| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 8 / 8
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
PRENEHANJE POGODBE O ZAPOSLITVI NA PODLAGI SODBE SODIŠČA
Saša Drobnak, 2009, diplomsko delo

Opis: Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča je eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi in je bil v slovensko pravo po vzoru nemškega prava vnesen leta 2003. Takšno prenehanje pogodbe o zaposlitvi je posebnost, saj predstavlja nasprotje načelu reintegracije delavca. V tem primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko sodišče na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja. Trajanje delovnega razmerja sodišče ugotovi najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, nato prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Omejitev odškodnine je bila v slovensko zakonodajo vnesena z novelo ZDR-A, pred tem je zakon določal, da se odškodnina določi po pravilih civilnega prava. Lahko pa sodišče enako ugotovi tudi ne glede na predlog delavca v primeru, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče določi dan prenehanja delovnega razmerja tudi v primeru, ko ena od pogodbenih strank izpodbija pogodbo o zaposlitvi in sodišče ugotovi, da je pogodba neveljavna. Delavec — tožnik lahko zahtevek do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, brez privolitve delodajalca — toženca, spremeni tako, da zahteva, da sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, ker pa delavec ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, mu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, ter odškodnino. Načeloma mora sodišče v skladu s procesnimi pravili odločati v mejah postavljenih zahtevkov. V primeru, ko sodišče kljub zahtevku delavca po reintegraciji ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče in razveže delovno razmerje, pa ne ravna v skladu s temi pravili. Problem v takšnem primeru predstavlja tudi določitev odškodnine, če delavec ni postavil zahtevka za določitev le te. Zakon je včasih določal, da se odškodnina določi po pravilih civilnega prava, kar je bila zelo ohlapna določba. Tako je zakonodajalec dopustil, da kriterije za določitev le te oblikuje sodna praksa. Po spremembi zakona še vedno niso določeni natančni kriteriji za določitev odškodnine, je pa določena njena najvišja višina. Bistvena razlika med nemško in slovensko ureditvijo navedenega instituta je ta, da mora biti v nemškem sistemu v primeru uporabe instituta vedno prisotna predpostavka, da ena od strank, bodisi delavec, bodisi delodajalec, meni, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. V slovenskem sistemu pa lahko sodišče o tem odloči samo, brez predloga strank.
Ključne besede: Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, sodna razveza, odločanje brez predloga, odškodnina, tožbeni zahtevek, ugotovitev trajanja delovnega razmerja, konvencija MOD št. 158, prenehanje delovnega razmerja, nezakonita odpoved delodajalca.
Objavljeno: 15.12.2009; Ogledov: 4905; Prenosov: 785
.pdf Celotno besedilo (456,78 KB)

2.
ODŠKODNINSKA TOŽBA
Grega Slatinšek, 2011, diplomsko delo

Opis: Odškodninska tožba je procesno dejanje tožnika, s katerim zahteva pravno varstvo od sodišča, da mu nasproti tožencu prisodi pravično odškodnino. Tožba je institut s katerim se začne pravdni postopek. Začne se lahko le na pobudo stranke. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Prav zaradi tega je zelo pomembno, da tožnik v tožbenem petitu natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza med škodljivim dejstvom in škodo ter odgovornost.
Ključne besede: Ključne besede: odškodninska tožba, odškodnina, tožbeni zahtevek, materialna in nematerialna škoda.
Objavljeno: 01.02.2011; Ogledov: 7678; Prenosov: 1213
.pdf Celotno besedilo (931,64 KB)

3.
SPREMEMBA TOŽBE
Božidar Golubovac, 2013, diplomsko delo

Opis: Sprememba tožbe je institut civilnega procesnega prava, ki obsega dve podvrsti. To sta objektivna in subjektivna sprememba tožbe. Oba instituta sta uzakonjena v slovenskem pravu in sicer v Zakonu o pravdnem postopku. Podobno kot marsikateri zakon, tudi Zakon o pravdnem postopku v svojih določbah ne uporablja teoretičnih terminov objektivne in subjektivne spremembe tožbe. Oba instituta sta namreč obravnavana pod enotnim naslovom: Sprememba tožbe. Naslov obsega člene od 184. do vključno 187. člena. Pri tem 184. člen obravnava objektivno spremembo, čeprav uporablja zgolj splošen izraz - sprememba tožbe. 187. člen obravnava subjektivno spremembo tožbe, pri kateri tožeča stranka spremeni tožbo tako, da namesto prvotno tožene stranke toži nekoga drugega. Kot navaja zakon, pride do objektivne spremembe tožbe v primeru spremembe istovetnosti tožbenega zahtevka, če pride do povečanja obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Objektivne spremembe tožbe ne predstavljajo dogodki, ko tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, zmanjša tožbeni zahtevek ali spremeni ali dopolni posamezne navedbe. Tožeča stranka lahko vse do konca glavne obravnave spremeni svojo tožbo tako, da toži namesto prvotne tožene stranke koga drugega. Ta dinamika predstavlja pojem subjektivne spremembe tožbe. Subjektivna sprememba tožbe je torej možna le na pasivni( toženi) strani in ne na aktivni( tožeči) strani. Do tovrstne spremembe bo v praksi prišlo v primeru, ko bo tožnik tekom pravdnega postopka ugotovil ali ocenil, da prvotni toženec ni pravi nosilec obveznosti, na katero se nanaša tožbeni zahtevek. Tožnik torej ugotovi, da se je zmotil glede tožene stranke, saj bi to morala biti neka druga fizična ali pravna oseba. Pogoj za uveljavitev instituta subjektivne spremembe tožbe je toženčevo soglasje. To je lahko podano izrecno ali konkludentno. Pri vsej materiji je pomembno dejstvo, da mora novi toženec pravdo prevzeti v obstoječem stanju. Omeniti velja tudi, da je subjektivna sprememba tožbe po svoji vsebini hkrati tudi umik tožbe proti prvotnemu tožencu.
Ključne besede: Ključne besede: tožba, tožeča stranka, tožnik, tožena stranka, toženec, sprememba tožbe, objektivna sprememba tožbe, subjektivna sprememba tožbe, tožbeni zahtevek, predmet spora, tožbeni temelj, tožbeni predlog.
Objavljeno: 10.01.2014; Ogledov: 3920; Prenosov: 988
.pdf Celotno besedilo (672,54 KB)

4.
POSTOPKI UGOTOVITVE OBSEGA IN DELEŽEV TER DELITVE SKUPNEGA PREMOŽENJA ZAKONCEV IN ZUNAJZAKONSKIH PARTNERJEV
Adrijana Stare, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi so obravnavani procesni problemi, ki nastajajo v postopkih glede ugotavljanja obsega in delitve skupnega premoženja med zakonci tako v pravdnem kot v nepravdnem postopku. Ugotavljanje obsega in delitve skupnega premoženja se praviloma začne v nepravdnem postopku in v primeru spora glede obsega in deležev nadaljuje v pravdnem postopku. Posebna pozornost je namenjena posameznim procesnim institutom, ki so se v sodni praksi izkazali kot najbolj problematični (prekluzija, materialno procesno vodstvo, izvedenska mnenja, načini delitve, oblikovanje tožbenih zahtevkov, dokazno breme, delitev v pravdnem postopku,…). Na podlagi analize sodne prakse in različnih teoretičnih pristopov je podanih več odgovorov na številna vprašanja glede vodenja nepravdnega postopka, pri čemer glede obravnavanih postopkov ni nobenih posebnih postopkovnih določb, niti v nepravdnem niti v pravdnem postopku. Praviloma bi se moralo celotno skupno premoženje razdeliti v enem nepravdnem postopku, saj je le na ta način o delitvi mogoče odločiti tako, da se vsakemu izmed udeležencev dodelijo posamezne stvari iz skupnega premoženja. Kakor hitro pride med udeleženci nepravdnega postopka do spora o obsegu skupnega premoženja ali glede deleža posameznega zakonca na njem, mora nepravdno sodišče udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno, napotiti na pot pravde. Določnega petita glede glavnih stvari in stranskih terjatev v nepravdnem postopku ni potrebno navesti, prav tako ne, na kakšen način naj se premoženje razdeli. Glede na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja pravdni postopek, ni dvoma, da prekluzija velja v vseh nepravdnih predlagalnih postopkih, med katere spada tudi postopek delitve skupnega premoženja. Narava razmerja v nepravdnem postopku utemeljuje tudi širši, bolj odprt in liberalnejši pristop pri materialnem procesnem vodstvu. Navedeno pa poleg drugih opisanih značilnosti nepravdnega postopka omogoča, da je nepravdni postopek bolj fleksibilen od pravdnega. Tožbeni zahtevek, s katerim naj sodišče ugotovi obseg skupnega premoženja in deleže pravdnih strank je ugotovitvene narave. Praviloma sodišča, če obstajajo posebne okoliščine, dopuščajo tudi dajatvene zahtevke, s katerimi bivši zakonci dosežejo delitev skupnega premoženja že v pravdi. V magistrski nalogi je zavzeto stališče, da je takšen način parcialne delitve neustrezen, saj je v tem primeru fizična delitev težje izvedljiva, pa tudi sicer v zakonu delitev v pravdnem postopku ni predvidena. Podana je tudi primerjava z avstrijsko ureditvijo, kjer se celoten obseg premoženja zakoncev ugotavlja in deli v enem nepravdnem postopku in z ureditvijo na Hrvaškem, kjer se podobno kot pri nas, premoženje načeloma ugotavlja in deli v nepravdnem postopku, lahko pa tudi v pravdnem postopku, pri čemer se lahko v pravdnem postopku opravi tudi fizična delitev. Magistrska naloga poda odgovore tudi še na druga, v sodni praksi bolj ali manj sporna vprašanja, med drugim, da ugotovljen delež vsake od pravdnih strank predstavlja njen delež na celotnem skupnem premoženju in ga praviloma ni mogoče ponovno presojati niti v primeru, če je pozneje v teku pravda glede drugih stvari, ki naj bi še sodile v skupno premoženje. Nadalje, da nasprotna tožba, s katero bi drugi zakonec uveljavljal večji delež pri skupnem premoženju, po sodni praksi ni več potrebna, oziroma bi celo pomenila odločanje o isti stvari in bi jo bilo potrebno zaradi litispendence zavreči. Zaradi vedno več mešanih zakonov so v nalogi predstavljeni tudi določeni problemi v zvezi z reševanjem premoženjskih sporov med zakonci iz različnih držav in normativna ureditev na ravni Slovenije ter Evropske unije. Iz zaključnih ugotovitev izhaja, da bi bilo smiselno glede na enotno načelo obravnavanja skupnega premoženja in glede na posebno naravo teh sporov med zakonci, deloma normativno ureditev spremeniti tako, da bi obravnavani postopki bili hitreje razrešeni oziroma da bi bilo sodno varstvo bolj učinkovito. Zakonske določbe pa bi
Ključne besede: delitev skupnega premoženja, tožbeni zahtevek, predlog za delitev, prekluzija, materialno procesno vodstvo, napotitev na pravdo
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 1403; Prenosov: 282
.pdf Celotno besedilo (1,55 MB)

5.
Varstvo posesti
Ana Pušnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Posest je neposredna ali posredna dejanska oblast nad stvarjo. Pri opredelitvi posesti poznamo subjektivno in objektivno koncepcijo posesti. Posest ni pravica, saj pravica predstavlja pravno oblast do stvari. Značilnost ureditve varstva posesti je, da varuje zgolj posest, ne glede na to ali ima tisti, ki se sklicuje na varstvo, pravico do posesti ali ne. Pri varstvu posesti, stranka ne sme vzeti pravice v svoje roke, ampak jo mora uveljavljati prek pravnega instrumentarija, ki ga nudi pravni red. Pri tem poznamo varstvo posesti posrednega in neposrednega posestnika. Poznamo pa tudi varstvo soposesti in delne posesti. Na podlagi intenzivnosti protipravnega posega v posest ločimo odvzem posesti in motenje posesti. Razlika med obema je predvsem v tem, da pri motenju posesti, poseg v posest ni tako intenziven kot pri odvzemu posesti. Tako se motenje in odvzem posesti uveljavljata v obliki tožbe. Takšne zahtevke imenujemo posesorični zahtevki. Pri tem določa stvarnopravni zakonik, da lahko zahteva moteni sodno varstvo v primeru motenja oziroma odvzema posesti v 30 dneh odkar je zvedel za motenje in najpozneje v enem letu odkar je motenje nastalo. Tridelni tožbeni zahtevek vsebuje ugotovitveni zahtevek s katerim se zahteva ugotovitev motenja ter način, s katerim je bilo motilno dejanje izvršeno. Sledi vzpostavitev v prejšnje stanje in prepoved nadaljnjega motenja posesti. Subsidiarno obliko posestnega varstva predstavlja samopomoč. Pogoji za samopomoč so, da je nevarnost neposredna, da je takojšnja in nujna, ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Za hitro rešitev lahko posestnik, čigar posest je motena, navadno uporabi institut začasne odredbe. Gre torej za (še) najhitrejše pravno varstvo za posestnike, katerih posest je bila motena. Začasna odredba nudi začasno zavarovanje do odločitve o glavnem sporu. Cilj posestnega varstva je v preprečevanju, omejevanju in sankcioniranju samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic.
Ključne besede: Posest, sodno varstvo posesti, motenje posesti, odvzem posesti, samopomoč, tridelni tožbeni zahtevek, začasne odredbe.
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 819; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (564,04 KB)

6.
Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja v novejši praksi Vrhovnega sodišča RS
Maja Ovčak Kos, Žiga Razdrih, 2015, strokovni članek

Opis: Avtorja v prispevku obravnavata posamezna vprašanja v zvezi z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja. Osrednja raziskovalna pozornost je namenjena predstavitvi aktualne prakse Vrhovnega sodišča RS s tega področja in njenemu kritičnemu ovrednotenju. Ukvarjata se s problematiko vsebine tožbenega zahtevka paulijanske tožbe, obsega razjasnjevalne dolžnosti sodišča pri oblikovanju pravilnega tožbenega zahtevka, nasprotne izpodbojne tožbe, opustitve procesnega dejanja kot izpodbojnega pravnega dejanja, neplačevitosti dolžnika kot objektivnega pogoja izpodbijanja, ustanovitve omejene stvarne pravice v korist odsvojitelja nepremičnine, z razmerjem paulijanske tožbe do ničnosti kot splošne oblike neveljavnosti pogodb ter vprašanjem upnikove izbire pravilnega pravnega varstva. Svoje ugotovitve med drugim skleneta s predlogom za spremembo zakonske ureditve instituta izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja.
Ključne besede: stečaj, dolgovi, dolžniki, tožbe, sodna praksa, izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja, sodna praksa, tožbeni zahtevek paulijanske tožbe, paulijanski ugovor, opustitev procesnega dejanja, neplačevitost dolžnika, razmerje do splošnih oblik neveljavnosti pogodb
Objavljeno: 02.08.2018; Ogledov: 181; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (451,00 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

7.
Spori glede nepremičnin in oblikovanje tožbenih zahtevkov
Eva Goriup, 2018, magistrsko delo

Opis: Tožnik sproži pravdo s tožbo. V njej je postavljen tožbeni zahtevek, o katerem naj sodišče odloči. Bistveno sestavino v pravdnem postopku predstavlja določen tožbeni zahtevek. Določen mora biti tako subjektivno kot objektivno. Tožnik mora natančno opredeliti stranke postopka, ter varstvo, ki ga s tožbo zahteva. Navesti mora vsa relevantna dejstva, in jih podpreti z dokazi, ki bodo podprla zatrjevana dejstva in tožniku pomagala pri dosegu pravnega varstva, ki ga zahteva. Temeljno načelo pravdnega postopka, ki je izredno pomembno v povezavi s spori glede nepremičnin in oblikovanju tožbenih zahtevkov, je načelo dispozitivnosti. Pomeni, da je sodišče na zahtevke strank vezano in mora odločiti v okviru postavljenih zahtevkov. Sodišče ne mora prisoditi torej nič več in nič drugega, kot je tožnik zahteval v tožbenem zahtevku. Tožnik namreč s tožbenim zahtevkom opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, s tem pa posledično omeji sodni preizkus sodišča. Drugo pomembno načelo pravdnega postopka, povezano s spori glede nepremičnin in oblikovanj tožbenih zahtevkov, je razpravno načelo. Le stranke so tiste, ki preskrbijo procesno gradivo in sodišče ne more upoštevati procesnega gradiva, ki ga niso predložile stranke. V sodni praksi je veliko primerov, ko tožnik tožbenega zahtevka ne opredeli dovolj natančno in jasno, kar privede do problema, saj sodišča odločajo na podlagi in v mejah postavljenih zahtevkov. Količina nepravilno oblikovanih tožbenih zahtevkov se lahko zmanjša z uporabo metode materialnega procesnega vodstva, ki sodišča pooblašča, da strankam pomagajo navesti vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za sodno odločbo. Pri tem pa ni začrtane jasne spodnje meje, kdaj sodišče mora poseči po metodi materialnega procesnega vodstva in zgornje meje, kdaj sodišče ni več upravičeno pomagati ter voditi stranko. V sodni praksi, je glede določenih tožbenih zahtevkov sodna praksa jasna in ustaljena. Pri nekaterih je pa še zmeraj sporno, kako točno morajo biti oblikovani tožbeni zahtevki. V nekaterih primerih je nejasno katere stranke je potrebno zajeti s tožbo, v drugih je sporno katero obliko tožbenega zahtevka mora tožnik v določeni tožbi uporabiti. Ugotavlja se, da se stranke še zmeraj ne zavedajo posledic nepravilno, oziroma pomanjkljivo oblikovanih tožbenih zahtevkov, ki privede do neuspešnega varstva njihovih pravic. Pravno varstvo je v zvezi s spori glede nepremičnin v slovenskem pravu zagotovljeno na različnih pravnih področjih z različnimi vrstami tožb, kar pa lahko stranke zmede, da posežejo po nepravilni obliki tožbenega zahtevka. Veliko tožb si je med seboj tudi zelo podobnih, zato je potrebno biti pozoren pri izbiri zahtevanega sodnega varstva in posledično pravilnemu oblikovanju tožbenega zahtevka. Stvarnopravni spori so pri nas zelo pogosti, zato obstaja potreba po enotni in natančni sodni praksi. Še zmeraj v teoriji kot v sodni praksi zasledimo razhajanja med mnenji glede vsebine pravilnih tožbenih zahtevkov, glede aktivne in pasivne legitimacije za vložitev tožbe ipd. Potrebno bi bilo zasledovati cilj po enotni ureditvi oblikovanja tožbenih zahtevkov v sporih glede nepremičnin, saj bi s tem pripomogli k hitrosti postopka, razbremenitvi sodišč ter znižanju stroškov strank.
Ključne besede: nepremičnina, spor, tožba, tožbeni zahtevek, določenost tožbenega zahtevka, načelo dispozitivnosti, razpravno načelo, meje materialnega procesnega vodstva, oblikovanje tožbenih zahtevkov. 
Objavljeno: 16.10.2018; Ogledov: 523; Prenosov: 125
.pdf Celotno besedilo (1,83 MB)

8.
Oblikovanje tožbenih zahtevkov v individualnih delovnih sporih
Nastja Leskovar, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je obravnavana tema oblikovanje tožbenih zahtevkov v delovnopravnem področju. Sistematično je zajeta delovnopravna zakonodaja, predvsem uporaba Zakona o delovnih razmerjih ob subsidiarni uporabi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter Zakona o pravdnem postopku. Vsebina magistrske naloge v celoti opredeljuje individualne delovne spore ter kolektivno tožbo. Predvsem se nanaša na oblikovanje tožbenih zahtevkov, ki so tako v praksi kot v teoriji jedro same tožbe ter opredeljuje različne možnosti delavca v predsodnem in sodnem postopku. S pomočjo sodne prakse različno stopenjskih sodišč, nacionalne zakonodaje ter raznih strokovnih člankov in knjig se spoznamo s primerno oblikovanimi tožbenimi zahtevki postavljenimi s strani pooblaščenca tožnika in navsezadnje z samim delovanjem slovenskega sodstva. S predmetnim magistrskim delom je prikazano celovito varstvo tožnika, ki zajema krajšo predstavitev dejanskega stanja, ki se nadaljuje z predstavijo različnih možnosti, ki jih ima delavec v predsodnem postopku ter zaključi z vložitvijo tožbe na pristojno delovno sodišče. Nadaljnje je kot novost predstavljen tudi Zakon o kolektivnih tožbah, za katerega lahko predvidevam, da bo na delovnopravno področje vpeljal veliko sprememb in novitet, vendar sodna praksa na to temo še ne obstaja. V magistrskem delu sem preučila zakonsko ureditev oblikovanja tožbenih zahtevkov v individualnih delovnih sporih ter med souporabo sodne prakse izpostavila najpomembnejša zakonska določila in ustrezno uporabo zakonskih predpisov.
Ključne besede: delovno pravo, delovno sodišče, delovno razmerje, pogodba o zaposlitvi, terjatev, tožba, tožbeni zahtevek, dokazno breme
Objavljeno: 21.12.2018; Ogledov: 1271; Prenosov: 134
.pdf Celotno besedilo (1,45 MB)

Iskanje izvedeno v 0.23 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici