| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 73
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
1.
Optimiranje inaktivacije encimov v graham moki
Domen Petrič, 2020, diplomsko delo

Opis: Moka je živilo, ki ga najdemo v vsakem gospodinjstvu in je v vsakodnevni uporabi. Proučili smo vpliv različnih parametrov, ki vplivajo na inaktivacijo encimov v moki z uporabo superkritičnega ogljikovega dioksida (SC CO2) (čas izpostavitve moke v SC CO2, tlak in dekompresija). Graham moko smo izpostavili v SC CO2 pri različnih pogojih z namenom inaktivacije encimov, ki so prisotni v moki. S pomočjo SC CO2 smo inaktivirali 5 različnih encimov. Stopnjo inaktivacije encimov smo določili na osnovi aktivnosti določenega encima pred in po izpostavitvi v SC CO2. Dokazali smo, da se aktivnost encimov in s tem tudi koncentracija celokupnih proteinov znižuje z naraščanjem časa in tlaka izpostavitve moke v SC CO2.
Ključne besede: α-amilaza, lipaza, peroksidaza, proteaza, polifenol oksidaza, encimi, superkritični ogljikov dioksid, inaktivacija, graham moka
Objavljeno: 13.10.2020; Ogledov: 249; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (2,60 MB)

2.
Priprava poroznih biomaterialov
Laura Gruškovnjak, 2020, diplomsko delo

Opis: Tkivo v človeškem telesu se lahko zaradi različnih poškodb, nesreč ali bolezni poškoduje, zato se vsak dan opravi veliko število operacijskih posegov s katerimi se to tkivo popravi oziroma nadomesti. Do nedavnega je večina teh posegov obsegala presaditev tkiv ali celotnih organov, v zadnjem desetletju pa se vse več uporabljajo biološki nadomestki, imenovani biomateriali oziroma celična ogrodja. Njihova prednost je v tem, da so biorazgradljivi, torej se po dokončani funkciji v telesu sami razgradijo in ni potrebno ponovno posegati v pacientovo telo. Prav tako pa se za celična ogrodja zahteva visoka poroznost in povezanost por s katerimi se spodbudi rast novih tkiv. Pri regeneraciji kostnega tkiva se največkrat kot biomateriali uporabljajo polisaharidi, ki imajo vrsto koristnih lastnosti predvsem biokompatibilnost in bioaktivnost. V okviru diplomske naloge smo s postopkom sušenja z zamrzovanjem pripravili različne biomateriale. Kot polisaharide smo uporabili natrijev alginat, hitozan, guar, ksantan, dekstran in karboksimetil hitozan. Uspešno sintetiziranim biomaterialom smo določili poroznost in proučili nabrekanje v fosfatnem pufru. S pomočjo elektronskega vrstičnega mikroskopa smo posneli pore v notranjosti materiala in s pomočjo FTIR analize dokazali vsebnost vseh komponent v končnem celičnem ogrodju. Kontaktne kote biomaterialov smo izračunali s pomočjo računalniškega programa Image J. S tem smo dobili podatek o hidrofobnosti oziroma hidrofilnosti biomateriala. Prav tako smo biomaterialom dodali naravno komponento, ki se nahaja v človeških kosteh, hidroksiapatit, in preučili njegov vpliv na lastnosti prvotnih celičnih ogrodij. Ker pa je zrela kost sestavljena iz dveh tkiv, mehkejše in trdnejše, smo s pomočjo superkritičnega ogljikovega dioksida pripravili biomaterial iz sintetičnega biorazgradljivega poliestra polikaprolaktona. To ogrodje je zaradi drugačne priprave trdnejše, a manj porozno. Skupaj z mehkejšim ogrodjem pripravljenim z liofilizacijo, ki je posledično zaradi namakanja v kalcijevem kloridu bolj porozno, tvorita večslojni biomaterial za aplikacije kostnega inženiringa.
Ključne besede: polisaharidi, polikaprolakton, porozni biomateriali, hidroksiapatit, liofilizacija, superkritični ogljikov dioksid
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 203; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (4,09 MB)

3.
Razvoj poroznih biorazgradljivih struktur za biomedicinske aplikacije
Anja Raner, 2020, magistrsko delo

Opis: V sklopu magistrske naloge smo pripravili in analizirali dve vrsti poroznih biorazgradljivih materialov namenjenih za biomedicinske aplikacije. Sintetizirali smo hidrogel na osnovi alginata in guar gumija, kateremu smo dodali aktivno učinkovino kloksacilin, ki smo jo v material inkorporirali v obliki mikrosfer in z neposrednim dispergiranjem v zmes hidrogela. Vzorce smo analizirali s FTIR spektroskopijo in proučili karakteristike nabrekanja pri različnih pH vrednostih ter primerjali nabrekanje osnovnega hidrogela in hidrogela z mikrosferami. Pri tem smo ugotovili, da je razmerje nabrekanja osnovnega hidrogela višje od razmerja nabrekanja hidrogela z mikrosferami. S pomočjo merjenja kontaktnega kota s programom ImageJ, smo materialom določili hidrofilen značaj. Proučili smo tudi morfologijo vzorcev z uporabo okoljske vrstične elektronske mikroskopije (ESEM) analize in določili stopnjo poroznosti, katera je bila v primeru hidrogela z mikrosferami, višja v primerjavi z osnovnim hidrogelom. Antimikrobni učinek učinkovine kloksacilina v hidrogelu smo proučili na bakterijah E. coli in S. aureus. Tako v primeru hidrogela z dispergiranim antibiotikom, kot v primeru hidrogela z mikrosferami, smo opazili cono inhibicije rasti obeh testnih mikroorganizmov, s čemer smo dokazali antimikrobno učinkovitost hidrogelov. Posebej smo se posvetili analizi sproščanja aktivne učinkovine iz hidrogelov, kinetiko sproščanja pa smo primerjali s Korsmeyer-Peppasovim matematičnim modelom in na podlagi izračunanih kinetičnih parametrov ugotovili, da kloksacilin difundira iz hidrogelov po principu ne-Fickove oz. anomalne difuzije. Druga vrsta materiala za biomedicinske aplikacije so trdna celična ogrodja, ki smo jih sintetizirali na osnovi polikaprolaktona, celuloze in hidroksiapatita na različne načine. V sintetizirane materiale smo vključili še 1 ut. % aktivne učinkovine kloksacilin. Ogrodja smo izdelali z uporabo tehnike penjenja plina v superkritičnem CO2. Vzorce smo analizirali s pomočjo FTIR spektroskopije in jim določili hidrofoben značaj s pomočjo izrisa kontaktnega kota z uporabo programa ImageJ. Primerjali smo talilne temperature, talilne entalpije in kristaliničnost za vse 4 različne načine sinteze ogrodij s pomočjo DSC analize. Tako kot v primeru hidrogelov, smo tudi trdnim celičnim ogrodjem določili stopnjo poroznosti ter analizirali njihovo morfologijo z uporabo ESEM. Ugotovili smo, da ima najvišjo stopnjo poroznosti ogrodje, ki ga sestavlja 70 ut. % PCL in 30 ut. % celuloze. Glede na štiri razvite vrste ogrodij smo določili odstotek sproščanja aktivne učinkovine, pri čemer se je v primeru dveh ogrodij v 14 dneh sprostilo 100 % aktivne učinkovine, v primeru drugih dveh pa manj kot 50 %. Vsako izmed metod sinteze smo nato primerjali z matematičnim modelom ničelnega reda, prvega reda in Higuchijevim modelom ter določili največje ujemanje z enim izmed njih in s tem kinetiko sproščanja kloksacilina iz ogrodij.
Ključne besede: hidrogel, trdna celična ogrodja, superkritični CO2, kloksacilin, polisaharidi
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 187; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (5,67 MB)

4.
Formuliranje naproksena v polimere s superkritičnimi fluidi
Klemen Doplihar, 2020, diplomsko delo

Opis: Topnost farmacevtskih učinkovin je ena izmed najbolj pomembnih lastnosti. Ravno pravšnja topnost zdravila pomeni razliko med učinkovitim in neučinkovitim zdravilom. Nova zdravila imajo slabo topnost v vodi, zato vedno več farmacevtskih združb uporablja superkritične fluide za izboljšanje topnosti. Na topnost substance vplivajo tlak, temperatura, dodatek substanc, velikost delcev itd. Pri tem pa moramo paziti, da z eksperimenti ne poškodujemo strukture zdravila, saj lahko to povzroči spremembo v topnosti, biorazpoložljivosti in toksičnosti. Postopki, kot so določanje topnosti s superkritičnimi fluidi, RESS, PGSS in SAS, so se zelo razvili, kar je korak v pravo smer za sintezo zdravil. Diplomska naloga prikazuje določanje topnosti naproksena s superkritičnim CO2 pri različnih tlakih in temperaturah ter dodatkom različnih koncentracij so-topil. Za proces mikronizacije sta bila uporabljena procesa RESS in SAS, s katerima smo spremenili velikost in obliko delcev. Ugotovili so, da se topnost izboljša z višanjem temperature in z višanjem gostote raztopine oz. z višanjem tlaka. Dokazano je bilo, da je dodatek so-topila v splošnem povečal topnost naproksena, kjer je najboljši učinek imel 2-propanol. Največji učinek je imelo so-topilo pri najnižji koncentraciji le-tega. Procesa mikronizacije sta bila uspešna, saj so se delci zmanjšali v mikro in nano območje. Posnetki slik s SEM so pokazali, da so bili delci manjši pri procesu SAS, vendar je XRD graf pokazal, da so se delci naproksena strukturno spremenili, kar pa ima vpliv na topnost in biorazpoložljivost naproksena.
Ključne besede: naproksen, topnost, superkritični fluid, CO2
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 134; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (2,01 MB)

5.
Stabilnost lakaze v SC CO2
Mihaela Švec, 2020, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo zajema študijo stabilnosti encima lakaze v neraztopljeni obliki (praškasti obliki) in raztopljenega v pufru v superkritičnem ogljikovem dioksidu (SC CO2). Pri tem smo uporabljali šaržni reaktor, v katerem je bil encim izpostavljen SC CO2 pri različnih pogojih. Proučili smo kakšen vpliv ima izpostavitev obeh oblik lakaz v SC CO2 pri različnih temperaturah in tlakih. Ugotovili smo, da na stabilnost lakaze v SC CO2 vpliva tako tlak kot temperatura. Večji vpliv na preostalo aktivnost ima temperatura, saj smo pri višji temperaturi izpostavitve vzorcev v SC CO2 zasledili večji upad v preostali aktivnosti neglede na izbrani tlak. Izkazalo se je, da je lakaza v praškasti obliki bolj stabilna v SC CO2 kot lakaza raztopljena v pufru.
Ključne besede: Trametes versicolor, encim, lakaza, stabilnost lakaze, superkritični ogljikov dioksid, encimski aktivnostni test
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 139; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (1,93 MB)

6.
Pripravljalni in zaključni procesi
Maša Knez Hrnčič, Darija Cör, 2020, drugo učno gradivo

Ključne besede: superkritični fluidi, kalorimetrija, vaje
Objavljeno: 10.08.2020; Ogledov: 237; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (678,86 KB)

7.
Termodinamske lastnosti dvofaznega sistema polimer trilaurin/superkritični CO2 in formulacija zdravilnih učinkovin
Kaja Zadravec, 2019, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo zajema študijo fizikalno-kemijskih in transportnih lastnosti dvofaznega sistema trilaurin/superkritični CO2 ter formulacijo aktivne učinkovine nimodipina v trilaurinsko matrico z uporabo superkritičnih fluidov. Visokotlačni procesi z uporabo superkritičnih fluidov so trajnostni, okolju prijazni in ekonomsko ugodni ter imajo široko paleto uporabe. Uporabljajo se v vedno večjem obsegu v farmacevtski, živilski, tekstilni in kemični industriji. Kot supekritični fluid smo uporabili okolju prijazen in termodinamsko stabilen supekritični CO2. Določili smo gostoto za binarni sistem (trilaurin/superkritični CO2) v območju tlakov med 0,1 MPa in 35 MPa pri dveh izotermah (60 °C in 80 °C) z uporabo visokotlačne metode z nihajočo U-cevko. Pri istih pogojih smo določili površinsko napetost binarnega sistema s kapilarnim dvigom in kapljično metodo, kjer smo ugotovili, da sta metodi med sabo dokaj primerljivi. Z magnetno suspenzijsko tehtnico smo za binarni sistem določili topnosti in difuzijske koeficiente. Tališče smo določili z visokotlačno kapilarno metodo in s pomočjo TGA/DSC analize. Pri atmosferskem tlaku znaša tališče polimera trilaurin 44,7 °C in ima talilno krivuljo dP/dT z negativnim naklonom. Podatke termodinamičnih lastnosti preučevanega dvofaznega sistema smo uporabili za določitev optimalnih parametrov za izvedbo visokotlačne mikronizacije. Kot nosilno matriko smo uporabili polimer trilaurin in nanj vezali v vodi slabo topno učinkovino nimodipin. Dobljeni praškasti produkt smo analizirali z LC-MS/MS metodo in ugotovili, da se je po pršenju vsebnost nimodipina v trilaurnski matrici ohranila in znašala 94,97 %. Izvedli smo test sproščanja zdravilne učinkovine, kjer smo simulirali pogoje v želodcu pri 0,1 M vodni raztopini HCl ter tako dobili hitrostne profile raztapljanja zmesi nimodipina trilaurin/nimodipin. Potrdili smo, da je bil profil raztapljanja nimodipina, obdelanega s mikronizacijskim postopkom PGSS, 2‒3-krat višji napram neprocesiranemu nimodipinu.
Ključne besede: superkritični CO2, trilaurin, površinske napetosti, topnosti, mikronizacija, nimodipin, LC-MS/MS analiza
Objavljeno: 17.09.2019; Ogledov: 446; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (3,77 MB)

