| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 37
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
Registrska neposestna zastavna pravica na premičninah kot učinkovit institut stvarnopravnega zavarovanja terjatev : magistrsko delo
Klara Leskovar, 2023, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga strukturirano in celostno obravnava institut registrske neposestne zastavne pravice na premičninah. Avtorica želi s pomočjo aktualne zakonodaje, njenih sprememb, sodne prakse in pravne literature predstaviti institut registrske neposestne zastavne pravice kot učinkovit institut stvarnopravnega zavarovanja terjatve kljub morebitnim pomislekom nekaterih pravnih teoretikov in nekaterih zakonodajnih pomanjkljivostih. Neposestna zavarovanja na splošno spadajo med najmanj učinkovite oblike zavarovanj, vendar se z uvedbo registra pri registrski neposestni zastavni pravici, kot dodatni varovalki za upnike, lahko izboljša učinkovitost takšnega zavarovanja. Prav tako uvedba registra spominja na zavarovanje terjatev s hipoteko, vendar instituta ne moremo v popolnosti izenačiti. Glavni namen instituta je zavarovanje upnikovih terjatev, s katerim ti pridobijo prednostno poplačilno upravičenje. Hkrati pa registrska neposestna zastavna pravica omogoča, da zastavitelj zastavljeno premičnino še naprej uporablja in ekonomsko izkorišča. Novela SPZ-B in Uredba RZPP sta prinesli številne spremembe in odpravile nekatere nedoslednosti pri registrski neposestni zastavni pravici. Prenova registra je omogočila enostavnejše, tehnično bolj dovršeno in hitrejše vpisovanje neposestnih zastavnih pravic na premičnini v register, prav tako je omogočen tudi enostavnejši dostop do podatkov, ki so vanj pisani. Registrska neposestna zastavna pravica s konstitutivnim oziroma oblikovalnim učinkom nastane z vpisom v register. Sporazum o ustanovitvi v obliki notarskega zapisa predstavlja zgolj razpolagalni pravni posel. Del teorije zavrača konstitutivni učinek vpisa v register, vendar je sodna praksa to stališče zavrnila. Predmet registrske neposestne zastavne pravice je omejen zgolj na taksativno določene premičnine z Uredbo RZPP, in sicer so to: zaloge, oprema in motorna vozila. Namreč le-tem premičninam je mogoče določiti učinkovit enoličen identifikacijski znak, ki je potreben za vpis zastavne pravice v register. Publicitetno načelo registra je najpomembnejše ter se močno zgleduje po publicitetnem načelu zemljiške knjige, vendar ju povsem ne moremo izenačiti, saj je zemljiška knjiga lastniški register, medtem ko register to ni. Publicitetno načelo zagotavlja dodatno varstvo upnikom predvsem proti tretjim, saj izključuje možnost dobroverne pridobitve lastninske pravice na zastavljeni premičnini. Ponovno se del teorije pri registrski neposestni zastavni pravici ne strinja s takšnim učinkom publicitetnega načela, vendar tudi to stališče sodna praksa zavrača. Realizacija poplačila iz zavarovanja z registrsko neposestno zastavno pravico je odvisna od sodelovanja zastavitelja, zato lahko ločimo prostovoljno in neprostovoljno uresničitev zastavne pravice. Registrska neposestna zastavna pravica formalno preneha šele z izbrisom iz registra, četudi je z materialnopravnega vidika razlog prenehanja nastopil že prej.
Ključne besede: Neposestna zastavna pravica, zavarovanje terjatev, novela SPZ-B, notarski zapis, zaloge, register, publicitetni učinek, rubež.
Objavljeno v DKUM: 13.05.2024; Ogledov: 68; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (1,31 MB)

2.
Aktualna vprašanja hipotekarnega prava s pregledom najnovejše sodne prakse : magistrsko delo
Eva Hvalec, 2023, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava nekatera aktualna vprašanja hipotekarnega prava, v okviru katerih je teoretičnemu delu, ki je tvorjen iz predstavitve relevantnih zakonskih pravil ter stališč slovenskih pravnih strokovnjakov, dodan širok pregled novejše sodne prakse, ki bralcu omogoča vpogled v to, kako se pravna pravila v zadnjih letih udejanjajo v konkretnih življenjskih primerih. Posebna pozornost je namenjena vprašanju ekstenzivnosti hipoteke, hipoteki za zavarovanje tujega dolga, pravnim posledicam začetka stečajnega postopka za hipoteko kot ločitveno pravico, izbranima vprašanjema v zvezi z maksimalno hipoteko (prenosu z maksimalno hipoteko zavarovanih terjatev in zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa pri maksimalni hipoteki), utesnitvi hipoteke, učinkom sodne in zunajsodne uveljavitve hipoteke na poznejše izvedene stvarne pravice, notarski prodaji zaradi zunajsodne uveljavitve hipoteke ter prepovedanim dogovorom pri hipoteki (predvsem komisornemu dogovoru in pravni operaciji sale and lease back). Čeprav magistrsko delo sodi na področje stvarnega prava, se pri obravnavanju posameznih vprašanj dotika tudi področij izvršilnega, stečajnega in obligacijskega prava. Ali se hipoteka razteza tudi na sončno elektrarno, ki je postavljena na zemljišču? Od koga lahko hipotekarni upnik zahteva poplačilo v primerih, ko glavni dolžnik, ki je pravna oseba, preneha zaradi stečaja? Kaj mora storiti hipotekarni upnik, če je nad dolžnikom začet stečajni postopek? Kakšni so učinki uveljavitve hipoteke na poznejše izvedene stvarne pravice in kakšna je usoda najemnikov ob prodaji nepremičnine, izvedene zaradi uveljavitve hipoteke? Kdaj je s pravno operacijo sale and lease back kršena prepoved komisornega dogovora? Odgovori na ta in številna druga vprašanja so v magistrskem delu podani sistematično, znotraj posameznih poglavij. Posamezna vprašanja magistrsko delo povezuje v ugotovitvi, da je pri nekaterih pravnih pravilih mogoče zaznati določene pomanjkljivosti, ki bi jih bilo v zasledovanju cilja učinkovite ureditve pravnega instituta hipoteke potrebno ustrezno spremeniti oziroma dopolniti. Predstavljene so nekatere možne rešitve, ki bi pripomogle k temu, da hipoteka svoj ugled ter osrednje mesto med zavarovanji terjatev ohrani tudi v prihodnje.
Ključne besede: hipoteka, zastavna pravica na nepremičninah, ekstenzivnost hipoteke, hipoteka za zavarovanje tujega dolga, hipoteka kot ločitvena pravica, maksimalna hipoteka, utesnitev hipoteke, notarska prodaja, sale and lease back
Objavljeno v DKUM: 11.09.2023; Ogledov: 700; Prenosov: 192
.pdf Celotno besedilo (976,70 KB)

3.
Razpolaganje s hipoteko : magistrsko delo
Sara Podgoršek, 2023, magistrsko delo

Opis: V tem magistrskem delu je temeljito predstavljena razpolaga s hipoteko. Razpolaga zajema prenos, odpoved in utesnitev hipoteke. Vsi načini so obširno predstavljeni, temelj tega dela pa leži predvsem v obrazložitvi problematike, ki se je skozi leta pri uporabi in razlagi navedenih načinov razpolage pojavljala. Prva problematika, obravnavno katere bo mogoče zaslediti skozi delo, se nanaša na prenos klasične hipoteke. V našem pravnem redu je uveljavljeno, da prenosu zavarovane terjatve sledi tudi prenos hipoteke, v kolikor se stranki ne dogovorita drugače. Hkrati je podana tudi zahteva, v skladu s katero velja, da prenos hipoteke učinkuje šele z vpisom v zemljiško knjigo. Do nesoglasij pri prenosu hipoteke je prišlo ravno pri razumevanju te zahteve, toda skozi leta so se stališča na tem mestu poenotila. Dandanes sta tako teorija kot sodna praksa usklajeni. Podani zahtevi pripisujeta zgolj publicitetni oziroma deklaratoni značaj, kar pomeni, da se vpis prenosa v zemljiško knjigo izvede zgolj zato, da učinkuje v polnem obsegu v razmerju tudi s tretjimi osebami, sam prenos hipoteke pa se izvede že prej. Druga problematika, do razrešitve katere še ni prišlo, se nanaša na prenos maksimalne hipoteke. V SPZ je nerodno zapisan odstavek, ki določa, da je v primeru prenosa terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, prenos hipoteke izključen. Ta odstavek v praksi povzroča težave, saj zmanjšuje prometnost, vrednost tako zavarovanih terjatev ter zanimanje za izbiro takšnega zavarovanja. Poleg tega niti ni povsem jasno, koga sploh varuje. Novejša teorija se je zato lotila izvirne razlage navedenega odstavka. V skladu z novejšim stališčem bi bilo treba obravnavani odstavek razumeti tako, da ni dovoljeno prenesti zgolj maksimalne hipoteke kot varovalne stvarne pravice, še vedno pa bi se lahko prenesle posamične hipoteke, ki nastanejo znotraj maksimalne hipoteke, za zavarovanje posameznih tako zavarovanih terjatev. Posledica prenosa bi vodila do nastanka skupnega imetništva maksimalne hipoteke, ki bi nastalo med cedentom in cesionarjem. Slednja bi tako oblikovala notranje obligacijsko razmerje skupnosti in se znotraj njega dogovorila o načinu poplačila. Takšna razlaga se glede na potrebe prakse zdi potrebna, velja pa izpostaviti, da doslej v sodni praksi še ni bila sprejeta. Tretja in zadnja problematika, do katere je prišlo na področju obravnavane razpolage s hipoteko, je nastala pri eni izmed oblik možne utesnitve hipoteke. V praksi so se pojavile zahteve po pravni ureditvi določenih sprememb, ki so se odrazile kot zmanjšanje obrestne mere ali kot sprememba dospelosti zavarovane terjatve. Dandanes velja, da je takšne utesnitve mogoče vpisati v zemljiško knjigo. Slednje se vpišejo v obliki zaznambe pri obstoječi hipoteki. V kolikor pa se sprememba odrazi kot povišanje obrestne mere, se stanje morebitnih preostalih upnikov s tem poslabša, zato je v tem primeru potrebna ustanovitev nove hipoteke za nastalo razliko.
Ključne besede: zastavna pravica, zemljiškoknjižno dovolilo, hipoteka, akcesornost, prenos hipoteke, odpoved hipoteki, utesnitev hipoteke, zaznambe
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 371; Prenosov: 107
.pdf Celotno besedilo (1,44 MB)

