| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 22
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Bentonit kot adsorbent za separacijo kovinskih ionov iz vodnih raztopin
Jaka Kugler, 2019, diplomsko delo

Opis: Onesnaževanje okolja s težkimi kovinami in reševanje le te problematike na učinkovit in hkrati ekonomsko sprejemljiv način, predstavlja vedno večji izziv v današnjem času. V diplomski nalogi smo preučevali adsorpcijske lastnosti bentonita za adsorpcijo kovinskih ionov (železo, baker, svinec) iz vodne raztopine. Masne koncentracije kovinskih ionov v raztopini smo določili z optično emisijsko spektroskopijo (ICP OES). Prav tako smo preučili karakteristike samega bentonita (velikost delcev, zeta potencial, specifična površina, volumen por). Karakterizacija je pokazala, da je v našem vzorcu bentonita povprečni zeta potencial - 0,257 mV in povprečna velikost delcev 1657 nm. Ugotovili smo, da s spreminjanjem pH raztopin Fe2+, Cu2+ in Pb2+ ionov, bentonit najbolje adsorbira pri pH vrednosti 7. Spreminjali smo tudi koncentracije samih raztopin z Fe2+, Cu2+ in Pb2+ ionov v območju od 1 mM do 13 mM in izmerili, da ima bentonit največjo kapaciteto pri koncentraciji 13 mM. Prav tako smo preizkusili medsebojni vpliv ionov na adsorpcijo in ugotovili, da je učinkovitost adsorpcije vseh treh ionov nad 99 %. Iz rezultatov diplomskega dela lahko sklepamo, da je bentonit odlična izbira za odstranjevanje železovih, bakrovih in svinčevih ionov iz vode.
Ključne besede: adsorpcija, bentonit, težke kovine, zeta potencial, ICP OES
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 733; Prenosov: 123
.pdf Celotno besedilo (2,56 MB)

2.
Adsorpcija ionov težkih kovin na zeolit
Urban Šket, 2019, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je rezultat preučevanja adsorpcije težkih ionov Pb2+, Cu2+ in Fe2+ na zeolit. Ker so ti ioni zelo močni onesnaževalci okolja, se pojavlja vprašanje kako zaščititi naravo pred njihovimi škodljivimi vplivi. Ena iz med možnosti je adsorpcija ionov na močen adsorbent, kar je v našem primeru zeolit. Tako je bistveno, da dobro spoznamo zeolit, preučimo njegovo strukturo in lastnosti, ter nato z različnimi kemijskimi analizami določimo, kakšne zmožnosti adsorpcije ima zeolit. Namen diplomske naloge je bil določiti adsorpcijske lastnosti zeolita v raztopini za adsorpcijo ionov težkih kovin ( Cu2+, Fe2+, Pb2+ ), določiti masne koncentracije kovinskih ionov z optično emisijsko spektroskopijo (ICP OES), ter preučiti specifiko samega zeolita (zeta potencial, specifična površina, velikost delcev). Za ugotavljanje adsopcijskih lastnosti zeolita smo spreminjali dva ključna parametra, koncentracijo raztopine težkih ionov, ter pH raztopine. S spreminjanjem teh parametrov smo prišli do ugotovitve, da so najbolj optimalni pogoji za adsorpcijo pri koncentraciji 13 mM in pri pH vrednosti 7. S preiskovanjem vpliva koncentracije težkih ionov na adsorbent smo ugotovili, da uspešnost adsorpcije pri višji koncentraciji upada, izjema je le baker. Pri spreminjanju pH vrednosti, pa se je izkazalo, da pH nima takšen velik vpliv na adsorpcijo kot jo ima koncentracija, saj smo ugotovili, da se adsorpcijska sposobnost malo zmanjša le pri zelo nizki pH vrednosti ( pH = 2,5 ). Ugotavljali smo tudi medsebojni vpliv ionov na učinkovitost adsorpcije ionov na zeolit, pri čemer se je izkazalo, da mešanica ionov v raztopini dobro vpliva na adsorpcijo, saj je bila v našem primeru učinkovitost adsorpcije za vse tri ione nad 99%.
Ključne besede: adsorpcija, zeolit, ioni težkih kovin, zeta potencial, koncentracija, pH raztopine
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 445; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (2,44 MB)

