| Abstract: | To magistrsko delo analizira Gounodovo operno adaptacijo Shakespearove drame Romeo in Julija. Ljubezenska zgodba med Romeom in Julijo je postala arhetip ljubezni, zato lahko njuna lika zasledimo v različnih umetniških disciplinah. Na področju glasbe je bila Shakespearova zgodba prikazana v številnih žanrih, med drugim najvidneje v Bellinijevi operi I Capuleti e i Montecchi (1830), Berliozovi simfoniji Roméo and Juliette (1839), Gounodovi romantični operi Roméo et Juliette (1867), baletu Sergeja Prokofjeva Ромео и Джульетта (1938) in v Bernsteinovem muzikalu West Side Story (1961). Gounodeva opera Roméo et Juliette je delo v petih dejanjih na francoski libreto Julesa Barbiera in Michela Carréja. Prvič je bila uprizorjena leta 1867 v pariškem gledališču Théâtre-Lyrique.
Magistrsko delo analizira in primerja dve primarni besedili: Shakespearovo dramo Romeo and Juliet in libreto opere Charlesa Gounoda Roméo et Juliette. Osrednja ideja tega dela je predstaviti, kako je drama preoblikovana v operni libreto in kakšne so morebitne ovire pri tem procesu. Na podlagi te ideje so nastale tri raziskovalne hipoteze, in sicer: 1. Zaradi adaptacije iz drame v operni libreto je novonastalo besedilo opazno krajše od Shakespearovega dela; 2. Libretista z ljubezenskimi dueti med Romeom in Julijo v operi poudarita temo ljubezni iz Shakespearove drame; 3. Morebiten manko, ki nastane zaradi krčenja besedila, Gounod kompenzira z glasbo.
Pri operni adaptaciji je ključno vprašanje, kako daljši tekst smotrno skrčiti na krajši obseg. Zaradi standardnih konvencij o primerni dolžini operne uprizoritve zahteva proces adaptacije drame v operni libreto krajšanje izvirnega besedila. V tem procesu se v libretu izgubi nekaj prizorov in skladno s tem tudi določeni sekundarni liki. Krčenje besedila pri libretu za opero Roméo et Juliette ni vidno le na makrostrukturni, temveč tudi na mikrostrukturni ravni. Gounod je izpostavil tiste Shakespearove teme, ki so za operno uprizoritev najprimernejše. V operni adaptaciji sta vidnejši tema ljubezni in tema maščevanja.
Tovrstna krajšanja in spremembe je Gounod nadomeščal z glasbo (z dinamiko, s tempom, z notnimi okraski, s poudarki, z vokalnimi linijami ipd.). V tej operi je opaziti pogosto situacijo, ko ima glasba vidnejšo funkcijo kot libreto.
Teoretični del te naloge predstavlja tri načine adaptacije in odpre vprašanje plagiatorstva pri tem postopku. Največ teorij adaptacije pravi, da je skupni imenovalec adaptacijam fabula. Vsaka od adaptacij istega dela pa se z njo ukvarja na drugačen način. Vprašanje, ki se pojavlja na tem mestu in ki je v današnjem času postalo še posebej relevantno, je avtorstvo teh adaptacij.
Praktični del prinaša makro- in mikrostrukturno analize. Prva se osredotoča na razliko med Shakespearjevo in Gounodovo fabulo. V makrostrukturni analizi je zgotovljeno, da je Gounod skrajšal ali izpustil dele, ki so za razvoj ljubezenske teme manj pomembni. Ljubezenski prizori z Romeom in Julijo so pri Gounodu bolj poudarjeni ali celo preurejeni tako, da poudarjajo ljubezensko tematiko (npr. finale, kjer Romeo oživi za zadnji duet).
Mikrostrukturna analiza podrobneje obravnava tri dele, in sicer dva prizora, ki sta bolj ali manj neposredno prevzeta iz Shakespearove drame in njuni ustreznici iz Gounodove opere (prolog v začetku drame in dvogovor pod balkonom) ter arijo »Je Veux Vivre«, ki je sicer Shakespeare ni vključil v nobeno od različic omenjenega dramskega besedila.
Pri analizi prologa se izkaže, da je njegova funkcija je poslušalcu že v začetku razkriti tok fabule in usodo mladostnikov. Zbor pri Shakespearu, ki ta prolog izvaja, je posrednik med poslušalcem in igro, zato ga je bilo zaradi dramske učinkovitosti najverjetneje dobro ohraniti tudi v operi. Operna adaptacija tega prologa nam najprej prinese pompozno uverturo, ki z žalostnim molom in inštrumenti v nizkih legah podpre napeto atmosfero dogajanja, nato pa preide v prolog,
Arija »Je Veux Vivre« gotovo sodi med najpogosteje izvajane arije. |
|---|
