| Abstract: | Magistrska naloga obravnava deset člankov na temo spolnega nadlegovanja, vzetih iz ameriških spletnih tabloidov (5) in resnih časopisov (5). Dolžina člankov je omejena na okoli 700 besed. Članki so analizirani s pomočjo diskurzne analize – jezikovne veje, ki diskurz obravnava z ozirom na družbeni kontekst. Jezikoslovec Michael Halliday (Halliday 2004, 29) je razvil teorijo treh metafunkcij jezika, ki so prisotne v določenem družbenem okviru. Študija, predstavljena v magistrski nalogi, je osredotočena na ideacijsko funkcijo/nalogo jezika, ki razkriva, kako ljudje s pomočjo jezika oblikujemo ideje in koncepte o različnih področjih naših izkustev (Martin in Rose 2007, 73). Poleg ideacijske funkcije magistrska naloga obravnava tudi interpersonalno (medosebno) funkcijo, še posebej to, kako so ovrednoteni ljudje in njihova čustva. Tretja, besedilna, metafunkcija jezika na tem mestu ni podrobneje obravnavana.
Na primeru diskurza o spolnem nadlegovanju je obravnavana taksonomija dveh vrst udeležencev diskurza, in sicer žrtve ter storilca spolnega nadlegovanja. Pozornost je namenjena različnim ubeseditvam samega dejanja spolnega nadlegovanja. Prav tako nas je zanimalo, v kolikšni meri, če sploh, avtor besedil dopušča spregovoriti ostalim udeležencem diskurza (heteroglosija).
. Predpostavljeno je bilo, da v izbranih besedilih poleg avtorjevega glasu nastopijo tudi drugi glasovi. Analiza je pokazala, da ta predpostavka drži. Avtorji v diskurz o spolnem nadlegovanju vključujejo predvsem glas žrtve, kar velja za obe vrsti časopisov. Storilci spolnega nadlegovanja v besedilih le redko dobijo besedo.
Predpostavljeno je bilo tudi, da je stopnja modalnosti pri posredovanju informacij višja v tabloidih kot v resnih časopisih. Avtorji resnih časopisov naj bi bili bolj previdni glede tega, da informacijo posredujejo kot dejstvo, zato naj bi bila stopnja modalnosti nižja. Nasprotno pa je bilo predpostavljeno za tabloide. Analiza je pokazala, da je visoka stopnja modalnosti le redko izražena v obeh vrstah časopisov, več pa je primerov, ko je izražena nižja stopnja modalnosti. Sklepamo lahko, da so avtorji izbranih člankov tabloidov in resnih časopisov previdni ter informacij večinoma ne posredujejo kot absolutno resnico.
Ugotavljali smo tudi, s katerimi leksikalnimi izbirami se besedilo nanaša na žrtve in storilce spolnega nadlegovanja. Predpostavljeno je bilo, da je znotraj vseh besedil več referenc na žrtev kot na storilca, kar je bilo z analizo tudi potrjeno. Žrtve so v tabloidih in v resnih časopisih predstavljene kot skupina žensk, pri čemer je v ospredju njihovo število (npr. Še šest žensk je Rogerja Ailesa obsodilo spolnega nadlegovanja.). Storilci v besedilih izstopajo tako, da se njihovo osebno ime nenehno ponavlja. V analizo so bila zajeta tudi poimenovanja telesnih delov, ki se največkrat pojavljajo v povezavi z žrtvijo in storilcem. Pri storilcih je največkrat omenjen telesni del roka, pri žrtvah pa noge in zadnjica.
Predpostavljeno je bilo, da bodo storilci v tabloidih bolj negativno ovrednoteni kot žrtve. Rezultati so pokazali, da so tudi žrtve negativno ovrednotene zaradi svojih šibkosti in nesposobnosti. Po drugi strani pa so v izbranih tabloidih negativno ovrednoteni tudi storilci spolnega nadlegovanja, vendar zaradi svojega neetičnega vedenja. Pozornost je bila namenjena tudi vrstam spolnega nadlegovanja, ki se v izbranih besedilih najpogosteje pojavljajo. V tabloidih je to fizično spolno nadlegovanje, v resnih časopisih pa besedno. Tudi sicer tabloidi veliko bolj izpostavljajo fizično plat spolnega nadlegovanja, kar lahko pripišemo težnji po senzacionalnosti. |
|---|