3.
Adsorpcija kovinskih ionov na žlindro
Mihael Irgolič, 2019, diplomsko delo

Opis: Onesnaževanje z odpadnimi vodami predstavlja velik delež onesnaževanja narave. V teh odpadnih vodah se pogosto nahajajo tudi težke kovine, ki jih moramo zaradi ogrožanja okolja, živali in ljudi iz vode odstraniti. Kot poceni metoda za odstranjevanje težkih kovin iz vode, se je uveljavila adsorpcija. V iskanju učinkovitih ter poceni adsorbentov, se je dobro izkazala tudi žlindra, ki je stranski produkt pri proizvodnji jekla. V diplomskem delu predstavljamo rezultate raziskave adsorpcijskih lastnosti bele žlindre. Žlindri smo najprej določili specifično površino BET, volumen por, premer por, velikost delcev in zeta potencial. Nadalje smo preučevali vpliv pH in koncentracije na adsorpcijo železovih, bakrovih in svinčevih ionov. Hkrati smo preučili še medsebojni vpliv izbranih ionov na adsorpcijo. Preučevali smo učinkovitost in kapaciteto adsorpcije in iz rezultatov ugotovili, da pH minimalno vpliva na adsorpcijo bakra in železa, svinec pa ima adsorpcijski maksimum pri pH 7. Pri preiskovanju vpliva koncentracije smo ugotovili, da učinkovitost adsorpcije s koncentracijo narašča za svinec, na baker in železo pa skoraj ne vpliva, saj je bila učinkovitost v območju koncentracij od 1 mM do 13 mM 100 %. Medsebojni vpliv ionov daje pozitivne rezultate na učinek adsorpcije.
Ključne besede: adsorpcija, žlindra, težke kovine, zeta potencial, BET
Objavljeno: 17.09.2019; Ogledov: 551; Prenosov: 58
.pdf Celotno besedilo (718,54 KB)

4.
Funkcionalizacija površine silikonov s hitozanskimi nanodelci kot dostavnim sistemom za zdravilo
Urška Jerenec, 2018, magistrsko delo

Opis: Silikoni so široko uporabni materiali. Med številnimi aplikacijami jih najdemo tudi kot sestavni del timpanalnih cevk, kjer je cilj napredek razvoja funkcionalnih površin cevk na način, ki izboljša procese zdravljenja vnetja ušes ter druga stanja ušesnih bolezni, kjer se uporabljajo te cevke. V magistrski nalogi smo se osredotočili na pripravo silikonskih površin z različnimi protimikrobnimi premazi. V našem primeru smo naredili premaze iz nanodelcev, kjer smo dodali amoksiklav, ali pa so bili nanodelci samo iz tripolifosfata in hitozana, katera lahko spontano tvorita nanodelce. Velikost delcev smo izmerili z metodo DLS, stabilnost disperzije smo preverili z meritvami Zeta potenciala, protimikrobnost smo testirali s pomočjo izbranih bakterij, fizikalno-kemijske lastnosti pa smo preverili z metodami UV-VIS, SEM, FT-IR in Franz celico. Pridobljeni rezultati kažejo, da so preliminarni poskusi na timpanalnih cevkah cevke s takšnim premazom odlična preventiva pred nastankom biofilma, omogočeno pa bi bilo tudi boljše celjenje (manjša možnost porasta bakterij zaradi protimikrobnega premaza). Amoksiklav je zaradi svoje široke uporabe in dostopnosti primerna izboljšava cevk. Za bolj gotove rezultate bi bilo potrebno opraviti še več ponovitev testiranj ter zamenjava amoksiklava s podobnim zdravilom, saj je amoksiklav zaradi svoje slabe stabilnosti precej problematičen za uporabo.
Ključne besede: silikon, timpanalne cevke, hitozan, amoksiklav, nanodelci, plazemska aktivacija, DLS, Zeta potencial, UV-VIS, SEM, FT-IR, XPS, protimikrobnost, Franz celica
Objavljeno: 09.10.2018; Ogledov: 607; Prenosov: 151
.pdf Celotno besedilo (2,87 MB)

5.
Karakterizacija zeta potenciala votlo-vlaknastih membran
Vita Petek Regoršek, 2018, magistrsko delo

Opis: Zeta potencial dobiva vse večji pomen pri karakterizaciji površinskih lastnosti in učinkovitosti filtrov in membran, ki se uporabljajo v različnih procesih čiščenja vode. Poleg ploskovnih membran so pogosteje uporabljene polimerne membrane v obliki kapilar (membrane votlih vlaken). Kompleksna geometrija votlo-vlaknastih membran ter pomembnost karakterizacije notranje in zunanje površine izzove analitsko metodo površinskega zeta potenciala. Do danes je analiza površinskega naboja ploščatih membran s pomočjo pretočnega potenciala in pretočnih meritev že zelo dobro raziskana, medtem ko je karakterizacija zunanje površine votlo-vlaknastih membran še ostaja nepojasnejena. Namen naloge je pridobiti kvantitativne rezultate zeta poteniciala za zunanjo površino votlo-vlaknastih (ang. hollow fibre (HF)) polimernih membran. Primerjava dobljenih rezultatov za serijo HF membran za ultrafiltracijo s tistimi, dobljenimi za ploščate membrane iz istega polimera, bodo razjasnile učinke vgradnje vzorcev v merilno celico za določanje zeta potenciala. Da bi raziskali ta problem, smo določili zeta potencial za tri polimerne materiale: polietersulfon (ploska membrana), polietersulfon (HF) in poliviniliden fluorid (HF) za mikrofiltracijo ter ultrafiltracijo. Rezultati zeta potenciala za HF membrane so potrdili, da je možna karakterizacija zunanje površine HF membrane. Rezultati so pokazali tudi večje razlike med zeta potencialom zunanje strani FS in HF PES membrane. Pri merjenju pH v odvisnosti od zeta potenciala smo določili izoelektrično točko tako za FS kot tudi za HF membrane.
Ključne besede: Votlo-vlaknaste membrane, porozne membrane, karakterizacija membran, elektrokinetična karakterizacija, zeta potencial, pretočni tok.
Objavljeno: 07.06.2018; Ogledov: 1057; Prenosov: 115
.pdf Celotno besedilo (2,95 MB)

6.
Adsorpcija težkih kovin na biooglje
Andreja Sever, 2017, magistrsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil preučiti adsorpcijske lastnosti biooglja, pridobljenega iz odpadne biomase s postopkom hidrotermične karbonizacije (HTC), za adsorpcijo težkih kovin, in sicer Cd2+ in Pb2+ ionov. Kot odpadni biomaterial smo uporabili lubje listavca z velikim deležem taninov, skorjo kostanja. Določili smo izkoristek biooglja pridobljenega s HTC ter izmerili zeta potencial, specifično površino, volumen por, povprečni premer por in velikost delcev. Biooglje smo pripravili brez in z dodatkom ocetne kisline in rezultate med seboj primerjali. Povprečni izkoristek in masa obeh pridobljenih vzorcev sta bila podobna. Nato smo izvedli ravnotežno adsorpcijo Cd2+ in Pb2+ ionov v odvisnosti od pH in koncentracije izhodne raztopine. Ravnotežna adsorpcija Pb2+ ionov v odvisnosti od pH je bila najboljša pri pH 2. Maksimalna kapaciteta adsorbenta za svinčeve ione je bila dosežena pri koncentraciji 12 mM in je znašala 151,80 mg/g adsorbenta. Adsorpcija Cd2+ ionov je bila najvišja pri pH 5, vendar je bila količina adsorbiranih ionov mnogo nižja kot Pb2+ ionov. Največjo specifično površino je imelo biooglje brez dodatka ocetne kisline, in sicer 12,8229 m2/g. Najnižjo vrednost zeta potenciala -19,00 mV je imel vzorec zdrobljenega biooglja, pridobljenega z dodatkom ocetne kisline. Velikost delcev je bila najvišja pri nezdrobljenih delcih biooglja. V tem primeru je imelo največji povprečni premer biooglje pridobljeno brez dodatka ocetne kisline, in sicer 3248 nm.
Ključne besede: adsorpcija, biooglje, hidrotermična karbonizacija, svinec, zeta potencial, BET
Objavljeno: 22.11.2017; Ogledov: 922; Prenosov: 106
.pdf Celotno besedilo (1,21 MB)

7.
Vpliv tlaka na kristalno strukturo izločenega CaCO3 iz vodne raztopine
Aljoša Vouk, 2017, diplomsko delo

Opis: Osrednji namen diplomskega dela je študija vpliva tlaka na kristalno strukturo izločenega CaCO3 iz vodne raztopine. Za ta namen smo izvedli štiri različne načine izparevanja, in sicer izparevanje z rotavaporjem, tlačno posodo, izparevanjem pri atmosferskem tlaku pri 40 °C in pri 100 °C. Izvedli smo tudi izparevanje s prisotnim zaviralcem rasti CaCO3 – magnezijevimi ioni. V nalogi smo se omejili na merjenje absorbance, motnosti, pH vrednosti, zeta potenciala in velikosti delcev, takoj po nastali suspenziji v modelni raztopini in vodovodni vodi. Izločene kristale smo analizirali s pomočjo rentgenske praškovne difrakcije. Ugotovili smo, da tlak vpliva na lastnosti CaCO3, vendar ne takoj po nastanku oborine. Spremembe so se pričele nekje po 15 minutah obdelave vzorcev. Pri vseh eksperimentih se je izločal kalcit. Pri obdelavi vodovodne vode, v tlačni posodi, se je izločil tudi aragonit, a se je kasneje modificiral v kalcit. Aragonit smo zasledili še pri dodatku MgCl2.
Ključne besede: kalcijev karbonat, kalcit, aragonit, tlak, zeta potencial, velikost delcev
Objavljeno: 14.09.2017; Ogledov: 934; Prenosov: 75
.pdf Celotno besedilo (2,03 MB)

8.
Zeta potencial PA 6
Robert Šoster, Nika Veronovski, Lidija Tušek, Karin Stana-Kleinschek, Simona Strnad, Volker Ribitsch, 2003, izvirni znanstveni članek

Opis: V raziskavi smo preučevali elektrokinetične lastnosti poliamida 6 v obliki (a) folije in (b) tekstilnega filamenta ob uporabi dveh merilnih celic. Merili smo potencial zaradi pretoka in iz tega določili zeta potencial (▫$\zeta$▫ v odvisnosti od pH vrednosti medija. Meritve na posameznem materialu smo preučevali s stališča ponovljivosti. S tem namenom smo opravili meritve na 10 preskušancih istega vzorca. Določili smo osnovne statistične pokazatelje ponovljivosti za ▫$\zeta$▫ pri pH 3 in 9 ter izoelektrično tocko. Metodo smo optimirali glede na čas nabrekanja v raztopini elektrolita pred meritvijo in maso materiala v cilindrični celici. Meritve v 0,001 M KCl na obeh vrstah materiala kljub različni nadmolekulski in površinski strukturi dobro sovpadajo. Krivulje ▫$\zeta$▫=▫$\zeta$▫(pH) imajo pričakovan potek. PA 6 kaže amfoterno naravo zaradi vsebnosti amino in karboksilnih skupin. V alkalnem mediju disociirajo karboksilne skupine, kar povzroči negativen ▫$\zeta$▫ (folija: (-32,9▫$\pm$▫ 1,6) mV, filament: (-35,2▫$\pm$▫2,0) mV pri pH 9). V kislem mediju kaže PA kationski značaj zaradi disociacije amino skupin (folija: (24,5▫$\pm$▫1,7) mV, filament: (15,1▫$\pm$▫1,1) mV pri pH 3). Izoelektrična točka, kjer je ▫$\zeta$▫ enak 0, se nahaja za folijo pri pH vrednosti 4,7▫$\pm$▫0,1, za filament pa pri 4,9▫$\pm$▫ 0,1.
Ključne besede: polimeri, poliamid 6, elektrokinetične lastnosti, potencial zaradi pretoka, zeta potencial, filament, folija
Objavljeno: 01.09.2017; Ogledov: 1007; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (420,18 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

9.
Modifikacije PA 6 z $NH_3$ plazmo
Lidija Tušek, Karin Stana-Kleinschek, Volker Ribitsch, 2002, izvirni znanstveni članek

Opis: S plazmami modificiramo površinske lastnosti različnih materialov, tudi tekstilnih. Na površine lahko uvedemo dodatne ali nove funkcionalne skupine, jih prevlečemo s tankimi polimernimi filmi ali očistimo. V naši raziskavi smo z nizkotlačno amoniakovo plazmo obdelovali PA 6 folijo ter ovrednotili dosežene modifikacije površine v odvisnosti od časa obdelave (od 7 do 540 s). Z merjenjem stičnega kota smo ugotavljali izboljšanje hidrofilnosti površin, s potencialom zaradi pretoka smo spremljali spremembe površinskega naboja, z elektronsko spektroskopijo (XPS) smo analizirali kemijsko sestavo površin, z mikroskopijo atomskih sil (AFM) pa smo raziskovali topografijo površin. Rezultati so pokazali, da so modifikacije odvisne od časa obdelave. Pri obdelavi PA 6 z $NH_3$ plazmo dosežemo boljšo omočljivost, saj se stični koti zmanjšajo. Z daljšim časom obdelave na površini PA 6 nastaja vedno več funkcionalnih skupin, ki vsebujejo dušik, kar se poleg povečane vsebnosti dušika na površini folije kaže tudi v premiku izolektrične točke (IET) k višjim ph vrednostim. Največji premik IET smo zasledili pri foliji, ki smo jo obdelovali 20 s (od ph 4,2k 6,2). če je čas obdelave daljši, plazma v večji meri uniči površino, pri čemer se odstranjujejo razgradni delci, za to se vsebnost dušika zmanjša, stični koti se nekoliko povečajo in IET se pomakne nazaj k nižjim ph vrednostim (k ph 5,6 pri času obdelave 180s). AFM slike neobdelanih in obdelanih folij so pokazale, da se zaradi obdelave številnejši in večji, srednja hrapavost pa se zato poveča iz 4nm (neobdelan vzorec) na 13,6 nm (čas obdelave 540s).
Ključne besede: tekstilna vlakna, poliamid 6, površinska modifikacija, NH3 plazma, amino skupine, zeta potencial, stični kot, XPS, AFM
Objavljeno: 31.08.2017; Ogledov: 823; Prenosov: 132
.pdf Celotno besedilo (636,64 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

10.
Priprava nanokompozita za biomedicinske aplikacije
Stanislav Čampelj, Darko Makovec, Luka Škrlep, Mihael Drofenik, 2008, izvirni znanstveni članek

Opis: Kompozitni nanodelci, ki vsebujejo superparamagnetno maghemitno jedro, prevlečeno s tanko plastjo amorfnega silicijevega oksida so zelo obetaven material za uporabo v biomedicini. Magnetno jedro omogoča manipulacijo z delci z zunanjim magnetnim poljem, medtem ko plašč amorfnega silicijevega oksida omogoča vezavo različnih molekul na njihovo površino. Vezava različnih organskih molekul, na primer zdravilnih učinkovin, zahteva pripravo nanodelcev, ki imajo na površini sloj funkcionalizacijskih molekul z različnimi funkcionalnimi skupinami. Funkcionalizacijo nanodelcev smo dosegli s kovalentno vezavo različnih silanskih molekul: (3-aminopropil)trietoksisilan (APS) in viniltrietoksisilan (VTS), na njihovo površino. Reakcija je potekla v mešanici etanola, v katerem je bila predhodno raztopljena izbrana silanska molekula, in stabilne vodne suspenzije kompozitnih nanodelcev. Vezavo različnih silanskih molekul na površino nanodelcev smo spremljali z elektrokinetičnimi meritvami in s konduktometrično meritvijo koncentracije molekul na njihovi površini. Izkazalo se je, da lahko vežemo na delce molekule APS v površinski koncentraciji, ki se sklada s koncentracijo silanolnih skupin na površini amorfnega silicijevega oksida.
Ključne besede: nanodelci, nanokompoziti, silani, zeta-potencial, funkcionalizacija
Objavljeno: 17.03.2017; Ogledov: 968; Prenosov: 84
.pdf Celotno besedilo (133,68 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici