| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Zmote in napake - odnos do njih in njihovo popravljanje
Mojca Horvat, 2010, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je bil raziskati vlogo zmot in napak pri pouku ter poiskati najprimernejše načine popravljanja le-teh. Ugotovitve so bile prikazane v teoretičnem delu naloge. Namen empiričnega dela diplomske naloge je bil raziskati, kaj o napakah menijo učenci in dijaki, kakšne so njihove izkušnje v zvezi s popravljanjem napak ter kaj bi želeli spremeniti. V ta namen je bil sestavljen vprašalnik, ki ga je rešilo 109 učencev in dijakov. Analiza rezultatov vprašalnika je pokazala, da so učenci in dijaki mnenja, da se iz napak učimo in da jih je treba sproti popravljati. Poleg tega so mnenja, da se odziv na napake razlikuje glede na situacijo in šolski predmet, pri katerem se napaka pojavi. Z odzivi na napake imajo anketiranci precej slabe izkušnje in si želijo, da se učitelj ob pojavu napake ne bi razburjal in sošolci ne bi norčevali. Poleg tega si želijo, da bi odkrivanju in popravljanju napak namenili več pozornosti. Razvidno je torej, da se tudi učenci in dijaki zavedajo, kako pomemben je pravilen odnos in pristop k napakam. Prav zato bi morali učitelji paziti, da se ob pojavu napak iz učencev ne norčujejo, in neprestano iskati nove načine popravljanja zmot in napak.
Ključne besede: zmota, napaka, sumativno preverjanje znanja, formativno preverjanje znanja, refleksija
Objavljeno: 30.07.2010; Ogledov: 1694; Prenosov: 154
.pdf Celotno besedilo (676,21 KB)

2.
UPORABA SPLOŠNIH PRAVIL CIVILNEGA PRAVA PRI SKLENITVI POGODBE O ZAPOSLITVI
Nataša Poredoš Tropenauer, 2010, magistrsko delo

Opis: Zgodovinsko gledano, je bilo delovno pravo del civilnega prava. Uveljavljeno je bilo stališče, da delovno razmerje nastane s službeno pogodbo, s katero se je ena stranka za plačilo, zavezala drugi stranki nekaj dati, storiti, dopustiti. Z razvojem kapitalizma pa je postala pomembna tudi delavčeva osebnost, prav tako se je v delovno razmerje začela vmešavati država. Delovno pravo je postalo del javnega in ne več samo zasebnega prava. Delovno razmerje med delavcem in delodajalcem nastane s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki jo podrobno ureja Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki v 11. členu, med drugim določa, da se pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila civilnega prava. Zaradi svoje narave in namena, je ugotoviti, da sta stranki pogodbe o zaposlitvi precej bolj omejeni, kot pa stranki pogodbe civilnega prava, kjer velja avtonomija volje in stranki lahko medsebojno razmerje uredita drugače kot pa določa zakon, omejeni sta samo z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, ter seveda temeljnimi načeli obligacijskega prava. Načelo dispozitivnosti je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi omejeno z načelom omejitve avtonomije delavca in delodajalca, prisilnimi predpisi in nenazadnje s temeljnimi načeli civilnega prava. Stranki pogodbe o zaposlitvi nista v enakopravnem položaju, kot to načeloma velja za stranki civilnega prava. Seveda pa stranki pogodbe o zaposlitvi lahko svoje pravice in obveznosti uredita drugače kot določa zakonodaja, upoštevaje pravilo »v korist delavca«. Razlog za omejitev avtonomije je varstvo šibkejše stranke, saj bi brez te javnopravne omejitve obstajala neenakost strank pogodbenega razmerja. Do veljave bi prišla volja pogodbeno močnejše stranke, s čimer bi se s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi uzakonilo izkoriščanje in podvrženost pogojem, ki bi jih postavil delodajalec. Večja in pomembnejša je vloga države, ki nujno vpliva na pogodbeno svobodo, kot pa na področju civilnega prava. Uporabnost obligacijskih pravil pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi je omejena, ker je potrebno upoštevati samo naravo delovnega razmerja, vendar pa se kljub temu v določenih primerih uporabljajo pravila obligacijskega prava. Tako se zlasti upoštevajo obligacijska določila o sposobnosti strank skleniti pogodbo o zaposlitvi, pri predpostavkah za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ponudbi za sklenitev pogodbe, pri pogajanjih, pri sprejemu ponudbe, pri času in kraju sklenitve pogodbe, glede pogojev in rokov, itd. V kolikor pa pride pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi do določenih nepravilnosti bodisi glede oblike, napake volje, bodisi če pogodba o zaposlitvi nasprotuje načelom morale, ustavi in prisilnim predpisom, je pogodba o zaposlitvi neveljavna. Ob tem pa je vedno treba imeti v vidu, kaj je bil odločilen nagib za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, saj gre pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za svoboden dogovor delavca in delodajalca, ki pa mora izražati njuno pravo voljo skleniti pogodbo o zaposlitvi in se tako pri razlagi pogodbe o zaposlitvi pogosto uporabi milejša sankcija kot je izpodbojnost ali celo ničnost pogodbe o zaposlitvi. Našteti instituti so povezani s civilnim pravom, kar kaže na to, da kljub temu, da je delovno pravo šlo v razvoju svojo pot, ni čisto izgubilo povezave s civilnim pravom, zato je pomembno, da je v ZDR vnesena določba 11. člena, ki omogoča povezavo med delovnim in civilnim pravom. Praktično povezavo med delovnim in civilnim pravo, glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi, pa kreirajo sodišča. Pri odločanju in oblikovanju sodne prakse se morajo upoštevati strokovni in zlasti življenjski dejavniki, saj sodišča s svojimi odločitvami razvijajo in kreirajo pravo in ga v posameznih primerih tudi konkretizirajo. Pri uporabi sodne prakse sem opazila, da je namen delovnih in socialnih sodišč predvsem čim hitrejša rešitev posameznega spora in upoštevanje, da je delavec šibkejša pogodbena stranka, kateri naj se omogoči sodno varstvo in uživanje delovno pravne zaščite.
Ključne besede: Civilno pravo, delovno pravo, pogodba o zaposlitvi, stranke pogodbe, sposobnost strank, napake volje, zmota, prevara, zvijača, ničnost, izpodbojnost, delna ničnost, konverzija, konvalidacija, čas, kraj, ponudba, sprejem ponudbe, pogajanja, predpogodba, pogoj, rok, obličnost, predmet, subsidiarnost, smiselnost, avtonomija.
Objavljeno: 24.03.2011; Ogledov: 6058; Prenosov: 915
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)

3.
KRIVDA V KAZENSKEM PRAVU IN RAZLOGI ZA NJENO IZKLJUČITEV
Alja Babič, 2011, diplomsko delo

Opis: Kazniva dejanja, so tista človekova ravnanja, ki posegajo v temeljne družbene odnose in napadajo temeljne človekove in družbene vrednote. Zaradi varstva družbenih interesov, je zakonodaja vzpostavila sistem zakonskih norm, s katerimi varuje in ohranja skupne družbene interese, storilce takih dejanj pa preganja in na podlagi dokazane krivde tudi kaznuje. Ob predpostavki svobodnega odločanja storilca za dobro in zlo, je lahko storilec spoznan za krivega le, če so izpolnjeni vsi pogoji za kaznivo dejanje in njegovo krivdo. Pri vsakem kaznivem dejanju se presoja ali gre za storilčevo voljno ravnanje, ki je skladno z bitjo kakšne inkriminacije, ali je dejanje protipravno in kot zadnje, ali je podana storilčeva krivda. Kriv je storilec, ki je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali se bi moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, ter je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven. Šele, ko so izpolnjeni vsi pogoji za krivdo storilca se presoja, ali so bili morebiti podani razlogi, ki njegovo krivdo izključujejo. Zakonsko določeni razlogi, zaradi katerih se storilec lahko ekskulpira krivde so neprištevnost, kjer morata biti v razmerju vzroka in posledice podana tako biološki pogoj, to je, da storilec ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti, kot tudi psihološki pogoj neprištevnosti, kjer morata biti izpolnjena tako zavestna kot voljna sestavina. Izključitvena razloga krivde storilca sta tudi neizogibna dejanska ali neizogibna pravna zmota. Storilec je v dejanski zmoti takrat, kadar ne ve kaj dela, ker ima napačne predstave o dejanskih okoliščinah, ki so znak kaznivega dejanja oziroma okoliščinah, ki bi izključevale protipravnost njegovega dejanja, če bi bile res podane, v pravni zmoti pa je storilec takrat, kadar ima storilec pravilno predstavo o dejanskih okoliščinah, vendar je zmotno prepričan, da je njegovo dejanje dovoljeno. Storilec se prav tako lahko ekskulpira krivde ob pogoju, da je ravnal v opravičljivi skrajni sili. Kadar storilec stori kaznivo dejanje ob prepričanju, da odvrača od sebe ali koga drugega istočasno nezakrivljeno nevarnost in če je ni bilo mogoče odvrniti drugače, mu namreč ni mogoče očitati, da pri varovanju svoje eksistence ni ravnal prav in zato je njegova krivda izključena.
Ključne besede: kaznivo dejanje, krivda, neprištevnost, dejanska zmota, pravna zmota, skrajna sila
Objavljeno: 27.10.2011; Ogledov: 3857; Prenosov: 724
.pdf Celotno besedilo (352,38 KB)

4.
5.
PRAVNA ZMOTA
Jure Jakšić, 2016, magistrsko delo

Opis: Avtor v magistrskem delu celovito predstavi institut pravne zmote v kazenskem pravu. Pravna zmota je razlog za izključitev krivde storilca v kazenskem postopku. Storilec ravna v pravni zmoti, kadar se ne zaveda prepovedanosti svojega ravnanja. Vsaka pravna zmota ni razlog za izključitev krivde. Slednjo izključuje samo neizogibna pravna zmota, medtem, ko je izogibna pravna zmota lahko razlog za omilitev kazni. Upoštevanje storilčevega nezavedanja o prepovedanosti svojega ravnanja kot razloga za izključitev krivde predstavlja odstopanje od enega izmed temeljnih pravnih načel, od načela ignorania iuris nocet (nepoznavanje prava škoduje). Pri predstavitvi instituta se avtor ne omeji le na slovensko pravo, ampak predstavi tudi primerjalnopravno ureditev. V drugem poglavju je predstavljena ureditev pravne zmote v ameriškem, angleškem in nemškem pravu. Slednje je imelo veliki vpliv na slovensko ureditev pravne zmote in kazensko pravo nasploh. Ameriška in angleška ureditev se od nemške v veliki meri razlikuje, saj pravne zmote v takšni obliki ne pozna ali ne priznava, to pa je odraz pravnega izročila common law sistema. Zaradi lažjega razumevanja umestitve pravne zmote v sistem kazenskega prava so v tretjem poglavju magistrskega dela predstavljene osnovne značilnosti splošnega pojma kaznivega dejanja in posameznih elementov kaznivega dejanja. Poudarek je na krivdi in zavesti o protipravnosti. Zavest o protipravnosti v bistvu predstavlja zrcalno sliko pravni zmoti. Gre za zavedanje o pravni prepovedanosti določenega ravnanja. Da bi storilec kaznivega dejanja bil spoznan za krivega ne zadošča le, da je sposoben biti kriv, oziroma da je prišteven ter da ravna naklepno ali malomarno, temveč tudi, da, se je zavedal ali bi se moral zavedati, da ravna v nasprotju s pravom (drugi odstavek odstavek 24. člena KZ-1). Temeljito je predstavljena vsebina zavesti o protipravnosti. Gre za vprašanje, česa natanko se mora storilec zavedati, da bi ravnal z zavestjo o protipravnosti. Ali zadošča, da se storilec zaveda le formalne protipravnosti svojega ravnanja, t.j. dejstva, da je določeno ravnanje sankcionirano s pravnim predpisom, ali pa se hkrati mora zavedati tudi materialne protipravnosti oziroma socialnega pomena svojega ravnanja in njegove družbene škodljivosti? Teoretiki se povečini zavzemajo za kombinacijo obeh teorij, kar pomeni, da se storilec mora zavedati tako materialne, kot formalne protipravnosti svojega ravnanja. V četrtem poglavju je obravnavana pravna zmota v slovenskem pravu. Na začetku je predstavljen zgodovinski razvoj instituta od jugoslovanske do trenutne ureditve. Skozi zgodovinski razvoj kazenskopravne zakonodaje je pravna zmota imela različno vlogo. Vse do začetka veljavnosti slovenskega kazenskega zakonika leta 1994 je bila zgolj razlog za fakultativno omilitev ali odpustitev kazni, šlo je za odločitev, ki je bila v diskreciji sodnika. Od uveljavitve slovenskega kazenskega zakonika (neizogibna) pravna zmota postane razlog za izključitev krivde. Obravnavana je pravna zmota v aktualni zakonodaji z analizo veljavnega zakonskega besedila. Predstavljene so različne modalitete pravne zmote (neizogibna, izogibna, direktna, indirektna, subsumcijska). Veliki poudarek je na obravnavi izogibnosti pravne zmote. Avtor se nadalje ukvarja s povezavo instituta pravne zmote z določenimi drugimi elementi splošnega dela kaznivega dejanja (z neprištevnostjo in nezavestno malomarnostjo). Avtor med drugim ugotavlja, da je verjetnost za nastanek pravne zmote pri prekrških (predvsem tistih, ki vsebujejo nedoločne pravne pojme) in pri kaznivih dejanjih, ki vsebujejo blanketne dispozicije pogostejša. Na koncu sta predstavljena najodmevnejša primera obravnave pravne zmote v slovenski sodni praksi.
Ključne besede: pravna zmota, dejanska zmota, zavest o protipravnosti, naklep, krivda, splošni pojem kaznivega dejanja.
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 2483; Prenosov: 288
.pdf Celotno besedilo (656,28 KB)

6.
Poslovna goljufija (228. člen KZ-1) – analiza kaznivega dejanja
Luka Tomazin, 2016, magistrsko delo

Opis: V središče magistrskega dela je postavljena poslovna goljufija, ki predstavlja v slovenski sodni praksi najpogosteje obravnavano gospodarsko kaznivo dejanje in tako zaseda enega izmed osrednjih mest med kaznivimi dejanji zoper gospodarstvo. Čeprav bi bilo utemeljeno pričakovati, da je kaznivo dejanje razdelano do te mere, da ni več odprtih teoretičnih oziroma praktičnih vprašanj, pa velja ravno nasprotno, inkriminacija se kaže kot precej sporna. V kritično presojo je podana sledeča hipoteza: pri poslovni goljufiji gre za odvečno kaznivo dejanje, saj ni videti zadržkov za subsumpcijo goljufivih ravnanj poslovnega področja pod zakonske znake »klasične« goljufije, za nameček pa zaradi svoje ponesrečenosti povzroča nemalo težav tako v teoriji kot tudi v praksi. Začenši z genezo poslovne goljufije, ki ji sledi oris značilnosti gospodarskega kaznivega dejanja, se preide do osrednjega dela, ki ga predstavlja sistematična analiza kaznivega dejanja. Slednja se začne s predstavitvijo praktične problematike (zlo)rabe poslovne goljufije, ki ji sledi obravnava objekta kazenskopravnega varstva in prikaz možnih storilcev. Jedro analize pa – skladno z dogmatiko splošnega pojma kaznivega dejanja – predstavljajo ravnanje, ki izpolnjuje zakonske znake, protipravnost in krivda. Obravnava ravnanja, ki izpolnjuje zakonske znake, zajema preslepitev ter posledično premoženjsko škodo oziroma korist. Obravnava protipravnosti se dotakne zgolj dotičnega pojma. Obravnava krivde pa zajema naklep ter razmejitev naklepa in malomarnosti. Tekom analize se – iz razloga podane hipoteze – poslovno goljufijo ves čas primerja s slovensko in nemško »klasično« goljufijo. Ureditve naše in nemške »klasične« goljufije je domala identična, pri tem pa nemška kazenskopravna dogmatika ni zaznala potrebe po specialnem kaznivem dejanju poslovne goljufije. Izhajajoč iz tega predstavljajo dognanja nemškega kazenskopravne prostora, na katerega je slovenski tradicionalno močno naslonjen, veliko oporo zagovarjani odvečnosti poslovne goljufije.
Ključne besede: goljufija, poslovna goljufija, »klasična« goljufija, preslepitev, zmota, premoženjska škoda, premoženjska korist, gospodarsko kaznivo dejanje, kaznivo dejanje zoper gospodarstvo
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 3018; Prenosov: 376
.pdf Celotno besedilo (932,96 KB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici