Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Splošni pregled učbeniškega gradiva za slovenščino za gimnazije in srednje strokovne šole nakazuje, da je obravnavi zgodovine jezika, ki je pomembna tudi za dobro razumevanje sodobnega jezikovnega stanja, posvečene malo pozornosti. V magistrskem delu je navedeno preverjeno. Najprej je podan kratek teoretični pregled zgodovine slovenskega jezika, sledita analiza in primerjava učnega načrta za slovenščino za gimnazije ter izbranega učbeniškega gradiva (Na pragu besedila 1–4 in Slovenščina 1–3, Moč jezika), zlasti z vidika zastopanosti in načina obravnave jezikovnozgodovinskih tem. Ugotovljeno je, da aktualni učni načrt za slovenščino za gimnazije in srednje strokovne šole vsebuje večinoma splošno zastavljene procesnorazvojne cilje in vsebinske sklope za jezikovni pouk, ki se navezujejo na zgodovino (slovenskega) jezika, kar učbeniška gradiva hitro dosežejo. Analiza kaže, da oba izbrana kompleta učbeniških gradiv teoretične vsebine zgodovine (slovenskega) jezika podajata v kronološkem zaporedju, da jih predstavljata sistematično in nazorno ter da so te vsebine največkrat obravnavane neposredno (redkeje posredno ob obravnavi slovničnih tem). Gradivo Slovenščina 1–3, Moč jezika je ob tem vsebinsko aktualnejše, bolj približano današnjemu času in digitalizirani družbi, bolj usklajeno z najnovejšimi spoznanji stroke, vključuje podrobnejše ter bolj poglobljene strokovne razlage zgodovine (slovenskega) jezika ter dijake in dijakinje nagovarja tudi z odlomki iz stripov. Izkaže se, da je zgodovina slovenskega jezika v tem gradivu predstavljena premišljeno in s posebnim ozirom na njen pomen v okviru pouka slovenščine.
Ključne besede: slovenščina, gimnazija, zgodovina jezika, učbenik, delovni zvezek
Objavljeno v DKUM: 11.09.2024; Ogledov: 56; Prenosov: 15
Celotno besedilo (1,54 MB)

Opis: Prispevek temelji na slovarskem prikazu prislovov, evidentiranih v delih bratonskega zbiratelja ljudskega izročila Števana Küharja (1882–1915). Gradivo je zajeto iz treh njegovih objav v Časopisu za zgodovino in narodopisje (1910, 1911, 1913). Iz pisane prislove obravnavam tudi z glasoslovnega, oblikoslovnega in besedotvornega vidika ter preverjam njihovo zastopanost v Slovarju stare knjižne prekmurščine, Slovarju beltinskega prekmurskega govora, Porabsko-knjižnoslovensko-madžarskem slovarju in Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slo
Ključne besede: slovenščina, zgodovina slovenskega jezika, prislov, slovarji, glasoslovje, oblikoslovje, besedotvorje
Objavljeno v DKUM: 26.07.2024; Ogledov: 93; Prenosov: 2
Celotno besedilo (6,38 MB)

Opis: Doktorska disertacija obravnava konstruktivno vlogo Slomškovega pridižnega jezika pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. V zgodovinsko-razvojnem pregledu avtorica ob besedilih oznanjevalne jezikovne zvrsti, ki v razvoju izkazujejo najvišjo stopnjo kultiviranosti, obravnava jezikovni razvoj oziroma preobrazbo knjižne norme od Trubarja do Slomška in s tem najprej dokazuje, da se je slovenski knjižni jezik normativno razvijal in oblikoval ob pridižnem jeziku, ki je odločilno vplival na normo in predpis osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Z raziskavo avtorica tudi potrjuje, da je pridižni jezik živ, govorjeni slovenski jezik, v katerem se po Trubarjevem vzoru normiranja osrednjeslovenskega knjižnega jezika narečne značilnosti pokrajine združujejo v kultiviran knjižni sistem. Pridižni jezik je poleg tega dokaz za obstoj pokrajinskih knjižnih različic. Hkrati se v njem slovenska jezikovna tradicija nadgrajuje s sodobnimi jezikovnimi dogajanji, to pa se povezuje v zanesljivo in trdno jezikovno normo ter predpis. V pridižnem jeziku namreč pride do soočanja pisne tradicije in govorne podobe jezika, v njem se tudi uresniči puristična strukturna preobrazba slovenskega knjižnega jezika, s čimer pridižni jezik odpira pot jezikovnemu poenotenju in trdni jezikovni normativnosti. Doktorska disertacija torej z razvojnim pregledom slovenskega pridižnega jezika predstavlja temelj za vrednotenje Slomškovega izvirnega deleža pri oblikovanju knjižnega jezika in njegovih presežkov stilne ubeseditve. Avtorica tako v nadaljevanju najprej opozori na Slomškova splošna prizadevanja za slovenski jezik in na njegov jezikovni nazor, kot ga je izkazoval bodisi v jezikovnem načrtovanju bodisi v praktičnih pogledih na jezik, uresničenih v slovnici Inbegriff der slowenischen Sprache für Ingeborne in v govorniškem priročniku Vaje cerkvene zgovornosti. Avtorica nato s predstavitvijo Slomškovega pridigarstva, njegovega pridižnega opusa, njegovih teoretičnih pridižnih izhodišč, korpusa izbranih diplomatično prepisanih rokopisnih pridig in njihovih značilnosti, bodisi zgradbenih bodisi slogovno ubeseditvenih preide na osrednji del obravnave doktorske teme. V osrednjem delu disertacije sledi jezikovna in slogovna analiza Slomškovega pridižnega jezika in njegova umestitev v razvojni lok slovenskega pridigarstva, zlasti glede na pomen, ki ga je Slomškova pridiga imela pri oblikovanju enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. S tem dokazuje, da je Slomšek sledil Kopitarjevemu jezikovnemu konceptu in ohranjal jezikovno tradicijo, ljudski jezik, ki ga je nadgradil v trden knjižni sistem. Zato je pomemben element v kontinuiteti jezikovnega razvoja od Trubarja. Poleg tega avtorica na podlagi glasoslovno-oblikoslovnih značilnosti dokazuje, da je bil Slomšek pomemben zagovornik poenotenja slovenskega jezika ne le v teoretičnih izhodiščih, temveč tudi v jeziku svojih pridig, saj je v izbiri jezikovnih različic zavestno sledil osrednjeslovenskemu tipu jezika in ga soočal z značilnostmi svojega jezikovnega prostora. Primerjalni pregled oblikoslovnih značilnosti potrjuje, da ni dosledno sledil oblikam, ki jih je predstavil v svoji rokopisni slovnici, v celoti ni sprejemal niti Metelkovega središčno slovenskega knjižnega sistema, čeprav je bil zanj sprejemljivejši od Kopitarjevega, niti Dajnkovega vzhodnoštajerskega, temveč je sledil Murkovim jezikovnosistemskim rešitvam, ki so na podlagi razvojno-zgodovinsko utemeljene variantnosti kompromisno nakazovale pot sprejemanja novih oblik, ki jih je kot zagovornik poenotenja sprejemal v svoje pridige, čeprav še ne povsem dosledno.
Ključne besede: Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Matija Kastelec, Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, Jernej Basar, Ožbalt Gutsman, Marko Pohlin, Jurij Japelj, Paškal Škrbinc, Friderik Irenej Baraga, Anton Krempl, Jožef Borovnjak, slovenski jezik, zgodovina jezika, osrednjeslovenski knjižni jezik, vzhodnoslovenski knjižni jezik, pridige, jezikovna analiza, jezikovna norma, slogovna analiza, umetnostni jezik, pridižni jezik, diplomatični prepis, korpusni pristop, digitalna humanistika
Objavljeno v DKUM: 26.03.2019; Ogledov: 2396; Prenosov: 335
Celotno besedilo (4,43 MB)

Opis: Razprava obravnava vezljivost glagolov védenja, tj. umeti (z drugotnim nedovršnikom umevati), vedeti in znati, v zgodovini slovenskega knjižnega jezika. Raziskavo sestavljajo pomenska opredelitev glagolov, vzpostavitev pomenskih in vezavnostnih vzorcev, določitev njihove stabilnosti, razvojnih značilnosti in konkurenčnih razmerij. Po pomenih so primerjane vezljivostne značilnosti med glagoli.
Ključne besede: slovenščina, zgodovina jezika, vezljivost, vezava, glagoli vedenja
Objavljeno v DKUM: 13.02.2018; Ogledov: 1216; Prenosov: 407
Celotno besedilo (591,02 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Ključne besede: ocene in poročila, Breda Pogorelec, Zgodovina slovenskega knjižnega jezika, Stilistika slovenskega knjižnega jezika, slovenščina, zgodovina jezika, stilistika
Objavljeno v DKUM: 12.02.2018; Ogledov: 2407; Prenosov: 235
Celotno besedilo (324,94 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...