SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Izpis gradiva

Naslov:REŠEVANJE SPORNIH KOPENSKIH IN MORSKIH MEJNIH VPRAŠANJ MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO NA PODLAGI ARBITRAŽNEGA SPORAZUMA MED DRŽAVAMA
Avtorji:Čavničar, Jana (Avtor)
Devetak, Silvo (Mentor) Več o mentorju... Novo okno
Datoteke:.pdf UNI_Cavnicar_Jana_1984.pdf (3,97 MB)
 
Jezik:Slovenski jezik
Vrsta gradiva:Diplomsko delo (m5)
Tipologija:2.11 - Diplomsko delo
Organizacija:PF - Pravna fakulteta
Opis:Več kot dve desetletji sporov in nestrinjanj glede poteka slovensko – hrvaške državne meje, bo razrešenih na podlagi ad hoc arbitraže, vzpostavljene skladno z Arbitražnim sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki je bil podpisan, ratificiran v obeh parlamentih ter registriran pri Generalnem sekretarju OZN. Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, na podlagi katere je bilo ustanovljeno petčlansko arbitražno sodišče, ki ima mandat, da dokončno in zavezujoče določi potek meje med RS in RH na kopnem in morju, stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij. Arbitražno sodišče je glede na svoja pooblastila naddržavne narave, saj lahko izid arbitraže poseže v teritorialno suverenost države. Časovnica arbitražnega postopka je bila glede na besedilo arbitražnega sporazuma vezana na dan podpisa hrvaške pristopne pogodbe z Evropsko unijo, čeprav so se kasneje določeni roki dogovorno podaljšali. Kot odločilni datum je v arbitražnem sporazumu določen 25. junij 1991, vsa dejanja obeh strank po tem datumu pa so za namene arbitražnega sodišča pravno irelevantna. Državne meje med RS in RH so sicer v obeh državah na ustavnopravni ravni določene, vendar pa niso konkretizirane in označene v naravi. Problematika mejnega spora med RS in RH se deli na dva sklopa: potek kopenske meje ter določitev meje na morju. Večina kopenske meje med državama je jasna. Razhajanja se pojavljajo predvsem na štirih kopenskih odsekih, na katerih si je ponekod načelo uti possidetis iuris v kontradikciji z načelom uti possidetis de facto. Pri meji na morju, ki vključuje vprašanje Piranskega zaliva in teritorialnega dostopa RS do odprtega morja, pa načelo uti possidetis iuris ni uporabno, zato je za RS relevantno le načelo uti possidetis de facto. Večina spornih mejnih vprašanj med RS in RH izhaja iz časa nekdanje federativne Jugoslavije, kjer vprašanje medrepubliških mej ni bilo nikoli celovito rešeno z zveznimi predpisi. Do sprememb notranjih meja je prihajalo zlasti na podlagi ustnih dogovorov najvišjih predstavnikov jugoslovanskega komunističnega režima, predvsem v prvih povojnih letih po zmagi nad nacifašizmom. Glavna očitka glede arbitražnega sporazuma izvirata iz njegovega 3. in 4. člena, ki sta med seboj neločljivo povezana. V 3. členu se nahaja neposrečena sintagma »stik Slovenije z odprtim morjem«, ki ne zadošča slovenskim zahtevam, prav tako pa si jo tudi državi razlagata diametralno nasprotno. V 4. členu, ki določa pravno podlago za odločanje, pa ni vključene abstraktne pravičnosti - načela ex aequo et bono, ki bi lahko v večji meri upoštevalo za Slovenijo pomembne zgodovinske argumente (npr. neupravičena odcepitev k.o. Kaštel in Savudrije od občine Piran, kršitev določb Londonskega memoranduma iz 1954 ipd.). Glede na besedilo arbitražnega sporazuma lahko sklepamo, da se bosta kopenska in morska meja najprej razrešili po mednarodnem pravu, nato pa se bo poiskala neka povezava Slovenije z odprtim morjem in režim, kako bo do njega prihajala. Po mednarodnem pravu je namreč težko pričakovati rešitev, po kateri bi RS pripadel celotni Piranski zaliv, glede na to, da del njegove obale pripada RH, ki ima na podlagi tega pravico do teritorialnega morja. Za razmejitev na morju se bo glede na dosedanjo prakso mednarodnih sodišč najverjetneje uporabila metoda modificirane sredinske črte, ne glede na sklicevanje Slovenije na zgodovinske in posebne okoliščine. Razsodbo arbitražnega sodišča je težko vnaprej predvideti, vendar pa bo eno od odločilnih načel za odločanje nedvomno načelo uti possidetis, ki spoštuje varovanje ozemeljskih meja v trenutku pridobitve neodvisnosti. Arbitražno sodišče bo potek meje določilo originarno, pri čemer bo razsodba za kopensko mejo pomenila mednarodnopravno konkretizacijo meje, kot je bila določena v nekdanji SFRJ, na morju pa mednarodnopravno razdelitev nekdaj pravno enotnega jugoslovanskega morja v severnem delu Jadrana.
Ključne besede:arbitraža, arbitražni sporazum, arbitražna razsodba, mednarodno pravo, kopenska meja, morska meja, stik z odprtim morjem, načelo uti possidetis, pravičnost, ex aequo et bono, sredinska črta, posebne okoliščine
Leto izida:2012
Založnik:[J. Čavničar]
Izvor:Maribor
UDK:341.2(497.4+497.5)(043.2)
COBISS_ID:4436523 Povezava se odpre v novem oknu
Število ogledov:2206
Število prenosov:449
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
Področja:PF
:
  
Skupna ocena:(0 glasov)
Vaša ocena:Ocenjevanje je dovoljeno samo prijavljenim uporabnikom.
Objavi na:Bookmark and Share

Postavite miškin kazalec na naslov za izpis povzetka. Klik na naslov izpiše podrobnosti ali sproži prenos.

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:RESOLVING DIVISIVE LAND AND MARITIME BOUNDERY ISSUES BETWEEN REPUBLIC OF SLOVENIA AND REPUBLIC OF CROATIA ON THE BASIS OF THE ARBITRATION AGREEMENT BETWEEN THESE TWO COUNTRIES
Opis:More than two decades of conflicts and disagreements about the course of the Slovenian - Croatian border will be resolved on the basis of an ad hoc arbitration, established in accordance with the arbitration agreement between the governments of the Republic of Slovenia and the Republic of Croatia. The agreement was signed, ratified by both parliaments and registered with the UN Secretary-General. The arbitration agreement is a treaty on the basis of which an arbitral tribunal consisting of five members was established. The tribunal has a mandate to finalize and bindingly determine the course of the maritime and land boundary between the Republic of Slovenia and the Republic of Croatia, Slovenia’s junction to the High Sea and the regime for the use of the relevant maritime areas. The arbitral tribunal is by nature supranational regarding its authorizations, for the outcome of the arbitration can interfere with the territorial sovereignty of the country. The timeline of the arbitration process, according to the wording of the arbitration agreement, was bound to the signature date of the Croatian accession treaty with the European Union, although the fixed deadlines were later extended. June the 25th 1991 is specified as a decisive date in the arbitration agreement; all actions by both parties after that date are legally irrelevant for the purposes of the arbitral tribunal. The state borders between the Republic of Slovenia and the Republic of Croatia are defined in both countries at the constitutional level, but not concretized and marked in nature. The issue of border dispute between the Republic of Slovenia and the Republic of Croatia is divided into two parts: the course of land border and the definition of maritime border. Most of the land border between the two countries is clear. Discrepancies occur mainly on the four terrestrial sections where the principle of uti possidetis iuris is in contradiction with the principle of uti possidetis de facto. With the maritime border, which includes the Bay of Piran issue and territorial access of Slovenia to the high seas, the principle of uti possidetis iuris case is not applicable, therefore only the principle of uti possidetis de facto is relevant for the Republic of Slovenia. Most of disputable border issues between the Republic of Slovenia and the Republic of Croatia derive from the former federal Yugoslavia times, where the issue of inter-republic borders has never been fully resolved by federal regulations. The internal border changes occurred particularly on the basis of oral agreements made by the highest representatives of the Yugoslav communist regime, especially in the early postwar years after the victory over nazifaschism. The main complaints regarding the arbitration agreement originate from Articles 3 and 4, which are inseparably connected. In Article 3, there is an unfortunate phrase “Slovenia’s junction to the High Sea”, which does not meet Slovenian demands and is also interpreted diametrically opposite by both countries. Whereas Article 4, which determines the legal basis for the decision, does not include abstract equity – the principle of ex aequo et bono, which could to a great extent give consideration to important historical arguments for Slovenia (e.g. the unjustified separation of c. m. Kaštel and Savudrija from Piran, violation of provisions of the Memorandum of Understanding from 1954 etc.). Regarding the wording of the arbitration agreement, we can assume that the land and the maritime border will be resolved under international law first, afterwards some sort of connection to the high seas for Slovenia will be found and a regime to reach it. According to international law, it is difficult to expect a solution that would give the entire Bay of Piran to the Republic of Slovenia, taking into account that part of its coast belongs to the Republic of Croatia, which therefore has the right of its territorial sea. Regarding previous practice of international tribunals, most likely a method of a modified median line will be applied for deli
Ključne besede:arbitration, arbitration agreement, arbitration award, international law, land border, maritime border, junction with the high seas, the principle of uti possidetis, equity, ex aequo et bono, median line, special circumstances


Komentarji

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti.

Komentarji (0)
0 - 0 / 0
 
Ni komentarjev!

Nazaj
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici