| Opis: | Skozi zgodovino je bila vsa dejavnost razvoja podjetij predmet neke oblike metodologije, kot npr. tekoči trak, ki ga je uvedel Henry Ford in zaznamoval drugo industrijsko revolucijo. Takšne metodologije so namenjene prilagajanju razvoja, da bi postal cenejši, hitrejši in učinkovitejši.
Pojav računalnikov nam je prinesel nov izdelek, programsko opremo, nekaj povsem novega in za kar ni bilo definirane metodologije. Tehnološki razvoj računalnikov je tako hiter, da se je programska oprema razvijala skupaj z njimi, potreba po hitrejšem razvoju in dostavi je postajala vedno nujnejša. Prav to je leta 2001 spodbudilo nastanek agilnega manifesta, ki je predmet tega diplomskega dela, dokumenta, ki je želel ustvariti temelje o tem, kako naj bi razvoj programske opreme ustrezal potrebam sodobnega sveta.
Danes agilne metodologije označujemo kot tiste, ki sledijo vsem ali skoraj vsem načelom, opisanim v manifestu agilnosti, vendar te metodologije niso nastale kot posledica tega dokumenta, mnoge so obstajale že prej, druge pa so nastale pozneje ali pa so le nadgradnja neke metode. Ko pa govorimo o agilnih metodologijah, so te metodologije dobro definirane in so danes v IT-svetu dobro poznane kot metoda Scrum, metoda Kanban, vitko ali ekstremno programiranje.
Razvoj programske opreme je v zlatem obdobju na komercialnem področju. Odvisnost od programske opreme je tako močna, da narašča potreba po hitrejšem razvoju in dostavi izdelkov. Ta naraščajoča potreba pomeni, da sprejemanje in uporaba agilnih metodologij cveti tudi zaradi njihovih glavnih značilnosti, ki so v teoriji hiter razvoj in neprekinjena dobava majhnih delov izdelka ter stalen stik s stranko za povratne informacije, da bi izpolnili njihove potrebe. Praksa pa je lahko v mnogih primerih drugačna, od napačne uporabe agilnosti do prilagajanja agilnosti specifičnim primerom uporabe, do uporabe agilnosti, ko je le-ta popolnoma nepotrebna.
Uporaba agilnih namesto tradicionalnih metodologij prinaša prednosti, kot so manjše breme za razvojne ekipe, boljša kakovost izdelkov, manjše tveganje, večja produktivnost ali bolj motivirana ekipa. Prednosti so večje od slabosti oz. pomanjkljivosti, ki jih je mogoče odpraviti, da bi zmanjšali njihov vpliv na ekipo in izdelek.
Danes so agilne metode tako razširjene, da obstajajo celo študije primerov, v katerih so se le-te uporabljale v naftni in kemijski industriji ter v komunalnih storitvah. V teh primerih so z uporabo agilnih metod prihranili milijone dolarjev.
Ko govorimo o študijah primerov ali o teoriji agilne metodologije, imamo v mislih kot edino merilo ekonomski ali finančni vidik podjetja. V tem diplomskem delu nameravamo ubrati netradicionalen pristop in pri ljudeh, ki metode vsakodnevno uporabljajo, preveriti, ali je dejanski uspeh skladen s teoretičnim. Izvedli smo raziskavo ter jo v obliki ankete objavili na reprezentativna spletna mesta na temo informacijskih tehnologij. Analiza ankete kaže, da so agilne metode v praksi res priljubljene, a dejanski uspeh ne dosega teoretičnega. Mnoga podjetja podcenjujejo zahtevnost koordiniranja z agilnimi metodami, zato naloge delijo med že preobremenjene člane ekipe. Po drugi strani pa se zdi, da je veliko ljudi nezadovoljnih z uporabo agilnih metod, saj le-te povečujejo delovni pritisk ali pa menijo, da za določen projekt sploh niso primerne. |
|---|
