| Opis: | H. P. Lovecraft (1890–1937) je desetletja po svoji smrti buril domišljijo bralcev s svojimi kratkimi zgodbami iz žanra grozljivk. Njegov podžanr, kozmična grozljivka, je preko simbolov in svojevrstnega stila pisanja širil filozofijo kozmicizma. Neutrudno je pisal, a zaradi perfekcionizma njegov literarni opus ni zelo obsežen.. V njegovih delih najdemo več različnih bitij, ki spadajo pod Cthulhujevsko mitologijo. Lovecraftovi »bogovi« so pravzaprav tako označeni le zaradi svoje nerazumljivosti za človeško pomanjkljivo znanje in zaznave, koncept, skrit za njimi, je daleč od mitološkega. Gre za vesoljska bitja, ki so označena za »bogove« le zaradi svoje nerazumljivosti, s čimer je Lovecraft stremel k prikazu (kozmičnega) Drugega.
Na Lovecrafta so močno vplivali avtorji iz 18. in 19. stoletja, med njimi predvsem Edgar Allan Poe. Od tod izhaja njegov arhaični slog pisanja. Poleg sloga je potrebno poudariti tudi simboliko, posebej pa še posamezne simbole. A le redko so jih izpostavili posamično ali obravnavali izven konteksta Lovecraftovega opusa, večina literarne kritike je bila namreč usmerjena na samega avtorja. Koncepti in teme, ki jih najdemo v njegovih delih, so med seboj tesno povezani in se prepletajo v zmes idej in pomenov, ki jih je med seboj težko ločiti, saj se te povezave prepletajo v mreži, ki ji ni videti začetka in konca.
Pomen simbolov se z različnimi kritičnimi pristopi spreminja, kar nam lahko razkrije nekatere povezave med temami in razlagami simbolov. V ta namen je smiselno uporabiti kombiniran kritični pristop za razlago posameznih simbolnih enot v besedilih. Prvi sestavni del uporabljenega pristopa predstavlja biografska metoda, ki temelji na delih pomembnejših raziskovalcev Lovecraftovega opusa. Ti so se podrobno ukvarjali z avtorjevim življenjem in izkustvom. Drugi sestavni del vključuje poglavitne dele C. G. Jungovih psihoanalitičnih teorij arhetipov in podzavesti, ter sanj, ki so odigrale pomembno vlogo v avtorjevem življenju in njegovih delih. Predzadnji del sestavlja Campbellov svetovni mit (monomit), arhetipna analiza junakovega potovanja skozi zgodbo. Lovecraft je skozi svoj opus namenoma ustvarjal enodimenzionalne in brezosebne like, ki bi jih težko označili za heroje. A ta aspekt avtorjevega dela je tudi priložnost za delno dekonstrukcijo Campbellovih arhetipnih struktur in opazovanje avtorjeve subverzije le-teh.
Ti trije pristopi so povezani z ohlapnim okvirjem teorije bralčevega razumevanja, kar omogoča različne fokuse. Učinek spreminjajoče se razlage simbola skozi lečo posameznega pristopa je tako možno opazovati ter analizirati skozi opažene razlike. Kljub temu, da so tvorjene pomenske povezave pomešane in pogosto (krožno) temeljijo druga na drugi, je možno najti močnejše in šibkejše smernice ter ugotoviti, katera od njih je bistvena za posamezni simbol in njegov pomen.
Tema v osrčju Lovecraftovega dela je prepovedano vedenje oz. vednost ali prekletstvo takšne vednosti. Vednost o individuumu ali samozavedanje in zunanje vedenje ter zavedanje kozmičnosti vesolja in človekove nepomembnosti v njem se stapljajo. Ta osrednja tematika je grajena iz manjših enot, sekundarnih tem, kot so sanje, portali, iluzionarna realnost, degeneracija, kozmična brezbrižnost do človeka, samotnost, odtujenost in nenaravno preživetje oz. invazija preteklosti v sedanjost.
Analiziran je izbor petih pomembnejših simbolov iz kratke zgodbe »Cthulhujev klic«, ki predstavlja prvo avtorjevo delo iz njegovega poznega obdobja ustvarjanja. Lovecraftovi simboli nevarnosti vedenja in kozmične indiference se združujejo v enotno monolitno tvorbo, ki jo je težko razčleniti in racionalno označiti. Z vsakim branjem in kritičnim pristopom se vozlišča dodatno rahljajo ali zategujejo, zato je pomembno, da se jim posebej posvečamo in jih analiziramo iz različnih zornih kotov. Razkrije se, da se na videz podobne teme in motivi povezujejo in umeščajo v filozofijo kozmosa kot kaotične indiferentne tvorbe. |
|---|
