Search the digital library catalog

Abstract: Vodenje davčne politike je pomembno orodje držav za doseganje različnih socialnih in gospodarskih ciljev. S prilagajanjem davčnih stopenj lahko države vplivajo na ekonomske odločitve zavezancev. V današnjem globaliziranem svetu je posameznikom in gospodarskim družbam na voljo dostop do različnih držav, ki davčnim zavezancem v želji po privabljanju investicij in kapitala ponujajo različne ugodnosti. Preko različnih davčnih olajšav in spodbud skušajo države na svoje ozemlje privabiti investicije in spodbujati gospodarski razvoj, obenem pa se zaradi tega spogledujejo s tveganjem upada proračunskih prihodkov in nezmožnosti zagotavljanja javnih potreb. Zaradi potrebe po ohranitvi proračunskih prihodkov se države nižanju davčnih bremen težko izognejo, kar vodi do pojava mednarodne davčne konkurence. Zniževanje davčnega bremena preko davčnih spodbud pa je potrebno razlikovati od škodljivih praks, s katerimi davčni zavezanci dosegajo nizko oziroma ničelno stopnjo obdavčitve določenega dohodka in tako povzročajo erozijo davčne osnove. Pojav velikih multinacionalnih podjetij, ki svoje dejavnosti razpršujejo po različnih jurisdikcijah in izkoriščajo stik različnih pravnih sistemov, ima največkrat za končni cilj čim nižje plačilo davkov. Z izkoriščanjem pravil o transfernih cenah, kreativnim prilagajanjem lokacije neopredmetenih sredstev, prenašanjem dolga in drugimi tehnikami preusmerjajo obdavčljive dobičke v nizko davčno obremenjene države. Kot odziv na škodljive davčne prakse, kot so na primer davčne utaje, davčno izogibanje in agresivno davčno načrtovanje, so države v okviru OECD in EU uvedle ukrepe za preprečevanje erozije davčne osnove in dvig ravni meddržavnega sodelovanja. Kljub navedenim prizadevanjem pa sodi pravica do obdavčitve subjektov na državnem ozemlju na področje državne avtonomije, s čimer ohranjajo njihovo sposobnost doseganja notranjih ekonomskih in socialnih ciljev. Države po svetu zavezancem nalagajo izstopne davke, s katerimi obdavčujejo nerealizirane kapitalske dobičke tako pravnih, kakor tudi fizičnih oseb. Obveznost plačila izstopnega davka za davčnega zavezanca nastane v trenutku čezmejnega prenosa sredstev, ki bi v primeru tako opisanega prenosa znotraj države sicer nastala ob dejanski realizaciji premoženja. Ker bo zaradi prenosa rezidentstva oziroma premoženja preko meje država pristojnost za obdavčitev kasneje izgubila, z obdavčitvijo nerealiziranih kapitalskih dobičkov zavaruje svojo temeljno pravico do obdavčevanja. Tako z upoštevanjem načela teritorialnosti izstopni davki zagotavljajo davčno pravičnost. Pri tem je vloga Sodišča Evropske unije za pravilno uporabo ter interpretacijo evropskega prava in za zagotavljanje skladnosti nacionalnih zakonodaj ključna. Spodbujanje evropskega povezovanja in sodelovanja med državami članicami je za učinkovito obdavčenje in preprečevanje davčnih zlorab nujno.
Keywords: neposredni davki, harmonizacija, erozija davčne osnove, davčna konkurenca, agresivno davčno načrtovanje, svoboda ustanavljanja, izstopna obdavčitev, ZDDPO-2.
Published in DKUM: 13.05.2024; Views: 254; Downloads: 30
Full text (5,28 MB)

Abstract: Magistrsko delo obravnava problematiko varstva človekovih pravic pred vplivi nevrotehnologije in nevrotehnoloških naprav ter v ospredje postavlja idejo o nevropravicah kot okviru (novih) človekovih pravic. Avtorica sprva obravnava možnosti, ki jih nevrotehnologija šele prinaša in možnosti, ki jih je nevrotehnologija že prinesla in s tem različne možne posege v možgane ter možgansko aktivnost posameznika. Slednje avtorica kritično ovrednoti in izpostavi točke, kjer se je družba že »opekla«, ko je moč nevrotehnologije spustila predaleč in s tem povzročila razmah novih etičnih in pravnih vprašanj. Skozi dodatno pojasnilo o trenutni razvitosti nevrotehnologije magistrsko delo izpostavi tako koristi kakor tudi etične dileme nevrotehnoloških odkritij ter pojasni problematiko, ki jo za pravo človekovih pravic predstavljata vzpon digitalizacije in nevrotehnologij. Pri tem avtorica izpostavi probleme s katerimi se (bo) človeštvo spopada(lo), jih kritično analizira in postavlja zametke temeljne družbene odgovornosti, z uvedbo katerih bi lahko razvoj omejili in ohranili le na mestih, kjer nam kot družbi zares koristi. Magistrsko delo predstavi idejo o nevropravicah kot okviru človekovih pravic, ki je namanjen zaščiti posameznikovih interesov v zvezi z naraščajočim vzponom nevrotehnologij. Avtorica skozi analizo mnenj pravnikov in teoretikov podrobneje opiše različne predloge nevropravic, pri čemer se avtorica opredeli tudi do ideje, da bi morda bila uvedba ene nove nevropravice, tj. pravice do kognitivne svobode oziroma duševne samoodločbe, dovolj. Prav tako pa se v magistrskem delu avtorica opredeli tudi do drugih v teoriji predlaganih rešitev v boju proti vplivi nevrotehnologij, ki bi lahko predstavljale potencialno zaščito. Pri tem avtorica osvetli rešitev, ki ideji nevropravicah stoji ostro nasproti in sicer avtorica predstavi možnosti širjenja obsega varstva in interpretacije obstoječih človekovih pravic tudi na posledice, ki jih prinaša uporaba invazivnih in neinvazivnih naprav nevrotehnologije. Magistrsko delo se skozi obravnavo dojemanja in razlage avtorjev iz različnih pravnih in nepravnih področji (primeroma, fiziologov, psihologov in medicincev) opredeli do možnosti širše intepretacije obstoječih pravic, pri čemer v ospredje postavi idejo o nevropravicah kot edini dovoljšni možnosti za zaščito pred vplivi nevrotehnologij.
Keywords: nevropravice, človekove pravice, možgani, nevrotehnologija, nevrotehnološke naprave, digitalizacija, etika, misel, konceptualna svoboda.
Published in DKUM: 15.11.2023; Views: 503; Downloads: 177
Full text (1,10 MB)

Abstract: Univerzalna definicija sovražnega govora ne obstaja, zato se ta v okviru posameznih držav in organizacij, predvsem pa na eni strani na evropskih tleh, na drugi strani pa na ameriških tleh, razlikuje. Enako velja za sovražni govor na spletnih družbenih omrežjih, četudi so zanj dodatno značilne še nekatere ključne lastnosti, kot so stalnost, potujočnost, anonimnost, medjurisdikcijska narava spletnih vsebin, širok nabor spletnih družbenih omrežij, etc. Problematika se pojavi že pri samoregulacijskih politikah posameznih spletnih družbenih omrežjih, pri čemer je razvidno, da e.g. Facebook, Instagram in Twitter, kot ena izmed največjih tovrstnih omrežij, sovražni govor pojmujejo drugače. S tem imamo v mislih razlike že v samem poimenovanju tega pojma, nadalje razlike glede tega, koga oziroma katere skupine posamezna spletna družbena omrežja vštevajo med zaščitene kategorije na podlagi določenih osebnih okoliščin, nenazadnje pa v podrobnejši izpeljavi teh splošnih definicij. Ta spletna družbena omrežja torej sovražni govor najprej prepoznavajo, nato pa se nanj morebiti odzivajo in ga sankcionirajo predvsem preko svojih lastnih smernic oziroma pravil. Do te situacije pride, ker platforme družbenih medijev običajno niso vezane na teritorialnost oziroma jurisdikcijo določenega ozemlja, na katerem se zgolj uporabljajo, nimajo pa tam svojega sedeža podjetja. V kolikor pa ima določeno podjetje družbenih medijev sedež v določeni nacionalni jurisdikciji, bodo predpisi te jurisdikcije nanj neposredno vplivali, kar bo posledično (običajno) pomenilo tudi večjo odzivnost na (dodatne) zahteve te jurisdikcije po omejitvi sovražnega govora na spletnih družbenih omrežjih. A izpostaviti velja, da večino teh spletnih družbenih omrežij upravljajo ameriška (zasebna) podjetja, s sedežem v posameznih državah Združenih držav Amerike, zato se zanje (običajno) uporabi zgolj tista jurisdikcija, ki je značilna za ameriški prostor. Za slednjega je sicer res značilna poudarjena svoboda govora kot splošno pravilo že na ustavni ravni, a se ta v skladu z odločitvami sodišč ne razširi na zasebna podjetja. To poenostavljeno pomeni, da so ta podjetja upravičena do uporabe svojevrstnih (lastnih) smernic, glede katerih je njihova odgovornost izključena. Ravno nasprotno pa za evropske standarde ni dovolj, da bi bil sovražni govor na spletnih družbenih omrežjih prepuščen njihovi samostojni ureditvi, zato je zanje značilna strožja ureditev bodisi na ravni posameznih držav bodisi na mednarodni ravni. Predvsem pri prvi je potrebno biti izjemno previden, da ne bi s takšno ureditvijo organi posameznih držav pretirano posegali v eno izmed temeljnih svoboščin posameznika, tj. v svobodo izražanja. Zato je toliko pomembnejša ureditev tematike na mednarodni ravni, predvsem z ureditvijo Evropske unije, ki do tovrstne tematike pristopa previdneje, a hkrati daje minimalna skupna načela prepoznavanja, odziva in posledic sovražnega govora na spletnih družbenih omrežjih njenim državam članicam.
Keywords: sovražni govor, spletna družbena omrežja, Facebook, Instagram, Twitter, evropski standardi, ameriški standardi, svoboda izražanja
Published in DKUM: 23.02.2023; Views: 1566; Downloads: 156
Full text (1,45 MB)

Abstract: Magistrsko delo obravnava razvoj ideje svobode skozi čas, pri čemer se osredotoča na obdobje renesanse, natančneje na obdobje od leta 1350 oz. 1400 do leta 1600 v zahodni Evropi. Ob tem se sprašuje, kako so ključni družbeni procesi vplivali na razvoj svobode ter kako se je svoboda kazala med različnimi družbenimi sloji in zlasti med različnimi območji Evrope. V prvem delu so predstavljeni začetki svobode kot koncepta in njen razvoj do poznega srednjega veka oz. do 14. stol. V nadaljevanju so opisani tako družbeni premiki, pogojeni s spremembami v okolju in naravnimi nesrečami, kot ekonomske spremembe in procesi, ki so bili pomembni za širjenje ideje. Zatem so predstavljeni ključni humanistični in protestantski misleci ter gibanji na splošno, predvsem skozi prizmo razumevanja in pomena za svobodo. Nazadnje je prikazan pomen Novega sveta in vzpona suženjstva za idejo svobode. Razvoj omenjene ideje je bil večplasten proces, pri čemer so bile velikanske razlike v razumevanju svobode. Svoboda je imela močne temelje v preteklih obdobjih in je obenem zelo vplivala na prihodnost.
Keywords: zgodnji novi vek, renesansa, svoboda, zgodovina idej, humanizem, reformacija, suženjstvo
Published in DKUM: 19.10.2022; Views: 707; Downloads: 162
Full text (2,04 MB)

Abstract: V magistrski nalogi smo se spopadli s težavo širjenja lažnih novic v socialnih medijih in kazenske odgovornosti za takšno dejanje. V modernem svetu, kjer je dostopnost do socialnih medijev skrajno nenadzorovana (tudi s strani staršev), se pojavljajo razne novice (resnične in neresnične) kot posledica mednarodno zagotovljene pravice do svobode izražanja. Vzporedno s tem se na socialnih medijih pojavlja vedno več lažnih računov, preko katerih se širijo lažne novice in sovražni govor. Hkrati se poraja vprašanje pravne odgovornosti glede pisanja le teh novic in takšnih oblik govora. Nekaj pravnih pravil nam navaja že sama zakonodaja, nekaj pa nam določajo sodišča preko sodne prakse. Problem je kakorkoli gledamo ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu, kajti tematika obdelana v tej nalogi ni nova, je pa nenadzorovana oz. premalo nadzorovana. Se pa v vsakem obdobju zgodovine srečamo s težavo ali urediti neko pravno področje, in za kakšno ceno, ali ga pustiti neurejeno in preko sodne prakse in pravne analize reševati zadeve za vnaprej.
Keywords: Kaznivo dejanje, pretvarjanje, kibernetski kriminal, svoboda izražanja, človekova pravica – relativna/absolutna.
Published in DKUM: 10.08.2022; Views: 852; Downloads: 124
Full text (1,32 MB)