| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


11 - 20 / 52
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
11.
SKUPINSKA TOŽBA ZA VARSTVO OKOLJA
Jure Kočevar, 2011, diplomsko delo

Opis: Pravica do zdravega življenjskega okolja je zagotovljena že v Ustavi Republike Slovenije (v 5. členu, 72. členu in 67. členu). V sistemu civilnopravnega varstva okolja se posegi v okolje pri nas obravnavajo v okviru splošnih pravil obligacijskega in stvarnega prava. Stvarnopravno varstvo je urejeno v okviru prava imisij kot dela sosedskega prava. Uveljavlja se z actio negatoria (99. člen Stvarnopravnega zakonika). Dopustna sta opustitveni in storitveni zahtevek. Obligacijskopravno varstvo pred imisijami omogoča tudi 133. člen Obligacijskega zakonika. Predvidena je popularna tožba. Primarno predvideva preprečitveni zahtevek, sekundarno opustitveni in odstranitveni zahtevek. Odgovornost je objektivna, enako kot v primeru negatorne tožbe. Prav tako v primeru imisije splošno koristnih dejavnosti, s to razliko, da le v primeru nastanka škode, ki presega običajne meje. Zakon o varstvu okolja predvideva varstvo pravice do zdravega življenjskega okolja z vidika dopustnih posegov v okolje, to je tistih, ki ne povzročajo čezmerne obremenitve. V 14. členu sta predvideni popularna in organizacijska tožba, zahtevek je lahko opustitveni in prepovedni. Pomanjkljivost popularne in organizacijske tožbe je, da se z njima istočasno ne more vložiti odškodninskih zahtevkov, kar podaljša trajanje postopka in poviša stroške, izid je negotov. Nadaljnja pomanjkljivost je tudi učinek pravnomočne sodbe le na stranke postopka (učinek inter partes), kar povzroči posledice, ki so v nasprotju s pravno varnostjo – možne so različne odločitve o istem pravnem vprašanju, možno je veliko število istovrstnih tožb. Zato v postopku ne prihaja do sklepanja sodnih poravnav, ker slednja ne pomeni dokončne ureditve razmerja. Drugače je v pravnih redih, ki poznajo razredno tožbo (v ZDA sistem opt-out, v angleški in švedski obliki opt-in), ki se kaže kot možna rešitev tudi v našem pravnem redu. Potrebno bi jo bilo sistemsko urediti v okviru Zakona o pravdnem postopku, koristno bi jo bilo najprej preizkusiti na ožjem področju, na primer varstvu pred posegi v zdravo življenjsko okolje. Mogoča bi bila tudi nadgradnja organizacijske tožbe, da bi bilo mogoče z njo istočasno uveljavljati tudi odškodninske zahtevke in razširiti subjektivno pravnomočnost po sistemu opt-in. Sodna praksa v zvezi z varstvom okolja je pri nas skromna. V diplomskem delu sem prikazal primer škodljivega čezmejnega vpliva ravnanja druge države, ki ni članica Evropske unije, Republike Hrvaške in posledic v Republiki Sloveniji. Gre za izkop gramoza iz struge reke Drave, zaradi gradnje avtocest, tik pod državno mejo Republike Slovenije z navedeno državo, v občini Središče ob Dravi, ki ima za posledico globinsko rečno erozijo in nižanje podtalnice za več kot 70 cm, zaradi česar je nastala nepopravljiva okoljska škoda na zaščitenem območju Nature 2000 na rastlinskih in živalskih vrstah. Zaradi posedanja tal so nastale razpoke na stanovanjskih hišah, na obrečnem svetu pa se je povečala suša, zato je pridelek poljščin znatno zmanjšan. Glede na to, da Republika Slovenija ni ravnala z dolžno skrbnostjo po Konvenciji o presoji čezmejnih vplivov na okolje, ki sta jo ratificirali obe državi, kljub opozorilu nevladnih organizacij, je odškodninsko odgovorna oškodovancem. V skladu z navedeno Konvencijo pa lahko v primeru spora v predvidenem postopku pred Meddržavnim sodiščem ali v postopku arbitraže zahteva povrnitev stroškov za sanacijo škode.
Ključne besede: pravica do zdravega življenjskega okolja, skupinska tožba, razredna tožba, organizacijska tožba, popularna tožba, škoda, okoljska škoda, škodljivi čezmejni vplivi
Objavljeno: 06.01.2012; Ogledov: 3101; Prenosov: 511
.pdf Celotno besedilo (488,72 KB)

12.
IZPODBIJANJE PRAVNIH DEJANJ STEČAJNEGA DOLŽNIKA PO ZFPPIPP
Danijel Purnat, 2011, diplomsko delo

Opis: Dandanes, ko se v gospodarstvu tolerira poslovanje podjetij na samem robu njihovega propada, je nastop insolventnosti pri nekaterih subjektih neizogiben pojav. Zato je insolventnost in v večini primerov temu posledičen stečaj dolžnika, najbolj tipično tveganje, s katerim se sooča vsak upnik. Eno temeljnih načel insolvenčnega prava je načelo paritete oziroma načelo enakega obravnavanja upnikov, po katerem je treba v postopkih zaradi insolventnosti vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako. Stečajni dolžnik oziroma poslovodstvo zato ne sme skleniti nobenega pravnega posla ali opraviti drugega pravnega dejanja, ki bi pomenilo kršitev obveznosti enake obravnave upnikov in sicer že od trenutka, ko postane insolventen. Eden od instrumentov zagotavljanja enake obravnave upnikov že pred začetkom stečajnega postopka so tudi pravila o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika, ki jih vsebujejo 269. do 278. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. V diplomskem delu analiziram ureditev izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika po ZFFPIPP in ob tem izpostavljam spremembe v primerjavi s prejšnjo ureditvijo po ZPPSL.
Ključne besede: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, stečaj, izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, obdobje izpodbojnosti, predpostavke izpodbijanja, izpodbojna tožba, izpodbijanje v postopku osebnega stečaja.
Objavljeno: 14.12.2011; Ogledov: 5095; Prenosov: 803
.pdf Celotno besedilo (784,81 KB)

13.
MODELIRANJE ODLOČITVENEGA ZNANJA ZA OBRAVNAVO NEPLAČNIKOV
Mateja Lepoša, 2012, diplomsko delo

Opis: Problem v podjetju mobilnega operaterja so neplačniki računov. Neplačniki nastanejo tako, da ne plačajo svojih računov, kljub temu, da jim pošljejo opomine in jih opozorijo pred izključitvijo telefonske številke, tukaj pa pride do problemov, ker določene stranke ne morejo poplačati svojih dolgov. Namen diplomske naloge je, pregledati vsakega neplačnika, saj med temi neplačniki obstaja določen odstotek, ki tega dolga ne bodo mogli poplačati zaradi določenih kriterijev, ki jih omenjamo v diplomski nalogi. Tako ne bo prišlo do tožbe in izbrano podjetje si ne bo delalo dodatnih stroškov. Pri tem problemu si pomagamo s teorijo ekspertnih sistemov in odločitvenih dreves. Pri odločitvenih drevesih nam najbolj pomaga zgradba odločitvenih dreves, saj tako pravilno narišemo odločitveno drevo. Morebitni rezultati se ne bodo takoj pokazali. Potreben bo čas in potrpežljivost, vendar se s to rešitvijo ukvarjajo določeni strokovni delavci, ne pa pravniki, kakor je bilo do sedaj. S tem se bo podjetje zaščitilo in tožeče stranke, ki niso zmožne poplačati dolga, bodo dali v odpis oziroma arhiv. Z odločitvenimi drevesi se bodo odločali zaposleni, ki bodo strokovno izobraženi v tej smeri, saj so zdaj o tem problemu, ki je znotraj podjetja, odločali pravniki. Pravniki bodo imeli čas za druge pravne zadeve, ne pa več za neplačnike, kar jim je vzelo precej časa.
Ključne besede: odločitveno drevo, neplačnik, tožba
Objavljeno: 13.11.2012; Ogledov: 857; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (526,75 KB)

14.
ZAVAROVANJE PRED ODGOVORNOSTJO ODVETNIKA IN NOTARJA
Mitja Melanšek, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga opredeljuje vidike zavarovanja pred poklicno odgovornostjo odvetnika in notarja ter povzema ureditev (poklicnega) zavarovanja odgovornosti iz splošnega vidika ter v nadaljevanju konkretneje v zvezi z opravljanjem dejavnosti odvetnika in notarja. Nanizane so najpogostejše napake odvetnikov pri njihovem delu z izbranimi primeri iz zavarovalne prakse ter dodani statistični podatki. Primerjalnopravno so povzete tudi tuje ureditve nekaterih držav v zvezi z zanimivejšimi rešitvami zavarovanja poklicne odgovornosti za oba poklica.
Ključne besede: zavarovanje poklicne odgovornosti; odvetnik; notar; zavarovalna pogodba; splošni in posebni zavarovalni pogoji; odškodnina, direktna tožba
Objavljeno: 20.06.2012; Ogledov: 2239; Prenosov: 574
.pdf Celotno besedilo (741,02 KB)

15.
VRSTE VPISOV V ZEMLJIŠKO KNJIGO
Polona Rožec, 2015, diplomsko delo

Opis: Zemljiška knjiga je javna knjiga, ki je namenjena vpisu in objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Sestavljena je iz glavne knjige ter zbirke listin. Glavna knjiga je namenjena vpisu podatkov o pravicah na nepremičninah, kot tudi vpisu pravnih dejstev v zvezi z nepremičninami, za katere zakon določa, da se vpišejo v zemljiško knjigo. Zbirko listin pa tvorijo listine, ki so bile podlaga za opravljen vpis v glavno knjigo. Samo popolna zemljiška knjiga predstavlja potrebno varnost pravnega prometa nepremičnin, česar so se zavedali že v preteklosti in zaradi česar danes poznamo različne vrste vpisov. Ločimo jih na glavne in pomožne. Z glavnimi se v zemljiško knjigo vpisujejo pravice in pravna dejstva, s pomožnimi vpisi pa drugi podatki, za katere zakon določa, da se vpišejo v zemljiško knjigo. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah je zraven veljavnega pravnega posla potrebna še vknjižba pravice. Listina, ki je podlaga za vknjižbo, mora izpolnjevati z zakonom določene pogoje in šele t.i. »perfektna« zemljiškoknjižna listina pridobi status intabulacijske klavzule na podlagi katere se lahko vknjižba tudi izvede. V praksi je pogosto, da listina ne izpolnjuje vseh pogojev za vpis, zaradi česar vknjižbe ni mogoče neposredno izvršiti, so se pa zato oblikovali še drugi načini, ki jih stranka v postopku lahko uporabi, da si zagotovi vpis želene pravice. Da je lahko zemljiška knjiga kar se da ažurna, so v pomoč zraven vrst vpisov tudi načela zemljiškoknjižnega prava. V današnjem času, ko smo v veliki večini odvisni od elektronskih medijev, za ažurnost skrbi popolnoma informatizirana zemljiška knjiga.
Ključne besede: zemljiška knjiga, informatizirana zemljiška knjiga, zemljiškoknjižno dovolilo, načela zemljiškoknjižnega prava, vrste vpisov v zemljiško knjigo, glavni vpisi, pomožni vpisi, nepravilni vpisi, izbrisna tožba.
Objavljeno: 10.04.2015; Ogledov: 1496; Prenosov: 330
.pdf Celotno besedilo (1013,57 KB)

16.
VARSTVO LASTNINSKE PRAVICE
Polona Krivonog, 2012, diplomsko delo

Opis: Lastninska pravica je temeljna stvarna pravica, ki obsega upravičenje stvar uporabljati, uživati, posedovati ter z njo dejansko in pravno razpolagati. Kot eno najbolj temeljnih človekovih pravic jo varujejo mednarodnopravni akti in nacionalne ustavne ureditve. Diplomska naloga uvodoma razlikuje med pojmom posesti in pojmom lastninske pravice ter slednjo podrobneje opredeljuje. Iz bogate sodne prakse je razvidno, da so posegi v lastninsko pravico pogosti in je zato potrebno učinkovito pravno varstvo. Lastnik ima na voljo stvarnopravno ali obligacijsko pravno varstvo za zaščito svoje pravice. Ker so obligacijska razmerja relativna, stvarna razmerja pa učinkujejo absolutno, torej zoper vsakogar, bo stvarno varstvo za lastnika učinkovitejše. Zaradi tega diplomska naloga obravnava predvsem stvarnopravno varstvo lastninske pravice, ki zajema posesorno varstvo v obliki tožbe zaradi motenja posesti in petitorno varstvo, ki zajema lastninsko tožbo, publicijansko tožbo ter negatorno tožbo. Na koncu diplomska naloga opredeljuje tudi pojem imisij in varstvo, ki je na voljo lastniku v primeru takšnih vznemirjanj. Teoretična spoznanja so podkrepljena s pomočjo sodne prakse, kar omogoča lažje razumevanje posameznih institutov.
Ključne besede: lastninska pravica, posest, tožba zaradi motenja posesti, lastninska tožba, prepovedna tožba, tožba domnevnega lastnika, imisije, sodna praksa.
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 3219; Prenosov: 656
.pdf Celotno besedilo (363,53 KB)

17.
IZBRISNA TOŽBA S POUDARKI NA SODNI PRAKSI
Gregor Rizman, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga temeljito obravnava institut izbrisne tožbe, in sicer sedanjo ureditev ter ureditev izbrisne tožbe pred zadnjo spremembo Zakona o zemljiški knjigi. Glede na obravnavano tematiko bodo glavna tema diplomskega dela pravna ureditev izbrisne tožbe, temeljna načela zemljiškoknjižnega prava, temeljni pojem nepremičnine in zemljiška knjiga, zakonske spremembe le-te, zemljiškoknjižni postopek in njegova načela. Še podrobneje se bom posvetil primerjavi ureditve izbrisne tožbe v slovenskem pravu in pravu Republike Hrvaške ter analiziral in predstavil bom slovensko sodno prakso, ki se nanaša na izbrisno tožbo.
Ključne besede: izbrisna tožba, temeljna načela, zemljiška knjiga, zemljiškoknjižno pravo, načela zemljiškoknjižnega prava, spremembe Zakona o zemljiški knjigi, izbrisna tožba v hrvaškem pravnem redu, sodna praksa glede izbrisne tožbe
Objavljeno: 22.08.2013; Ogledov: 2936; Prenosov: 1032
.pdf Celotno besedilo (868,34 KB)

18.
SPREMEMBA TOŽBE
Božidar Golubovac, 2013, diplomsko delo

Opis: Sprememba tožbe je institut civilnega procesnega prava, ki obsega dve podvrsti. To sta objektivna in subjektivna sprememba tožbe. Oba instituta sta uzakonjena v slovenskem pravu in sicer v Zakonu o pravdnem postopku. Podobno kot marsikateri zakon, tudi Zakon o pravdnem postopku v svojih določbah ne uporablja teoretičnih terminov objektivne in subjektivne spremembe tožbe. Oba instituta sta namreč obravnavana pod enotnim naslovom: Sprememba tožbe. Naslov obsega člene od 184. do vključno 187. člena. Pri tem 184. člen obravnava objektivno spremembo, čeprav uporablja zgolj splošen izraz - sprememba tožbe. 187. člen obravnava subjektivno spremembo tožbe, pri kateri tožeča stranka spremeni tožbo tako, da namesto prvotno tožene stranke toži nekoga drugega. Kot navaja zakon, pride do objektivne spremembe tožbe v primeru spremembe istovetnosti tožbenega zahtevka, če pride do povečanja obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Objektivne spremembe tožbe ne predstavljajo dogodki, ko tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, zmanjša tožbeni zahtevek ali spremeni ali dopolni posamezne navedbe. Tožeča stranka lahko vse do konca glavne obravnave spremeni svojo tožbo tako, da toži namesto prvotne tožene stranke koga drugega. Ta dinamika predstavlja pojem subjektivne spremembe tožbe. Subjektivna sprememba tožbe je torej možna le na pasivni( toženi) strani in ne na aktivni( tožeči) strani. Do tovrstne spremembe bo v praksi prišlo v primeru, ko bo tožnik tekom pravdnega postopka ugotovil ali ocenil, da prvotni toženec ni pravi nosilec obveznosti, na katero se nanaša tožbeni zahtevek. Tožnik torej ugotovi, da se je zmotil glede tožene stranke, saj bi to morala biti neka druga fizična ali pravna oseba. Pogoj za uveljavitev instituta subjektivne spremembe tožbe je toženčevo soglasje. To je lahko podano izrecno ali konkludentno. Pri vsej materiji je pomembno dejstvo, da mora novi toženec pravdo prevzeti v obstoječem stanju. Omeniti velja tudi, da je subjektivna sprememba tožbe po svoji vsebini hkrati tudi umik tožbe proti prvotnemu tožencu.
Ključne besede: Ključne besede: tožba, tožeča stranka, tožnik, tožena stranka, toženec, sprememba tožbe, objektivna sprememba tožbe, subjektivna sprememba tožbe, tožbeni zahtevek, predmet spora, tožbeni temelj, tožbeni predlog.
Objavljeno: 10.01.2014; Ogledov: 3922; Prenosov: 988
.pdf Celotno besedilo (672,54 KB)

19.
Analiza celovitosti sistema sodnega varstva Sodišč EU
Katja Rojko, 2014, magistrsko delo

Opis: Zasnovani sistem varstva pravic prava EU je, kljub velikim spremembam na gospodarsko ekonomskem področju in tudi na socialnem področju, saj se je družba in posameznikov položaj v njej v tem času zelo spremenil, dolga leta deloval brezhibno. Odrekanje pravnega varstva oziroma pomanjkanje učinkovitega pravnega sredstva kot pomanjkljivost sistema ni bilo zaznano vse do zadeve Jégo-Quéré. Po opravljeni analizi pravnih sredstev, ki so v okvirih varstva pravic v zasebnem interesu, javnem interesu in v okviru ustavnega varstva pravic na voljo posamezniku, je zaključiti, da je za posameznika daleč najprimernejše varstvo pravic v zasebnem interesu. Direktna ničnostna tožba na podlagi četrtega odstavka 263. člena Pogodbe o delovanju EU pa je tisti institut varstva pravic EU, ki je za posameznika, če le izpolnjuje stroge legitimacijske pogoje, ki so po spremembi z Lizbonsko pogodbo upoštevaje interpretacijo pojma predpis, ki jo je Sodišče EU poudarilo v zadevi C-583/11 P, postali za posameznika, ki želi izpodbijani splošne akte, z izjemo zakonodajnih aktov, manj strogi, daleč najprimernejši. Kljub vsem možnostim varstva pravic, ki so posamezniku neposredno ali posredno na voljo, da bi lahko učinkovito zavaroval svoje pravic, ki izvirajo iz prava EU, se postavlja vprašanje ali se lahko vseeno znajde v situaciji, ko mu ustrezno oziroma učinkovito varstvo pravic (po načelu effet utile) ni zagotovljeno? Odgovor je pritrdilen. Varstvo pravic posameznika preko Sodišča EU je kljub namenu spremembe četrtega odstavka 263. člena PDEU, da se posameznikom omogoči, da pod manj strogimi pogoji vložijo ničnostno tožbo zoper predpise, omejeno in ni opaziti interesa, ne s strani Sodišča EU, kot tudi ne s strani držav članic (sodeč po Lizbonski pogodbi), da bi v prihodnje prišlo do širitve tega obsega na tak način, da bi posameznikom v okviru pojma predpis bila dana možnost izpodbijanja splošnih zakonodajnih aktov. Naloga je sestavljena iz treh poglavij. Prvo poglavje predstavlja kratek uvod v sisteme varstva pravic. V drugem poglavju sledi opis značilnosti posameznega sistem varstva pravic, s pregledom bistvenih lastnosti pravnih sredstev, znotraj vsakega izmed sistemov varstva pravic. Tretje poglavje je jedro magistrske naloge. V njem so najprej predstavljene možnosti, kako lahko posameznik zaščiti svoje pravice, ali se lahko odloči za uveljavljanje varstva pravic le znotraj enega sistema varstva pravic, na primer zasebnopravnega, ali pa lahko hkrati uporabi tudi pravna sredstva, ki mu jih nudi sistem javnega varstva pravic. Sledi analiza podobnosti in razlik ter medsebojne povezanosti posameznih pravnih sredstev, ki daje podlago za pregled prednosti in slabosti za posameznika, pri uveljavljanju varstva pravic. Magistrska naloga doseže svoj vrh pri presoji, ali je posamezniku, glede na novo ureditev po Lizbonski pogodbi in kljub pomanjkljivostim sistema varstva pravic, zagotovljeno učinkovito varstvo pravic prava EU. Temu pa sledijo še sklepne misli.
Ključne besede: Pravo EU, načelo primarnosti, načelo neposrednega učinka, sistem varstva pravic prava EU, varstvo pravic v zasebnem interesu, varstvo v javnem interesu, ustavno varstvo pravic, značilnosti posameznega sistem varstva pravic, pravna sredstva znotraj vsakega izmed sistemov varstva pravic, prednosti in slabosti za posameznika, učinkovito varstvo pravic prava EU, Lizbonska pogodba, direktna ničnostna tožba na podlagi četrtega odstavka 263. člena PDEU, strogi pogoji legitimacije pomanjkljivostim sistema
Objavljeno: 28.05.2014; Ogledov: 2342; Prenosov: 827
.pdf Celotno besedilo (1,55 MB)

20.
PROCESNI VIDIKI UVELJAVLJANJA PRAVIC ETAŽNIH LASTNIKOV V PRAVDI
Klara Kurtovič, 2014, diplomsko delo

Opis: Etažna lastnina je kot posebna oblika lastnine posledica razvoja tehnike, ki je omogočil gradnjo v nadstropja. Z njo je prišlo do odstopanja od temeljnega načela »Superficies solo cedit«, poznanega že iz rimskega prava. Pojav etažne lastnine kot posledica povečanja števila prebivalstva in prostorske stiske v mestih je omogočil bivanje več ljudi hkrati na manjši površini zemlje. S tem so nastali ugodni pogoji za celo vrsto sporov med prebivalci iste stanovanjske stavbe, ki med seboj praviloma niso družinsko in socialno povezani, zato nimajo nikakršnega prizadevanja za prilagajanje drug drugemu. Res je, da se dandanes ne spopadamo več s smradom na ulicah zaradi metanja odpadkov in odplak skozi okno, kot je bilo to običajno v starem Rimu, imamo pa zato cel kup novodobnih problemov, kot so umazane fasade, s katerih odpada omet, razbita stekla in poškodovana stopnišča ter na drugi strani plačilna nedisciplina in tudi nezavedanje, da lastnina ne predstavlja zgolj pravic ampak tudi obveznosti. Zato sem se v diplomski nalogi lotila preučevanja pravdnih postopkov med etažnimi lastniki ter etažnimi lastniki in tretjimi. Poudarek je predvsem na posebnostih civilnega pravdnega postopka z ozirom, da so pravdne stranke etažni lastniki. Naj omenim še, da je določena vprašanja v zvezi z etažno lastnino možno reševati tudi v nepravdnem postopku, vendar ti postopki niso predmet moje diplomske naloge. Bistveno vprašanje, ki se pojavi in okrog katerega kar na dolgo in široko razglabljam, je glede pravdne sposobnosti skupnosti etažnih lastnikov. V nadaljevanju se lotim posameznih možnosti za uveljavljanje pravic etažnih lastnikov glede na vrsto zahtevka, primerjave izključitvene tožbe in negatorne imisijske tožbe, ki na prvi pogled služita doseganju istega namena, pa vendar temu ni tako, ter spopadanja s plačilno nedisciplino etažnih lastnikov.
Ključne besede: skupnost etažnih lastnikov, pravdna sposobnost, sosporništvo, upravnik kot zastopnik, izterjava sredstev rezervnega sklada, izterjava obratovalnih in vzdrževalnih stroškov, izključitvena tožba, negatorna imisijska tožba, tožba za varstvo lastninske pravice na solastni stvari, odškodninska tožba, sodna taksa, stroški postopka
Objavljeno: 17.12.2014; Ogledov: 1008; Prenosov: 374
.pdf Celotno besedilo (290,81 KB)

Iskanje izvedeno v 0.26 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici