| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Izpis gradiva Pomoč

Naslov:Sodišče narodne časti
Avtorji:ID Kobale, Mojca (Avtor)
ID Friš, Darko (Mentor) Več o mentorju... Novo okno
ID Kladnik, Tomaž (Komentor)
Datoteke:.pdf UNI_Kobale_Mojca_2010.pdf (16,25 MB)
MD5: 99792B3E7E04BDA9A5E98761EBC64018
PID: 20.500.12556/dkum/03f235c6-2dfc-4e03-ba97-f6562ea0cb12
 
Jezik:Slovenski jezik
Vrsta gradiva:Diplomsko delo
Organizacija:FF - Filozofska fakulteta
Opis:Diplomsko delo Sodišče narodne časti prikaže podrobnejši opis delovanja tega sodišča v Mariboru, ki so ga ustanovili 5. junija 1945 z Zakonom o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast. V prvi vrsti je Komunistična partija Slovenije, tako kot v drugih državah, želela omejiti samovoljno kaznovanje Nemcev, domobrancev in drugih »izdajalcev« narodnoosvobodilnega gibanja ter jim omogočiti pravično kaznovanje. Po drugi strani pa je z njegovim delovanjem hotela pripraviti teren za prve volitve in si pridobiti predvsem novo premoženje. Tako je bila glavna naloga tega sodišča sojenje posameznikom in skupinam za zločine in prestopke, storjene v času okupacije. Kazni, ki jih je Sodišče narodne časti izrekalo, so bile izguba narodne časti, lahko ali težko prisilno delo in zaplemba premoženja. Izguba narodne časti je pomenila izgubo vseh državljanskih in političnih pravic, izgubo javnih služb, časti in priznanj. Najdaljša kazen prisilnega dela je bila 10 let. Sedež sodišča je bil v Ljubljani, delovalo pa je v senatih, ki so delovali na sedežih okrožij in nekaterih okrajev. Senati so tudi potovali po terenu in sodili »na licu mesta«, npr. v povojnih taboriščih. Poslovali so po postopkih rednih sodišč, ker niso imeli lastnih predpisov o poslovanju s spisi. Kot sodišča so označevali spise s črkovno oznako (Snč) in zaporedno številko, vsak senat zase, vodili pa so tudi vpisnike in imenike. Sodišče narodne časti je v slabih treh mesecih, kolikor je delovalo, v Mariboru izreklo 1368 obsodb, sodnih procesov pa je bilo veliko manj, saj je bilo lahko z eno sodbo obsojenih več deset ljudi. Vsi ti so bili pomiloščeni z ukazom SNOS 24. avgusta 1945. Odpustili so jim kazen lahkega in težkega prisilnega dela, kazen se je omejila na izgubo državljanskih pravic, kazen zaplembe pa je ostala. Iz te pomilostitve so bili izvzeti vsi člani »Kulturbunda«, domobranci in drugi »izdajalci«.
Ključne besede:Sodišče narodne časti, zaplembe, prisilno delo, kazenska taborišča, končno poročilo.
Kraj izida:Maribor
Založnik:[M. Kobale]
Leto izida:2010
PID:20.500.12556/DKUM-13513 Novo okno
UDK:93/94(043.2)
COBISS.SI-ID:17576712 Novo okno
NUK URN:URN:SI:UM:DK:BFAEMT28
Datum objave v DKUM:13.05.2010
Število ogledov:3999
Število prenosov:369
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
Področja:FF
:
Kopiraj citat
  
Skupna ocena:(0 glasov)
Vaša ocena:Ocenjevanje je dovoljeno samo prijavljenim uporabnikom.
Objavi na:Bookmark and Share


Postavite miškin kazalec na naslov za izpis povzetka. Klik na naslov izpiše podrobnosti ali sproži prenos.

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Court of national honor
Opis:The Thesis Court of National Honor presents a more detailed description of the activities of this court in Maribor, set up on June 5, 1945 by the Law on Punishment of crimes and offences against the Slovenian national honour. In the first place the Communist Party of Slovenia, as was the practice in other States, wanted to limit the arbitrary punishment of the Germans, members of the home guard (orig. domobranci) and other traitors of the national liberation movement and provide a fair punishment. On the other hand it wanted to use its activities to prepare the ground for the first elections and in particular gain new assets. Therefore, the main task of this court was to sentence individuals and groups for crimes and offences committed during the occupation. The penalties, sentenced by the Court of National Honor, were the loss of national honour, easy or heavy forced labour and the confiscation of property. The loss of national honour meant loss of all civil and political rights, loss of public services, honour and recognition. The longest sentence for forced labour was 10 years. The Court Headquarters were in Ljubljana, but it functioned through senates, which were operating at the headquarters of districts and some counties. The senates also operated in the field and judged »on the spot«, for example in post-war camps. They operated under the procedures of ordinary courts, because they did not have their own regulations on dealing with records. As courts they marked their records with the alpha code (Snč) and a serial number, each senate separately, but also ran registers and directories. The Court of National Honor has in almost three months of its existence in Maribor passed 1368 convictions, but there were much less judicial processes, because it could sentence dozens of people with only one judgement. All of these have been amnestied by the ordinance SNOS on August 24, 1945. They were pardoned of the easy and heavy forced labour punishment, the penalty was limited to the loss of civil rights, but the confiscation penalty remained. All members of the »Kulturbund«, domobranci and other »traitors« were excluded from these pardons.
Ključne besede:Court of National Honor, confiscations, forced labour, penalty camps, final report.


Komentarji

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti.

Komentarji (0)
0 - 0 / 0
 
Ni komentarjev!

Nazaj
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici