| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 27
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Sprejemanje vzhodnoštajerske knjižnojezikovne norme v rokopisnih pridigah Jožefa Muršca
Nina Ditmajer, 2019, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava in vrednoti mesto rokopisnih pridig pomembnega narodnega buditelja Jožefa Muršca v zgodovini slovenskega knjižnega jezika. Osredotoča se na literarno tradicijo v vzhodnoslovenskem prostoru, kjer se je razvijala posebna vzhodnoštajerska pokrajinska različica slovenskega knjižnega jezika. V teoretičnem delu se avtorica ob doslej znanih biografskih podatkih še posebej posveča Murščevemu pogledu na slovenski jezik in njegovemu delu na slovničarskem področju, ki pokaže, kako so Vzhodnoštajerci sprejemali skupno slovensko knjižno normo sredi 19. stoletja. Nato je podan podroben pregled doslej znanega slovstva na vzhodnoštajerskem območju, ki so mu dodana tudi manj znana ali spregledana rokopisna besedila. Podrobnejša obravnava jezikovno-kulturnih razmer v prvi polovici 19. stoletja se ne osredotoča toliko na delovanje Petra Dajnka, temveč prikazuje jezikovno neenotnost ali enotnost znotraj istih generacij vidnejših vzhodnoštajerskih piscev. Jožef Muršec je pripadal generaciji mladih duhovnikov, ki se zaradi svojega družbenega stanu ni mogla v polnosti vključiti v romantična malomeščanska gibanja, kot sta bila ilirizem in panslavizem. Njegova in še posebej mlajša generacija je vidno simpatizirala s temi gibanji, khrati pa bila kritična do Dajnkovega utilitaristično zasnovanega knjižnojezikovnega programa. Disertacija v osrednjem empiričnem delu poskuša na podlagi celotne jezikovne analize umestiti Murščeve zgodnje pridige v vzhodnoštajerski, nato pa v širši panonski (prekmurski in kajkavski) ter osrednjeslovenski (kranjski in koroški) jezikovni sistem. Temelja za vrednotenje besedil tako ne predstavlja več samo Dajnkova slovnica, temveč tudi ostale slovnice ter pretekla in sočasna literarna tradicija. Ravno na podlagi te tradicije lahko opazujemo jezikovno preobrazbo znotraj enega jezikovnega območja in kontinuiteto knjižnih pokrajinskih in/ali narečnih pokrajinskih jezikovnih prvin. Znotraj tega knjižnojezikovnega sistema je vnašanje točno določenih jezikovnih oblik iz drugih slovenskih etničnih pokrajin prepoznano kot jezikovna obogatitev in del standardizacijskega postopka. Jožef Muršec je v svojih rokopisnih pridigah ohranjal vzhodnoštajersko knjižnojezikovno tradicijo v skladu s svojim jezikovnim znanjem, ki si ga je pridobil kot študent Kolomana Kvasa v Gradcu in uporabnik Dajnkovih del.
Ključne besede: Jožef Muršec, slovenski jezik, zgodovina jezika, vzhodnoslovenski knjižni jezik, vzhodnoštajerski knjižni jezik, pridiga
Objavljeno v DKUM: 21.01.2020; Ogledov: 1832; Prenosov: 368
.pdf Celotno besedilo (4,23 MB)