4.
Stvarnopravni položaji v insolventnih postopkih : magistrsko delo
Nik Hudarin, 2022, magistrsko delo

Opis: Smisel stvarnopravnih zavarovanj je zavarovati interese upnika t. j. poplačilo njegove terjatve. V smislu stvarnopravnih zavarovanj izstopata predvsem dva položaja in sicer zastavna pravica in fiduciarna zavarovanja. Ti stvarnopravni položaji bodo relevantni v primeru začetka stečajnega postopka ali izvršbe nad prezadolženim dolžnikom. Ta materija je izredno pomembna v današnjem času, ko se je zaradi razmer na trgu (kateremu je poleg vsesplošne recesije (finančne in ekonomske krize) usodni udarec zadala epidemija SARS-CoV-2) plačilna nedisciplina dolžnikov vrasla v družbo. Plačilna nedisciplina je (žal) vse pogostejši pojav v poslovni praksi. Razloge in izvore je najti na vseh področjih; od javnih naročil, kjer je merilo za izbiro pogodbenika (gospodarskega subjekta) najnižja cena, bančnih kreditov, ki zaradi slabih in težko dosegljivih pogojev za pridobitev kredita, male družbe teh pogojev pogosto ne dosegajo, vse do sodnih postopkov, kjer trn v peti predstavljajo predvsem razmeroma dragi in dolgotrajni sodni postopki, ki si jih male družbe ne morejo privoščiti. Vse to je povzročilo domino efekt v verigi, kjer se je zaradi zamud pri plačilih ter s tem povezanim neplačevanjem dolžnikov, povzročilo neplačevanje ostalih členov v tej verigi. V največji meri so zaradi plačilne nediscipline prizadeti upniki. Zato je poslovna praksa razvila sodobne oblike stvarnopravnih zavarovanj, ki upniku omogočajo lažje in hitrejše poplačilo njegove terjatve. Tako zaključujem, da bodo upniki, ki so zavarovali svoje terjatve privilegirani pred drugimi upniki, ki svojih terjatev niso zavarovali oziroma imajo svoje terjatve zavarovane, vendar s slabšim vrstnim redom. In ravno to je ratio stvarnopravnih zavarovanj terjatev.
Ključne besede: dolg, fiduciarna zavarovanja, insolventnost, izločitvena pravica, lastninska pravica, ločitvena pravica, stečaj, stvarno pravo, terjatev, zastavna pravica, zavarovana terjatev
Objavljeno v DKUM: 06.01.2023; Ogledov: 924; Prenosov: 225
.pdf Celotno besedilo (734,87 KB)

5.
Hipoteka v hrvaški in slovenski pravni ureditvi : magistrsko delo
Valentin Delević, 2022, magistrsko delo

Opis: Predmet preučevanja in analize v magistrskem delu je ena od podvrsti zastavne pravice, natančneje njena ureditev. Predstavljena in primerjana je ureditev hipoteke v hrvaški in slovenski pravni ureditvi. Hipoteka predstavlja relativno kompleksen pravni institut, zato je bil trud usmerjen v njegovo čimbolj sistematično in natančno obdelavo z vidika obeh pravnih redov. Poglaviten del magistrskega dela je namenjen ugotavljanju in primerjanju ureditve hipoteke v Sloveniji in nam, poleg Avstrijskega, najbližjem pravnem redu – Hrvaškem. Slednje je osnova za sistematično preučevanje podobnosti in razlik med omenjenima pravnima redoma z vidika najprepoznavnejšega instituta stvarnopravnega zavarovanja. Oblik zavarovanj in utrditev obveznosti, ki upniku dajejo močnejše jamstvo, da bo ob zapadlosti poplačan, je veliko. Eden najpomembnejših tovrstnih institutov je hipoteka. Gre za neposestno zastavno pravico na nepremičnini, na kateri zastavitelj ohrani posest in jo še naprej uporablja ter izkorišča. Kot podvrsta zastavne pravice je hipoteka omejena stvarna pravica zastavnega upnika na točno določeni tuji stvari ali pravici, namen katere je zavarovanje ene ali več določenih terjatev. Zastavnega upnika upravičuje, da si prednostno pred vsemi ostalimi upniki zastavitelja poplača svojo zapadlo terjatev iz vrednosti zastavljene stvari, če ta ni pravočasno poplačana. Slednje nudi hipotekarnemu upniku relativno trdno zavarovanje, saj je tržna vrednost nepremičnin znana in dokaj stabilna. Pravna reda obeh držav in hkrati ureditvi hipoteke sta si načeloma precej podobni, vendar med njima obstajajo tudi razlike, ki pa jih je sicer mnogo manj, kar zaradi skupne zgodovine in iste pravne tradicije ne preseneča. Tako je hipoteka v obeh ureditvah akcesorna pravica, kar pomeni, da je v vsem vezana na zavarovano terjatev. Kot taka je prenosljiva samo skupaj s prenosom zavarovane terjatve. Ključna razlika med ureditvama je vsekakor togost slovenskega pravnega reda. Ta namreč ne omogoča razpolaganja s še neizbrisano hipoteko in možnosti zamenjave vrstnega reda hipoteke. Prav tako ne pozna lastniške hipoteke, prostovoljne sodne hipoteke, pridržka prvenstvenega reda, nezastarljivosti hipoteke ter alternativnega načina realizacije v obliki začasnega upravljanja. Na drugi strani pa se kaže njegova prednost na področju zunajsodne prodaje notarske hipoteke, ki je na Hrvaškem ne poznajo.
Ključne besede: stvarno pravo, hipotekarno pravo, zastavna pravica, zastavna pravica na nepremičnini, hipoteka, nastanek hipoteke, prenos hipoteke, prenehanje hipoteke, zavarovana terjatev.
Objavljeno v DKUM: 17.10.2022; Ogledov: 794; Prenosov: 209
.pdf Celotno besedilo (1,95 MB)

6.
Realizacija (izvršitev) stvarnopravnih zavarovanj : magistrsko delo
Lucija Pezdiček, 2022, magistrsko delo

Opis: Stvarnopravna zavarovanja delimo glede na objekt, ki je predmet jamstva. Tako stvarnopravna zavarovanja plačil v poslovni in sodni praksi razvrščamo na zavarovanja s terjatvami, med katere sodijo (pravi in nepravi) faktoring, finančna zavarovanja, odstop terjatve v zavarovanje ali fiduciarna cesija in zastavna pravica na terjatvah (vrednostnih papirjih in drugih premoženjskih pravicah). Naslednjo pomembno vlogo igrajo zavarovanja s premičninami, ki jih poznamo v obliki fiduciarnega prenosa lastninske pravice ali prenosa lastninske pravice v zavarovanje v obliki zastavne pravice na premičnini, ki je lahko bodisi posestna bodisi neposestna, in sodobne oblike pridržka lastninske pravice. Najpomembnejša vrsta stvarnopravnih zavarovanj so zavarovanja z nepremičninami, to so hipoteka, finančni lizing nepremičnin in (predialno) stvarno breme. Posebna značilnost določenih institutov oziroma vrst zavarovanj je ta, da lahko upnik v primeru neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti zunajsodno uveljavlja (izvrši) prednostno poplačilno upravičenje. V našem pravnem sistemu se premičnine običajno dajejo v zavarovanje v obliki zastavne pravice, bodisi posestne, bodisi neposestne, v obeh primerih pa pridobi zastavni upnik tako imenovano izvedeno stvarno pravico. Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Pomembna značilnost zastavnih pravic je njihova akcesornost oziroma odvisnost od zavarovane terjatve. Kot taka zato ni samostojno prenosljiva pravica, niti ni samostojno izvedena stvarna pravica, temveč je venomer odvisna od zavarovane terjatve. Najpomembnejša sekcija stvarnopravnih zavarovanj se nanaša na zavarovanja z nepremičninami. Zastavna pravica na nepremičnini se tako imenuje hipoteka. Za hipoteko, kot vrsto zastavne pravice, veljajo vsa splošna načela, ki veljajo za zastavno pravico. Od navadne hipoteke se maksimalna hipoteka razlikuje po značilnostih zavarovane terjatve. Tukaj glede samih značilnostih SPZ ni preveč dosleden. Notarska prodaja nepremičnine, obremenjene s hipoteko, torej zunajsodna realizacija hipoteke je novost, za katero pa je primarna podlaga v SPZ-ju in se torej ureja po pravilih stvarnopravnega zakonika. ZFZ glede notarske hipoteke ureja zgolj pogoje za njeno zunajsodno uveljavitev z notarsko prodajo. Notarska prodaja je prodaja zastavljene nepremičnine, ki jo v imenu hipotekarnega upnika opravi notar zaradi zagotovitve zunajsodne uresničitve prednostnega poplačilnega upravičenja, vključenega v notarski hipoteki. Na zahtevo hipotekarnega upnika začne notarsko prodajo notar. Nekatere posamezne vrste stvarnopravnih zavarovanj, ki se delijo glede na predmet jamstva, niso zadostile potrebam poslovne prakse, zato so se razvile nove, sodobne oblike, ki so po razdelkih podrobneje razložene v nadaljevanju.
Ključne besede: hipoteka, izvršba, nepremičnine, prednostno poplačilno upravičenje, premičnine, stvarnopravna zavarovanja, zastavna pravica, zavarovana terjatev, zunajsodna uveljavitev, izvršitev
Objavljeno v DKUM: 18.02.2022; Ogledov: 1174; Prenosov: 285
.pdf Celotno besedilo (1,17 MB)

7.
Prepovedani dogovori pri hipoteki s pregledom sodne prakse : magistrsko delo
Rene Toplak, 2021, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo »Prepovedani dogovori pri hipoteki s pregledom sodne prakse« obravnava različne vrste dogovorov, za katere se dogovorita hipotekarni upnik in zastavitelj. Ker je rezultat teh dogovorov navadno okoriščenje ene izmed strank nasproti drugi stranki, jih pravni redi prepovedujejo. Bistveni del (prepovedani dogovori) magistrske naloge je zajet v zadnjem, tretjem poglavju. Poglavje je razdeljeno na štiri različne prepovedane dogovore, kjer so podrobno opisane vse značilnosti teh dogovorov. Pri tem so zajete značilnosti iz zgodovine in današnje pravne ureditve, kakor tudi sodna praksa, ki smo jo podrobno obdelali. Še posebej je razčlenjen komisorni dogovor v povezavi z različnimi oblikami stvarnopravnih zavarovanj. V zadnjem podpoglavju pa sledijo primeri iz sodne prakse, ki pa so že predhodno obravnavani v jedrnem delu prepovedanih dogovorov. Ob temeljitem raziskovanju zakonodaje, teorije in sodne prakse glede razsežnosti prepovedanih dogovorov ugotovimo, da nam odgovor daje prav sodna praksa. Ta je skozi odločitve zavzela enotno stališče, da je prepoved komisornega dogovora potrebno upoštevati, tudi če ne gre za zakonsko določeno obliko stvarnopravnega zavarovanja in ima posel drugačen videz, je pa njegov namen zavarovanje obveznosti. Posledica pa je ničnost vseh teh poslov, saj ni ničen dogovor, ki ga sploh ni, temveč učinek poslov kot celote, ki izigravajo prepoved komisornega dogovora oziroma njegov namen. Pri tem pa je delo sodišč, da vsak posel oz. kombinacijo poslov skrbno presodijo v smislu prepovedi komisornega dogovora. Sodna praksa gre v smeri, da je ključno preprečevanje neopravičene obogatitve, ne pa preprečevanje pridobitve lastninske pravice upnika na stvari, ali uresničitev poplačilne pravice, kot to absolutno velja pri zastavni pravici in je določeno v 132. členu Stvarnopravnega zakonika.
Ključne besede: Prepovedani dogovori, komisorni dogovor, lex commissoria, legis commissoria, dogovor o antihrezi, hipoteka, zastavna pravica, nepremičnina, zavarovana terjatev, »sale and lease back«.
Objavljeno v DKUM: 16.02.2021; Ogledov: 1092; Prenosov: 220
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

8.
Fiduciarni prenos lastninske pravice : magistrsko delo
Ana Krajtner, 2020, magistrsko delo

Opis: Poglavitna funkcija zavarovanj je v zavarovanju upnikove terjatve nasproti dolžniku. Na področju stvarnopravnih zavarovanj, so se fiduciarna zavarovanja pojavila predvsem zaradi novih potreb prakse v povezavi z neustreznostjo ročne zastave. Fiduciarno lastnino lahko pravno opredelimo kot lastninsko pravico, ekonomsko gledano pa se le ta bolj približa zastavni pravici. Fiduciarni prenos je zaupna, neakcesorna in neposestna oblika zavarovanja, katerega največja prednost je, da lahko dajalec zavarovanja premičnino, ki je predmet zavarovanja, še naprej nemoteno uporablja. Pri fiduciarnem prenosu lastninske pravice, se fiduciarju praktično prizna hibridna lastninska pravica. Rečemo, da gre za prenos polne pravice. Fiduciarna zavarovanja podelijo fiduciarju več pravne oblasti nad predmetom zavarovanja, kot je to nujno za potrebe zavarovanja in zato mora pravni red ta presežek oblasti nad stvarjo kompenzirati v postopkih izvršbe in stečaja. Fiduciarju se v primeru stečaja fiducianta prizna zgolj ločitvena pravica, kar pomeni nekoliko manj od polnega imetništva lastnine. V primeru izvršbe pa lahko fiduciar ugovarja nedopustnost izvršbe na fiduciarno prenešeni lastnini proti upnikom fiducianta. Tak ugovor pa je po kvaliteti nekoliko bližje izločitveni in ne ločitveni pravici. Neposestna zastavna pravica se od fiduciarnega prenosa razlikuje predvsem po tem, da je zastavna pravica nesamostojna pravica, ki je akcesorna terjatvi, ki jo varuje. Pri fiduciarni lastnini pa gre za obliko polne lastnine. Fiduciarju pripada nad predmetom prenosa nekoliko več pravne oblasti kot zastavnemu upniku. V zvezi z akcesornostjo je pomembno poudariti, da SPZ ureja tako neakcesorni fiduciarni prenos, kot tudi pogojni prenos pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. Pri tem je za pogojni prenos mogoče trditi, da se nekoliko približa neposestni zastavni pravici.
Ključne besede: fiduciarna zavarovanja, premičnina, neakcesornost, prenos lastninske pravice v zavarovanje, neposestna zastavna pravica.
Objavljeno v DKUM: 13.01.2021; Ogledov: 1454; Prenosov: 199
.pdf Celotno besedilo (641,48 KB)

9.
Maksimalna hipoteka v slovenskem in primerjalnem pravu s pregledom sodne prakse : magistrsko delo
Marko Samardžija, 2020, magistrsko delo

Opis: Predmet preučevanja in analiziranja je bila maksimalna hipoteka in v zvezi z njo tudi navadna hipoteka, brez katere učinkovite primerjave in analize ne bi bilo možno izpeljati. Prav tako je bila naloga osredotočena na ugotavljanje značilnosti avstrijske in hrvaške pravne ureditve hipoteke in maksimalne hipoteke, kar je nadalje rezultiralo v preučitvi in opisu razlik in podobnosti med omenjenima pravnima ureditvama z vidika instituta maksimalne hipoteke in slovensko ureditvijo le-te. Ključna razlika je vsekakor togost slovenskega pravnega reda, ki ne omogoča konverzije maksimalne hipoteke v navadno hipoteko in razpolaganja s še neizbrisano hipoteko v zemljiški knjigi ter možnostjo zamenjave vrstnega reda hipotek. Na drugi strani pa se kaže njegova prednost na področju izvensodne prodaje notarske hipoteke, ki je avstrijsko pravo v takšni obliki ne pozna, prav tako pa izvensodne prodaje ne dovoljuje hrvaška ureditev. V okviru magistrske naloge sem analiziral tudi sodno prakso na področju maksimalne hipoteke, pri čemer velja opozoriti na sodbe Vrhovnega sodišča v zvezi s prenosom terjatev in maksimalnih hipotek iz bank na družbo za upravljanje terjatev bank, ki so odstopile od klasičnega stališča sodišč, da je pri prenosu terjatev, nastalih iz temeljnega upniško-dolžniškega razmerja, prehod maksimalne hipoteke izključen. Kljub temu da si je slovenski zakonodajalec vzel zgled predvsem po nemškem in avstrijskem pravu, pa očitno ni prevzel vsega v celoti in v takšnem kontekstu, kot ga razumejo ti pravni redi, zaradi česar je s svojo togostjo povzročil težave gospodarstvu in trgovini med udeleženci v pravnem prometu, ki zaradi nefleksibilnosti ureditve najbolj trpijo. Glede na navedeno in vse predstavljeno v tej nalogi sem mnenja, da je potrebno izboljšati pravne možnosti preoblikovanja maksimalne hipoteke v klasično, hkrati pa urediti možnost razpolaganja s hipoteko tudi po tem, ko ta še ni izbrisana iz zemljiške knjige in bi lahko služila kot nadaljnje zavarovanje za druge terjatve, tako da bi upniku vseeno nudila boljši vrstni red nastanka, kot če bi se ta na novo vpisovala v zemljiško knjigo.
Ključne besede: stvarno pravo, zastavna pravica, maksimalna hipoteka, navadna hipoteka, akcesornost, temeljno upniško-dolžniško razmerje
Objavljeno v DKUM: 18.06.2020; Ogledov: 1436; Prenosov: 423
.pdf Celotno besedilo (836,65 KB)

10.
Položaj ločitvenih in izločitvenih upnikov kot stvarnopravnih upravičencev v postopku osebnega stečaja : magistrsko delo
Neža Peternelj, 2019, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je prikazati položaj upnikov in način uveljavljanja njihovih zahtevkov v postopku osebnega stečaja. Kot izhaja že iz naslova magistrskega dela »Položaj ločitvenih in izločitvenih upnikov kot stvarnopravnih upravičencev v postopku osebnega stečaja«, sem se pri pisanju osredotočila na ločitvene in izločitvene upnike, ki jih obravnavamo kot stvarnopravne upravičence. Začetek postopka osebnega stečaja ne vpliva na ločitveno in izločitveno pravico, niti na terjatev, zavarovano z ločitveno pravico. Zakon določa le posebna pravila za njihovo uveljavljanje v stečajnih postopkih. Ločitveni upniki so upniki, ki imajo do stečajnega dolžnika zavarovane terjatve (največkrat gre za zastavno pravico) in so upravičeni do prednostnega poplačila njihovih terjatev iz premoženja, na katerem imajo ločitveno pravico. Ločitveni upniki se v primerjavi z navadnimi upniki poplačajo iz posebne razdelitvene mase. Njihov prednostni položaj je upravičen z dejstvom, da so si že predhodno na določenem premoženju stečajnega dolžnika izposlovali prednostno poplačilno upravičenje. Izločitveni upniki se ne poplačajo iz stečajne mase stečajnega dolžnika, kot to velja za ločitvene upnike. Namen prijave izločitvene pravice v vseh stečajnih postopkih je v tem, da se stečajnega upravitelja obvesti, da določena stvar ne pripada stečajnemu dolžniku in kot taka ne more biti predmet stečajne mase. Pravica izločitvenega upnika tako ni pravica do prednostnega poplačila, kot to velja za ločitvene upnike, temveč lahko izločitveni upnik na podlagi nje zahteva, da se mu izroči določeno premoženje, ki ne pripada stečajnemu dolžniku. Za postopek osebnega stečaja se uporablja večina določb, ki urejajo postopek stečaja nad pravno osebo. Ker pa stečajni dolžnik po koncu postopka osebnega stečaja, za razliko od stečajnega dolžnika v postopku stečaja nad pravno osebo, obstaja še naprej, vseeno terja posebno ureditev. Posebni del zakona vsebuje nekatere posebne določbe, ki se uporabljajo v postopku osebnega stečaja, hkrati pa uporabo nekaterih določb stečajnega postopka nad pravno osebo izrecno izključuje. V magistrskem delu sem se osredotočila na ta posebna pravila, ki so specifična ravno zaradi omenjene temeljne razlike.
Ključne besede: stečajni postopek, osebni stečaj, ločitveni upnik, ločitvena pravica, izločitveni upnik, izločitvena pravica, terjatev, stečajna masa, zastavna pravica
Objavljeno v DKUM: 09.04.2019; Ogledov: 2331; Prenosov: 335
.pdf Celotno besedilo (700,76 KB)

Iskanje izvedeno v 0.23 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici