SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
POSEG V TEMELJNE PRAVICE POSAMEZNIKOV IN PRIKRITI PREISKOVALNI UKREPI
Jožica Krevs, 2010, diplomsko delo

Opis: Današnji trend naraščanja kriminala vedno bolj ogroža obstoj demokratične države. Zaradi tega se je država dolžna boriti proti naraščanju kriminalitete in pri tem posledično tudi zaščititi pravice in svoboščine svojih državljanov. To pa lahko stori le, če uzakoni sredstva, ki bodo enakovredna vrstam in načinom delovanja, ki jih uporablja organiziran kriminal. Prikriti preiskovalni ukrepi so eni izmed sredstev, ki omogočajo učinkovito preprečevanje in zatiranje kriminala. Dvom, ki jih zbuja uporaba takšnih ukrepov je v tem, da pri svojem izvrševanju posegajo v ustavno varovane pravice. Ustavne pravice vsakega posameznika so temeljne pravice, v katere je mogoče posegati le po vnaprej določenih pogojih. Dolžnost države pa je v varovanju le teh, pri čemer mora, da bi zagotovila njihovo zaščito v njih tudi posegati. Prikriti preiskovalni ukrepi so posebne metode preiskovanja težjih kaznivih dejanj, še posebej organiziranega kriminala, saj klasična policijska pooblastila že dolgo ne zadostujejo več. Ker gre za ukrepe, ki nujno posegajo v pravice posameznika, njegovo zasebnost, morajo biti zakonsko omejeni in strogo nadzorovani. Preprečiti je namreč potrebno, da ne bi država arbitrarno in prekomerno posegala v človekove pravice in temeljne svoboščine, tudi kadar to ni nujno potrebno. V diplomski nalogi je tudi obravnavan pojav doktrine človekovih pravic, ki je danes prevladujoča in skorajda povzdignjena v ideologijo. Razvila se je na podlagi večstoletnega boja proti zatiranju in želji po omejitvi vrhovne oblasti, ki grobo posega v integriteto posameznika. Resnično doktrini zelo težko očitamo večje filozofske zmote ali neustreznost, zato ne preseneča dejstvo, da je danes uveljavljena v pretežno vseh državah na zahodu. Doktrina človekovih pravic je proizvod človeka, ki je nepopoln, zato je tudi sama podvržena tej omejitvi — nepopolnosti. Katere so te nepopolnosti oz meje so tako formalne kot materialne meje. Formalne meje izhajajo iz same konstrukcije oziroma sheme doktrine, materialne pa so posledica vsebinskih in ideoloških predpostavk. Formalna meja se kaže v nezmožnosti doktrine človekovih pravic, da bi zajela avtentičnega človeka, saj je le-ta znotraj doktrine oropan številnih nepravnih sfer življenja. Prav tako so temeljne vrednote, ki naj bi jih varovale človekove pravice, le tiste, ki so predmet družbenega konsenza, to pa še ne pomeni, da so to absolutne vrednote. Tudi temeljne predpostavke kot so univerzalnost, neodtujljivost in temeljnost niso tako nesporne, kot se zdijo na prvi pogled. Doktrini lahko pripišemo pomanjkanje določil o človekovih dolžnostih in pretirano abstrakten jezik. Na drugi strani se nekatere materialne meje doktrine že odražajo v družbeni resničnosti. Človekove pravice temeljijo na liberalizmu in tako v ospredje postavljajo posameznikovo svobodo in individualizem. Svoboda kot vrhovno vrednota je omejena s svobodo drugega, to pa nehote vzpostavlja paradoks, namreč večja kot je svoboda, večja je potreba po njeni omejitvi. Individualizem se je stopnjeval do te mere, da postaja kontraproduktiven in tako posameznika potisnil v center lastne pozornosti, zameglil pa je pomen skupnosti. Najbolj očitna posledica doktrine človekovih pravic pa je pretirani materializem, ki je sodobno družbo pripeljal na rob ekološke katastrofe. Prikriti preiskovalni ukrepi so od svojega nastanka pa vse do danes doživeli veliko sprememb. K temu so botrovale številne ustavne določbe ter vedno večja uporaba izsledkov kot dokaznega gradiva v kazenskem postopku. Osnovni namen prikritih preiskovalnih ukrepov je zbiranje podatkov, ki se bodo kasneje uporabili kot dokazno gradivo v kazenskem postopku. Glede na raznolikost ukrepov je tudi intenziteta njihovega poseganja v ustavne pravice različna. Bolj ko ukrepi invazivno posegajo v pravice posameznikov večje število materialnih pogojev je po
Ključne besede: Ključne besede: prikriti preiskovalni ukrepi, ustavne pravice, človekove pravice, doktrina, kritika, filozofija prava, pravna sredstva
Objavljeno: 11.05.2010; Ogledov: 3237; Prenosov: 650
.pdf Celotno besedilo (310,29 KB)

2.
RAZMERJE MED SODIŠČEM EVROPSKE UNIJE IN EVROPSKIM SODIŠČEM ZA ČLOVEKOVE PRAVICE
Avguštin Maučec, 2012, diplomsko delo

Opis: Evropska skupnost za premog in jeklo je bila ob svojem nastanku zasnovana kot gospodarska povezava. Države članice so del svoje suverenosti prenesle na skupno organizacijo v upanju, da bodo od tega dobile ugodne učinke za svoje gospodarstvo. Na začetku je to bilo področje industrije premoga in jekla, pozneje pa tudi številne druge panoge, predvsem v gospodarstvu. Takrat človekove pravice niso spadale med dejavnosti, za katera bi države članice prenesle svojo suverenost na Skupnost. Zaradi tega je Sodišče Evropskih skupnosti v začetku zavračalo obravnavanje zadev, ki so se nanašale na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pozneje pa je oralo ledino na tem področju z izvirno interpretacijo, ko je reklo, da so človekove pravice del skupne ustavne tradicije držav članic in da jih Sodišče Evropskih skupnosti mora upoštevati kot splošna pravna načela, kljub temu, da Pogodbe ne vsebujejo konkret-nih določil o tem. Danes je Evropska unija integracija, ki vse močneje prodira v vse pore našega življenja. S potekom časa dobiva tudi vse več oblik državne, oziroma naddržavne povezave. Zato se danes zdi nekako samoumevno, da pod svoje okrilje jemlje tudi varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izjemno neprimerno bi bilo, če bi bila Evropska unija edina skoraj državna povezava na območju stare celine, ki varo-vanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne bi podredila zunanjemu nadzoru Evropskega sodišča za človekove pravice. Odločilen korak je naredila z Lizbonsko pogodbo, kjer v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji določa, da ima Listina Evropske unije o temeljnih pravicah enako prav-no veljavo kot Pogodbi ter da Unija pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človeko-vih pravic in temeljnih svoboščin in da so temeljne pravice, kakor jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in kakor izhajajo iz skupnega ustavnega izročila držav članic, kot splošna pravna načela del primarnega prava Evropske unije. Na drugi strani so tudi članice Sveta Evrope sprejele protokol št. 14 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki poleg drugih spre-memb v 17. členu določa, da Evropska unija lahko pristopi h Konvenciji. Zdi se, da so največje pravne ovire za pristop Evropske unije h Konvenciji odpra-vljene. Nekaj odločitev o tem, kako se bo glasovalo, način zastopanja Unije v organih Konvencije in Sveta Evrope postajajo vedno bolj tehnična vprašanja, najtežji pravno teoretični odgovori so že na mizi. Zakaj torej Unija še ni polnopravna članica Evropske konvencije o varstvu člove-kovih pravic in temeljnih svoboščin? Moje trdno prepričanje je, da odgovor na to vprašanje presega domet pravne stroke. Odgovor na to vprašanje bomo morali pois-kati na področju mednarodne politike. Moj odgovor na zastavljeno vprašanje se gla-si: Za obe, tako za Evropsko unijo, kakor tudi za Svet Evrope, bo boljše, če Unija pristopi danes, kakor pa, da bi čakala na jutri.
Ključne besede: Evropska skupnost za premog in jeklo, človekove pravice in temeljne svoboščine, suverenost, Skupnost, Sodišče Evropskih skupnosti, ustavne tradicije držav članic, splošna pravna načela, Evropska unija, naddržavna povezava, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Svet Evrope.
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 2120; Prenosov: 408
.pdf Celotno besedilo (388,28 KB)

3.
PRAVICA DO POKOJNINE
Anita Labohar, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo z naslovom "Pravica do pokojnine" preko podrobne analize odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije obravnava številna v praksi sporna vprašanja, ki se nanašajo na ureditev pravice do pokojnine. Prvi del magistrskega dela se nanaša predvsem na socialno varnost in na njeno vsebinsko opredelitev, saj je le-ta bistvenega pomena za uresničevanje ustavne človekove pravice do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Poleg tega pa je v tem delu opredeljen še sam pojem pokojnine skupaj s splošnimi značilnostmi. Osrednji del magistrskega dela se osredotoča na pravico do pokojnine kot ustavno človekovo pravico. Namenjen je obravnavi v praksi spornih vprašanj, ki se nanašajo na ustavnopravno jedro pravice do pokojnine, na njeno ustavnopravno varstvo, na dopustnost posegov v pričakovane in pridobljene pravice z vidika prave in neprave retroaktivnosti, v zvezi s čimer so predstavljene tudi pomembnejše odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, na višino pokojnine ter na dopustnost spreminjanja višine pokojnine, odmerjene s pravnomočno odločbo, izpostavljene pa so tudi posebnosti v zvezi s pravnimi sredstvi in vloga države pri delovanju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ustavno sodišče Republike Slovenije je do sedaj sprejelo mnogo meritornih odločitev s področja socialne varnosti, na koncu pa je izpostavljena zadeva U-I-264/2013, o kateri je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo v tem letu in pri obravnavanju katere se je izoblikovalo mnogo različnih stališč.
Ključne besede: pokojnina, pravica do pokojnine, pokojnina kot ustavna pravica, ustavne človekove pravice, ustavnost, socialna varnost, socialne pravice, pokojninski sistem, sodna praksa, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-2, Ustavno sodišče Republike Slovenije
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 374; Prenosov: 63
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)

4.
Nekateri ustavnopravni vidiki pooblastil Urada za varstvo konkurence
Tomaž Keresteš, Martina Repas, 2012, izvirni znanstveni članek

Opis: Prispevek obravnava skladnost preiskovalnih pooblastil Urada za varstvo konkurence z določbami Ustave Republike Slovenije. Avtorja predvsem analizirata skladnost pooblastil s pravico do nedotakljivosti stanovanja in pravico do komunikacijske zasebnosti. V primeru nedotakljivosti stanovanja na temelju določb EKČP in nemške ustavnosodne prakse zagovarjata stališče, da pojem stanovanja in drugih prostorov lahko zajema tudi poslovne prostore, še posebej, če zanje velja omejen dostop javnosti. Glede pravice do komunikacijske zasebnosti pa opozarjata, da komunikacijska zasebnost zajema tudi zasebno komunikacijo zaposlenega na delovnem mestu in da je zaščita te pravice v Ustavi Republike Slovenije izjemno stroga.
Ključne besede: Slovenija, konkurenca, varstvo konkurence, človekove pravice, ustavne pravice, zasebnost, pravica do zasebnosti
Objavljeno: 01.08.2018; Ogledov: 46; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (257,15 KB)

Iskanje izvedeno v 0.04 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici