| Abstract: | Uvod: V družinski medicini so medicinsko nepojasnjena stanja (MNS) pogosta, vendar slabo opredeljena klinična entiteta; od 2,5 do 25% bolnikov, ki obiskujejo zdravnika, se pritožuje zaradi telesnih simptomov, za katere ni mogoče odkriti patofiziološkega vzroka. Namen študije je bil odkriti dejavnike, povezane s samooceno kakovosti življenja pri bolnikih z MNS v povezavi z edukativno intervencijo (EI), ki so ji bili podvrženi zdravniki.
Metode:K sodelovanju v multicentrični vzdolžni intervencijski raziskavi, ki je potekala od leta 2012 do leta 2014, je bilo povabljenih 90 zdravnikov družinske medicine, v sodelovanje jih je privolilo 63 (70% ali 7,5% vseh timov družinske medicine v Sloveniji). Po koncu prve faze je bila polovica zdravnikov (32 od 63) povabljena na dvodnevno usposabljanje s področja prepoznavanja in obravnave bolnikov z MNS. Bolniki so pred EI in po njej izpolnjevali vprašalnike o kakovosti življenja, depresiji, anksioznosti, stresu in somatizaciji, hipohondriji, zadovoljstvu in o partnerskem odnosu z zdravnikom.
Rezultati: Zdravniki so s sistematičnim vzorčenjem povabili k sodelovanju 1410 bolnikov, v sodelovanje je privolilo 826 (58,58%) bolnikov, od tega 422 z izpolnjenimi kriteriji za MNS: (1) starost (18 do 80 let), (2) zdravnikov sum in (3) izpolnjeni točkovni in klinični kriteriji za MNS (prisotnost simptoma vsaj tri mesece, klinično pomembne težave pri bolniku, nezmožnost razlage simptoma s katerokoli znano telesno boleznijo). Povprečna starost bolnikov je bila 50,35 leta ± 11,49 leta, izstopale so ženske (64,9 %) in osebe z osnovnošolsko (23,7%) in srednješolsko izobrazbo (29,1%). Brezposelnih je bilo 28,9% bolnikov. Bolniki z MNS so po intervenciji izkazovali v povprecju nižjo (skupno) oceno težav in višjo kakovost življenja ter boljše mnenje o partnerskem odnosu z zdravnikom (p<0,05), ne pa razlik v (skupni) oceni zadovoljstva z obravnavo pred intervencijo in po njej (p=0,423). Značilne razlike v simptomih pri bolnikih z MNS pred intervencijo in po njej smo potrdili v primeru stresa, somatizacije in hipohondrije (p<0,05).
Zaključki: Edukacija zdravnikov je pri bolnikih z MNS izboljšala samooceno težav z zdravjem in kakovosti življenja, vplivala je na znižanje stopnje simptomov stresa, somatizacije in znižala stopnjo hipohondrije ter izboljšala mnenje bolnikov o partnerskem odnosu z zdravnikom. Do sedaj v Sloveniji MNS kot ena od specifičnih vsebin dela v družinski medicini niso bila dovolj raziskana, tudi pristopi k obravnavi bolnikov z MNS še niso bile oblikovani. Zdravnike bi kazalo opremiti z znanji, veščinami in orodji za zmanjševanje hipohondrije in somatizacije pri bolnikih z MNS, saj bi na ta način tudi izboljšali samooceno zdravja bolnikov. |
|---|
