| Opis: | Članek se tematsko umešča med razprave o prevodih slovenskih literarnih besedil, točneje o prenosu lastnih imen v tuje jezike. Obravnava prevode Martina Krpana, ki so izšli v angleščini od leta 1960 do 2016 ter se osredotoča na osebna in geografska imena v treh ciljnih besedilih. Lastna imena so deležna posebne pozornosti prevajalske stroke, saj dokaj natančno pokažejo, v koliki meri so se prevajalci pri prenosu literarnega besedila odločali za podomačitveno oziroma potujitveno prevajalsko strategijo. Zato študija v uvodnem delu predstavi oba osrednja prevajalska principa ter opozori, da je njun izbor v veliki meri odraz bližine oziroma oddaljenosti med izvorno in ciljno kulturo. Ker se izbrana povest uvršča med dela, v katerih književni prostor in čas igrata bistveno vlogo, sta uvodoma predstavljena tudi kraj in čas dogajanja, prepletanje zgodovinskih dejstev, geografske danosti in umetniškosti, ki hoče biti tipično slovenska. Primerjalna analiza lastnih imen pokaže, da so vsi prevajalci ohranili ime glavnega junaka, pri ostalih pa beleži nekaj odstopanj, ki so kulturno pogojena. Predvsem zaradi večje rabe potujitvene strategije pri zapisu geografskih imenih lahko zaključimo, da se je, po oceni prevajalcev, v zadnjih petdesetih letih zmanjšala oddaljenosti med slovensko, angleško in ameriško kulturo. |
|---|
