| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 25
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Korozijske lastnosti cirkonija v agresivnem mediju in umetni slini s simulacijo vnetnih procesov : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnje
Nensy Klačinski, 2024, diplomsko delo

Opis: Proučevali smo korozijsko hitrost in primerjali odpornosti cirkonija korodiranega v agresivnem mediju in umetni slini s simulacijo vnetnih procesov. Vzorce smo potopili v čisto umetno slino in v raztopine vodikovega peroksida različnih koncentracij. Pripravljenim raztopinam vodikovega peroksida smo dodajali mlečno kislino, da bi dosegli pH vrednost 4,5, ki je enak pH vrednosti plaka v ustni votlini. S tem smo želeli dobiti čim bolj podobno okolje, ki so jim vsakodnevno izpostavljeni naši zobje in ustna votlina. Vzorce smo potopili v pripravljene raztopine pri 37°C in jih pasivirali 24, 48, 72 in 96 ur. Rezultate smo dobili na osnovi gravimetrične metode in vzorcem izračunali korozijsko hitrost. Izgube mase vzorca cirkonija v umetni slini v raztopinah z različnimi koncentracijami vodikovega peroksida so zelo majhne. Posledično so tudi korozijske hitrosti nizke. Korozijska hitrost po 24 urah pasiviranja je bila relativno visoka. Znižanje korozijske hitrosti smo opazili že po 48 urah pasiviranja. Pri raztopinah H2O2 s 5% in 10% koncentracijo in pH=4,5, predpostavljamo, da se je po 72 urah izpostavljenosti zaščitna plast malenkost porušila, saj se je korozijska hitrost nekoliko zvišala, dokler ni nastopila - t.i. repasivacija, kar prikazuje ponovno znižanje korozijske hitrosti po 96 urah pasiviranja. Izračunane korozijske hitrosti so še vedno relativno majhne in zato je cirkonij z vidika korozije primeren za izdelavo dentalnih implantatov.
Ključne besede: korozija, cirkonij, umetna slina, vodikov peroksid, pasivni film
Objavljeno v DKUM: 05.09.2024; Ogledov: 58; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (2,72 MB)

2.
Možnosti uporabe vodikovega peroksida za zatiranje škodljivih organizmov v nasadu jablan in trte : magistrsko delo
Filip Žerak, 2022, magistrsko delo

Opis: V vseh državah Evropske unije imamo veliko željo po zmanjšanju rabe klasičnih kemičnih fitofarmacevtskih sredstev (FFS). Zmanjšanje je med drugim možno doseči tudi s povečano rabo alternativnih pripravkov, kamor uvrščamo tudi pripravke na podlagi vodikovega peroksida (H2O2 VP). V rastni sezoni 2020 in 2021 smo na poskusnem posestvu Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede ter na Univerzitetnem centru za vinogradništvo in vinarstvo Meranovo izvedli poljske poskuse v nasadu jablan in trte, da bi ovrednotili potencial nekaterih pripravkov na podlagi VP za zatiranje nekaterih škodljivih organizmov v drugem delu rastne sezone pred obiranjem. Dodatno smo želeli oceniti možnost uporabe VP na pojav skladiščnih bolezni. Rezultati poskusov kažejo, da ponavljajoče uporabe VP v odmerku 500 litrov škropilne brozge na ha pri koncentraciji vsaj 500 ppm v zaključnem obdobju rastne sezone omogočajo zvišanje učinkovitosti zatiranja nekaterih patogenih organizmov. Na testiranih sortah koncentracija škropilne brozge z VP do 500 ppm ni povzročila pojavov fitotoksičnosti, ki bi bili gospodarsko pomembni. Uporaba VP je pokazala zmeren učinek pri poskusu zmanjšanja skladiščnih bolezni na jabolkih. Uporaba VP na vinski trti ni imela vpliva na količino skupnih titracijskih kislin ter topne suhe snovi v grozdju ob obiranju. Rezultati kažejo velik potencial pri uporabi pripravkov na podlagi VP na področju varstva rastlin.
Ključne besede: vodikov peroksid, škodljivi organizmi, jabolka, fitotoksičnost, vinska trta
Objavljeno v DKUM: 17.08.2022; Ogledov: 805; Prenosov: 87
.pdf Celotno besedilo (2,95 MB)

3.
Razvoj modificiranih elektrod iz steklastega ogljika za določevanje težkih kovin v sledovih in analizo vodikovega peroksida : doctoral dissertation
Barbara Rajh, 2019, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji so predstavljene nove metode za določevanje težkih kovin v sledovih. Kot alternativa živosrebrni elektrodi sta bili v zadnjem desetletju predstavljeni bizmutova in antimonova elektroda, mehanizem delovanja teh elektrod pa do sedaj še ni bil pojasnjen. V doktorskem delu je predstavljena študija delovanja elektrod pri različnih pogojih elektroanalize s tehniko elektrokemijske impedančne spektroskopije (EIS). Uporabili smo nemodificirano elektrodo iz steklastega ogljika (GCE) in modificirano elektrodo z različnimi in situ pripravljenimi prevlekami na njeni površini (prevleka iz bizmuta BiFGCE in prevleka iz antimona SbFGCE) za določanje Zn(II), Cd(II) in Pb(II). Metode smo pred EIS analizo delno validirali (meja zaznavnosti, meja določljivosti, linearnost, občutljivost, točnost, natančnost). Za pripravo BiFGCE smo uporabili dve različni koncentraciji 0,5 mg/L in 1,0 mg/L Bi(III) v elektrolitu 0,1 M acetatnem pufru, za pripravo SbFGCE pa 0,5 mg/L Sb(III) v elektrolitu 0,1 M acetatnem pufru ali 0,01 M HCl. Z EIS-analizami BiFGCE pri različnih potencialih smo ugotovili, da se prevleka, nastala pri določenem potencialu elektronalaganja, enako obnaša v svojem naravnem stanju, zato je primerna za elektroanalizo. Z uporabo modelov ekvivalentnih električnih vezij (EEC) smo pridobili parametre za opis delovanja BiFGCE. Ugotovili smo, da različni dodatki težkih kovin v raztopino z elektrolitom nimajo signifikantnega vpliva na delovanje BiFGCE oziroma na kapacitivnost in polarizacijsko upornost BiFGCE. Za različne sisteme smo uporabili različne EEC in ugotovili, da delovanje BiFGCE pri določanju težkih kovin pri različnih pogojih analize (na primer potencialih elektronalaganja) ni enaki proces. Ugotovili smo, da so sistemi z 1,0 mg/L Bi(III) pri različnih potencialih elektronalaganja kinetično in difuzijsko kontrolirani procesi, sistemi z 0,5 mg/L Bi(III) so kinetično in difuzijsko kontrolirani pri potencialih, bolj negativnih od –0,6 V, pri potencialu elektronalaganja –0,6 V in bolj pozitivnih potencialih pa gre za kinetično kontrolirane procese. S SbFGCE smo v 0,01 M HCl določali Cd(II) in Pb(II), v 0,1 M acetatnem pufru pa zraven le teh še Zn(II). Z metodo EIS smo preučevali delovanje SbFGCE. Ugotovili smo, da na delovanje oziroma polarizacijsko upornost SbFGCE v acetatnem pufru koncentracija dodanih analitov nima signifikantnega vpliva pri vseh različnih potencialih EIS-analize in v HCl pri potencialih EIS-analize enakih potencialom elektronalaganja. Z uporabo EEC modelov smo ugotovili, da so pri najbolj negativnih potencialih elektronalaganja (–1,1 V za SbFGCE v HCl in –1,2 V za SbFGCE v acetatnem pufru) sistemi pod kinetično kontroliranimi procesi ne glede na prisotnost in koncentracijo analitov. Zaradi dobrih analitskih lastnosti BiFGCE in SbFGCE smo razvili nove elektrode z različnimi kombinacijami bizmutove in antimonove prevleke na GCE (BiSbFGCE) ter skupno masno koncentracijo Bi(III) in Sb(III) 0,5 mg/L ali 1,0 mg/L. 22 različnih metod smo delno validirali za določanje Zn(II), Cd(II) in Pb(II) v 0,1 M acetatnem pufru. Ugotovili smo, da imajo določene metode širše linearno območje in boljšo občutljivost za določanje analitov v primerjavi z drugimi kombiniranimi BiSbFGCE ali samo BiFGCE ali SbFGCE. Večina metod je za določanje Cd(II) in Pb(II) v okviru izbranih kriterijev točnosti in natančnosti. Potem smo optimizirali še čas elektronalaganja prevleke na GCE in ponovno delno validirali izbrane metode z optimiziranim časom elektronalaganja. Z optimizacijo smo dosegli nižje meje zaznavnosti in določljivosti ter boljšo občutljivost za določanje analitov. Na GCE smo razvili tudi nov senzor za detekcijo vodikovega peroksida. Gre za nov pristop priprave tovrstnega senzorja. Na GCE smo nanesli nov material iz nanodelcev grafena (GNP) brez uporabe encimov. Z amperometrično analizo pripravljenega senzorja smo potrdili, da je redukcija H2O2 difuzijsko kontroliran proces in da je GNP/GCE selektivna za H2O2.
Ključne besede: anodna striping voltametrija, elektrokemijska impedančna spektroskopija, BiFGCE, SbFGCE, BiSbFGCE, GNP/GCE, vodikov peroksid, amperometrija
Objavljeno v DKUM: 18.10.2019; Ogledov: 2762; Prenosov: 358
.pdf Celotno besedilo (3,69 MB)

4.
Uporaba naprednih oksidacijskih postopkov za razbarvanje odpadnih voda : diplomsko delo
Nejc Lebar, 2019, diplomsko delo

Opis: Industrija je največji porabnik vode in hkrati največji proizvajalec odpadnih vod. Odpadne vode iz industrije vsebujejo kompleksne snovi, ki jih v konvencionalnih čistilnih napravah ni mogoče odstraniti. Za potrebe odstranjevanja takšnih snovi se razvijajo naprednejši postopki čiščenja. V diplomski nalogi smo se osredotočili na čiščenje obarvanih odpadnih vod v tekstilni industriji. Za razbarvanje teh smo uporabili napredni oksidacijski postopek (AOP) H_2 O_2/UV. Izbrali smo tri barvila, ki se pogosto uporabljajo v tekstilni industriji, in sicer C. I. Acid Red 374, C. I. Reactive Black 5 in C. I. Direct Red 80. Proučili smo vpliv moči UV-sevanja na samo hitrost in učinkovitost razgradnje barvil ter spremljali spremembe parametrov onesnaženja.
Ključne besede: napredni oksidacijski postopek, vodikov peroksid, razbarvanje, C. I. Acid Red 374, C. I. Reactive Black 5, C. I. Direct Red 80
Objavljeno v DKUM: 06.05.2019; Ogledov: 1157; Prenosov: 107
.pdf Celotno besedilo (2,41 MB)

5.
Spremembe enegije pri kemijskih reakcijah elementov s klorovodikovo kislino in z vodikovim peroksidom
Aljaž Božič, 2017, magistrsko delo

Opis: Namen naloge je bila opredelitev reakcije posameznega elementa v elementarnem stanju s koncentrirano klorovodikovo kislino kot endotermno ali eksotermno in opredelitev reakcije posameznega elementa v elementarnem stanju z vodikovim peroksidom kot endotermno ali eksotermno. Kemijske reakcije sem izvajal v digestoriju, kjer sem s pomočjo Vernierjevega vmesnika spremljal spreminjanje temperature v določenem časovnem intervalu. Reakcije sem izvajal z vsemi elementi, ki so bili na voljo v laboratoriju, zajel pa sem tako skupino kovin in nekovin kot skupino polkovin. Reakcije so potekale pri približno enakih pogojih. V nalogi sem predstavil lastnosti posameznih elementov iz skupine kovin, polkovin in nekovin ter s primeri preproste razlage spreminjanja energije pri kemijskih reakcijah skušal predlagati učiteljem, kako se lotiti usvajanja te snovi v razredu. Z rezultati naloge sem želel izpostaviti najbolj tipične eksotermne in endotermne reakcije elementov s kislino ali peroksidom, ki sicer niso tako pogosti pri obravnavanju snovi v šolah, a vendar so v naravi prisotni in uporabni. S tem sem želel spodbuditi učitelje k obravnavi v šoli.
Ključne besede: energija pri kemijskih reakcijah, entalpija, eksotermna kemijska reakcija, endotermna kemijska reakcija, elementi v elementarnem stanju, vodikov peroksid, klorovodikova kislina, sistem, okolica
Objavljeno v DKUM: 06.10.2017; Ogledov: 2279; Prenosov: 107
.pdf Celotno besedilo (2,49 MB)

6.
Preizkušanje različnih metod kalitve pečk vinske trte
Andrej Perko, 2017, diplomsko delo/naloga

Opis: V letu 2016 smo ugotavljali vpliv različnih načinov priprave pečk vinske trte pred setvijo na začetek in dinamiko kalitve. Poskus je bil izveden v rastlinjaku na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede s pečkami desetih sort v treh ponovitvah (160 pečk v ponovitvi). Pred pripravo pečk na setev so bile pečke stratificirane 160 dni pri 9 °C. Potem so bile vse pečke namočene v vodi (48 ur) in pred sejanjem pripravljene na štiri načine: a) brušenje, b) brušenje in namakanje 2 uri v 30% vodikovem peroksidu (H2O2), c) brušenje in namakanje 2 uri v 15% H2O2 in d) kontrola (samo namakanje v vodi). Setev pečk je bila opravljena 20. 4. 2016 v setvene plošče s sadilnim substratom, ki je bil na vrhu pokrit z vermikulitom. Dinamiko kalitve smo spremljali do 30. 6. 2016. Kalitev pečk se je začela najhitreje pri sorti ˈMuscat letniiˈ(35. dan po sejanju) in najkasneje pri sorti ˈEvitaˈ (44. dan). Kalitev pečk je trajala od 28 do 40 dni. Priprava pečk ni imela vpliva na začetek kalitve in dinamiko kalitve, razen pri sorti ˈZelenecˈ. Večji vpliv na kalitev so imele sorte, saj je skalilo od 7 % (ˈRanfolˈ) do 85,8 % (ˈZelenecˈ 2).
Ključne besede: vinska trta, Vitis vinifera, pečke, kalitev, vodikov peroksid
Objavljeno v DKUM: 11.09.2017; Ogledov: 1815; Prenosov: 122
.pdf Celotno besedilo (1,86 MB)

7.
Priprava analoga fluoriranega alkohola v polimerni obliki
Dolores Zimerl, 2017, magistrsko delo

Opis: Fluorirani alkoholi so s sinteznega stališča zelo zanimivi, saj lahko v določenih reakcijah zaradi svojih fizikalno-kemijskih lastnosti nadomestijo kovinske katalizatorje. S tem se olajša tudi čiščenje produktov, kar je še posebej pomembno pri farmacevtskih učinkovinah, kjer so zahteve po čistosti zelo stroge. V sklopu magistrske naloge smo raziskali možnost priprave fluoriranih alkoholov v polimerni obliki. Monomer bi moral tako vsebovati v svoji strukturi fluoriran alkohol in dvojno vez, preko katere bi izvedli polimerizacijo. Z retrosintezno analizo smo kot izhodni spojini izbrali bromoalken ter fluoriran keton, ki z Grignardovo reakcijo v eni stopnji zreagirata v želeni fluoriran monomer. Sinteze smo zaradi manjše hlapnosti in posledično lažje eksperimentalne izvedbe začeli na acetofenonu. Ko smo preiskali pogoje in situ tvorbe alilmagnezijevega bromida in 4-bromobut-1-enmagnezijevega bromida, smo sinteze nadaljevali na acetonu, kasneje pa še na 1,1,1,3,3,3-heksafluoropropan-2-onu, 2,2,2-trifluoro-1-feniletanonu in 2,2,2-trifluoroacetaldehidu. Pri izolaciji hlapnih alkoholov smo naleteli na težave, ki jih v danem časovnem okviru nismo popolnoma odpravili. Sintetizirane analoge alkoholov smo v naslednji stopnji kopolimerizirali s stirenom ali metil metakrilatom, za iniciacijo pa smo uporabili AIBN in DBP. Izkazalo se je, da kopolimerizacija ni potekla v želeni smeri, saj smo namesto želenega kopolimera dobili polimer z večinskim deležem polistirena, večina fluoriranega alkohola pa je ostala v monomerni obliki. V zadnjem delu smo dobljene polimere in fluorirane alkohole testirali na reakciji dihidroperoksidaciji ketonov z vodikovim peroksidom.
Ključne besede: fluorirani alkoholi, polimerizacija, reakcije na trdnem nosilcu, vodikov peroksid, zelena kemija
Objavljeno v DKUM: 26.05.2017; Ogledov: 1778; Prenosov: 148
.pdf Celotno besedilo (3,40 MB)

8.
OKSALATI, IMOBILIZIRANI NA VINILBENZIL KLORIDNI NOSILEC
Selena Bošnjak, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo želeli sintetizirati oksalatne estre vezane na polimerni nosilec poli(vinilbenzil klorid-ko-divinil benzen). Oksalati namreč pri reakciji z vodikovim peroksidom in ob prisotnosti občutljivca, tvorijo visoko-energijsko molekulo, ki se pretvori v osnovno stanje s sevanjem svetlobe. Ta reakcija je izredno zanimiva za morebitno detekcijo vodikovega peroksida. Za želen rezultat smo morali najprej uvesti alkoholne skupine, preko katerih smo nato vezali oksalat. Začeli smo s pripravo monolita poli(VBC-ko-DVB) z radikalsko polimerizacijo. Nastali monolit je imel specifično BET površino relativno nizko – 5,2 m2/g. Želeli smo polimer v hiperzamreženi obliki, saj bi tako dobili precej večjo specifično BET površino, kar smo dosegli s polimerizacijo emulzije z visokim deležem notranje faze (poliHIPE). Reakcija je bila uspešna, saj je površina narasla na kar 796,5 m2/g. Preostala vinil kloridna skupina, ki ni reagirala v reakciji hiperzamreženja, je služila v nadaljnji reakciji za vezavo 2-amino-2-hidroksimetil-propan-1,3-diol alkoholne skupine. Reakcija je potekala 24 ur na povišani temperaturi – 90 °C v dušikovi atmosferi. BET specifična površina se je zmanjšala na 512,8 m2/g, kar pa je vendarle, v primerjavi z osnovnim monolitom, precej več. Sledila je vezava oksalata na polimer in nato še reakcija s pentafluorofenolom, s čim smo uvedli fenolno skupino z elektron privlačnimi fluorovimi atomi. Največjo težavo nam je povzročala reakcija z oksalil kloridom oz. uvedba oksalne skupine na polimer, saj je reakcija zelo agresivna in nam je porušila morfologijo polimera – BET površina je bila 6,4 m2/g, kar je primerljivo z začetno površino osnovnega monolita. Tukaj smo zato poskusili z različno temperaturo – iz 80 °C smo temperaturo spremenili na sobno temperaturo, vendar pa izboljšanja s polimerno strukturo ni bilo. Nato smo naredili reakcijo še z različno količino reagenta – 5 ekvivalentov oksalil klorida in 1 ekvivalent oksalil klorida. 5 ekvivalentov oksalil klorida je ponovno porušilo polimerno strukturo, medtem ko je 1 ekvivalent oksalil klorida uspešno ohranil strukturo in BET specifična površina je znašala 448,2 m²/g. Toda FTIR spekter je pokazal, da je 1 ekvivalent oksalil klorida premala količina, da bi reakcija potekla v tolikšni meri kot smo pričakovali. Reakcija s pentafluorofenolom, ki je potekla na sobni temperaturi, je nato nazaj zamrežila polimer, vendar pa ne moremo vedeti ali je struktura enaka kot pred reakcijo z oksalil kloridom. Na koncu smo na polimeru opravili še reakcijo kemiluminiscence, pred katero smo najprej testirali v katerem topilu sintetiziran polimerni material nabreka.
Ključne besede: polimerni nosilci, poliHIPE, kemiluminiscenca, oksalat, vodikov peroksid
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 2093; Prenosov: 135
.pdf Celotno besedilo (2,27 MB)

9.
Uspešnost naprednega oksidacijskega postopka pri čiščenju tekstilne odpadne vode ter njena ponovna uporaba v procesu barvanja z reaktivnimi barvili
Tina Željko, 2016, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija je razdeljena na dva večja sklopa. Prvi je namenjen kemometrijski karakterizaciji tekstilnih odpadnih vod, drugi pa UV/H2O2 postopku. V prvem sklopu smo s pomočjo podrobne kemijske analize posameznih tekstilnih procesnih odpadnih tokov iz tovarne Svilanit ter uporabljenih kemometrijskih metod (korelacijska analiza, CA, PCA in LDA) odpadne tokove klasificirali in ločili na tiste, ki bi se jih dalo obdelati z izbranimi tehnologijami čiščenja (UV/H2O2, UF, NF, MBR ter evapokoncentracija) v tekstilni tovarni sami. V drugem sklopu, ki je namenjen UV/H2O2 postopku, smo izvedli številne eksperimente na različnih napravah. Na laboratorijski UV/H2O2 napravi smo obdelali realne tekstilne odpadne vode iz tovarne Svilanit in Tekstina ter vodne raztopine hidroliziranega reaktivnega barvila RB 4. Na pilotni UV/H2O2 napravi smo obdelali različne realne tekstilne odpadne vode iz postopka barvanja z reaktivnimi barvili, nekaj primerov smo izvedli tudi na tekstilni odpadni vodi, ki je bila predhodno obdelana z UF v tovarni Svilanit. V tovarni Tekstina smo s pilotno UV/H2O2 napravo obdelali realne tekstilne odpadne vode, ki so bile predhodno čiščene z drugimi tehnologijami (NF, MBR ter evapokoncentracija). Najboljše rezultate smo dobili v primeru čiščenja nizko koncentriranih tekstilnih odpadnih vod (absorbanca < 1). Z in situ elektrokemijsko proizvedenim H2O2 na plinsko-difuzijski elektrodi smo pri modificiranem UV/H2O2 postopku prav tako dosegli dobre rezultate razbarvanja in razgradnje realne tekstilne odpadne vode ter raztopin hidroliziranih reaktivnih barvil. Preostali H2O2 smo po laboratorijski UV/H2O2 obdelavi uspešno odstranili z encimatsko razgradnjo (katalaza). Določene tekstilne odpadne vode iz obeh tovarn smo po UV/H2O2 obdelavi ponovno uporabili v procesu barvanja ter s pomočjo barvne metrike določili kvaliteto obarvanega tekstilnega materiala. Iz rezultatov je razvidno, da so le nekatere tekstilne odpadne vode (absorbanca < 1) po UV/H2O2 postopku primerne za ponovno uporabo, primernost ostalih pa lahko izboljšamo še s predhodnim čiščenjem z drugimi tehnologijami.
Ključne besede: tekstilna odpadna voda, čiščenje tekstilne odpadne vode, UV/H2O2 postopek, in situ proizveden vodikov peroksid, razgradnja vodikovega peroksida, ponovna uporaba tekstilne odpadne vode, barvna metrika, kemometrija
Objavljeno v DKUM: 26.07.2016; Ogledov: 2140; Prenosov: 211
.pdf Celotno besedilo (3,30 MB)

10.
Kemiluminiscenca kot vir fotopolimerizacije
Petra Utroša, 2015, diplomsko delo

Opis: V tem diplomskem delu je raziskana možnost uporabe kemiluminiscence kot vira fotopolimerizacije. Pri fotopolimerizaciji sproži svetloba kemijsko, običajno radikalsko reakcijo, kar vodi v nastanek polimera. Za številna področja so zelo uporabni hiperzamreženi polimeri, pomembna metoda pri njihovi sintezi pa so emulzijske polimerizacije. Za pripravo takih materialov pri sobni temperaturi lahko uporabimo svetlobo kot iniciator, vendar le-ta težko prodre v emulzijo, zaradi česar je manj učinkovita. Zanimalo nas je, ali lahko za to uporabimo kemiluminiscenco, ki označuje proces, pri katerem pride zaradi kemijske transformacije do emisije svetlobe – na ta način bi in situ generirali svetlobo znotraj emulzije. Najbolj učinkovite so reakcije peroksalatnega tipa, kjer pri reakciji vodikovega peroksida in oksalata nastane visokoenergijski intermediat, energija pa se prenese na molekulo občutljivca, ki oddaja vidno svetlobo. V ta namen smo pripravili bis(2,4,6-triklorofenil) oksalat in poiskali najbolj učinkovito sintetsko pot s spreminjanjem topila, časa in temperature. Za reakcijo kemiluminiscence je potreben tudi občutljivec, od katerega je odvisna intenziteta in valovna dolžina izsevane svetlobe, zato smo preizkusili različne občutljivce in s pomočjo optičnega mikroskopa spremljali njihovo emisijo. Nadalje smo preizkusili tudi številne monomere in fotoiniciatorje ter poiskali ustrezen sistem, v katerem vidna svetloba sproži polimerizacijo. Sistem smo nadgradili s tvorbo stabilne emulzije za sintezo hiperzamreženih polimerov. Nazadnje smo stremeli k združitvi reakcije polimerizacije z reakcijo kemiluminiscence, pri čemer bi v emulziji generirana svetloba sprožila nastanek polimera.
Ključne besede: kemiluminiscenca, fotopolimerizacija, bis(2, 4, 6-triklorofenil) oksalat, vodikov peroksid
Objavljeno v DKUM: 22.10.2015; Ogledov: 1870; Prenosov: 161
.pdf Celotno besedilo (1,54 MB)

Iskanje izvedeno v 0.23 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici