SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Izpis gradiva

Naslov:Cerkvena arhitektura lavantinske škofije v času knezoškofa dr. Mihaela Napotnika (1889-1922)
Avtorji:Lazarini, Franci (Avtor)
Friš, Darko (Mentor) Več o mentorju... Novo okno
Ciglenečki, Marjeta (Komentor)
Datoteke:.pdf DR_Lazarini_Franci_2012.pdf (13,40 MB)
 
Jezik:Slovenski jezik
Vrsta gradiva:Doktorska disertacija (m)
Organizacija:FF - Filozofska fakulteta
Opis:Za lavantinsko škofijo v obdobju knezoškofa dr. Mihaela Napotnika (1889−1922) je poleg razcveta najrazličnejših oblik verskega ţivljenja, značilna tudi intenzivna gradbena dejavnost na področju cerkvene arhitekture. V triintridesetih letih Napotnikovega škofovanja je bilo na novo zgrajenih kar petnajst cerkva, od tega deset ţupnijskih, deset cerkva pa je bilo v večji ali manjši meri povečanih. Vzrok za tako razvejano gradbeno dejavnost je bila ţelja po manifestaciji ponovno pridobljenega poloţaja Cerkve v druţbi, pomembno spodbudo pa je pomenila tudi s strani drţave določena mera za cerkvene objekte, po kateri bi moral imeti vsak vernik v cerkvi na voljo 1,63 m2 prostora, kar je povzročilo rušenje starih in zidavo novih cerkva oziroma povečavo obstoječih objektov. V obravnavanem času zgrajene cerkve slogovno sodijo v čas poznega historizma, tedaj vodilne arhitekturne usmeritve v Avstro-Ogrski (prevladujeta neorenesansa in neoromanika, medtem ko neogotike, drugače kot v sosednjih škofijah, skoraj ne zasledimo). Prav zaradi naslona na sočasno dunajsko in graško arhitekturo je marsikatera spodnještajerska cerkev na prehodu iz 19. v 20. stoletje po svoji kvaliteti popolnoma enakovredna sakralnim objektom v cesarski prestolnici. Pomembnejši in kvalitetnejši objekti so delo dunajskih in graških arhitektov. Richard Jordan, eden od vodilnih dunajskih arhitektov poznega historizma, je izdelal načrte za enega najpomembnejših spomenikov Napotnikove dobe, mariborsko frančiškansko cerkev, prav tako pa je prispeval načrt za cerkev v Vojniku, oba v neoromanskem slogu. Njegova graška kolega Robert Mikovics (povečava ţupnijske cerkve v Poljčanah) ter Hans Pascher, avtor največjega števila sakralnih stavb Napotnikovega časa (ţupnijske cerkve v Preboldu, Čadramu, Ţalcu, Dolu pri Hrastniku, Cirkovcah, Brestanici ter podruţnica na Radelci), sta v lavantinsko škofijo »prinesla« t. i. štajersko neorenesanso, slogovno usmeritev, ki jo je promoviral zlasti predsednik Društva za krščansko umetnost sekovske škofije msgr. Johann Graus. Neodvisno od Grausovih idealov je deloval tretji graški arhitekt, Adolf Wagner, ki je pri ţupnijski cerkvi na Teharjah uporabil posebno, lastno različico neorenesanse. Ostale cerkve so delo manj znanih štajerskih stavbnih mojstrov, pri novogradnjah gre, z izjemo cerkve v Vidmu − Krškem (delo mojstra Berdnika ali Gustava Bezbe), za podruţnice (Sela pri Ptuju in Ţupečja vas, delo Franca Celottija; Migojnice in Radegunda nad Šmihelom, delo Vincenca Greina), različni stavbeniki in inţenirji pa so (z izjemo poljčanske cerkve) zasnovali 6 tudi vse povečave: ţupnijske cerkve na Ljubnem ob Savinji, v Taboru, Šempetru v Savinjski dolini (vse Ferdinand Gologranc), Laporju (Viktor Seiner), Središču ob Dravi (I. Lončarič), Kriţevcih pri Ljutomeru (Karl Spranger), Gornji Radgoni (K. Riesch), kapucinsko cerkev v Celju (p. Donat Zupančič in Ivan Rozman) ter ţal porušeno frančiškansko cerkev v Breţicah (Valentin Scagnetti). Kot vselej pri cerkveni arhitekturi, so na oblikovanje bogosluţnega prostora in njegovo opremo pomembno vplivali liturgični predpisi, ki so jih v obravnavanem času povzemali najrazličnejši priročniki za gradnjo in opremo cerkva (avtorji: Georg Jakob, Georg Heckner, Johann Gerhardy, Janez Flis). V Napotnikovem času je bila v veljavi liturgija določena na tridentinskem koncilu (1545−1563), zato posebnih razlik s cerkvami prejšnjih obdobji ni (najpomembnejše značilnosti: jasna razdelitev na prostora za duhovščino in za vernike, predeljena z obhajilno mizo, poleg velikega tudi stranski oltarji, priţnica, krstilnik v bliţini glavnega vhoda ipd.), se je pa precej zmanjšalo število oltarjev (večina cerkva ima le tri, velikega in dva stranska), kar je po vsej verjetnosti daljna posledica joţefinskih reform in t. i. janzenizma, zagotovo po tudi ţelje po zmanjšanju stroškov. Ugotovimo lahko, da so naročniki in arhitekti predpise spoštovali, saj večjega odstopanja od pravil ni zaslediti. Knezoškof Napotnik
Ključne besede:arhitekturna zgodovina, cerkvena arhitektura, lavantinska škofija, Spodnja Štajerska, Mihael Napotnik, 1889−1922, arhitektura historizma, bogosluţni prostor, liturgični predpisi, Avguštin Stegenšek
Leto izida:2012
Založnik:F. Lazarini]
Izvor:[Ljubljana
UDK:726(497.4-18)"1889/1922"(043.3)
COBISS_ID:33864237 Povezava se odpre v novem oknu
Število ogledov:3203
Število prenosov:486
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
Področja:FF
:
  
Skupna ocena:(0 glasov)
Vaša ocena:Ocenjevanje je dovoljeno samo prijavljenim uporabnikom.
Objavi na:AddThis
AddThis uporablja piškotke, za katere potrebujemo vaše privoljenje.
Uredi privoljenje...

Postavite miškin kazalec na naslov za izpis povzetka. Klik na naslov izpiše podrobnosti ali sproži prenos.

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:The Church Architecture of the Lavantine Diocese in the Time of Prince-Bishop Mihael Napotnik (1889−1922)
Opis:One of the characteristics of the Lavantine Diocese in the period of Prince-Bishop Mihael Napotnik (1889−1922), was – beside the flourishing of the religious life – also a vivid building activity in the field of church architecture. In the thirty-three years of Napotnik's pontificate, fifteen churches were built (among them ten parish churches) and ten churches were more or less extensively enlarged. The reason for such enormous building activity was the desire of manifestating the revival of catholic Church in the Austro-hungarian Empire. Another important stimulation was a standard measure for churches which was established by the state authorities. According to this new standard, every worshiper in church should be given at least 1,63 m2 of personal space. This resulted in demolishing or enlarging the existing churches, and constructing new ones. At the end of the 19th and the beginning of the 20th centuries, churches were built in the Late Historicist style as the main architectural style in the Austro-Hungarian Empire at the time (mainly in Neo-Renaissance and Neo-Romanesque; in contrast to several other dioceses, however, we hardly find any examples of Neo-Gothic churches). At the turn of the century, numerous churches in Lower Styria, closely followed the examples of the contemporary architecture in Vienna and Graz. In terms of quality, they are comparable to those in the imperial capital. More important and more qualitative buildings were executed according to the plans of the architects from Vienna and Graz. One of the most important architectural monuments of Napotnik's time, the Franciscan church in Maribor, was erected according to the plans of Richard Jordan, one of the best-known Viennese architects in the period of Late Historicism, He also designed plans for the Parish church in Vojnik. Both churches are Neo-Romanesque. Jordan's colleagues from Graz, Robert Mikovics (architect of enlargement of the Parish 8 church in Poljčane) and Hans Pascher, who was the most popular church architects in Napotnik's period (he designed parish churches in Prebold, Čadram, Ţalec, Dol pri Hrastniku, Cirkovce, Brestanica and subsidiary church in Radelca), introduced to the local teritory the so-called "Styrian Neo-Renaissance", architectural style promoted by the president of Christian Art Society of the Seckau Diocese, Msgr. Johann Graus. The third architect from Graz, Adolf Wagner, was working independently from Graus. He designed the parish church in Teharje, using the specific "Wagner's" version of Neo-Renaissance. Other buildings were executed according to the architectural plans of the lesser known Styrian building masters. With exception of the parish church in Videm − Krško (designed either by master Berdnik or Gustav Bezba), the remaining newly-erected buildings by the above mentioned masters were subsidiary churches (Sela near Ptuj and Ţupečja vas, both by Franc Celotti; Migojnice and Radegunda nad Šmihelom, both by Vincenc Grein). Various building masters and engineers planned also the enlargement of the existing ecclesiastical buildings (with the exception of the above-mentioned parish church in Poljčane): Parish churches in Ljubno ob Savinji, Tabor, Šempeter v Savinjski dolini (all by the architect Ferdinand Gologranc), Laporje (Viktor Seiner), Središče ob Dravi (I. Lončarič), Kriţevci pri Ljutomeru (Karl Spranger), Gornja Radgona (K. Riesch), the church of the Capuchin Brothers in Celje (p. Donat Zupančič and Ivan Rozman) and Franciscan church in Breţice (Valentin Scagnetti), last of them was unfortunatelly demolished in WWII. As it is always the case with eccclesiastical architecture, the design of liturgical space and its furnishings were significantly influenced by the liturgical regulation. These were summarised in several building and furnishing manuals architectural manuals (among authors were: Georg Jakob, Georg Heckner, Johann Gerhardy, Janez Flis). In Napotnik's time, the liturgical regulations of the Tridentine Council (1545−1563) were still valid. Therefore there were
Ključne besede:architectural history, church architecture, Lavantine Diocese, Lower Styria, Mihael Napotnik, 1889−1922, Historicist architecture, liturgical space, liturgical regulations, Avguštin Stegenšek


Komentarji

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti.

Komentarji (0)
0 - 0 / 0
 
Ni komentarjev!

Nazaj
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici