| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Izpis gradiva Pomoč

Naslov:Meje dopustnega nadzora delavca z in pri uporabi sredstev informacijsko komunikacijske tehnologije na delovnem mestu: izbrani vidiki : izbrani vidiki
Avtorji:ID Polajžar, Aljoša (Avtor)
ID Senčur Peček, Darja (Mentor) Več o mentorju... Novo okno
ID Weingerl, Petra (Komentor)
Datoteke:.pdf MAG_Polajzar_Aljosa_2020.pdf (1,30 MB)
MD5: C25D8D20CC9AAC161AD3AE34450AADED
PID: 20.500.12556/dkum/8c2d0e8b-4306-4504-a05b-7851fb93f6d6
 
Jezik:Slovenski jezik
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Tipologija:2.09 - Magistrsko delo
Organizacija:PF - Pravna fakulteta
Opis:Razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) je prinesel nove možnosti nadzora nad delavcem. Delodajalec ima kot organizator delovnega procesa in lastnik delovnih sredstev interes, da se njegova sredstva IKT uporabljajo v službene namene. Ker obstaja možnost, da delavec uporablja službeni računalnik, internet, e-pošto ipd. v zasebne namene, je v interesu delodajalca, da spremlja delavčevo uporabo teh sredstev. Pri tem je problematično iskanje pravnih meja dopustnega nadzora. Primeri in pogoji v katerih se tovrstni nadzor lahko uvede niso konkretneje zakonsko urejeni. Meje dopustnega nadzora začrtuje tehtanje neposredno učinkujočih temeljnih pravic delavca in legitimnih interesov delodajalca s pomočjo metode praktične konkordance. Nadzor predstavlja poseg v (komunikacijsko, informacijsko) zasebnost in varstvo osebnih podatkov delavca. Predmetne temeljne pravice so varovane v okviru različnih sistemov varstva temeljnih pravic (URS, Listine EU, EKČP). V okviru prava EU meje dopustnega nadzora začrtuje Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov (GDPR), ki jo je treba razlagati v luči Listine EU. Tudi iz smernic Delovne skupine 29 izhaja, da se nadzor lahko izvaja le ob upoštevanju temeljnih načel GDPR, in sicer transparentnosti, sorazmernosti in zakonitosti obdelave. Zaradi delavčevega položaja kot šibkejše stranke v delovnem razmerju pa njegova privolitev praviloma ne bo mogla služiti kot podlaga za izvajanje nadzora. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je za določanje meja dopustnega nadzora bistvena presoja, ali je delavec pri uporabi sredstev IKT lahko utemeljeno pričakoval zasebnost in ali je imel delodajalec zadostno utemeljene interese za izvajanje nadzora. Tudi iz analize slovenske sodne prakse in smernic Informacijskega pooblaščenca izhaja, da je nadzor dopusten le v izjemnih primerih, v katerih delavec ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti in ko prevladajo interesi delodajalca. Nadzor naj se izvaja le kot ultima ratio. V zvezi s sprejemom specialnih zakonskih pravil GDPR izrecno navaja možnost, da se nadzor na delovnem mestu uredi s specialnimi zakonskimi pravili ali z dvostranskimi avtonomnimi pravili. Ugotavljamo, da bi se v okviru slovenskega pravnega sistema pogoji, razlogi oz. meje dopustnega nadzora nad delavcem z in pri uporabi sredstev IKT lahko uredile predvsem s kolektivnimi pogodbami (na različnih ravneh). S splošnimi akti pa bi bilo primerno, da bi delodajalci določili podrobnejša organizacijska pravila, s katerimi se konkretizirajo obveznosti delavcev in določijo meje dopustne uporabe službene IKT opreme v zasebne namene. Nadalje, ugotavljamo, da bi bilo meje dopustnega nadzora primerno urediti tudi z zakonskimi pravili. V določeni meri bi se lahko zgledovali po finski in nemški ureditvi. Pri tem se zavzemamo za sprejem ureditve skladne z URS in pravom EU, ki ne bi bila nujno podrobna. Korak v pravo smer bi bila že uvedba ustreznih »postopkovnih« varovalk (npr. obveznega sodelovanja delavskih predstavnikov), s katerimi bi preprečili, da bi do neutemeljenega izvajanja nadzora oz. posega v pravico do zasebnosti delavca sploh prišlo.
Ključne besede:Delovno razmerje, temeljne pravice, nadzor na delovnem mestu, informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), zasebnost delavca, varstvo osebnih podatkov, Informacijski pooblaščenec, komunikacijska zasebnost, Uredba 2016/679 (GDPR), Barbulescu proti Romuniji.
Kraj izida:[Maribor
Kraj izvedbe:[Maribor
Založnik:A. Polajžar]
Leto izida:2020
Št. strani:IX, 92 str.
PID:20.500.12556/DKUM-76815 Novo okno
UDK:349.2:004(043.3)
COBISS.SI-ID:22569475 Novo okno
NUK URN:URN:SI:UM:DK:2THOI4RC
Datum objave v DKUM:15.07.2020
Število ogledov:2049
Število prenosov:800
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
Področja:PF
:
Kopiraj citat
  
Skupna ocena:(0 glasov)
Vaša ocena:Ocenjevanje je dovoljeno samo prijavljenim uporabnikom.
Objavi na:Bookmark and Share


Postavite miškin kazalec na naslov za izpis povzetka. Klik na naslov izpiše podrobnosti ali sproži prenos.

Licence

Licenca:CC BY-NC-ND 4.0, Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna
Povezava:http://creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/4.0/deed.sl
Opis:Najbolj omejujoča licenca Creative Commons. Uporabniki lahko prenesejo in delijo delo v nekomercialne namene in ga ne smejo uporabiti za nobene druge namene.
Začetek licenciranja:09.07.2020

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:The limits of permissible surveillance of workers (with the) use of information and communications technology at the workplace: selected aspects
Opis:The development of information and communications technology (ICT) has brought new possibilities for workplace surveillance. As an organizer of the working process and the owner of the working equipment, the employer has the interest that his ICT equipment is used for work-related purposes. Due to the possibility that a working computer, internet, e-mail, etc. are used for private purposes, the employer has the interest to monitor the employee’s use of the ICT equipment. The problem is to determine the legal limits of admissible workplace monitoring. The cases and conditions under which this kind of surveillance is permissible are not specifically denoted in the law. The limits of permissible workplace surveillance are delineated by weighing the directly applicable fundamental rights of the employee and employer’s legitimate interests via the method of practical concordance. Workplace monitoring is an interference into employee’s rights to protection of (communications, information) privacy, and personal data. The fundamental rights in question are protected within the framework of the Slovenian Constitution, the EU Charter, and the ECHR. Under EU law, the limits of permissible surveillance are delineated by the General Data Protection Regulation (GDPR), which must be interpreted in light of the EU Charter. It also follows from the guidelines of the Article 29 Data Protection Working Party that monitoring can only be carried out in compliance with the principles of the GDPR, namely transparency, proportionality, and lawfulness of the processing. Due to the employee's position as a weaker party in an employment relationship, his consent will in general not be an appropriate legal basis for the surveillance. It follows from ECtHR case law that in order to determine the limits of permissible surveillance, it is essential to assess whether the employee had a reasonable expectation of privacy in connection to the use of the work-related ICT equipment, and whether the employer had sufficiently substantiated interests to exercise the surveillance. The analysis of the Slovenian case law and the guidelines of the Information Commissioner also shows that workplace monitoring is permissible only in exceptional cases in which the employee could not reasonably expect privacy and when the interests of the employer prevail. Conducting workplace monitoring should be ultima ratio. Regarding the enaction of special statutory rules, the GDPR contains the possibility to regulate workplace monitoring with special statutory rules or with bilateral autonomous rules. Within the Slovenian legal system, the conditions, reasons, and the limits of permissible surveillance may be regulated by collective agreements (on different levels). Moreover, it would be appropriate that employers would lay down detailed organizational rules in general acts - specifying the obligations of employees and setting the limits of permissible use of the ICT equipment for private purposes. Furthermore, we conclude that it would be appropriate to regulate the limits of permissible surveillance also with statutory rules. To some extent, we could adopt solutions from the Finnish and German statutory framework. We are advocating for the enaction of statutory rules which are not necessarily detailed but in line with the Slovenian Constitution and EU law. A step in the right direction would be the adoption of appropriate "procedural" safeguards (for example, the obligatory participation of workers’ representatives), which would prevent unjustified monitoring and intrusion into an employee’s privacy in the first place.
Ključne besede:Employment relationship, fundamental rights, workplace monitoring, information and communications technology (ICT), employee privacy, personal data protection, Information Commissioner, privacy of communications, Regulation 2016/679 (GDPR), Barbulescu v. Romania.


Komentarji

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti.

Komentarji (0)
0 - 0 / 0
 
Ni komentarjev!

Nazaj
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici