| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


41 - 50 / 52
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
41.
Institut skupinske tožbe
Nastja Jurišič, 2016, diplomsko delo

Opis: Z diplomskim delom podrobneje predstavim institut skupinske tožbe. Kljub mnogim poskusom, da bi se ta institut v pravi obliki uveljavil v kontinentalnem pravnem sistemu, temu do sedaj še ni tako. Skupinsko tožbo v pravi obliki pozna anglosaški pravni sistem. ZDA so bile tiste, ki so razvile in prve prenesle v praktično uporabo institut skupinske tožbe. Skupinska tožba je tožba, kjer na strani tožnikov nastopa več strank, ki so bile oškodovane zaradi enakih škodljivih posledic. Namen združevanja je v prvi vrsti ekonomski, saj imajo posamezni tožniki manjše zahtevke, s katerimi v pravdi ne bi uspeli proti ekonomsko veliko močnejšim podjetjem, na strani katerih je prišlo do prepovedane posledice. Ena izmed glavnih značilnosti skupinske tožb je prav ekonomska premoč tožene stranke. Tožena stranka v postopku je podjetje, njeni zastopniki ali upravljalci. Bodisi obrat podjetja povzroča škodljive posledice okolju, njihovi izdelki na trgu vsebujejo prepovedane snovi, izvajajo pomankljivo storitev ali obljubljajo učinke, katerih se dejansko s proizvodom ne da doseči. Posledice se lahko kažejo na stvareh, v okolju ( Class action) ali na premoženju in zdravju ljudi (massive tort). Tožnike v postopku zastopajo odvetniki. Ti vodijo vse stopnje tožbe, do samega zaključka - izdane sodbe ali sklenjene poravnave. Zadeva se prične odkrivati s samo ugotovitvijo, da ima posamezna stvar ali storitev negativen vpliv ter da povzroča prepovedane posledice. Zagovorniki v tej fazi začnejo s preiskavo in zbiranjem dokazov. Ko so dejstva o negativnih vplivih dodobro raziskana in podprta z dokazi, se začne postopek odkrivanja potencialni oškodovancev, če niso znani že med postopkom preiskave. Obstajata dva različna sistema po katerih so tožniki vključeni v skupinsko tožbo. Po sistemu opt-in so vključeni samo posamezni oškodovanci, ki eksplicitno izjavijo, da želijo biti udeleženi v učinkih izdane sodbe oziroma sklenjene poravnave. Sistem opt-out pa predpostavlja avtomatsko vključitev vseh posameznikov, na katere se negativne posledice raztezajo. Ko so razjasnjena dejstva primera, zagovorniki pripravijo osnutek tožbe, na podlagi katerega predsedujoči sodnik odloča o utemeljenosti skupinske tožbe (kvalifikacija tožbe). Sodišče ima v tej fazi možnost zaslišanja katerokoli od strank ter lahko zahteva predložitev vseh potrebnih dokazov. Sodnik ima na tem mestu možnost tožbo sprejeti ali zavrniti. Če je tožba sprejeta gre zadeva dalje v odločanje pred poroto. Kar 90% vseh primerov skupinskih tožb ne dočaka postopka pred poroto, saj stranki že v predhodni fazi skleneta poravnavo. Poravnava je najznačilnejši element skupinske tožbe v ameriškem pravnem sistemu. Z njo se stranke pogodijo o višini odškodnine in ostalih stroških postopka. Ko pride do poravnave je zadeva zaključena. Če je primer takšnih razsežnosti, da so posledice vidne v večih zveznih državah govorimo o globalni poravnavi. Problem nastane pri t.i. "izsiljenih poravnavah". Tožena stranka se želi čimhitreje poravnati, da se zadeva zaključi, zagovorniki pa prepogosto prehitro pristanejo na poravnave, s prenizkim zneskom odškodnine. Lahko bi rekli, da je možnost zlorab v nekakšnem sorazmerju s pozitivnimi lastnostmi, ki ji prinaša skupinska tožba.
Ključne besede: Skupine, tožba, zahtevki, poravnava, zagovorniki, odškodnina, škodljive posledice.
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 1115; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (360,75 KB)

42.
RAZMERJE MED LASTNINSKIM IN BONITARNIM VARSTVOM S PREGLEDOM SODNE PRAKSE
Liliana Grosar, 2016, diplomsko delo

Opis: Pričujoča diplomska naloga temelji na opredelitvi osnovnih pojmov iz teorije prava kot so pravno razmerje, pravni subjekt in pravovarstveni zahtevek s poudarkom na stvarnopravnem vidiku posameznih pravnih institutov. Pravovarstveni zahtevek, kot obliko sodnega varstva je namreč možno aktivirati šele tedaj, ko je temeljno upravičenje kršeno oziroma ogroženo. Bralca bo vsebina moje diplomske naloge popeljala skozi kratko predstavitev posameznih institutov stvarnega prava s poudarkom na področju stvarnopravnih zahtevkov (tožbenih zahtevkov) v povezavi z novejšimi odločbami iz sodne prakse slovenskih sodišč. V Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) sta za varstvo lastninske pravice predvidena dva zahtevka: zahtevek na vrnitev stvari ali reinvindikacijski zahtevek in zahtevek na prenehanje vznemirjanj oz. negatorni zahtevek. Aktivna legitimacija za obe tožbi pripada lastniku in tudi domnevnemu lastniku. Vrnitveni zahtevek, ureja SPZ v 92.členu. Lastnik lahko od vsakogar zahteva individualno določene stvari. Reivindikacijski zahtevek oz. zahtevek za vrnitev stvari je namenjen lastniku, kateremu je stvar odvzeta iz posesti, tožba na prenehanje vznemirjanj pa lastniku, katerega lastninska pravica je kršena drugače, kot z odvzemom stvari, niti teorija niti sodna praksa pa ne ponujata povsem ostre razmejitve med njima. Ob pregledu sodne prakse bo med drugim izpostavljeno, da v določenih primerih ni mogoče postaviti prave ločnice, kdaj gre za odvzem nepremičnine in kdaj le za vznemirjanje lastninske pravice zaradi morebitnega prisvajanja njenega dela. Posebna vrsta reivindikacije je tudi izbrisna tožba, ki pride v poštev potem, ko je že bila izvršena materialnopravna vknjižba in stremi k vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Z negatornim publicijanskim zahtevkom, pravna podlaga zanj je podana v 99. členu SPZ in opredeljuje zahtevek na prenehanje vznemirjanj, lastnik stvari lahko zahteva od tretjega, ki ga protipravno vznemirja kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Razlikovanje med lastniško in nelastniško posestjo je sicer uzakonil šele SPZ, vendar je naša literatura to razlikovanje poznala že prej. Dobrovernega lastniškega posestnika, ki pridobi bonitarno lastnino, naše pravo varuje z reivindikacijsko publicijansko tožbo, na podlagi 98. člena SPZ.
Ključne besede: lastnina, bonitarna lastnina, sodno varstvo, rei vindicatio, publicijanska tožba, negatorna tožba.
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 755; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (489,37 KB)

43.
Pomen ugotovitvene tožbe in ugotovitvene sodbe v pravdnem postopku
Špela Ocvirk, 2017, diplomsko delo

Opis: Pravdni postopek se začne s tožbo, sodišče ga ne more začeti po uradni dolžnosti, ampak le na pobudo stranke. Glede na vsebino tožbenih zahtevkov poznamo dajatvene (kondemnatorne), ugotovitvene (deklaratorne) ter oblikovalne (konstitutivne) tožbe. Z ugotovitveno tožbo tožnik zahteva ugotovitev obstoja ali neobstoja določenega pravnega razmerja ali pravice. Je edina oblika tožbe, ki jo Zakon o pravdnem postopku, zaradi posebnih procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, izrecno ureja. Edino dejstvo, ki ga je z ugotovitveno tožbo mogoče ugotavljati, je pristnost ali nepristnost listine. Za ugotovitveno tožbo so potrebne tri procesne predpostavke, kot tretja je pravni interes, ki se pri dajatveni in oblikovalni tožbi domnevata, pri ugotovitveni pa ga je potrebno posebej dokazovati, razen če lahko tožnik vloži tožbo na podlagi posebnega predpisa oziroma, če se z ugotovitveno tožbo zahteva ugotovitev (ne)pristnosti listine. S sodbo sodišče avtoritativno odloči o utemeljenosti zahtevka, ki se tiče glavne stvari in stranskih terjatev. Sodbe se glede vsebine pravnega varstva delijo na dajatvene, ugotovitvene in oblikovalne. Z ugotovitveno sodbo sodišče izreče, ali obstoji oz. ne obstoji določena pravica ali pravno razmerje. Le izjemoma je mogoče z ugotovitveno sodbo odločiti o obstoju spornih dejstev. Zakon o pravdnem postopku dovoljuje le ugotavljanje pristnosti ali nepristnosti listine. Ugotovitveni sodbi ne sledi izvršilni postopek zaradi prisilne izvršbe te sodbe, saj ugotovitvena sodba s pravnomočnostjo odstrani dvom o obstoju ali neobstoju določene pravice ali pravnega razmerja. Sicer pa veljajo za ugotovitveno sodbo enaka pravila kot za ugotovitveno tožbo.
Ključne besede: Ugotovitvena tožba, ugotovitev (ne)obstoja pravnega razmerja ali pravice, pravni interes, ugotovitev (ne)pristnosti listine, ugotovitvena sodba.
Objavljeno: 20.09.2017; Ogledov: 522; Prenosov: 122
.pdf Celotno besedilo (709,55 KB)

44.
Posestno varstvo v zvezi z izvrševanjem služnosti s pregledom sodne prakse
Klemen Fekonja, 2017, diplomsko delo

Opis: Posestno varstvo predstavlja varovanje dejanske oblasti nad stvarjo, ne glede na način, s katerim je bila ta pridobljena. Kot temeljno obliko posestnega varstva poznamo sodno varstvo, ter samopomoč kot subsidiarno obliko posestnega varstva. Ko sodišče daje sodno varstvo mora upoštevati zadnje stanje posesti in nastalo motenje, samopomoč pa se načeloma lahko uporabi samo izjemoma pod zakonsko določenimi pogoji. Služnost predstavlja velik in neposreden poseg v lastninsko pravico, saj služnostnemu upravičencu daje pravico do uporabe ali izkoriščanja tuje stvari. Od lastnika služeče stvari sme zahtevati opustitev določenih dejanj, ki bi jih sicer kot lastnik imel pravico izvrševati. V tej zvezi velja izpostaviti, da lastnika služeče nepremičnine breme stvarne služnosti ne more obvezovati k nekemu dejanju. Služnostni upravičenec ima zraven posestnega varstva tudi pravico do petitorne tožbe, ki temelji na podlagi služnostne pravice. Govorimo o posebni tožbi, konfesorni tožbi, katero lahko naperi zoper vsako tretjo osebo oziroma lastnika služeče nepremičnine, kateri omejuje ali onemogoča izvrševanje služnosti. Praviloma pride v poštev, kadar posestno varstvo ni mogoče. Kljub navedenemu pa sodna praksa in teorija podpirata vzporedni tek posesornega in petitornega postopka.
Ključne besede: posest, posestno varstvo, služnost, služnostni upravičenec, petitorna tožba
Objavljeno: 30.10.2017; Ogledov: 252; Prenosov: 35
.pdf Celotno besedilo (511,08 KB)

45.
Ugovor v izvršbi in njegov vpliv na stopnjo pravne varnosti
Damjan Orož, 2018, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova obravnavan kot fenomen pravne varnosti; institut, ki ni samo materialne, je tudi procesne narave, katerega bistvena lastnost v naši ureditvi je njegova izključnost. To je hkrati izhodišče za določitev tako teme kot tudi polja raziskovanja. Doktorska disertacija prinaša pomembne sklepe, ki jih navajam v nadaljevanju. Na ugovor zoper sklep o izvršbi je treba najprej gledati kot na pravico dolžnika do izjave v postopku (22. člen Ustave). Da je hkrati pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi, je drugotnega pomena. Ker je ugovor v našem sistemu izključne narave, mora biti ugovorni postopek voden tako, da obema strankama omogoča izvajanje pravice do sodelovanja v postopku. Logična posledica izključnosti je obseg upoštevnih ugovornih razlogov. Z ugovorom je dopustno uveljavljati prav vse ugovorne razloge, zaradi katerih je izvršba nedopustna. Če sodišče ne upošteva, da je ugovor dolžnikovo edino pravno sredstvo, je dolžniku odvzeta ustavna pravica do sodelovanja v postopku, predvsem pa pravica do pravnega varstva. Drugo, od tega ločeno vprašanje je, ali je optimalno, da o prav o vseh ugovornih razlogih odloča sodišče v izvršilnem postopku oziroma kako odprto je polje uporabe načela proste presoje dokazov v izvršilnem postopku. Sistem, ki bi dolžnika omejeval z dopustnimi ugovornimi razlogi in dokaznimi sredstvi, bi bil neustaven, če ne bi hkrati dolžniku ponudil drugih možnosti, to je možnosti izven tekočega izvršilnega postopka, da doseže učinkovito zaščito svojih pravic. Dokazano je, da je naša ureditev ugovornega postopka najenostavnejša. Dolžnik vsa nasprotovanja izvršbi uveljavi z enim pravnim sredstvom in to znotraj izvršilnega postopka. Zanj je taka pot ne samo najcenejša, je tudi najučinkovitejša. S tem naša ureditev bistveno odstopa od primerljive avstrijske, pa tudi nemške ureditve, ki sta v tem pogledu zelo zahtevni in komplicirani. Hkrati odstopa tudi od hrvaške ureditve, s katero nas povezuje nekdaj skupni izvršilni zakon. V naši ureditvi je spreminjanje postopkovnih zakonov pogosto. Doktorska disertacija je pokazala, da ureditev ugovora v našem pravu ne potrebuje bistvenih sprememb. Vsekakor ne v smeri razdrobitve ugovora na več pravnih sredstev. Zakonodajalec naj ima v mislih, da vsaka korenita sprememba postopkovnega zakona zahteva korenit odziv pravne prakse in pravne teorije ter čas za dosego usklajenih stališč, kar je nujno potrebno za zagotavljanja enakega varstva pravic. Zgodovinsko gledano je sedanja ureditev ugovora posledica ugotovitve o zlorabi izvršilnih tožb in težav, ki jih je imela sodna praksa pri odločanju o ugovoru po ureditvi pred spremembno ZIZ-A. Ureditev ugovornega postopka ni optimalna. De lege ferenda bi bilo treba slediti razlogom Ustavnega sodišča in v zakonu poudariti pomen ugovora kot oblike izvajanja pravice do izjave v postopku. Pri tem bi bilo treba razmisliti, ali bi vsaj pri opozicijskih ugovornih razlogih in ugovornem razlogu neprehoda terjatve ali obveznosti omejili dopustnost dokazov le na listinske dokaze, pa še te le na tako imenovane kvalificirane listine, ob dodatnem upoštevanju zakonskih domnev, splošno znanih dejstev in splošnega pravila o nespornosti ugovarjanih dejstev. To bi bilo primerno zlasti pri izvršbi denarnih terjatev.
Ključne besede: ugovor zoper sklep o izvršbi, ugovorni razlogi, obrazložitev ugovornih razlogov, opozicijski ugovori, impugnacijski ugovori, tožba zaradi nedopustnosti izvršbe, negativna ugotovitvena tožba, insolvenčni postopek, materialno procesno vodstvo v postopku ugovora.
Objavljeno: 08.06.2018; Ogledov: 1131; Prenosov: 239
.pdf Celotno besedilo (4,04 MB)

46.
Razmerje med zemljiškoknjižnim in izvršilnim postopkom (ob uvedbi polne informatizacije v zemljiškoknjižnem poslovanju)
Renato Vrenčur, 2010, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Opis: Prvi resnejši poseg v cilju popolne informatizacije v zemljiškoknjižnem poslovanju predstavlja Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1C). Novela ZZK-1C v tej zvezi prinaša resnično polno informatizacijo pri zemljiškoknjižnem poslovanju. S tem se spreminjajo tudi nekatera pravila zemljiškoknjižnega postopka, pa tudi pravila materialnega zemljiškoknjižnega prava, kot sta ukinitev zemljiškoknjižnih vložkov in uvedba novih materialnopravnih pojmov v sistemu zemljiškoknjižnega prava. Prav tako se z novelo ZZK-1C odpravljajo nekatere druge nedoslednosti ZZK-1, ki sicer nimajo zveze s postopkom informatizacije, pač pa predstavljajo izboljšave obstoječega besedila zakona. Nova pravila, ki jih uvaja novela ZZK-1C, se bodo predvidoma pričela uporabljati v letu 2011.
Ključne besede: zemljiškoknjižno pravo, informatizacija, nepremičnine, zemljiška knjiga, e-zemljiška knjiga, izbrisna tožba, izvršilni postopek
Objavljeno: 23.07.2018; Ogledov: 137; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (176,01 KB)

47.
Tožba konkurenta prejemnika slovenske državne pomoči pred rednim sodiščem v Sloveniji
Jorg Sladič, 2014, poljudni članek

Opis: Nezakonite državne pomoči izkrivljajo konkurenco na trgu. Prejemniki takšne državne pomoči imajo konkurenčno prednost v razmerju do svojih konkurentov. Prispevek analizira možnosti, ki jih ima konkurent, da doseže pravno varstvo pred rednimi sodišči. Konkurent lahko vloži pred rednimi sodišči tako dajatveno kot ugotovitveno tožbo, saj imata na področju državnih pomoči obe različno vlogo, tako da ni subsidiarnosti ugotovitvene tožbe v razmerju do dajatvene. Pravo EU konkurentu celo daje pravico do vložitve ugotovitvene tožbe za preskus veljavnosti (zasebnopravnih) aktov, s katerimi je podeljena pomoč. To pa v slovenski obliki civilnega postopka pomeni, da lahko konkurent pred civilnimi sodišči zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe, s katero so kršena pravila o državni pomoči. Če pa je pomoč podeljena s predpisom ali z upravno odločbo, pa konkurent ne more zahtevati ugotovitve neveljavnosti predpisa ali odločbe pred rednimi sodišči, lahko pa toži na ugotovitev, da določen predpis ali pa odločba pomenita nezakonito državno pomoč.
Ključne besede: državna pomoč, konkurenca, možnosti konkurenta za pravno varstvo, redna sodišča, neposredni učinek prava EU, ugotovitvena tožba, dajatvena tožba
Objavljeno: 02.08.2018; Ogledov: 122; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (376,89 KB)

48.
Spori glede nepremičnin in oblikovanje tožbenih zahtevkov
Eva Goriup, 2018, magistrsko delo

Opis: Tožnik sproži pravdo s tožbo. V njej je postavljen tožbeni zahtevek, o katerem naj sodišče odloči. Bistveno sestavino v pravdnem postopku predstavlja določen tožbeni zahtevek. Določen mora biti tako subjektivno kot objektivno. Tožnik mora natančno opredeliti stranke postopka, ter varstvo, ki ga s tožbo zahteva. Navesti mora vsa relevantna dejstva, in jih podpreti z dokazi, ki bodo podprla zatrjevana dejstva in tožniku pomagala pri dosegu pravnega varstva, ki ga zahteva. Temeljno načelo pravdnega postopka, ki je izredno pomembno v povezavi s spori glede nepremičnin in oblikovanju tožbenih zahtevkov, je načelo dispozitivnosti. Pomeni, da je sodišče na zahtevke strank vezano in mora odločiti v okviru postavljenih zahtevkov. Sodišče ne mora prisoditi torej nič več in nič drugega, kot je tožnik zahteval v tožbenem zahtevku. Tožnik namreč s tožbenim zahtevkom opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, s tem pa posledično omeji sodni preizkus sodišča. Drugo pomembno načelo pravdnega postopka, povezano s spori glede nepremičnin in oblikovanj tožbenih zahtevkov, je razpravno načelo. Le stranke so tiste, ki preskrbijo procesno gradivo in sodišče ne more upoštevati procesnega gradiva, ki ga niso predložile stranke. V sodni praksi je veliko primerov, ko tožnik tožbenega zahtevka ne opredeli dovolj natančno in jasno, kar privede do problema, saj sodišča odločajo na podlagi in v mejah postavljenih zahtevkov. Količina nepravilno oblikovanih tožbenih zahtevkov se lahko zmanjša z uporabo metode materialnega procesnega vodstva, ki sodišča pooblašča, da strankam pomagajo navesti vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za sodno odločbo. Pri tem pa ni začrtane jasne spodnje meje, kdaj sodišče mora poseči po metodi materialnega procesnega vodstva in zgornje meje, kdaj sodišče ni več upravičeno pomagati ter voditi stranko. V sodni praksi, je glede določenih tožbenih zahtevkov sodna praksa jasna in ustaljena. Pri nekaterih je pa še zmeraj sporno, kako točno morajo biti oblikovani tožbeni zahtevki. V nekaterih primerih je nejasno katere stranke je potrebno zajeti s tožbo, v drugih je sporno katero obliko tožbenega zahtevka mora tožnik v določeni tožbi uporabiti. Ugotavlja se, da se stranke še zmeraj ne zavedajo posledic nepravilno, oziroma pomanjkljivo oblikovanih tožbenih zahtevkov, ki privede do neuspešnega varstva njihovih pravic. Pravno varstvo je v zvezi s spori glede nepremičnin v slovenskem pravu zagotovljeno na različnih pravnih področjih z različnimi vrstami tožb, kar pa lahko stranke zmede, da posežejo po nepravilni obliki tožbenega zahtevka. Veliko tožb si je med seboj tudi zelo podobnih, zato je potrebno biti pozoren pri izbiri zahtevanega sodnega varstva in posledično pravilnemu oblikovanju tožbenega zahtevka. Stvarnopravni spori so pri nas zelo pogosti, zato obstaja potreba po enotni in natančni sodni praksi. Še zmeraj v teoriji kot v sodni praksi zasledimo razhajanja med mnenji glede vsebine pravilnih tožbenih zahtevkov, glede aktivne in pasivne legitimacije za vložitev tožbe ipd. Potrebno bi bilo zasledovati cilj po enotni ureditvi oblikovanja tožbenih zahtevkov v sporih glede nepremičnin, saj bi s tem pripomogli k hitrosti postopka, razbremenitvi sodišč ter znižanju stroškov strank.
Ključne besede: nepremičnina, spor, tožba, tožbeni zahtevek, določenost tožbenega zahtevka, načelo dispozitivnosti, razpravno načelo, meje materialnega procesnega vodstva, oblikovanje tožbenih zahtevkov. 
Objavljeno: 16.10.2018; Ogledov: 525; Prenosov: 125
.pdf Celotno besedilo (1,83 MB)

49.
Varstvo lastninske pravice s pregledom aktualne sodne prakse
Nastja Tuš, 2018, magistrsko delo

Opis: Lastninska pravica je ena izmed temeljnih pravic civilnega prava in pomemben institut vsakega pravnega reda. Pomembno je, da je zato tudi z ustreznimi predpisi učinkovito varovana, saj kot izhaja iz sodne prakse, posegi v lastninsko pravico niso redki. Njeno varstvo urejajo tako mednarodni predpisi, kot ostale določbe državnega pravnega reda, ki jih najdemo v Ustavi in v zakonih. Pri nas lastninsko pravico vsebinsko opredeljujejo določbe Stvarnopravnega zakonika, vendar pa njenega pravnega varstva ne urejajo celovito. V njem so opredeljeni klasični zahtevki za varstvo lastninske pravice kot so lastninska tožba, publicijanska tožba in negatorna tožba, ostali zahtevki, ki nudijo pravno varstvo lastniku, pa so urejeni drugje. Tako motenjsko tožbo zraven Stvarnopravnega zakonika ureja v procesnem smislu Zakon o pravdnem postopku, izbrisno tožbo Zakon o zemljiški knjigi, obligacijsko varstvo lastninske pravice s popularno tožbo pa ureja Obligacijski zakonik. Obligacijsko varstvo lastninske pravice s popularno tožbo je sicer zasnovano širše, saj aktivno legitimacijo podeljuje širokemu krogu oseb, saj jo lahko vloži vsakdo, ki mu grozi večja škoda. Tudi dokazovanje predpostavk popularne tožbe je načeloma lažje, saj je dovolj, da škoda samo grozi, ni potrebno, da dejansko nastane. Stvarnopravno varstvo lastninske pravice z negatorno imsijsko tožbo, ki je neke vrste substitut popularni tožbi v določenih primerih, je namenjeno samo lastniku in bonitarnemu lastniku, ki izkažeta svojo pravico na stvari in dokažeta protipravnost dejanskega posega v svojo pravico, zato je v tem pogledu bolj togo od obligacijskega. Stvarnopravna ureditev pa seveda obsega še druge prej omenjene zahtevke. Lastninska tožba je ena izmed najbolj tipičnih tožb za varstvo lastninske pravice, prav tako pa je zaradi hitrosti postopka priljubljena tudi motenjska tožba, ki posestnika varuje pred vznemirjanjem njegove posesti. Tako stvarnopravna, kot obligacijska ureditev je namenjena varstvu lastninske pravice na premičninah in na nepremičninah. Velik pomen pri varstvu lastninske pravice na nepremičninah pa ima zaradi publicitetnega učinka vpisov tudi zemljiška knjiga in s tem povezano načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tako to načelo varuje vsakega dobrovernega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, ki je zaupal v podatke zemljiške knjige. Institut izbrisne tožbe sanira materialnopravno nepravilne vknjižbe in tako predstavlja učinkovito varstvo tistega, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila s takšno vknjižbo kršena. To je lahko tudi pričakovani lastnik pri vzporednem razpolaganju, ki ima zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi veljavnega zavezovalnega pravnega posla, nevknjiženi skupni lastnik proti vknjiženemu skupnemu lastniku preden se je v zemljiško knjigo na tem stanju vpisal dobroverni tretji, na splošno pa se jo lahko naperi proti vknjiženemu neresničnemu lastniku.
Ključne besede: lastninska tožba, publicijanska tožba, negatorna tožba, motenjska tožba, izbrisna tožba, popularna tožba, pričakovana pravica, vknjižena pravica, zemljiška knjiga.
Objavljeno: 15.10.2018; Ogledov: 344; Prenosov: 103
.pdf Celotno besedilo (785,35 KB)

50.
Prepovedane imisije v slovenskem in avstrijskem pravu s pregledom aktualne sodne prakse
Urša Kasnik, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo ponuja celostno predstavitev imisijskega varstva na področju stvarnega, obligacijskega in okoljskega prava. Obravnava ne samo materialnopravni, temveč tudi procesnopravni vidik varstva pred prepovedanimi imisijami. Uvodoma magistrsko delo opredeljuje temeljne pojme, pomembne v sklopu prepovedanih imisij. Uvršča lastninsko pravico in hkrati z njo tudi pomemben institut omejitve lastninske pravice. Nadaljuje z obravnavo sosedskega prava. Magistrsko delo vsebuje opredelitev imisij in njihov zgodovinski pregled. Natančno klasificira vse vrste imisij. Osredinja se na prepovedane imisije in njihovo detajlno obrazložitev. Magistrsko delo analizira vse mogoče vrste pravnega varstva pred prepovedanimi imisijami v slovenskem pravnem sistemu. Dalje magistrsko delo opredeljuje odškodninske zahtevke izhajajoče iz škode nastale zaradi prepovedanih imisij. Vzporedno jih podpre z relevantno sodno prakso. Jasno predstavi problemski sklop ugotavljanja in dokazovanja vzročne zveze pri nastanku prepovedanih imisij in iz tega izhajajočo pravico do pravične odškodnine. Na podlagi primerjalnopravne ureditve z avstrijskim pravnim sistemom magistrsko delo ugotavlja avstrijsko enotno opredelitev in hkrati nedoločnost in razpršenost pravnih norm v relevantnih zakonskih določbah slovenskega pravnega sistema. Magistrsko delo nakazuje na nedoločnost pomembnih pravnih standardov imisij v stvarnem, predvsem pa obligacijskem pravu, črpajoč iz aktualne sodne prakse. Sklepno opozarja na številne pomanjkljivosti ureditve imisij v slovenskem pravnem sistemu, ki se kažejo predvsem v judikaturi. Jasno izpostavlja problematiko številčnosti pravnih standardov, nejasno razlago zakonskih določb in probleme pri dokazovanju vzročne zveze za uspešno uveljavitev odškodnine. Končno na kratko opredeli nekatere možne rešitve pravnega področja
Ključne besede: lastninska pravica, sosedsko pravo, prepovedana imisija, pravni standard, krajevno običajna mera, čezmerna škoda, negatorna tožba, popularna tožba, odškodnina, vzročna zveza
Objavljeno: 14.12.2018; Ogledov: 646; Prenosov: 92
.pdf Celotno besedilo (979,91 KB)

Iskanje izvedeno v 0.26 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici