| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 16
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Odnos držav članic EU do načela primarnosti prava EU : magistrsko delo
Živa Šuta, 2022, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava odzive držav članic EU do načela primarnosti prava EU, posebej pa se osredotoča na njihove razloge za odstopanje od tega načela. Čeprav ima načelo primarnosti v sodni praksi Sodišča EU skoraj 60-letno zgodovino, prihajajo namreč v zadnjem desetletju v ospredje stališča določenih držav članic, ki ga iz različnih razlogov poskušajo omajati. Primere takšnih odstopanj je bilo v preteklosti moč zaslediti v državah članicah z različnimi značilnostmi in zgodovino, od Češke, Danske, Nemčije in Romunije do nedavnega primera na Poljskem. Na eni strani je cilj magistrskega dela poudariti pomen spoštovanja prava EU, k čemur so se s pristopom k EU brezpogojno zavezale vse države članice, in na drugi strani na tehtnico postaviti njihovo suverenost in nacionalni ustavni red. Z zavedanjem, da odstopanja obstajajo, je končni cilj magistrskega dela ugotoviti, s pomočjo katerih pravnih postopkov je moč ubraniti pravni red EU. V magistrskem delu ugotavljam, da načelo primarnosti per se ni sporno. Nikoli v praksi nacionalnih sodišč, ki je obravnavana v tej magistrski nalogi, niso ta zanikala samega obstoja oz. nastanka načela primarnosti. Čeprav bi lahko države članice (sicer neutemeljeno) zatrjevale, da to načelo denimo ni nikjer zapisano, njegovih temeljev in obstoja niso osporavale. Niso torej trdile, da načelo primarnosti ne obstaja. Trdile so, da se kljub temu da obstaja, v konkretnem primeru (iz različnih razlogov) ne sme upoštevati. Načelo primarnosti je že bilo tema nekaterih zaključnih del in doktorskih disertacij v Sloveniji. Doprinos te magistrske naloge je dvojni. Prvi se kaže v tem, da je načelo primarnosti predstavljeno skozi zgodbo EU, od nastanka in širitve do kršitev njenega pravnega reda in posledične postopne dezintegracije oz. izstopa države članice iz EU. Pomembnejši doprinos pa se kaže v poskusu primerjave razlogov nacionalnih sodišč pri odstopanju od spoštovanja načela primarnosti. Skozi ta vidik je mogoče razumeti posledice njihovih odločitev za učinkovitost pravnega reda EU.
Ključne besede: razmerje med nacionalnim pravom in pravom EU, temeljna načela, primarnost prava EU, Costa proti E.N.E.L., suverenost držav članic, ustavni pluralizem, ultra vires doktrina, postopek predhodnega odločanja, postopki zoper državo članico.
Objavljeno v DKUM: 22.09.2022; Ogledov: 117; Prenosov: 70
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

2.
Pravni vidiki osamosvajanja Slovenije : magistrsko delo
Aljaž Verhovnik, 2021, magistrsko delo

Opis: Republika Slovenija je bila kot država utemeljena že v času Avnojskih sklepov in dogovorov o nastanku druge Jugoslavije. S sprejemom zvezne jugoslovanske ustave in posledično republiških, je Slovenija prostovoljno, na podlagi pravice do samoodločbe narodov, del svojih suverenih pravic prenesla v izvrševanje na federalno raven. Ta pravna izhodišča so bila pomembna ob koncu osemdesetih, ko se je v Sloveniji pričel proces osamosvajanja. Politika, še v času socializma, je z ustavnimi amandmaji in izvedbenimi pravnimi akti poskrbela, da je slovensko pot do samostojnosti najprej utemeljila na pravnih dejstvih. Za ta korak, ima kot ena od dejavnikov osamosvajanja, pomembne zasluge tudi zveza komunistov in njena vloga pri delovanju slovenske skupščine. Vse te pravne podlage so vrhunec dosegle ob izvedbi zgodovinskega plebiscita za samostojnost in neodvisnost Slovenije, s katerim je slovensko ljudstvo političnim oblastem naložilo, da morajo pripraviti vse aktivnosti za uspešno razglasitev samostojnosti in neodvisnosti države. Za ta korak se je bilo potrebno pripraviti tudi v smislu zavarovanja pravnih odločitev. Zato so bili pomembna tudi pravna dejanja na področju obrambe in prevzema slovenske jurisdikcije nad lastnim sistemom obrambno-varnostnih sil. Samo na tak način je Slovenija uspešno zavarovala suverenost ter obranila neodvisnost in samostojnost. Pri raziskovanju pravnih podlag za vojaško agresijo junija 1991 v Sloveniji, se poraja zanimivo vprašanje, na kakšnih pravnih osnovah je v Sloveniji posredovala JLA. Raziskovalno delo zajema analizo teh dejstev, pristojnosti zveznih organov na tem področju ter vprašanje obsega izvrševanja ukaza za vojaško posredovanje JLA v Sloveniji.
Ključne besede: suverenost, neodvisnost, samostojnost, plebiscit, federacija, vojna
Objavljeno v DKUM: 28.09.2021; Ogledov: 368; Prenosov: 49
.pdf Celotno besedilo (2,17 MB)

3.
Načelo ne bis in idem v slovenski pravni ureditvi in ureditvi ZDA : magistrsko delo
Žan Mom, 2021, magistrsko delo

Opis: Ustava Republike Slovenije v 31. členu določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. 31. člen Ustave doslej ni bil spreminjan, kar pa ne pomeni, da se pri prepovedi ponovnega sojenja v okviru modernega kazenskega postopka, pojavljajo določene dileme, ki zaradi prekrivanja tako kaznivih dejanj kot tudi prekrškov lahko predstavljajo kršitev prepovedi določene v 31. členu Ustave. Določbo 31. člena Ustave povzema prvi odstavek 10. člena ZKP. Namreč že pravnomočna razsojena zadeva je razloga, da se v predhodnem postopku preiskava s sklepom senata ustavi, da se v postopku z obtožnico obtožba ne dopusti in se postopek s sklepom ustavi, da se obtožnica zavrže ali da po opravljeni glavni obravnavi sodišče izreče zavrnilno sodbo. Problematika se nadaljnje kaže v razmerjih med kaznivimi dejanji in prekrški, kjer pa Zakon o prekrških v 11.a členu določa, kdaj se postopek o prekršku ne vodi, če je že v teku kazenski postopek oz. če je bil kazenski postopek že končan, kar pa tudi nujno ne pomeni, da je izdana sodba. Z zadevno problematiko se ukvarjajo, tudi supranacionalna sodišča, kot sta Evropsko sodišče za človekove pravice in Sodišče Evropske unije, ki izdajata sodbe, ki zadevajo slovenski pravni red in ki pomembno vplivajo na sodno prakso slovenskih sodišč, vse od doktrine ENGEL do zadeve Zolotukhin, ki je nato aplicirana na prakso slovenskih sodišč. Tudi Združene države Amerike imajo v njihovem pravnem redu prepoved ponovnega sojenja, pod imenom »double jeopardy« obstaja pa razlika, saj odločbe izdane s strani sodišč v Združenih državah Amerike ne spadajo, niti nimajo možnosti, da preidejo pod presojo supranacionalnih sodišč ampak je vrhovna instanca njihovo Vrhovno sodišče. Nadaljnje zaradi razlik v pravnih redih držav članic EU in Združenih državah Amerike prihaja, tudi do različnih sodnih odločb, ki bi bila v enem pravnem redu na državni ravni relativno sporna, medtem ko so v pravnem redu ZDA praviloma popolnoma skladna z zakoni in pravno doktrino. To po avtorjevem mnenju predstavlja tudi zadnja sodba Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike s področja »double jeopardy«, ki zaradi zvezne ureditve Združenih držav Amerike, omogoča dvojni pregon dvema »suverenema«, kar pa ne predstavljala kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.
Ključne besede: kazensko pravo, ne bis in idem, dvojna suverenost, mednarodno kazensko pravo, kazensko pravo ZDA, kazenski postopek, 31. člen Ustave Republike Slovenije
Objavljeno v DKUM: 12.02.2021; Ogledov: 1248; Prenosov: 254
.pdf Celotno besedilo (615,35 KB)

4.
Brexit - odraz želje volivcev po povrnitvi suverenosti
Andreja Petrič, 2018, magistrsko delo

Opis: Namen tega magistrskega dela je raziskati, kaj se dogaja z moderno nacionalno državo in konceptom suverenosti in samoodločbe. V svetu in v Evropi je danes vse več narodov, ki si želijo samostojnosti oziroma odcepitve bodisi od držav, v katerih živijo, bodisi od naddržav, katerim pripadajo. Najbolj aktualen primer je izstop Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske unije (EU) (brexit ). To bo prvi izstop iz EU, saj do uvedbe Lizbonske pogodbe leta 2009 možnost izstopa države članice iz EU ni bila nikjer jasno urejena. Po uvedbi izstopne klavzule pa ni več nobenega dvoma, ali je izstop iz EU mogoč ali ne. Zato magistrsko delo podrobno analizira, kaj bo prinesla sprožitev člena 50 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in razčleni postopek izstopa Združenega kraljestva iz EU. Osredotoči se na bodoče odnose med Združenim kraljestvom in EU ter predstavi različne možne oblike sodelovanja med Združenim kraljestvom in EU po izstopu; razišče vpliv referenduma o neodvisnosti na odnose in razmerja med različnimi skupnostmi in narodi znotraj Združenega kraljestva; prihodnost Združenega kraljestva kot zvezne države in ponovna prizadevanja Škotov za državnost in neodvisnost ter morebitno združitev Severne Irske z južno sosedo Irsko. Vleče vzporednice med “osamosvajanjem” Britanije, odcepitvijo Slovenije od bivše Socialistične federativne republike Jugoslavije , odhodom danske avtonomne pokrajine Grenlandije iz EU ter primerja njihove izkušnje in uporabo pravice do samoodločbe. Delo torej obravnava eno izmed trenutno najbolj aktualnih tem na svetovni ravni, ki bo nedvomno vplivala na usodo in razvoj številnih narodov.
Ključne besede: pravica do samoodločbe, suverenost, narod, neodvisnost, Evropska unija, brexit, Slovenija, Grenlandija, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, Lizbonska pogodba, člen 50 PEU, izstop iz EU
Objavljeno v DKUM: 28.05.2018; Ogledov: 1265; Prenosov: 221
.pdf Celotno besedilo (1,20 MB)

5.
ZADEVA NOTTEBOHM
Tina Preglav, 2016, diplomsko delo

Opis: Državljanstvo predstavlja posebno razmerje med posameznikom in državo, zaradi katerega država svojemu državljanu nalaga določene obveznosti, hkrati pa je deležen tudi posebnih ugodnosti. O tem, kdo bo državljan določene države, in pod kakšnih pogoji mu bo država podelila svoje državljanstvo, lahko odloča država sama s svojimi nacionalnimi predpisi. Tej pravici države pravimo suverena pravica. Vendar ta pravica države ni absolutna, saj je država pri svojem odločanju vezana na pravila, ki jih določa mednarodno pravo. Da bi se izognili sporom, ki nastanejo, ko dve državi podelita državljanstvo istemu posamezniku in ta situacija ni več omejena v okviru notranje sodne oblasti ene od teh držav, ampak se razteza na mednarodno področje, so razvili določena merila. Prednost so dali tistemu državljanstvu, ki je temeljilo na okrepljenih vezeh med posameznikom in eno od teh držav. Mednarodno sodišče je leta 1955 v zadevi Nottebohm vpeljalo test »pristne in učinkovite vezi« med posameznikom in državo. Nottebohm je bil nemški državljan, ki je poslovno deloval in tudi večino časa preživel v Gvatemali. Tam si je tudi uredil stalno prebivališče in postavil središče svojih poslovnih dejavnosti. Zaradi druge svetovne vojne je leta 1939 odšel v Lihtenštajn in tam zaprosil za pridobitev državljanstva z naturalizacijo. Le to mu je bilo na podlagi izredne naturalizacije tudi podeljeno. Ko pa se je želel vrniti v Gvatemalo, je le ta njegovo vrnitev zavrnila ter mu ni priznala državljanstva nevtralnega Lihtenštajna. Svojo odločitev je Gvatemala oprla na dejstvo, da Nottebohm ni imel tesnejše povezave z Lihtenštajnom. Sodišče je zato zavrnilo zahtevek po diplomatski zaščiti Lihtenštajna in Gvatemali ni bilo potrebno priznati njegovega državljanstva, saj le ta pri podelitvi državljanstva Nottebohmu ni deloval v skladu z mednarodnopravnimi kriteriji.
Ključne besede: državljanstvo, diplomatska zaščita, suverenost, mednarodno pravo, test pristne in učinkovite vezi, zadeva Nottebohm.
Objavljeno v DKUM: 09.03.2017; Ogledov: 1049; Prenosov: 110
.pdf Celotno besedilo (313,56 KB)

6.
MEDNARODNA ODGOVORNOST DRŽAV IN VARSTVO OKOLJA
Barbara Balažic, 2016, diplomsko delo

Opis: Problematika diplomskega dela zajema normativno ureditev na področju varstva okolja in odgovornosti držav pri kršitvi mednarodnih pravil. S kodifikacijo običajnih pravil o splošni mednarodni odgovornosti držav se je doseglo spoštovanje medsebojnih obveznosti in torej delček vsega kar ruši svet, kot celovitost. K urejenosti kršitev mednarodnih obveznosti in pravnih posledic le teh je pripomogla Komisija za mednarodno pravo leta 2001 z Osnutkom pravil o odgovornosti držav. Na drugi strani pa se države z medsebojnim sodelovanjem na mednarodnih konferencah dogovarjajo za dobrobit in ukrepe, ki bi pripomogli k racionalnejšemu ravnovesju med človekovimi interesi in naravnimi dobrinami ter se soočajo s tistimi rešitvami, kjer je moč še kaj spremeniti in popraviti. Konflikt med bogatim severom in revnim oziroma razvojnim jugom sveta, ki vse bolj poglablja revščino in razlike se poleg prekomernega izkoriščenja ter uničevanja okolja zdi zavedno odprto vprašanje, katerega države niso pripravljene dovolj enotno razrešiti. Pri tem vsaka država vztraja pri svoji okoljevarstveni politiki, ki ji zagotavlja kar se da največjo gospodarsko korist in dobiček, prav tako pa se nobena izmed držav ni pripravljena odreči velikemu delu svoje suverenosti. Toda večja skrb, ki na začetku ni bila tako izpostavljena, bi morala biti namenjena prav posamezniku, da ni samo on en in edini gospodar vsega ampak obstajajo tudi naslednje generacije, ki bodo prišle za njim. Državam se nalaga obveznost, da na področju varstva okolja združijo moči skupaj z ostalimi subjekti mednarodnega prava in nevladnimi organizacijami, saj okoljska škoda že dolgo presega nacionalne meje in postaja globalni problem, toda vsa regulacija ostaja samo pri okvirnih sporazumih, ki pa spadajo v soft law in tako državam ne predstavljajo pravne obveze.
Ključne besede: mednarodna odgovornost, Komisija za mednarodno pravo, okoljevarstvena politika, suverenost, mednarodne konference, konflikt, okoljska škoda, revščina
Objavljeno v DKUM: 09.03.2017; Ogledov: 1133; Prenosov: 174
.pdf Celotno besedilo (740,34 KB)

7.
DAVČNE IN SOCIALNE UGODNOSTI OBMEJNIH DELAVCEV V EVROPSKI UNIJI
Jasmina Tabaković, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo analizira davčno- in socialnopravni položaj obmejnih delavcev v Evropski uniji, ki se pri uveljavljanju davčnih in socialnih ugodnosti v čezmejnem okolju soočajo z izzivi zaradi pravil na nacionalni, mednarodni in nadnacionalni ravni. Medtem ko so sistemi socialne varnosti koordinirano urejeni, neposredno obdavčenje dohodkov obmejnih delavcev v pravu EU ni niti harmonizirano niti koordinirano, ampak je v pristojnosti suverenega izvrševanja davčnih politik držav članic, ki so v izogib dvojnemu obdavčenju sprejele konvencije o preprečevanju dvojnega obdavčenja po priporočilih Vzorčne konvencije OECD, prav tako pa so zavezane k spoštovanju nadnacionalnih načel in določb Pogodbe o delovanju Evropske unije in Pogodbe o Evropski uniji. Kljub obstoju dvostranskih davčnih konvencij porazdelitev davčnih pristojnosti vselej ne prinaša enakomerne obremenitve davčnih zavezancev in odpira mnogo vprašanj, in sicer od vprašanja pravičnosti obdavčitve, (ne)upravičenosti dodelitve ugodnosti, manj ugodnega obravnavanja ali celo do diskriminatornega obravnavanja, pa tudi do obravnavanja, ki per se ni v nasprotju s pravili nadnacionalnega prava, ter do vprašanja opravičenosti dvojne; bodisi ekonomske bodisi pravne obdavčitve. Odgovori na postavljena vprašanja v magistrskem delu prinašajo enoten zaključek, da lahko vztrajanje držav članic pri nacionalni davčni politiki, ki postavlja obmejne delavce v manj ugoden položaj, vodi do demografskega deficita in izkrivljanja davčne konkurence. Zato je nujna integracija nacionalnega davčnega sistema ali vsaj uskladitev fiskalnega režima z režimom sosednje države članice. V prihodnosti lahko takšna uskladitev privede do spontane harmonizacije neposrednega obdavčenja obmejnih delavcev, ki bi bila dobrodošla za ohranitev stabilnosti notranjega trga EU. Pri uveljavljanju socialnih ugodnosti so lahko obmejni delavci deležni tveganj zaradi uporabe dveh različnih zakonodaj ali pa, za razliko od davčnih ugodnosti, uživajo socialne dajatve po najugodnejši zakonodaji držav članic. V magistrskem delu je prikazan tudi položaj slovenskih obmejnih delavcev, zaposlenih v Avstriji, ki so z ukinitvijo davčne olajšave, za katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije v letu 2013 ugotovilo neskladnost z načelom enakosti, zavezani k doplačilu davka v višjem znesku kot pred letom 2014. Z ukinitvijo olajšave obmejni delavci sicer niso višje obdavčeni kot preostali rezidenti, saj država izvršuje svoje davčne pristojnosti v čezmejnih situacijah enako kot v primerljivih domačih situacijah. Kljub temu ostajajo odprta vprašaja, ali so obmejni delavci ob uresničevanju temeljnih svoboščin prostega gibanja zaradi manj ugodne davčne obravnave diskriminirani.
Ključne besede: prosto gibanje obmejnih delavcev in samozaposlenih, rezident in nerezident, davčna suverenost, prepoved diskriminacije, izogibanje dvojnega obdavčenja, davčne in socialne ugodnosti
Objavljeno v DKUM: 15.11.2016; Ogledov: 2014; Prenosov: 157
.pdf Celotno besedilo (1,65 MB)

8.
IZREDNA NATURALIZACIJA IN NEOBIČAJNO PODELJEVANJE DRŽAVLJANSTVA
Tjaša Kozjan, 2016, diplomsko delo

Opis: Besedna zveza izredna naturalizacija nas zagotovo asociira na nekaj, kar je izven rednega postopka. V bistvu pa izredna naturalizacija pomeni pridobitev državljanstva na podlagi prošnje posameznika pod izrednimi oziroma olajšanimi pogoji. Državljanstvo je najtesnejša pravna vez med posameznikom in državo. Je pravni status posameznika, kar pomeni, da je subjekt pravic in dolžnosti ozemlja, ki mu pripada. Vendar ni vedno tako, da je državljan tudi nacionalni pripadnik le-te. Vsaka država je suverena, da sama določi svoja pravila in predpise o podelitvi in pridobitvi državljanstva. Pri tem pa, kot določa Haaška konvencija o državljanstvu iz leta 1930, ne sme nobena država posegati v njeno suverenost. Posameznik pride v novo okolje, se tam na novo integrira v družbo, ali pa tam že dolgo časa prebiva, a za izpolnitev rednih pogojev za pridobitev državljanstva nima pogojev. Tedaj nastopi možnost pridobitve državljanstva z izredno naturalizacijo. Kot je posamezna država pristojna, da določi svoja pravila o pridobitvi državljanstva po rednem postopku, je prav tako v njeni moči, da določi, kdo lahko poseduje državljanstvo njenega ozemlja z drugačnimi, olajšanimi pogoji. Mednarodno sodišče je v sodbi primera Nottebohm odločilo, da se v takšnem postopku upošteva pristna vez med državo in posameznikom. Pri tem pa je država zavezana spoštovati tudi pravna načela mednarodnih institucij. Migracije so veliko doprinesle potrebam po vzpostavitvi izrednih pogojev. Že v času rimskega prava so, sicer redko, ljudje lahko kupili državljanstvo. V zadnjih nekaj letih pa to prakticira vse več držav z različnimi načini. Malta je tako že sprejela svoj investitorski program, po katerem bo v zameno za denar podelila državljanstvo prosilcem, ki bodo pod določenimi pogoji denar investirali v državo. Na evropskem območju pa strah, ki je prevzel Evropsko unijo, ni nepomemben, saj takšni posamezniki avtomatsko pridobijo tudi državljanstvo Unije, kar lahko pomeni izkoriščanje pravic in vrednot, ki jih Unija ima.
Ključne besede: izredna naturalizacija, državljanstvo, suverenost, mednarodni predpisi, prodaja državljanstva
Objavljeno v DKUM: 04.07.2016; Ogledov: 1972; Prenosov: 274
.pdf Celotno besedilo (228,45 KB)

9.
PRAVICA DRŽAVLJANOV EVROPSKE UNIJE DO SOCIALNEGA STANOVANJA V DRUGI DRŽAVI ČLANICI
Teja Todori, 2016, magistrsko delo

Opis: Evropska integracija je od samega začetka svojega obstoja namenjala poseben poudarek pravici do prostega pretoka oseb, kjer gre iskati zametke socialnih pravic državljanov EU. Prosto gibanje oseb je bilo v preteklosti v veliki meri omejeno na delavce in samozaposlene osebe, in zgolj te kategorije oseb so se na področju socialnih pravic lahko zanesle na enako obravnavanje kot nacionalnimi državljani. Z uvedbo evropskega državljanstva se je institut enakega obravnavanja razširil na vse evropske državljane. Sodišče EU je skozi svojo sodno prakso maloštevilčnim in splošnim določbam o dostopu do socialnih pravic v državah članicah gostiteljicah močno razširilo pomen, poudarilo načelo prepovedi diskriminacije ter zarisalo meje nacionalne suverenosti v sferi socialne politike. Države članice so izgubile monopol nad določanjem meril za dostop do nacionalnih socialnih pravic, katerih ne smejo omejevati izključno na svoje državljane in ne zahtevati, da se koristijo izključno na njenem ozemlju. Ob očitkih nekaterih držav članic, da so proti svoji volji izgubile nadzor nad svojim sistemom socialne blaginje, sodna praksa Sodišča EU s tega področja ostaja prežeta z nekonsistentnostmi. Trend naklonjenosti k podeljevanju širokega spektra socialnih pravic tudi ekonomsko neaktivnim državljanom EU se je v zadnjih letih, ob očitkih držav članic o pojavu »socialnega turizma«, obrnil. Zaznati je bolj omejujoč pristop Sodišča EU, ki se nagiba k »modelu integracije«, kot izkazujejo odločbe v zadevah Brey, Dano in Alimanovic. EU na področju stanovanjske politike nima neposrednih pristojnosti, a ker dodeljevanje neprofitnih stanovanj v najem sodi pod definicijo socialne pomoči, zapade pod okrilje PDEU. Države članice so pri dodeljevanju socialnih stanovanj dolžne spoštovati prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva, česar nacionalne zakonodaje številnih držav članic ne spoštujejo. Že leta 1988 v zadevi Komisija proti Italiji je Sodišče EU zavzelo jasno stališče da element državljanstva ne sme igrati vloge pri dostopu do socialnih stanovanj v državah članicah. Kljub temu zakonodaja Združenega kraljestva vsebuje t.i. »right to reside« test, na podlagi katerega britanske oblasti presojajo, ali ima posameznik pravico do prebivanja na njenem ozemlju in posledično pravico do socialne pomoči, in ki je trenutno predmet sodne presoje v zadevi Komisija proti Združenem kraljestvu. Flamski dekret o zemljiščih in nepremičninah določa, da so do neprofitnih stanovanj upravičeni zgolj tisti posamezniki, ki so dovolj povezani z občino, o čemer se je Sodišče EU že izreklo v zadevi Libert in v kateri je zaznati izrazito intervencijski pristop, ki flamskemu zakonodajalcu omejuje suverenost pri oblikovanju nacionalne socialne politike. Tudi v slovenskem Stanovanjskem zakonu je zaslediti sporne pogoje, ob izpolnitvi katerih so državljani drugih držav članic EU upravičeni do neprofitnega stanovanja.
Ključne besede: Socialna stanovanja, neprofitna stanovanja, socialna pomoč, dostop do socialnih pravic v državah članicah gostiteljicah, državljanstvo EU, pravica do prostega gibanja oseb, prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva, nacionalna suverenost v sferi socialne politike, socialni turizem, model integracije.
Objavljeno v DKUM: 30.06.2016; Ogledov: 1889; Prenosov: 241
.pdf Celotno besedilo (1,24 MB)

10.
DRŽAVA KOT SUBJEKT MEDNARODNEGA PRAVA
Alja Tretjak, 2015, diplomsko delo

Opis: Država je glavni subjekt mednarodnega prava. Pomembno vlogo pri nastajanju države kot subjekta mednarodnega prava ima eno izmed splošnih načel mednarodnega prava, to je pravico do samoodločbe. Pravica do samoodločbe pa je le odskočna deska naroda, da lahko ustanovi lastno državo. Da država nastane, morajo biti izpolnjeni štirje kriteriji iz Konvencije iz Montevidea. Za uspešno sodelovanje z drugimi državami pa je pomembno priznanje drugih držav. Dokler je ne priznajo, sicer obstaja, vendar ji samo dejstvo obstoja nič ne pomaga, če druge države z njo niso pripravljene sodelovati. Država je subjekt mednarodnega prava, je suverena, kar pomeni, da ima samo ona nadzor nad svojim ozemljem in se nima nihče pravice vmešavati v njene notranje zadeve. Ko nastopa v taki vlogi nosilke oblasti, uživa imuniteto, kar pomeni, da v teh primerih ne more biti tožena pred tujimi sodnimi organi. Poleg držav pa mednarodno pravo priznava kot subjekte mednarodnega prava tudi druga telesa, vendar vsa ne uživajo enako mero subjektivitete. Države določijo, kolikšno mero subjektivitete bo določeno telo uživalo. Največjo mero subjektivitete države ponavadi prenesejo na mednarodne organizacije, na katere lahko prenesejo tudi del svoje suverenosti. Taka suverena država se že več desetletij trudi postati tudi Zahodna Sahara, vendar na tej njeni poti uresničitve pravice do samoodločbe vedno znova prihaja do določenih ovir. Organizacija združenih narodov ji skuša pomagati, vendar so njene članice tudi države, ki se z osamosvojitvijo ne strinjajo, oziroma temu ostro nasprotujejo. Kar pa Organizaciji združenih narodov preprečuje učinkovitejšo pomoč temu narodu pri uresničitvi pravice do samoodločbe, ki je tudi eno izmed temeljnih načel organizacije, in jo torej s tem ovirajo pri izpolnjevanju svojih načel zapisanih tudi v Ustanovni listini.
Ključne besede: subjekti mednarodnega prava, država, pravica do samoodločbe, priznanje države, suverenost, imuniteta, Zahodna Sahara.
Objavljeno v DKUM: 20.04.2016; Ogledov: 1837; Prenosov: 274
.pdf Celotno besedilo (511,51 KB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici