| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


71 - 80 / 406
Na začetekNa prejšnjo stran45678910111213Na naslednjo stranNa konec
71.
72.
ODPOVED POGODBE O ZAPOSLITVI
Martina Zorko, 2010, magistrsko delo

Opis: Pravni red Republike Slovenije je v zadnjih desetletjih z vidika posegov v organizacijo države in pravne ureditve prestal neverjetne spremembe. To je posledica velikih sprememb temeljev političnih in gospodarskih razmerij ter produkcijskih odnosov. Te spremembe so pomembno vplivale na pravni status organizacij, na katerih se je oziroma se opravlja delo, ter posledično na delovna razmerja. Eno od ključnih področij, ki povezujejo tematiko pravnega statusa in tematiko delovnih razmerij, je področje sistema upravljanja, nadzora in vodenja organizacije, v kateri se opravlja delo. Te velike spremembe se kažejo v predpisih, ki urejajo tematiko organov organizacije, skratka njihov pravni položaj v širšem pomenu besede. Ob vprašanju, ali gre pri vodenju, ki je posebna vrsta človekovih dejavnosti, s pravnega vidika za opravljanje dela ali funkcije, ali morda za obe pravni kategoriji, je treba pred presojo tega vprašanja proučiti tudi druge strokovne vidike omenjene človekove dejavnosti. Te dejavnosti so v prvi vrsti odvisne od narave, poslanstva in posebnih značilnosti sodobnih organizacij, v katerih se izvaja vodenje. Sodobna družba je ustanovljena in deluje zaradi zadovoljevanja potreb nosilcev različnih interesov udeležencev v tej družbi. S tega vidika so poslovni uspeh oziroma cilji družbe najpomembnejši rezultat delovanja tovrstne organizacije. Po določilih 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) je navedena zahteva, da delavci opravljajo delo po navodilih in nadzoru delodajalca. Pravilo, ki omenja to zahtevo, je temelj delodajalčeve direktive in disciplinske oblasti nad delavci, ki ju lahko uresničuje sam neposredno ali preko poslovodnih organov. Vsebina te oblasti je, da poslovodni organ delavcem odreja delo v okvirih, ki so določeni z zakonom, z viri avtonomnega prava ter s pogodbo o zaposlitvi. Pri tem je upravičen delavcu izdajati navodila, kaj in kako je potrebno opraviti delo, delavec pa je dolžan to upoštevati. Izvajanje odredb in navodil nadzira poslovodni organ, ki zaradi obrambe interesov delodajalca proti delavcu lahko represivno ukrepa. Čeprav pravice poslovodnega organa pri odločanju o zaposlovanju, pravicah, obveznosti in odgovornosti zaposlenih načeloma ne moremo označiti kot pristojnost le-tega, zakon namreč določa nekatere omejitve, ki jih mora delodajalec oziroma poslovodni organ pri odločanju o pravnem položaju delavca upoštevati. Gre za z zakonom določene obveznosti, ki so meje in okvir delodajalčeve oblasti. Med take obveznosti spada tudi dolžnost delodajalca oziroma poslovodnega organa, da spoštuje pravne norme, ki urejajo delovno pravo. S pričetkom veljavnosti ZDR iz leta 2003, se je spremenil postopek prenehanja delovnega razmerja, kakor tudi vloga delodajalca oziroma poslovodnega organa, in sicer veljavna delovno-pravna ureditev določa norme za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca kot tudi odpoved s strani delodajalca. Med razvojem delovnega prava se je spreminjala tudi vloga delodajalca v primeru prenehanja delovnega razmerja. Do leta 2003 delodajalec ni imel neposrednega vpliva na prenehanje delovnega razmerja v primeru kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj je o ukrepu odločala disciplinska oziroma drugostopenjska t.i. pritožbena komisija. V primeru, če se delavec ni strinjal z izrekom disciplinske komisije, je lahko uveljavljal varstvo svojih pravic v sami organizaciji, t.j. pred pritožbeno komisijo. Šele po obravnavi primera pred pritožbeno komisijo je lahko delavec na podlagi Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR) vložil tožbo na pristojno sodišče. Če primerjamo institut disciplinskega postopka, lahko ugotovimo, da se je bistveno spremenil, in sicer veljaven zakon ne pozna več razloga prenehanja delovnega razmerja na podlagi disciplinskega ukrepa v primeru hujših kršitev delovnih obveznosti. Glede na sedaj veljaven pogodbeni odnos, lahko v primeru, če katera stranka krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, nasprotna stranka odpo
Ključne besede: delodajalec, delavec, pogodba o zaposlitvi, odpoved, zakon.
Objavljeno: 04.02.2011; Ogledov: 2789; Prenosov: 398
.pdf Celotno besedilo (690,52 KB)

73.
SODNO VARSTVO PRAVICE DO SOJENJA BREZ NEPOTREBNEGA ODLAŠANJA
Urška Graj, 2011, diplomsko delo

Opis: Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je ustavna kategorija. Prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije (pravica do sodnega varstva) določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Medtem, ko je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja torej del ustavne pravice do sodnega varstva, pa je pravica do sojenja v razumnem roku del pravice do poštenega sojenja iz 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ta pravica zagotavlja vsakomur, ki je stranka v postopku pred sodiščem, sodno odločitev v razumnem roku. Pojem »razumni rok« je pravni standard, ki se določa glede na okoliščine konkretnega primera. Te okoliščine so predvsem: kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, pritožnikovo ravnanje, način, na katerega je bila zadeva obravnavana pred pristojnimi organi in narava spora ter njegov pomen za pritožnika. V diplomskem delu je predstavljena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter njena pravna ureditev po Ustavi RS, Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V osrednjem delu diplomske naloge je predstavljen tudi postopek za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na hipotetičnem praktičnem primeru. V okviru tega so predstavljeni osnutki nadzorstvene pritožbe, rokovnega predloga, zahtevka za pravično zadoščenje, tožbe in pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice. Na podlagi dosedanje sodne prakse je ugotoviti, da je Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja doprinesel k učinkovitejšemu varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Ključne besede: pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, nadzorstvena pritožba, rokovni predlog, pravično zadoščenje tožba, pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice, učinkovito pravno sredstvo.
Objavljeno: 10.02.2011; Ogledov: 6317; Prenosov: 894
.pdf Celotno besedilo (691,82 KB)

74.
USODA PREBIVALSTVA IN NASLEDSTVO DRŽAV - PRIMER IZBRISANIH V REPUBLIKI SLOVENIJI
Kvirin Petrač, 2011, diplomsko delo

Opis: Razpad Jugoslavije in nastanek samostojne Republike Slovenije je potekal v zelo burnih okoliščinah. Bil je to čas propada socializma v vzhodnoevropskih državah in tako tudi v samoupravni Jugoslaviji ter v Sovjetski zvezi, ki je bila pravzaprav jamstvo za obstoj jugoslovanske države. Pri razpadanju jugoslovanske federacije je Slovenija imela pomembno vlogo, ne pa najodločilnejše. Odločitev Slovenije, da zapusti Jugoslavijo, ni bila enostavna, saj je vanjo v povojnih desetletjih vložila veliko energije in sredstev. Veliko Slovencev je verjelo v reformiranje Jugoslavije v federalizirano in demokratično državo, ki bi zagotovila nacionalne pravice tam živečim narodom. Za samostojnost so se odločili šele, ko je reformiranje Jugoslavije postalo brezupen projekt. Da bi rešila politične težave je Jugoslavije že leta 1974 sprejela novo ustavo. Ta je vzpostavila model za večnacionalne federacije. Odnose med federacijo in federalnimi državami je postavila na načelo izvirne suverenosti federalnih držav in izvedene suverenosti federacije. Ustava je omogočila veto s strani zveznih republik in provinc Jugoslavije na vse odločitve, ki bi negativno vplivale nanje. Rezultat ustave je bil skoraj popolna paraliza federalnega sistema v času gospodarske in politične krize leta 1980. Z rojstvom nacionalizma (predvsem srbskega) ter želje Srbije po večji centralizaciji Jugoslavije, je slednje naletelo na nestrinjanje Slovenije, ki se ji je kasneje pridružila še Hrvaška. Slovenija je skupaj s Hrvaška ponudila rešitev, to je reformiranje Jugoslavije v konfederacijo, in če bi to ne bilo uspešno, razglasitev samostojnosti obeh držav. Kriza v Jugoslaviji je vzbudila skrb mednarodne skupnosti zlasti Evropske Unije. Mednarodna skupnost je nasprotovala odcepitvi držav od Jugoslavije, saj se je zavzemala za njeno teritorialno celovitost. 16. decembra 1991 so se na pobudo nemške diplomacije sestali zunanji ministri Evropske Unije. Na tem srečanju je nastala Deklaracija o smernicah za priznanje novih držav v vzhodni Evropi in Sovjetski Zvezi, v kateri je določila več posebnih pogojev za priznanje držav. Z Deklaracijo o smernicah za priznanje novih držav je mednarodna skupnost uradno spremenila svoje stališče glede celovitosti Jugoslavije in legitimnosti nastanka novih držav. 25. junija 1991 sta Slovenija in Hrvaška s plebiscitom razglasili svojo neodvisnost, sledila je krvava državljanska vojna, sprva oborožen konflikt v Sloveniji, ki se je nato razširil še na Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter Kosovo. Skupščina Republike Slovenije je 6. decembra 1990 sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Razglas državljanom Republike Slovenije. Z zakonom je bilo določeno, da glasovalni upravičenci z »da« ali »ne« odgovorijo na vprašanje: »Ali naj republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država«. Zakon je določal, da je odločitev, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država, sprejeta, če se zanjo izreče večina vseh glasovalnih upravičencev. Pozitivna odločitev zavezuje Skupščino Republike Slovenije, da sprejme v šestih mesecih ustavne in druge akte ter ukrepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe Socialistične Federativne Republike Jugoslavije. Plebiscit je bil razpisan na dan 23. decembra 1990. Da se je Slovenija lahko osamosvojila, je morala sprejeti številne zakone ter mednarodne pogodbe. Najpomembnejša zakona, poleg seveda Ustave, sta bila Zakon o državljanstvu Republike Slovenije ter Zakon o tujcih. S sprejetjem Zakona o državljanstvu Republike Slovenije je omogočila pridobitev slovenskega državljanstva vsem, ki so si to želeli, a so morali za državljanstvo zaprositi. Tisti, ki to niso želeli in zanj niso zaprosili, so po Zakonu o tujcih postali tujci. Slovenija je podpisnica številnih mednarodnih pogodb in dokumentov. Najpomembnejši mednarodni dokumenti s področja človekovih pravic so: Splošna deklaracija človekovih p
Ključne besede: izbrisani, ustavna odločba, Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, človekove pravice.
Objavljeno: 17.02.2011; Ogledov: 2081; Prenosov: 148
.pdf Celotno besedilo (588,28 KB)

75.
PRESOJA VAROVANJA PODATKOV IN INFORMACIJ V RAČUNOVODSKEM SERVISU
Nataša Podjaveršek, 2010, delo diplomskega seminarja/zaključno seminarsko delo/naloga

Opis: Večja varnost podatkov in informacij v računovodskem servisu zmanjša tveganje poslovanja, poveča zaupanje strank v računovodski servis in njihovo delo, zmanjša tveganje pred vdorom v bazo podatkov, zmanjša tveganje pred razkritjem podatkov. Za zagotavljanje varnosti podjetja je potrebno upoštevati veljavno zakonodajo, predvsem Zakon o varovanju osebnih podatkov, Zakon o elektronskem poslovanju in druge zakonske predpise. Informacijska varnost v računovodskem servisu pomeni varstvo podatkov in informacijskih sistemov pred nezakonitim dostopom, uporabo, razkritjem, ločitvijo, spremembo ali uničenjem. Razlagamo jo kot zaupnost, neokrnjenost in razpoložljivost podatkov ne glede na njihovo obliko: elektronsko, tiskano ali katero drugo. V delu diplomskega seminarja presojamo varovanje informacij in podatkov v računovodskem servisu, ki zagotavlja dolgotrajno delovanje servisa, zaupanje strank, omejitev poslovne škode. Za izboljšanje varovanja informacij in podatkov je zelo pomembno poleg zapisane varnostne politike tudi njeno izvajanje in spremljanje njene učinkovitosti.
Ključne besede: Informacije, podatki, e-poslovanje, varnost informacij, varnost podatkov, varnostna politika, Slovenski računovodski standardi, Zakon o elektronskem poslovanju, tehnologije za varnost poslovanja.
Objavljeno: 24.05.2011; Ogledov: 1493; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (438,23 KB)

76.
Pravni viri za organizacijo prevoza v cestnem prometu : diplomsko delo
Ingrid Uhernik, 2010, diplomsko delo/naloga

Opis: Zagotavljanje sredstev za proizvodnjo, dostava materialov, vezanih za posamezne faze proizvodnje, skrb za razbremenilno logistiko, dostava končnih izdelkov potrošniku, tržna mreža itd. so logistični procesi, ki so odvisni od medsebojnih notranjih prevozov in procesov, ki so med seboj tako pravno kot materialno ozko povezani. Med te procese nujno sodi transport, ki v najširšem smislu in največjem obsegu zagotavlja izvajanje teh procesov. V nalogi smo se opredelili za opis in pojasnilo cestnega transporta ter zajeli pravne vire organizacije prevozov v cestnem prometu. Omejili smo se na cestni promet, sredstva za opravljanje, pravne vire za izvajanje posameznih nalog, listine in človeka, ki je ključni faktor za uspešno izvedbo vseh nalog v procesu. Naloga zajema pravne vire za organizacijo prevoza v cestnem prometu, postopke za pridobivanje listin, vlogo izvajalcev in organizatorjev prevoza ter spremembe in težave, ki jih imajo prevozniki v času gospodarske krize v Evropi in širše. Naloga je poskus osvetliti določene postopke in faze v cestnem prometu in jih primerjati s prejšnjimi in bodočimi nalogami na tem področju.
Ključne besede: transport, promet, pravni viri, zakon
Objavljeno: 04.05.2011; Ogledov: 1728; Prenosov: 148
.pdf Celotno besedilo (6,71 MB)

77.
ZAKONODAJA IN ORGANIZACIJA HELIKOPTERSKE NUJNE MEDICINSKE POMOČI SLOVENIJE
Mojca Gregorovič, 2011, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je predstaviti zgodovino HNMP, njeno delovanje danes, zakonske podlage za delovanje in z raziskavo ugotoviti, kako so zaposleni v HNMP zadovoljni s trenutnim stanjem. Metodologija raziskovanja: raziskava na deskriptivni metodi dela z uporabo anketnega vprašalnika. V raziskavi je sodelovalo 45 zaposlenih. Obdelanih je bilo le pet anketnih vprašalnikov. Raziskava je potekala v Osnovnem zdravstvu Gorenjske, Zdravstvenem domu Kranj, Enota helikopterske nujne medicinske pomoči Slovenije. Z raziskavo smo ugotavljali, kako so zaposleni zadovoljni s službo HNMP, ali so zadovoljni s sodelovanjem policije in vojske, kako so zadovoljni z aktivacijskim časom, ali lahko delajo z opremo za nujno medicinsko pomoč, kako se le-ta premešča. Ali Slovenske bolnišnice dobro sodelujejo s službo HNMP pri najavi pacienta in s prostori, ki morajo biti urejeni za pristanek helikopterja? Ali zaposleni izražajo potrebo po preletih ponoči? Ali zaposleni izražajo potrebo po nabavi svojega lastnega helikopterja za HNMP? Rezultati: ugotovili smo, da zaposleni v enoti HNMP trenutno niso zadovoljni z razmerami v HNMP. Bolj so zadovoljni s sodelovanjem policije kot vojske, aktivacija policije je mnogo hitrejša kot aktivacija vojske. Za slovenske bolnišnice so mnenja, da pristajanje ni prav varno. Zaradi varnosti zaposleni ne vidijo potrebe za opravljane preletov helikopterja ponoči. Vsi zaposleni menijo, da bi Slovenija potrebovala svoj helikopter za izvajanje HNMP. Sklep: zavest o tem, da je HNMP skrajšala čas od trenutka nenadnega obolenja ali poškodbe do sprejema v bolnišnico, kar je še posebej pomembno pri stanjih, kjer odloča čas, pomeni, da si NMP brez HNMP v Sloveniji ne znamo predstavljati.
Ključne besede: nujna medicinska pomoč, helikopterska nujna medicinska pomoč, Ustava republike Slovenije, Zakon o zdravstveni dejavnosti, pravilnik o pogojih izvajanja HNMP
Objavljeno: 12.05.2011; Ogledov: 2083; Prenosov: 248
.pdf Celotno besedilo (16,32 MB)

78.
79.
VARSTVO OSEBNIH PODATKOV ZAVAROVANCEV
Špela Kotnik, 2011, diplomsko delo

Opis: V nalogi poleg podrobne predstavitve normativne ureditve na nivoju Evropske Unije in v Republiki Sloveniji predstavljam problematiko varstva osebnih podatkov pri zavarovalnicah. Opisujem varstvo osebnih podatkov, kakor jih opredeljuje Zakon o varstvu osebnih podatkov, kot tudi posamezni specialni zakoni, kot sta Zakon o pacientovih pravicah ter Zakon o zavarovalništvu. V diplomskem delu predstavim osnove varstva osebnih podatkov, njihov pomen in njihovo varstvo. Za potrditev teze, da so osebni podatki, katere zahteva zavarovalnica zbrani nesorazmerno z namenom za katerega se potrebujejo, pa se poslužujem mnenj in odločb Informacijskega pooblaščenca ter pri tem ugotavljam ali sploh obstaja pravna podlaga za zbiranje osebnih podatkov zavarovancev. Skozi raziskovalno delo ugotovim, da obstajajo različne pravne podlage za zbiranje osebnih podatkov zavarovancev, vendar pa je vseeno prisotno nesorazmerno zbiranje osebnih podatkov zavarovancev, vsaj kar zadeva zdravstveno dokumentacijo posameznikov. Pri tem je potrebno poudariti, da je vsak konkreten primer poseben in ga je potrebno obravnavati posamezno. Pri tem pa morajo upravljavci osebnih storitev, v tem primeru zavarovalnice, v nadaljnjem obdelovanju teh podatkov upoštevati načelo sorazmernosti ter poštenosti.
Ključne besede: varstvo osebnih podatkov, zdravstvena dokumentacija, Zakon o zavarovalništvu, pravna podlaga, sorazmernost
Objavljeno: 24.03.2011; Ogledov: 1968; Prenosov: 252
.pdf Celotno besedilo (476,90 KB)

80.
ZAKON O DAVČNEM SVETOVANJU NA HRVAŠKEM IN PRIMERJAVA S SLOVENIJO
Mateja Žonta, 2011, diplomsko delo

Opis: Zakon o davĉnem svetovanju na Hrvaškem in Predlog zakona o davĉnem svetovanju v Sloveniji sta si vsebinsko zelo podobna, kot tudi Pravilnik o izpitu za davĉnega svetovalca, kjer sta oba sestavljena iz pisnega in ustnega dela izpita. Na Hrvaškem se z davĉnim svetovanjem ukvarjajo v društvu davĉnih svetovalcev in razliĉni ĉasopisi. V Sloveniji pa delujeta dve organizaciji, ki zdruţujeta davĉne svetovalce. To sta Zbornica davĉnih svetovalcev Slovenije in Slovenski inštitut za revizijo s Sekcijo za davšĉine. Obe skrbita za strokovno izobraţevanje svojih ĉlanov ter organizirata izpite za pridobitev naziva davĉni svetovalec oz. preizkušeni davĉnik. Pomembna razlika med drţavama je v tem, da je Hrvaška sprejela Zakon o davĉnem svetovanju ţe leta 2000, medtem ko se je Slovenija v ţelji po sledenju lizbonski strategiji odrekla nadzoru nad davĉnimi svetovalci ter s tem tudi nad kakovostjo davĉnega svetovanja. Davĉno svetovanje v Sloveniji bi bilo treba urediti z zakonom, saj bi se tako dosegla višja kvaliteta in strokovnost storitev s podroĉja davĉnega svetovanja, pravna varnost davĉnih zavezancev ter nenazadnje tudi veĉje spoštovanje davĉnih predpisov.
Ključne besede: Zakon o davĉnem svetovanju, davĉno svetovanje, davĉni svetovalec, društvo davĉnih svetovalcev, zbornica davĉnih svetovalcev, pravilnik o izpitu za davĉnega svetovalca.
Objavljeno: 05.05.2011; Ogledov: 1410; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (549,44 KB)

Iskanje izvedeno v 0.19 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici