| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Izobraževanje in usposabljanje v Nuklearni elektrarni Krško : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa Gospodarska in tehniška logistika
Mirjana Zupančič, 2009, diplomsko delo

Opis: V svetu hitro razvijajočih se tehnologij in vse zahtevnejših poslovnih procesov postaja znanje najdragocenejša poslovna prvina, ki lahko bistveno vpliva na konkurenčnost podjetja. Vse hitrejši tehnološki razvoj zahteva čedalje večje prilagajanje ljudi, da lažje obvladujejo področje svojega dela. Zahteva se tudi prilagajanje podjetij, da zaposlenim olajšajo dostop do znanja in jih spodbudijo tudi k samostojnejšemu iskanju ustreznih virov in s tem pridobivanju znanja v skladu z lastnimi poklicnimi in osebnostnimi interesi. Poslanstvo zaposlenih je uspešno vključevanje v izvajanje delovnih nalog ob pomoči managerjev, da imajo zaposleni potrebno znanje — ali pa si ga pridobijo — in spretnosti za opravljanje dela danes ali v prihodnosti. Pomembno je, da zaposleni ustvarjalno sodelujejo v procesu usposabljanja in da vsak človek najde svoj cilj v zadovoljevanju potreb, s tem pa vpliva na večjo produktivnost, kakovost opravljenih storitev, ugled in uspeh. Star pregovor, ki pravi: »Kolikor znaš, toliko veljaš!«, je še danes pomembno vodilo zaposlenih. Šolanje zaposlenih v Nuklearni elektrarni Krško (NEK) je ena od pomembnih dejavnosti za dosego zastavljenih ciljev, dvig varnostne kulture, učinkovitost in varno obratovanje. Jedrska varnost je naša največja prioriteta, varnostni vidiki dela so prednostni na vseh nivojih v NEK-u. Dobri kadri, ki so rezultat tega usposabljanja, so jamstvo za varno in zanesljivo obratovanje elektrarne sedaj in v prihodnosti.
Ključne besede: strokovno usposabljanje, kadri, usposabljanje delavcev, motivacija, jedrska varnost, izobraževanje
Objavljeno: 28.08.2009; Ogledov: 2329; Prenosov: 182
.pdf Celotno besedilo (410,75 KB)

2.
PRAVICA DO IZOBRAŽEVANJA KOT TEMELJNA PRAVICA ČLOVEKA IN DELAVCA
Milan Vuga, 2011, diplomsko delo

Opis: Ideja, da pravica do splošnega izobraževanja pripada vsem slojem prebivalstva in ne samo priviligiranim slojem, vladarjem in plemstvu, se je najprej pojavila v dobi razsvetljenstva, najizraziteje sredi 18. stoletja na francoskih tleh. Njeno mednarodno priznanje in umestitev med sodobne človekove pravice, pa je bilo doseženo šele po drugi svetovni vojni. Po večletni človeški moriji je svetovna demokratična javnost pod okriljem OZN sprejela sodobno "Magno charto libertatum" - Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki je bila podlaga za sprejem drugih mednarodnopravno zavezujočih aktov na področju človekovih pravic. Potem, ko je OZN pravico do izobraževanja uvrstila na mednarodni seznam človekovih pravic, so jo kot eno temeljnih, neodtujljivih človekovih pravic, umestile v svoje pravne akte različne regionalne in naddržavne institucije, v svoje ustave tudi sodobne demokratične države. Kot ugotavlja UNESCO v svojih letnih poročilih pa predvsem nerazvite države ne izvajajo sprejetih mednarodnih obvez za materialno in vsebinsko udejanjenje pravice do izobraževanja. V večini teh okolij ni načrtnega razvijanja človekovih, potencialnih in duševnih zmožnosti prebivalstva. Zato so prebivalci teh držav zaradi vsakodnevnih bitk za golo preživetje prisiljeni izobraževanje in usposabljanje, postaviti na zadnje mesto. In še vedno je po več kot petdesetih letih od razglasitve in umestitve izobraževanja med splošno (mednarodno) priznane človekove pravice v nekaterih delih sveta še vedno, poleg gospodarske prisotna tudi izobraževalna in kulturna beda. Izobraževanje v teh okoljih ostaja še vedno privilegij bogatih. Večina gospodarsko razvitih držav je poleg ustavnopravnih določb, sprejela tudi ustrezne druge notranje predpise o uresničevanju pravice do izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja, s poudarkom na trajnem ter vseživljenjskem učenju. Slednje je zaradi hitrega tehničnega napredka in globalizacije nujno potrebno za konkuriranje na svetovnih tržiščih. Predvsem gospodarska podjetja in tudi država kot "organizirani servis za državljane"namreč potrebujejo izobražene delavce in javne uslužbence. V naši državi je pravica do izobraževanja in učenja urejena v ustavi, zakonih in podzakonskih predpisih. Država zagotavlja materialne pogoje za prost dostop vseh državljanov do vseh izobraževalnih programov. V te programe se lahko svobodno in brez diskriminatornih omejitev vključi mladina ter zaposlene in brezposelne osebe. Pravice in dolžnosti delavcev ter delodajalcev so določene z delovnopravnimi predpisi ter kolektivnimi pogodbami s področja gospodarskih dejavnosti in javne uprave, konkretneje pa v individualnih pogodbah o izobraževanju. Za polnopravno uveljavitev in univerzalnost človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, s tem tudi pravice do izobraževanja je pomembno, da je s pravnimi akti predvidena pravna zaščita posameznika, ki jo lahko uveljavlja v postopkih pred domačimi in mednarodnimi sodnimi institucijami.
Ključne besede: človekove pravice, temeljne svoboščine, pravica do izobraževanja, izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje delavcev, pogodba o izobraževanju
Objavljeno: 01.06.2011; Ogledov: 4082; Prenosov: 488
.pdf Celotno besedilo (716,34 KB)

3.
SODELOVANJE DELAVCEV PRI UPRAVLJANJU V ZAVODIH
Bogdana Kovač, 2016, diplomsko delo/naloga

Opis: Sodelovanje delavcev pri upravljanju je bilo v Republiki Sloveniji zakonsko urejeno že s sprejetjem Ustave RS in podrobneje opredeljeno s krovnim Zakonom o sodelovanju delavcev pri upravljanju. Omenjeni zakon pokriva zlasti področje gospodarstva, negospodarski sektor pa obravnava le v treh členih. Na pravno vrzel že vrsto let opozarjajo strokovnjaki s področja participativnega menedžmenta, sindikalne organizacije kot tudi javni uslužbenci sami. Zaposleni v javnem sektorju tako že vrsto let plujejo v pravnem brezvetrju, opirajoč se na panožne kolektivne pogodbe in smiselno uporabo zgoraj omenjenega zakona. Javni uslužbenci lahko svojo ustavno pravico do sodelovanja pri upravljanju uresničujejo na dveh ravneh, in sicer individualno, delavec kot posameznik v okviru svojega delovnega mesta in kolektivno prek svojih predstavnikov v svetu zavoda ter prek zastopnikov v delavskem predstavništvu, če je ta konstituiran. Participacija je fakultativna pravica zaposlenih, torej če ti niso dovolj angažirani in tovrstno aktivni, ne bo zaživela v njihovi delovni skupnosti. Zato je ključnega pomena, da so zaposleni o teh pravicah dovolj informirani, poučeni in motivirani za proaktivno delovanje. Pomembni dejavniki upravljanja zavoda so tudi člani sveta zavoda, ki nadzorujejo zakonitost delovanja institucije. Sestava, število in pristojnosti članov svetov se določijo z zakonom ali aktom o ustanovitvi oziroma s statutom ali pravili zavoda. Upoštevajoč dejstvo, da so člani sveta zavoda upravno nadzorni organ, je ključnega pomena njihova aktivna vloga v zavodu, zavzetost za reševanje tekoče problematike, poznavanje področja dela in ne nazadnje ustrezna strokovna usposobljenost. Ustrezno participativno klimo pa ustvarja tudi ravnatelj oziroma direktor s konstruktivnim dialogom tako z zaposlenimi kot tudi s člani sveta zavoda, zglednim vodenjem institucije in ustvarjanjem pogojev za individualno ter kolektivno sodelovanje pri upravljanju.
Ključne besede: sodelovanje delavcev pri upravljanju, svet zavoda, individualna participacija, kolektivna participacija, usposabljanje s področja sooupravljanja
Objavljeno: 07.10.2016; Ogledov: 663; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici