Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Rak materničnega vratu (RMV) še vedno predstavlja pogosto vrsto malignih obolenj pri ženskah, kljub učinkovitemu programu presejanja v Sloveniji in po svetu. Dejavnik tveganja, ki lahko povzroči RMV, je poleg humanih papiloma virusov (HPV) še uporaba oralne hormonske kontracepcije (OHK). Namen zaključnega dela je razložiti mehanizem delovanja OHK kot dejavnik tveganja za nastanek predrakavih ali rakavih sprememb materničnega vratu ter opisati pomen zdravstvene vzgoje na področju preprečevanja RMV in svetovanje medicinske sestre pri izbiri kontracepcijske metode. Metode: Uporabili smo deskriptivno in komparativno metodo dela, metodo kompilacije in analizo vseh v raziskavo vključenih virov, ki smo jih iskali v različnih podatkovnih bazah, in sicer: PubMed, Medline, CINAHL ter COBISS.SI. Zastavili smo si vključitvena in izključitvena merila glede na postavljeno raziskovalno vprašanje in predstavili potek sistematičnega iskanja in pregleda virov s PRISMA modelom. Rezultati: Pregledali in analizirali smo 17 člankov, objavljenih v angleškem jeziku. Na podlagi omenjenih je bilo mogoče ugotoviti, da dolgotrajna uporaba OHK (≥5 let), ob sočasni okužbi s HPV, povečuje verjetnost za nastanek sprememb materničnega vratu, povezanih z visoko rizičnimi onkogenimi HPV. OHK je lahko tudi samostojni dejavnik tveganja, povezan z malignimi spremembami materničnega vratu, vendar verjetno posredni (več okužb s HPV). Razprava in sklep: Uporaba OHK velja za varno in učinkovito metodo kontracepcije, vendar le ob doslednem vodenju in pravilni uporabi. Medicinska sestra je dolžna izvajati zdravstveno vzgojo žensk o možnostih učinkovite preventive pred nastankom RMV in svetovati pri izbiri kontracepcije z edukacijo o prednostih in slabostih določene metode.
Ključne besede: kombinirana oralna kontracepcija, progestogenska oralna kontracepcija, dejavnik tveganja, rak materničnega vratu, zdravstvena vzgoja
Objavljeno v DKUM: 24.03.2021; Ogledov: 1827; Prenosov: 479
Celotno besedilo (1,40 MB)

Opis: Samopregledovanje dojk je aktivnost, ki bi jo dijakinje morale izvajati redno od zgodnje mladosti naprej, saj se le tako lahko hitro prepoznajo morebitne spremembe, ki vodijo v bolezen. Pomembno je, da si dijakinje v zvezi s tem pridobijo ustrezno znanje, informacije, spretnosti in da se zavedajo pomena samopregledovanja dojk. Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Podatke smo pridobili s pomočjo spletne ankete. Raziskovalni vzorec je zajemal 75 naključno izbranih dijakinj različnih srednjih šol po Sloveniji. Pri analizi podatkov smo uporabili metode opisne in sklepne statistike ter rezultate prikazali v obliki tabel in grafov. Ugotovili smo, da je osveščenost dijakinj o samopregledovanju dojk slabo, prav tako tudi njegovo izvajanje. Dijakinje so enotnega mnenja, da bi se jih moralo bolje informirati, kot se jih sedaj. Največ dijakinj je sicer informacije pridobilo s strani zdravstvenih delavcev. Znanje dijakinj o samopregledovanju dojk ni zadovoljivo. Zdravstveni delavci bi morali opraviti več aktivnosti, da bi se povečala osveščenost, ki bi pripomogla tudi k večjemu izvajanju samopregleda. K temu je dijakinje potrebno motivirati.
Ključne besede: Samopregled, sistematski pregled, vloga medicinske sestre, zdravstvena vzgoja dijakinj.
Objavljeno v DKUM: 30.10.2020; Ogledov: 1389; Prenosov: 236
Celotno besedilo (1018,12 KB)

Opis: Izhodišče in namen: V Sloveniji smo priča epidemiji debelosti otrok. Živimo v tako imenovanem ˝debelilnem okolju ˝, v katerem je prevelik vnos hrane v telo in majhna poraba energije oz. zaužite hrane. Namen raziskave je bil ugotoviti vzroke debelosti pri osnovnošolcih, njihov odnos do telesne dejavnosti in do zdrave prehrane. Raziskovalna metodologija: Uporabili smo kvantitativno raziskovalno metodologijo. Podatke smo zbirali s pomočjo anketnega vprašalnika. Raziskovalni vzorec je zajemal 91 anketiranih učencev od 5.-9. razreda osnovne šole. Sodelovalo je 51 deklic in 40 fantov. Podatke smo analizirali in predstavili s programom Microsoft Excel ter jih predstavili opisno in z grafi. Rezultati: Z raziskavo smo ugotovili, koliko učencev ima prekomerno telesno maso in koliko učencev ima probleme z debelostjo. Ugotovili smo, da so učenci, ki hodijo v višje razrede bolj težki ter imajo zato zvišan ITM od učencev, ki hodijo v nižje razrede. Velika večina učencev ima primerno telesno maso glede na starost in telesno višino, se pravilno prehranjujejo ter se redno ukvarjajo s telesno dejavnostjo. Diskusija in zaključek: Raziskava nam je pokazala, da so zbrani podatki, zelo dobri in kažejo smernice izboljšanja na področju osnovnošolcev in debelosti. Vendar še velja vztrajati naprej pri zdravstveni vzgoji učencev o pomenu zdrave prehrane in pomenu telesne dejavnosti.
Ključne besede: zdrava prehrana, prehranjevalne navade, učenci, telesna dejavnost, zdravstvena vzgoja, telesna masa.
Objavljeno v DKUM: 24.07.2020; Ogledov: 1987; Prenosov: 243
Celotno besedilo (760,03 KB)

Opis: POVZETEK Izhodišča: Opolnomočenje bolniku s sladkorno boleznijo zagotovi sposobnost kritičnega razmišljanja, sposobnost poiskati si prave informacije, pripomore k spremembi vedenja in izboljša kakovost njegovega življenja. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, v kolikšni meri so bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2, obravnavani v ambulanti družinske medicine, opolnomočeni, in predstavili dejavnike, ki vplivajo na stopnjo opolnomočenja. Raziskovalna metodologija: V raziskovalnem delu zaključnega dela je bila uporabljena kvantitativna metodologija raziskovanja. Instrument raziskave je bil anonimni vprašalnik, v katerega drugi del smo vključili vprašalnik za ugotavljanje opolnomočenja DES LF. Za obdelavo podatkov so bili uporabljeni Spearmanov koeficient korelacije, analiza variance ANOVA in T-test za dva neodvisna vzorca. Rezultati: Ugotovljeno je bilo dobro opolnomočenje omenjenih anketirancev v vseh raziskovanih dimenzijah opolnomočenja: upravljanje psihosocialnih vidikov sladkorne bolezni (x ̅ = 3,86 ± 0,43), ocenjevanje nezadovoljstva in pripravljenosti na spremembe (x ̅ = 3,62 ± 0,37) in določanje in doseganje ciljev ((x ) ̅ = 3,83 ± 0,48). Opolnomočenje se statistično značilno negativno povezuje s starostjo (r = -0,333, p = 0,009), trajanjem sladkorne bolezni (r = -0,413, p = 0,001) in urejenostjo sladkorne bolezni, merjeno s HbA1c (r = -0,321, p = 0,014), medtem ko med opolnomočenjem in stopnjo izobrazbe povezanosti ni (r = 0,145, p = 0,270). Diskusija in zaključek: Obravnava bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2, ki temelji na njegovem opolnomočenju. Le-to pomaga pri izboljšanju samooskrbe, obvladovanju in izidu sladkorne bolezni, zato je potrebno ne glede na bolnikovo starost, izobrazbo, trajanje ali urejenost bolezni. POVZETEK Izhodišča: Opolnomočenje bolniku s sladkorno boleznijo zagotovi sposobnost kritičnega razmišljanja, sposobnost poiskati si prave informacije, pripomore k spremembi vedenja in izboljša kakovost njegovega življenja. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, v kolikšni meri so bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2, obravnavani v ambulanti družinske medicine, opolnomočeni, in predstavili dejavnike, ki vplivajo na stopnjo opolnomočenja. Raziskovalna metodologija: V raziskovalnem delu zaključnega dela je bila uporabljena kvantitativna metodologija raziskovanja. Instrument raziskave je bil anonimni vprašalnik, v katerega drugi del smo vključili vprašalnik za ugotavljanje opolnomočenja DES LF. Za obdelavo podatkov so bili uporabljeni Spearmanov koeficient korelacije, analiza variance ANOVA in T-test za dva neodvisna vzorca. Rezultati: Ugotovljeno je bilo dobro opolnomočenje omenjenih anketirancev v vseh raziskovanih dimenzijah opolnomočenja: upravljanje psihosocialnih vidikov sladkorne bolezni (x ̅ = 3,86 ± 0,43), ocenjevanje nezadovoljstva in pripravljenosti na spremembe (x ̅ = 3,62 ± 0,37) in določanje in doseganje ciljev ((x ) ̅ = 3,83 ± 0,48). Opolnomočenje se statistično značilno negativno povezuje s starostjo (r = -0,333, p = 0,009), trajanjem sladkorne bolezni (r = -0,413, p = 0,001) in urejenostjo sladkorne bolezni, merjeno s HbA1c (r = -0,321, p = 0,014), medtem ko med opolnomočenjem in stopnjo izobrazbe povezanosti ni (r = 0,145, p = 0,270). Diskusija in zaključek: Obravnava bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2, ki temelji na njegovem opolnomočenju. Le-to pomaga pri izboljšanju samooskrbe, obvladovanju in izidu sladkorne bolezni, zato je potrebno ne glede na bolnikovo starost, izobrazbo, trajanje ali urejenost bolezni.
Ključne besede: Kakovost, samooskrba, zdravstvena vzgoja, kronična bolezen, zdravstveni delavec.
Objavljeno v DKUM: 01.10.2019; Ogledov: 1816; Prenosov: 218
Celotno besedilo (651,91 KB)

Opis: Izhodišče: Možganska kap je eden izmed vodilnih vzrokov smrti vsepovsod po svetu in je tudi najpomembnejši dejavnik pri nastanku trajne telesne in kognitivne oviranosti. Rehabilitacija pacienta in njegovo vključevanje v socialno in družbeno okolje je dolgotrajen proces, ki zahteva veliko truda ter potrpljenja tako pacienta kot njegovih svojcev. Namen raziskave je bil ugotoviti stališča zdravstvenih delavcev o potrebi uvedbe modela edukacije pacientov po preboleli možganski kapi pred odpustom iz bolnišnice. Metode: Uporabljena je bila kvantitativna metodologija. Kot instrument za zbiranje podatkov je bil uporabljen strukturiran anketni vprašalnik. V raziskavo je bilo vključenih 100 zdravstvenih delavcev Oddelka za interno medicino v eni izmed regionalnih slovenskih bolnišnic. Pridobljeni podatki so bili obdelani s pomočjo deskriptivne in inferenčne statistike s statističnim programom SPSS 21. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da zaposleni izvajajo edukacije pacientov po preboleli možganski kapi, ampak so le-te pomanjkljive. Večina anketirancev se je strinjala (85 %), da nenehno izobraževanje in usposabljanje pacientov prispeva k boljši obravnavi pacientov ter da je medicinska sestra tista, ki prva prepozna trenutek, kdaj je pacient sposoben in motiviran za učenje (87 %). Le 20 % anketirancev dejavno sodeluje pri sami edukaciji, oceno potreb po izvajanju življenjskih dejavnosti pred odpustom včasih izvaja le 34 % vprašanih. Diskusija in zaključek: Z nenehnim izobraževanjem pacienta in njegovih svojcev, s podajanjem strokovnih informacij za zdrav način življenja in z zagotavljanjem kakovostne zdravstvene obravnave na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti lahko pomembno prispevamo k boljšim izidom in večji kakovosti življenja pacientov po preboleli možganski kapi.
Ključne besede: sekundarna preventiva, dejavniki tveganja, zdravstvena nega, usposabljanje, zdravstvena vzgoja.
Objavljeno v DKUM: 15.03.2019; Ogledov: 1753; Prenosov: 214
Celotno besedilo (1,06 MB)