Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Prekomerno izčrpavanje in zanašanje na energijo, pridobljeno iz fosilnih goriv, je privedlo do globalnih podnebnih sprememb in onesnaževanja ozračja. S tem namenom so največje industrije začele z uveljavljanjem okolju bolj prijaznih praks, ki bi hkrati zmanjšale odvisnost od neobnovljivih virov energije, ki so v pomanjkanju. Lignocelulozna biomasa je najobsežnejša in biološko obnovljiva biomasa na Zemlji, ki kaže velike potenciale za zamenjavo fosilnih goriv kot primarni vir energije. Sestavljena je pretežno iz celuloze (40–60 %), hemiceluloze (20–40 %) in lignina (10–24 %), ki predstavljajo bogat vir surovin za proizvodnjo biogoriv. Raziskave na področju lignocelulozne biomase se osredotočajo na iskanje alternativnih postopkov, s katerimi bi lahko lignocelulozno biomaso pretvorili v vredne kemikalije. V okviru diplomske naloge smo izvajali reakcije hidrotermičnega uplinjanja slivovega lesa v pod- in nadkritični vodi, pri temperaturah 350 °C in 400 °C, brez ali v prisotnosti štirih različnih katalizatorjev (GeO2, Ni/SiO2-Al2O3, bentonit, zeolit). Dobili smo produkte v plinski, oljni, vodni in trdni fazi. Na podlagi izkoristkov posameznih faz in FTIR analiz trdnih ostankov smo ugotovili, da je do večje razgradnje slivovega lesa prišlo pri višjih temperaturah, kjer smo dobili višje izkoristke plinske in oljne faze ter nižje izkoristke trdne faze. Katalizator Ni/SiO2-Al2O3 je povzročil popolno razgradnjo slivovega lesa, z le 0,49 % izkoristka trdne faze. Ugotovili smo, da so vse plinske mešanice vsebovale H2, CO2 ter ogljikovodike C1-C6, od katerih je nastalo največ H2 in CH4. Najvišjo koncentracijo (glede na površino vrha %) vodika (80,7 %) smo določili s katalizatorjem Ni/SiO2-Al2O3 pri 400 °C. V oljnih fazah smo določili prisotnost alkanov, cikličnih spojin, aromatskih spojin, ketonov in kislin, med katerimi je nastalo največ ketonov in aromatskih spojin. HPLC analize vodnih faz so pokazale prisotnost furfuralov, med katerimi so bile koncentracije 5–MF najvišje. Najnižjo koncentracijo skupnega organskega ogljika (5,5 g/L) v vodni fazi pa smo določili pri reakciji z Ni/SiO2-Al2O3 pri 400 °C.
Ključne besede: lignocelulozna biomasa, hidrotermično uplinjanje, podkritična voda, nadkritična voda, zelene tehnologije, recikliranje odpadkov
Objavljeno v DKUM: 13.09.2023; Ogledov: 32; Prenosov: 0
Celotno besedilo (2,93 MB)

Opis: Antibiotiki so vrsta protimikrobnih zdravil, ki se uporabljajo za zdravljenje bakterijskih okužb. Odkritje penicilina (PEN) je bilo nedvomno eno najpomembnejših znanstvenih odkritij v novejši zgodovini, saj je rešilo mnogo življenj. Vendar pa je kljub uspešnemu zdravljenju z antibiotiki dolgotrajna uporaba le-teh privedla do razvoja odpornosti bakterij na te zdravilne učinkovine. Ko se antibiotiki izločajo in končajo v okolju, lahko vplivajo na ekosisteme in s tem na razvoj bakterijske odpornosti. To je postal globalen izziv, ki zahteva razvoj novih pristopov k odstranjevanju antibiotikov iz okolja. S tem namenom smo v diplomski nalogi izvedli študijo razgradnje PEN z uporabo imobiliziranega encima na aminosilanske magnetne nanodelce (AMN-MNPs). Uporabili smo encim β-laktamazo, ki razgrajuje beta laktamske antibiotike, med katere spada tudi PEN. Najprej smo sintetizirali AMN-MNPs na katere smo imobilizirali encim β-laktamazo. Proučili smo termično stabilnost in večkratno uporabo imobiliziranega encima ter določili aktivnost imobiliziranega encima in učinkovitost imobilizacije. Izvedli smo tudi primerjavo encimske kinetike med prosto in imobilizirano β-laktamazo z eksperimentalno določitvijo KM in vmax. Proučevali smo razgradnjo PEN s prostim in imobiliziranim encimom ter vpliv koncentracije encima in koncentracije PEN na hitrost razgradnje le-tega. Razgradnjo PEN smo zasledovali s pomočjo HPLC sistema. Rezultati so pokazali, da je bila učinkovitost imobilizacije 100,00 %. Imobilizirano β-laktamazo lahko večkrat uporabimo in je termično stabilnejša od proste β-laktamaze. Z določitvijo kinetičnih parametrov smo ugotovili, da ima imobilizirana β-laktamaza višjo afiniteto do substrata kot prosta β-laktamaza, kar pomeni, da se imobilizirana β-laktamaza učinkovitejše veže s substratom kot prosta β-laktamaza. Pri študiji razgradnje PEN smo ugotovili, da imobiliziran encim bolj učinkovito razgrajuje PEN (koncentracije 0,1 mg/mL) kot prosti encim, saj smo po 24 urah z imobilizirano β-laktamazo dosegli 97,75 % razgradnje PEN, medtem ko smo s prosto β-laktamazo dosegli le 22,21 % razgradnje PEN. Ko smo proučevali vpliv različnih koncentracij PEN smo ugotovili, da višja kot je koncentracija PEN, počasneje poteka njegova razgradnja. PEN koncentracije 0,05 mg/mL se je po petih urah popolnoma razgradil, medtem ko smo v istem času dosegli 45,00 % delež razgradnje PEN s koncentracijo 0,5 mg/mL. Na koncu smo znižali koncentracijo PEN na 0,01 mg/mL in ugotovili smo, da je se je po petih urah razgradilo 96,11 %, s tem pa smo potrdili, da razgradnja PEN poteka najhitreje pri koncentraciji 0,05 mg/mL.
Ključne besede: β-laktamaza, odpadna voda, penicilin, razgradnja, imobilizacija encima, MNPs, HPLC
Objavljeno v DKUM: 11.09.2023; Ogledov: 37; Prenosov: 12
Celotno besedilo (3,65 MB)

Opis: Diplomsko delo obsega pregled in analizo privatizacije vodnih virov v Republiki Sloveniji. Voda je v današnjih časih žal postala tržno blago, zaradi rasti prebivalstva pa se veča tudi potreba po njej. Največji izziv svetu predstavlja pomanjkanje vode, saj je njena poraba prevelika, da bi jo lahko obnovili v zadostnih količinah, zato je zelo pomembno upravljanje vodnih virov. V Sloveniji je pravica do pitne vode zapisana v Ustavi Republike Slovenije, več kot polovica vodnih virov v Sloveniji pa je v upravljanju ene tuje korporacije. Podjetje, ki se ukvarja na primer s proizvodnjo pijač, mora na območju vodnega vira pridobiti dovoljenje ali koncesijo za črpanje vode, ponekod pa lahko prevzame tudi lokalno oskrbo s pitno vodo. Zakonodaja na področju voda v Republiki Sloveniji je zajeta v več zakonih, uredbah in pravilnikih. Veliko vlogo pri postavljanju smernic imajo tudi nevladne in mednarodne organizacije, ki pomagajo ozaveščati ljudi o tematiki privatizacije in pomanjkanju vodnih virov. Iz predstavljenih primerov privatizacije vodnih virov v RS je razvidno veliko zanimanje (tujih) korporacij nad lastništvom podjetja, ki se ukvarja s proizvodnjo pijač, in zanimanje zasebnih podjetij za pridobitev koncesije za izvajanje javne gospodarske službe oskrbe s pitno vodo. Čeprav so vsi vodni viri v RS last države, je problematično dodeljevanje koncesij, lahko tudi tujemu podjetju, za črpanje vodnega vira iz vrtine, ki se lahko dodeli za določeno obdobje, vendar ne več kot 50 let. Najpogosteje so koncesije v RS dodeljene za črpanje vodnega vira za proizvodnjo pijač ali pa za oskrbo s pitno vodo, na kar smo se v zaključnem delu tudi osredotočili.
Ključne besede: vodni viri, privatizacija vodnih virov, upravljanje z vodnimi viri, človekove pravice, pitna voda, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 08.05.2023; Ogledov: 286; Prenosov: 101
Celotno besedilo (856,95 KB)

Opis: Storži so reproduktivna struktura iglavcev in predstavljajo odpadno lignocelulozno biomaso bogato s fenolnimi spojinami, tanini, ogljikovimi hidrati, sladkorji in njihovimi derivati. Le-te vredne komponente je možno iz storžev iglavcev pridobiti s pomočjo podkritične vode, kjer je voda segreta med 100 in 374 °C, pri dovolj visokem tlaku, da ohrani tekoče stanje. V okviru magistrske naloge smo storže ekstrahirali s podkritično vodo pri temperaturah od 120 do 250 °C in reakcijskih časih od 15 do 60 min. Za primerjavo smo izvedli še konvencionalno ekstrakcijo z uporabo 50 % vodne raztopine acetona in 100 % acetona. S spektrofotometričnimi metodami smo v ekstraktih storžev določili vsebnosti vrednih komponent kot tudi antioksidativnost. S HPLC metodo smo določili vsebnosti sladkorjev in furfuralov. Maksimalni izkoristek ekstrakcije je znašal 29,36 % in smo ga dosegli z uporabo podkritične vode kot medija pri 200 °C in 15 min. Najvišjo vsebnost totalnih fenolov smo določili pri 150 °C ter 15 min, kjer je količina izoliranih fenolov znašala 39,86 mg GA/g materiala. Pri teh reakcijskih pogojih smo določili tudi najvišjo antioksidativno aktivnost ekstrakta (83,12 %). Maksimalno vsebnost totalnih taninov smo določili pri 150 °C ter 60 min, kjer smo izolirali 25,85 mg TA/g materiala. Najvišjo koncentracijo celokupnih ogljikovih hidratov smo določili pri 180 °C in 15 min (7,94 mg TOH/g materiala), medtem ko smo največ sladkorjev in furfuralov določili pri 200 °C ter reakcijskih časih 30 in 60 min. Prav tako smo v sklopu magistrske naloge skušali iz borovih storžev pridobiti nanocelulozo po kemijski metodi in tudi z ekstrakcijo s podkritično vodo. Pridobljeno nanocelulozo smo analizirali s FTIR analizo in ji prav tako določili tudi velikost delcev. Najvišji izkoristek nanoceluloze smo določili pri 150 °C in 30 min, ki je znašal 8,67 %.
Ključne besede: storži, odpadna biomasa, podkritična voda, vredne komponente, antioksidativnost, nanoceluloza
Objavljeno v DKUM: 28.11.2022; Ogledov: 333; Prenosov: 90
Celotno besedilo (5,87 MB)

Opis: Proučevali smo učinkovitost elektrolizirane oksidativne vode (EOV), pridobljene s sistemom Envirolyte®, na rast in vsebnost proteinov pri dveh sortah pelargonij, viseča Pelargonium peltatum »Feuer cascade« in pokončna Pelargonium interspecific »Calliope Dark Red«. Poskus je bil izveden v rastlinjaku Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede, kjer smo rastline posajene v lonce po potrebi zalivali s tremi koncentracijami EOV (0 %, 0,1 % in 0,2 %). Za morfološke in biokemične analize smo rastline vzorčili v dveh terminih, v aprilu in maju. Na osnovi dobljenih rezultatov v 1. terminu vzorčenja ugotavljamo, da ima dodajanje 0,1 % raztopine EOV pozitivni vpliv, na proučevane morfološke lastnosti, pri obeh sortah pelargonij. Trend zniževanja povprečnih vrednosti preučevanih morfoloških lastnosti ugotavljamo v 2. terminu, pri uporabi 0,2 % koncentracije raztopine EOV. Rastline pokončnih pelargonij so imele statistično značilno višjo koncentracijo skupnih proteinov v obeh terminih vzorčenja, če smo jih zalivali z 0,1 % raztopino EOV. Na podlagi dobljenih rezultatov potrjujemo pozitivni učinek 0,1 % koncentracije EOV, medtem ko 0,2 % koncentracijo smatramo kot previsoko.
Ključne besede: elektrolizirana oksidativna voda, pelargonije, morfološke lastnosti, proteini
Objavljeno v DKUM: 14.09.2022; Ogledov: 295; Prenosov: 48
Celotno besedilo (4,09 MB)