2.
Normativne in slogovne značilnosti Slomškovih pridig
Cvetka Rezar, 2019, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava konstruktivno vlogo Slomškovega pridižnega jezika pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. V zgodovinsko-razvojnem pregledu avtorica ob besedilih oznanjevalne jezikovne zvrsti, ki v razvoju izkazujejo najvišjo stopnjo kultiviranosti, obravnava jezikovni razvoj oziroma preobrazbo knjižne norme od Trubarja do Slomška in s tem najprej dokazuje, da se je slovenski knjižni jezik normativno razvijal in oblikoval ob pridižnem jeziku, ki je odločilno vplival na normo in predpis osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Z raziskavo avtorica tudi potrjuje, da je pridižni jezik živ, govorjeni slovenski jezik, v katerem se po Trubarjevem vzoru normiranja osrednjeslovenskega knjižnega jezika narečne značilnosti pokrajine združujejo v kultiviran knjižni sistem. Pridižni jezik je poleg tega dokaz za obstoj pokrajinskih knjižnih različic. Hkrati se v njem slovenska jezikovna tradicija nadgrajuje s sodobnimi jezikovnimi dogajanji, to pa se povezuje v zanesljivo in trdno jezikovno normo ter predpis. V pridižnem jeziku namreč pride do soočanja pisne tradicije in govorne podobe jezika, v njem se tudi uresniči puristična strukturna preobrazba slovenskega knjižnega jezika, s čimer pridižni jezik odpira pot jezikovnemu poenotenju in trdni jezikovni normativnosti. Doktorska disertacija torej z razvojnim pregledom slovenskega pridižnega jezika predstavlja temelj za vrednotenje Slomškovega izvirnega deleža pri oblikovanju knjižnega jezika in njegovih presežkov stilne ubeseditve. Avtorica tako v nadaljevanju najprej opozori na Slomškova splošna prizadevanja za slovenski jezik in na njegov jezikovni nazor, kot ga je izkazoval bodisi v jezikovnem načrtovanju bodisi v praktičnih pogledih na jezik, uresničenih v slovnici Inbegriff der slowenischen Sprache für Ingeborne in v govorniškem priročniku Vaje cerkvene zgovornosti. Avtorica nato s predstavitvijo Slomškovega pridigarstva, njegovega pridižnega opusa, njegovih teoretičnih pridižnih izhodišč, korpusa izbranih diplomatično prepisanih rokopisnih pridig in njihovih značilnosti, bodisi zgradbenih bodisi slogovno ubeseditvenih preide na osrednji del obravnave doktorske teme. V osrednjem delu disertacije sledi jezikovna in slogovna analiza Slomškovega pridižnega jezika in njegova umestitev v razvojni lok slovenskega pridigarstva, zlasti glede na pomen, ki ga je Slomškova pridiga imela pri oblikovanju enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. S tem dokazuje, da je Slomšek sledil Kopitarjevemu jezikovnemu konceptu in ohranjal jezikovno tradicijo, ljudski jezik, ki ga je nadgradil v trden knjižni sistem. Zato je pomemben element v kontinuiteti jezikovnega razvoja od Trubarja. Poleg tega avtorica na podlagi glasoslovno-oblikoslovnih značilnosti dokazuje, da je bil Slomšek pomemben zagovornik poenotenja slovenskega jezika ne le v teoretičnih izhodiščih, temveč tudi v jeziku svojih pridig, saj je v izbiri jezikovnih različic zavestno sledil osrednjeslovenskemu tipu jezika in ga soočal z značilnostmi svojega jezikovnega prostora. Primerjalni pregled oblikoslovnih značilnosti potrjuje, da ni dosledno sledil oblikam, ki jih je predstavil v svoji rokopisni slovnici, v celoti ni sprejemal niti Metelkovega središčno slovenskega knjižnega sistema, čeprav je bil zanj sprejemljivejši od Kopitarjevega, niti Dajnkovega vzhodnoštajerskega, temveč je sledil Murkovim jezikovnosistemskim rešitvam, ki so na podlagi razvojno-zgodovinsko utemeljene variantnosti kompromisno nakazovale pot sprejemanja novih oblik, ki jih je kot zagovornik poenotenja sprejemal v svoje pridige, čeprav še ne povsem dosledno.
Ključne besede: Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Matija Kastelec, Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, Jernej Basar, Ožbalt Gutsman, Marko Pohlin, Jurij Japelj, Paškal Škrbinc, Friderik Irenej Baraga, Anton Krempl, Jožef Borovnjak, slovenski jezik, zgodovina jezika, osrednjeslovenski knjižni jezik, vzhodnoslovenski knjižni jezik, pridige, jezikovna analiza, jezikovna norma, slogovna analiza, umetnostni jezik, pridižni jezik, diplomatični prepis, korpusni pristop, digitalna humanistika
Objavljeno v DKUM: 26.03.2019; Ogledov: 1846; Prenosov: 297
.pdf Celotno besedilo (4,43 MB)

3.
Petinosemdeset let profesorice dr. Martine Orožen
Irena Orel, 2016, poljudni članek

Ključne besede: slovenščina, zgodovina slovenskega jezika, slovenski jezikoslovci, jubileji
Objavljeno v DKUM: 22.02.2018; Ogledov: 731; Prenosov: 136
.pdf Celotno besedilo (309,66 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

4.
Vezljivost glagolov védenja v zgodovini slovenskega knjižnega jezika
Robert Grošelj, 2012, izvirni znanstveni članek

Opis: Razprava obravnava vezljivost glagolov védenja, tj. umeti (z drugotnim nedovršnikom umevati), vedeti in znati, v zgodovini slovenskega knjižnega jezika. Raziskavo sestavljajo pomenska opredelitev glagolov, vzpostavitev pomenskih in vezavnostnih vzorcev, določitev njihove stabilnosti, razvojnih značilnosti in konkurenčnih razmerij. Po pomenih so primerjane vezljivostne značilnosti med glagoli.
Ključne besede: slovenščina, zgodovina jezika, vezljivost, vezava, glagoli vedenja
Objavljeno v DKUM: 13.02.2018; Ogledov: 902; Prenosov: 369
.pdf Celotno besedilo (591,02 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

5.
6.
7.
Protipomenskost v Trubarjevem Katehizmu z dvejma izlagama iz leta 1575
Irena Orel, 2008, izvirni znanstveni članek

Opis: V prispevku bo z različnih vidikov osvetljena sistemska in besedilna raba protipomenskosti v Trubarjevem najbolj polemičnem besedilu, Katehizmu z dvejma izlagama (1575), ki dvojnost razlage poudarja že v naslovu, versko nasprotnost pa izraža tudi v Pridigi od stare prave inu krive vere, ki bo natančneje razčlenjena.
Ključne besede: slovenščina, zgodovina jezika, semantika, antonimi, protipomenskost, Katekizem z dvejma izlagama, Pridiga od stare prave inu krive vere, 16. st.
Objavljeno v DKUM: 29.01.2018; Ogledov: 1426; Prenosov: 355
.pdf Celotno besedilo (350,03 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

8.
Prekmurska publicistika 19. in prve polovice 20. stoletja - med knjižno normo in tradicijo
Marko Jesenšek, 2008, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Opis: Prehod prekmurske knjižne norme v narečne okvire je predstavljen najprej v prvem prekmurskem časopisu Prijatel, v dvajsetem stoletju pa še v Marijinem listu, Kalendarju srca Jezusovega in Novinah - v prvih številkah ali letnikih je bila dosledno ohranjana tradicionalna knjižna prekmurska jezikovna podoba, nato pa je sledilo soočanje z novoslovenščino, opuščanje prekmurskih jezikovnih normativov, vdiranje narečnih elementov v publicistični jezik in, med obema vojnama, sprejetje enotne slovenske knjižne norme.
Ključne besede: slovenščina, zgodovina jezika, publicistični jezik, Prekmurje
Objavljeno v DKUM: 08.06.2017; Ogledov: 1080; Prenosov: 115
.pdf Celotno besedilo (192,33 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

9.
Trubarjev gmajn jezik kot za prvo slovensko knjižno normo
Marko Jesenšek, 2008, izvirni znanstveni članek

Opis: Osnova za knjižni gmajn jezik je živa govorica, ki jo je Trubar poznal iz dolenjskih krajev, nadgradil pa jo je z gorenjščino in ljubljanskim govorom. Gmajn jezik je sopomenka za kranjski jezik, ki je prepoznaven po splošni razumljivosti, hkrati pa gre za jezikovni kompromis, tj. skupni imenovalec osrednjeslovenskega knjižnega jezika.
Ključne besede: zgodovina jezika, slovenščina, 16. st., jezikovna kultura, krajnski jezik, osrednjeslovenski knjižni jezik, protestantizem, pogledi na jezik
Objavljeno v DKUM: 31.05.2017; Ogledov: 1494; Prenosov: 160
.pdf Celotno besedilo (265,15 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

10.
Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici