| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


41 - 47 / 47
Na začetekNa prejšnjo stran12345Na naslednjo stranNa konec
41.
Ekonomski in pravni vidiki factoringa s sodno prakso sodišč Republike Slovenije
Aleksandar Kokerić, 2017, magistrsko delo

Opis: Factoring predstavlja aktualni gospodarski instrument oziroma finančno pravni posel sodobnega časa, ki omogoča zunanje financiranje gospodarskih subjektov. Izboljšuje likvidnost subjekta in vpliva na optimizacijo poslovanja. V pravnem kontekstu factoring predstavlja kompleksno obliko pogodbe, sestavljeno iz več različnih pravnih institutov. Slednji kot normativno urejeni ali normativno ne urejeni, med seboj ne ustvarjajo nove homogene celote, temveč ohranjajo svoje temeljne lastnosti, ki kot posamezna pravila urejajo pogodbo o factoringu in razmerja med strankami. Ta pravila imajo le instrumentalni značaj za doseganje temeljnega cilja pogodbe, pa se pod njih ne more subsumirati samostojne pogodbe o factoringu. Za slednjo je precej pomemben namen in interes strank, ki pogodbo oblikujeta in jo konkretizirata v pravnem prometu. Bistvo factoringa predstavljajo funkcije financiranja in funkcije del credere jamstva, od katerih je odvisna sama pojavna oblika factoring posla in obveznosti strank, ki izvirajo iz tega. Nepreciznost in nepopolnost regulacije factoringa v pravnem redu R. Slovenije, še vedno predstavljata omejevalni faktor za nadaljnjo rast in razvoj tega instituta, čeprav je ta mogoč in dopusten. Ali bo regulacija sledila ustvarjanjem novih določb v že obstoječe zakone in definiranjem factoringa kot nominatne pogodbe ali ustvarjanjem novega, posebnega zakona kot lex specialis, ki bi celovito uredil pravni posel in odklonil vse dvome, je vprašanje nadaljnjih potreb prakse in odločitve zakonodajalca. Prizadevanje mednarodnih organizacij za ponujene rešitve in določanje okvirjev factoringa skozi konvencije UNIDROIT IN UNCITRAL ter splošne pogoje poslovanja FCI predstavljajo pomemben rezultat na področju unifikacije pravil mednarodnega factoringa in mednarodnega gospodarskega prava kot celote. Normativna nedoločljivost factoringa ne vpliva na dejstvo, da je slednji v praksi zelo uveljavljen in standardiziran kot samostojni pravni posel.
Ključne besede: Factoring, odkup terjatev, financiranje, cesija, mešana pogodba, UNIDROIT, UNCITRAL, FCI.
Objavljeno: 21.12.2017; Ogledov: 297; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

42.
Upravljanje terjatev in kreditnih tveganj v skupini podjetij BSH Hišni Aparati
Milanka Đukić, 2018, magistrsko delo

Opis: Obstoj podjetja je pogojen z njegovo finančno stabilnostjo. Eden izmed pogojev za zagotavljanje stabilnosti je vsekakor ustrezno upravljanje s terjatvami. Kako bo podjetje upravljalo s terjatvami – bodisi terjatvami do kupcev bodisi do dobaviteljev – je odvisno od tega, kako jasno opredeljeno kreditno politiko in vizijo ima. Tu imajo pomembno vlogo managerji, predvsem v finančnem managementu. Ti pridobijo in ustrezno interpretirajo vse podatke, ki so koristni za poslovanje oziroma razvoj podjetja. Za učinkovito obvladovanje terjatev do kupcev je za podjetja zelo pomembno, da poznajo kupca ali pridobijo informacije o njem. To pomeni, da morajo poznati njegovo boniteto, pretekle izkušnje s poslovanjem (lahko tudi izkušnje drugih podjetij) ter njegove poslovne navade. Le na podlagi teh ugotovitev lahko podjetja izdelajo ustrezno kreditno politiko. V magistrskem delu bomo širše raziskali pojem kreditnih tveganj, katerih del so terjatve do kupcev. Prikazali bomo vrste kreditnih politik oziroma kako se podjetja soočajo s kreditnim tveganjem ter kako se pred njim zavarujejo. Delo temelji na konkretnem primeru upravljanja terjatev do kupcev in kreditnih tveganj v koncernu BSH. Predmet raziskave je presoja upravljanja terjatev do kupcev na primeru podjetij BSH v Sloveniji, Romuniji in Nemčiji.
Ključne besede: Kreditno tveganje, kreditno zavarovanje, upravljanje terjatev, instrumenti zavarovanja, podjetja, terjatve do kupcev
Objavljeno: 09.03.2018; Ogledov: 340; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (1,85 MB)

43.
Maksimalna hipoteka - primerjava ureditve v slovenskem in avstrijskem pravu
Mitja Jamšek, 2018, magistrsko delo

Opis: Hipoteka in maksimalna hipoteka sta pravna instituta civilnega prava, ki imata zaradi svoje narave velik vpliv na gospodarstvo in posledično na delovanje države ter življenje posameznikov. Slovenija je zelo majhna in relativno mlada država, ki svoj pravni red kreira po vzoru večjih in starejših evropskih držav s kontinentalnim pravom, ki imajo več izkušenj z določenimi pravnimi problemi in njihovo ureditvijo. Slovenski zakonodajni organi so večino zakonov povzeli ali prevzeli od svojih germanskih kolegov. Takšno početje ima tako dobre, kakor tudi slabe posledice. Pozitivna posledica takšnega načina dela je, da se v slovenski pravni red prenašajo določbe, ki so že preverjene, saj so se v izvornih državah izkazale za učinkovite. Negativno posledico pa je moč zaznati v primerih, ko slovenski zakonodajalci prepišejo določbe iz tujih zakonov in ne upoštevajo celotnega konteksta teh določb ali pa jih ne prilagodijo na specifike slovenske pravne ureditve ter potrebe prakse. Pri raziskovanju in primerjavi slovenskega ter avstrijskega prava sem ugotovil, da maksimalna hipoteka v slovenskem pravu ni dovolj natančno urejena, predvsem je premalo fleksibilna. Maksimalna hipoteka se največkrat uporablja za zavarovanje gospodarskih kreditov in ima zato velik vpliv na trgovino in razvoj gospodarstva. Prav ta togost pravnega instituta maksimalne hipoteke, ki se kaže predvsem v zvezi z njenim prenašanjem med strankami, močno ovira trgovino in gospodarstvo. Zato menim, da bi morali slovenski zakonodajalci, v dobro razvoja slovenskega gospodarstva in posledično razvoja Slovenije, izboljšati zakonsko ureditev maksimalne hipoteke. Maksimalno hipoteko bi bilo potrebno urediti tako, da bi bila lažje prenosljiva in potrebno bi bilo omogočiti konverzijo ter delno konverzijo maksimalne hipoteke v klasično.
Ključne besede: civilno pravo, stvarno pravo, akcesornost, terjatev, zastavna pravica, zemljiška knjiga, nepremičnina.
Objavljeno: 12.10.2018; Ogledov: 154; Prenosov: 34
.pdf Celotno besedilo (1,34 MB)

44.
45.
Globalni odstop terjatev v zavarovanje
Urška Cmok, 2018, diplomsko delo

Opis: Pri odstopu terjatve v zavarovanje (fiduciarna cesija), kot eni izmed tipičnih oblik fiduciarnih zavarovanj, obstajajo nevarnosti, ki lahko oslabijo fiduciarjev varovalni položaj. Ena takšnih nevarnosti je plačilna nesposobnost dolžnika odstopljene terjatve. Tudi odstop več obstoječih terjatev v okviru fiduciarne cesije pogosto ne bo zadoščalo za zavarovanje, zato se je v nemški pravni praksi razvila posebna oblika fiduciarne cesije imenovana globalna cesija (Globalzession), kjer ima precejšen gospodarski pomen, saj se uporablja predvsem pri bančnem kreditiranju. Za razliko od fiduciarne cesije, se pri globalni fiduciarni cesiji v zavarovanje odstopijo vse obstoječe kot tudi bodoče terjatve. Je pretežno anticipirana cesija, saj pridobi pravne učinke z nastankom konkretnih terjatev. Njen razpoznavni znak je kriterij določljivosti terjatev, saj bodočih terjatev ni mogoče natančno individualizirati. Zanje zadostuje, da so določene v času njihovega nastanka oziroma ob prehodu na fiduciarja. Globalna fiduciarna cesija mora biti v skladu z običaji v pravnem prometu in ne sme ustvarjati položaja neutemeljenega zavarovanja. Globalni odstop terjatev v zavarovanje oziroma globalna fiduciarna cesija je posebna oblika odstopa terjatev v zavarovanje, zato bodo v uvodu za lažje razumevanje najprej predstavljene splošne značilnosti fiduciarnih zavarovanj in odstopa terjatve v zavarovanje. V nadaljevanju sledi osrednji del diplomskega dela, in sicer podrobnejša opredelitev globalne fiduciarne cesije, njenega razpoznavnega znaka, ki je kriterij določljivosti. Razlagi odstopa bodočih terjatev je namenjeno posebno poglavje o anticipirani fiduciarni cesiji, ki se dotika tudi vprašanja pobota bodočih terjatev in večkratnega odstopa iste terjatev. Poleg globalne cesije pravo pozna tudi druge oblike zavarovanja, ki jim je skupen odstop bodočih terjatev. To sta factoring in podaljšani pridržek lastninske pravice. Ker med takšnimi oblikami zavarovanja pogosto prihaja do konfliktov, je poglavje namenjeno razmerju med globalno cesijo in temi oblikami zavarovanj. Na koncu sledi končno poglavje, v katerem je podrobnejša razlaga fiduciarnih zavarovanj v postopku insolventnosti in izvršbe glede zunajsodne uveljavitve ločitvene pravice, izpodbojnosti anticipiranih fiduciarnih cesij in pravne posledice začetka stečaja ter prisilne poravnave na fiduciarne odstope skupaj s sodno prakso
Ključne besede: globalna fiduciarna cesija, odstop terjatev v zavarovanje, anticipirana fiduciarna cesija
Objavljeno: 21.09.2018; Ogledov: 461; Prenosov: 89
.pdf Celotno besedilo (248,90 KB)

46.
Oblikovanje tožbenih zahtevkov v individualnih delovnih sporih
Nastja Leskovar, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je obravnavana tema oblikovanje tožbenih zahtevkov v delovnopravnem področju. Sistematično je zajeta delovnopravna zakonodaja, predvsem uporaba Zakona o delovnih razmerjih ob subsidiarni uporabi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter Zakona o pravdnem postopku. Vsebina magistrske naloge v celoti opredeljuje individualne delovne spore ter kolektivno tožbo. Predvsem se nanaša na oblikovanje tožbenih zahtevkov, ki so tako v praksi kot v teoriji jedro same tožbe ter opredeljuje različne možnosti delavca v predsodnem in sodnem postopku. S pomočjo sodne prakse različno stopenjskih sodišč, nacionalne zakonodaje ter raznih strokovnih člankov in knjig se spoznamo s primerno oblikovanimi tožbenimi zahtevki postavljenimi s strani pooblaščenca tožnika in navsezadnje z samim delovanjem slovenskega sodstva. S predmetnim magistrskim delom je prikazano celovito varstvo tožnika, ki zajema krajšo predstavitev dejanskega stanja, ki se nadaljuje z predstavijo različnih možnosti, ki jih ima delavec v predsodnem postopku ter zaključi z vložitvijo tožbe na pristojno delovno sodišče. Nadaljnje je kot novost predstavljen tudi Zakon o kolektivnih tožbah, za katerega lahko predvidevam, da bo na delovnopravno področje vpeljal veliko sprememb in novitet, vendar sodna praksa na to temo še ne obstaja. V magistrskem delu sem preučila zakonsko ureditev oblikovanja tožbenih zahtevkov v individualnih delovnih sporih ter med souporabo sodne prakse izpostavila najpomembnejša zakonska določila in ustrezno uporabo zakonskih predpisov.
Ključne besede: delovno pravo, delovno sodišče, delovno razmerje, pogodba o zaposlitvi, terjatev, tožba, tožbeni zahtevek, dokazno breme
Objavljeno: 21.12.2018; Ogledov: 1247; Prenosov: 127
.pdf Celotno besedilo (1,45 MB)

47.
Položaj ločitvenih in izločitvenih upnikov kot stvarnopravnih upravičencev v postopku osebnega stečaja
Neža Peternelj, 2019, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je prikazati položaj upnikov in način uveljavljanja njihovih zahtevkov v postopku osebnega stečaja. Kot izhaja že iz naslova magistrskega dela »Položaj ločitvenih in izločitvenih upnikov kot stvarnopravnih upravičencev v postopku osebnega stečaja«, sem se pri pisanju osredotočila na ločitvene in izločitvene upnike, ki jih obravnavamo kot stvarnopravne upravičence. Začetek postopka osebnega stečaja ne vpliva na ločitveno in izločitveno pravico, niti na terjatev, zavarovano z ločitveno pravico. Zakon določa le posebna pravila za njihovo uveljavljanje v stečajnih postopkih. Ločitveni upniki so upniki, ki imajo do stečajnega dolžnika zavarovane terjatve (največkrat gre za zastavno pravico) in so upravičeni do prednostnega poplačila njihovih terjatev iz premoženja, na katerem imajo ločitveno pravico. Ločitveni upniki se v primerjavi z navadnimi upniki poplačajo iz posebne razdelitvene mase. Njihov prednostni položaj je upravičen z dejstvom, da so si že predhodno na določenem premoženju stečajnega dolžnika izposlovali prednostno poplačilno upravičenje. Izločitveni upniki se ne poplačajo iz stečajne mase stečajnega dolžnika, kot to velja za ločitvene upnike. Namen prijave izločitvene pravice v vseh stečajnih postopkih je v tem, da se stečajnega upravitelja obvesti, da določena stvar ne pripada stečajnemu dolžniku in kot taka ne more biti predmet stečajne mase. Pravica izločitvenega upnika tako ni pravica do prednostnega poplačila, kot to velja za ločitvene upnike, temveč lahko izločitveni upnik na podlagi nje zahteva, da se mu izroči določeno premoženje, ki ne pripada stečajnemu dolžniku. Za postopek osebnega stečaja se uporablja večina določb, ki urejajo postopek stečaja nad pravno osebo. Ker pa stečajni dolžnik po koncu postopka osebnega stečaja, za razliko od stečajnega dolžnika v postopku stečaja nad pravno osebo, obstaja še naprej, vseeno terja posebno ureditev. Posebni del zakona vsebuje nekatere posebne določbe, ki se uporabljajo v postopku osebnega stečaja, hkrati pa uporabo nekaterih določb stečajnega postopka nad pravno osebo izrecno izključuje. V magistrskem delu sem se osredotočila na ta posebna pravila, ki so specifična ravno zaradi omenjene temeljne razlike.
Ključne besede: stečajni postopek, osebni stečaj, ločitveni upnik, ločitvena pravica, izločitveni upnik, izločitvena pravica, terjatev, stečajna masa, zastavna pravica
Objavljeno: 09.04.2019; Ogledov: 199; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (700,76 KB)

Iskanje izvedeno v 0.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici