Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Ustvarjalne dosežke je treba zavarovati in primerno nagraditi ter ljudi tako stimulirati k nadaljnjemu ustvarjanju. Avtorsko in sorodne pravice v Republiki Sloveniji ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah. Na osnovi zakona se ustvarjalna dela, tudi s področja izobraževanja, uvrščajo med avtorska dela. Avtorskopravno varstvo vključuje stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene. Vsako avtorsko delo mora izpolnjevati pet osnovnih predpostavk. Te predpostavke so, da mora delo biti stvaritev, biti mora s področja književnosti, znanosti ali umetnosti, biti mora rezultat duhovnega izražanja, kar pomeni, da se morajo v njem odražati avtorjeve misli in občutki, izraženo mora biti na način, ki je človeku zaznaven, in mora biti individualno. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah navaja odprto listo primerov, ki so najbolj tipični za avtorska dela. Na področju izobraževanja poznamo avtorska dela, ki jih v času izobraževanja ustvarijo učenci in študenti, in tista, ki jih za namene poučevanja ustvarijo učitelji in profesorji. Na nižjih stopnjah izobraževanja, na primer v osnovnih in srednjih šolah, je bolj malo del, ki bi kazala tolikšno mero ustvarjalnosti, da bi lahko izpolnjevala osnovne predpostavke avtorskega dela, na univerzah pa se od študentov zahteva, da za namene študija ustvarijo dela, ki pogosto izpolnjujejo vse predpostavke. Tipični primeri takih del so diplomska in magistrska dela ter doktorske disertacije. Na drugi strani pa so tista avtorska dela, ki jih ustvarijo profesorji za namene poučevanja, najbolj tipični primer tega pa so predavanja. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah govorjena dela in s tem predavanja izrecno uvršča med avtorska. Pri delih profesorjev se pojavijo tudi vprašanja, ali so izpitna vprašanja avtorska dela. Pri vseh delih je treba paziti, da kroga avtorskih del ne širimo umetno, ne smemo pa jih avtomatično izločiti. Zaradi tega bo treba v vsakem posameznem primeru ocenjevati izpolnjenost osnovnih predpostavk avtorskega dela. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah za namene izobraževanja določa izjeme od avtorske pravice. Uporaba avtorskih del je za namene izobraževanja prosta in avtorjevo dovoljenje za uporabo ni potrebno. Ob takšni uporabi pa je treba navesti vir in avtorstvo dela, saj se v nasprotnem primeru znajdemo na področju kršitev avtorskih pravic. Pri omejitvah gre za iskanje ravnotežja med interesi avtorja in družbenimi interesi do pretoka informacij in dostopa do znanja. Omejitve so dopustne le v razumni meri in v okviru predvidenega namena, primeri pa morajo biti določeni z zakonom. Prosta uporaba za namene pouka študentom dopušča uporabo avtorskih del, ne da bi se ti morali veliko ukvarjati z avtorskih pravom. Države članice Evropske unije pa ne določajo enakih omejitev avtorske pravice za namene izobraževanja, kot jih določa slovenski avtorski zakon.
Ključne besede: avtorska pravica, izobraževanje, izjeme od avtorske pravice, kršitve avtorskih pravic
Objavljeno v DKUM: 11.12.2020; Ogledov: 1308; Prenosov: 179
Celotno besedilo (890,27 KB)

Opis: Prispevek obravnava vprašanje upravljanja z avtorskimi pravicami na delih, ki jih ustvarijo visokošolski učitelji in raziskovalci, zaposleni na univerzah. Po zakonu je imetnik materialnih avtorskih pravic na teh delih delodajalec, v praksi pa je temu ravno nasprotno. Trenutno nobena od slovenskih univerz imetništva teh pravic ne uveljavlja, pač pa založniške in druge pogodbe sklepajo kar avtorji v svojem imenu in za svoj račun ter samostojno prenašajo avtorske pravice na teh delih. Prispevek najprej obravnava problematiko pravne ureditve avtorskih del v delovnem razmerju na splošno (ne samo za avtorska dela na univerzi) in pri tem izpostavlja vprašanja, kot so: cessio legis za deset let od dokončanja dela, vprašanje teritorialnosti prenosa, možnosti nadaljnjega prenosa takih avtorskih del in vprašanje primernega nadomestila ob morebitni ponovni zahtevi za izključni prenos. V luči obravnave avtorskih del na univerzi pa je ključno vprašanje, kaj sodi v delovno obveznost visokošolskih učiteljev in raziskovalcev. Avtorica izpostavlja, da odgovor na to vprašanje ni enoznačen in je odvisen od razlage vrste raznih pravnih aktov in presoje okoliščin vsakega konkretnega primera. Morebitne spremembe trenutne ureditve bodo morale biti takšne, da bodo iskale kompromis med zagotavljanjem večje pravne varnosti, v smislu bolj jasne in natančne ureditve na eni strani in akademsko svobodo ter ustreznimi spodbudami za ustvarjanje na drugi strani.
Ključne besede: univerze, profesorji, avtorske pravice, upravljanje, avtorsko pravo, avtorska dela na univerzi, avtorske pravice, delovno razmerje, visokošolski učitelji in raziskovalci, upravljanje avtorskih pravic, delovna obveznost učiteljev, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah
Objavljeno v DKUM: 01.08.2018; Ogledov: 1050; Prenosov: 69
Celotno besedilo (216,34 KB)

Opis: Diplomsko delo v ospredje postavlja dejstvo, da vsakemu avtorju določenega dela pripada pravica do priznanja njegovega avtorstva, hkrati pa se delo osredotoča na kakovostno povzemanje in citiranje v magistrskih nalogah s področja družboslovja in izpostavlja tudi problem plagiarizma. V teoretičnem delu diplomske naloge smo predstavili in se posvetili med drugim stopnji kakovosti pisanja znanstvenih oz. strokovnih del ter opredelili pojem plagiatorstvo in njegove oblike. Predstavili pa smo tudi nekaj programov za detekcijo plagiatov. V empiričnem delu naloge smo s pomočjo metode analize vsebine ocenjevali kakovost povzemanja in citiranja v magistrskih nalogah s področja družboslovja v obdobju 2008–2012, pri čemer smo znotraj vsakega magistrskega dela podrobno analizirali na osnovi slučajnostnega vzorčenja izbrane odstavke. Rezultati analiz kažejo, da (1) najdemo pri skoraj polovici analiziranih odstavkov vsaj eno izmed oblik nepravilnega prevzemanja in citiranja in da je skoraj vsak drugi odstavek, ki smo ga analizirali, problematičen. Vendar pa je naša analiza tudi pokazala, da (2) na obeh slovenskih univerzah lahko zasledimo »nepravilno dobesedno prevzemanje« kot najpogostejši tip neustreznih navedb, ki pa ga nismo uvrstili med hujše kršitve. Pri primerjavi obeh univerz smo ugotovili, da (3) ni zaslediti bistvene razlike med njima oziroma je le-ta minimalna ter da (4) na obeh univerzah v obdobju od leta 2008 do 2012 ni bilo izrazitih sprememb v smislu naraščanja ali padanja stopnje kršitev pravil prevzemanja in citiranja.
Ključne besede: kakovost povzemanja in citiranja, plagiat, plagiatorstvo, sankcije, strokovna in znanstvena besedila, kršenje avtorskih pravic
Objavljeno v DKUM: 07.11.2013; Ogledov: 2211; Prenosov: 181
Celotno besedilo (844,16 KB)