, kako bo po operaciji. Ženske so pogosteje izražale strahove in so tudi bile bolj zaskrbljene. Na uporabljenih preizkušnjah so izkazale več znamenj situacijske in stalno prisotne anksioznosti (Mas % SDas = 32,58 % 8,01; Mat % SDAT = 35,16 % 8,97; splošno Ma % SDa = 67,74 % 15,44) kot moški (Mas % SDas = 28, 11 % 6,21; Mat % SDat = 30,29 % 7,48; in general Ma % SDa = 58,40 % 12,74). V rizično skupino sodijo tudi starejši moški s šibko socialno podporo. Manj pogosto in manj neposredno izražajo svoje potrebe in čustva in so v svojem socialnem okolju manj aktivni v iskanju informacij in nasvetov. Zaključek: Ni potrebno, da bi bolnike vznemirjale bojazni in skrbi, sploh ker je znano, da zvišan nivo pacientove anksioznosti slabo vpliva na potek in izid kirurškega posega. Prav zato je pomembno, da se bolnikom, ki jih mučijo bojazni in skrbi, omogoči pomoč. Organizirana pre-operativna pomoč zahteva dobro usposobljen negovalni tim, ki razen poznavanja pojava anksioznosti obvlada tudi komunikacijske veščine in tehnike sproščanja. |
|---|