8.
Precipitacija in aktivnost transglutaminaze v superkritičnem ogljikovem dioksidu
Maja Globočnik, 2019, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava obarjanje encima transglutaminaze (TG), zamreženje TG in optimiranje sinteze zamreženih encimskih skupkov TG (CLEAs TG) v superkritičnem ogljikovem dioksidu (SC CO2) ter določanje aktivnosti TG. Najprej smo preliminarno z magnetno suspenzijsko tehtnico (MSB) izmerili topnost in določili difuzivnost CO2 v encimu. Nato smo encim obarjali in zamreževali v SC CO2 pri različnih pogojih. Preverjali smo vpliv pH in tlaka na aktivnost oborjenega, nezamreženega encima. Pri postopku sinteze CLEAs TG v SC CO2 smo proučili vpliv tlaka in količine dodanega mrežnega povezovalca glutaraldehida (GA) na učinkovitost imobilizacije in preostalo aktivnost CLEAs TG. Nazadnje smo proučili še vpliv dodatka ogrodnega proteina albumina iz govejega seruma (BSA) na učinkovitost imobilizacije in preostalo aktivnost sintetizirane CLEAs TG. Rezultati, dobljeni s pomočjo MSB, so pokazali dobro topnost CO2 v encimu TG. Najvišji difuzijski koeficient za sistem CO2/TG smo določili pri tlaku 10 MPa in temperaturi 37 °C. Pri tem tlaku sta najvišjo preostalo aktivnost ohranila tako nezamreženi encim (obarjanje) kot zamreženi encim CLEAs TG (z dodatkom 5 % (v/v) GA). Ob dodatku ogrodnega proteina BSA smo dobili večje in kompaktnejše CLEAs TG.
Ključne besede: transglutaminaza, precipitacija, zamreženi encimski skupki, superkritični ogljikov dioksid, magnetna suspenzijska tehtnica, topnost ogljikovega dioksida v encimu
Objavljeno: 06.09.2019; Ogledov: 1021; Prenosov: 74
.pdf Celotno besedilo (1,88 MB)

9.
Inaktivacija encimov v živilih
Laura Prša, 2019, diplomsko delo

Opis: Moka je živilo, ki ga najdemo v vsakem gospodinjstvu in jo uporabljamo za kuhanje in pečenje. Na kakovost moke med drugim vpliva tudi aktivnost encimov v njej. Encimi so naravno prisotni ali namerno dodani v živilih kot aditivi. Pri moki povzročajo oksidacijske procese. Eden od glavnih problemov, ki vplivajo na uporabo moke, je krajši rok uporabnosti zaradi vsebnosti nekaterih encimov. Med skladiščenjem moke, lipidi zlahka vplivajo na njeno obstojnost zaradi encimske hidrolize, ki jo katalizirajo lipaze. Temu sledi oksidacija, kar povzroči izgubo funkcionalnosti moke, okus in hranilne lastnosti. Čeprav smo v literaturi zasledili številne pozitivne učinke encimov na moko, pa smo se zaradi njihovih negativnih vplivov na kvaliteto moke odločili inaktivirati encime α-amilazo, lipazo, peroksidazo in proteazo, ki so prisotni v moki. Encima, ki najbolj vplivata na kvaliteto moke sta lipaza in peroksidaza. Omenjene encime v moki smo želeli inaktivirati z uporabo superkritičnega ogljikovega dioksida (SC CO2). Raziskali smo vpliv procesnih parametrov (tlak, čas izpostavitve in hitrost dekompresije) na aktivnost prostih encimov in encimov v moki. V diplomski nalogi smo omenjene encime podrobneje opisali in določili njihovo aktivnost v moki pred in po izpostavitvi v SC CO2. Prav tako smo tekom eksperimentalnega dela določili koncentracijo proteinov v moki po Bradfordovi metodi. Aktivnost encimov smo določali v beli pšenični moki. Rezultati kažejo, da je po izpostavitvi v SC CO2 preostala aktivnost α-amilaze najnižja. Za primerjavo smo določili tudi aktivnosti encimov v različnih vrstah moke. Ugotovili smo, da največ encimov vsebuje ržena moka in da je bila določena najvišja aktivnost za encim lipazo ne glede na vrsto moke.
Ključne besede: moka, encimi, α-amilaza, lipaza, peroksidaza, proteaza, superkritični ogljikov dioksid
Objavljeno: 19.07.2019; Ogledov: 839; Prenosov: 238
.pdf Celotno besedilo (2,18 MB)

10.
Vpliv superkritičnega ogljikovega dioksida na aktivnost imobilizirane transglutaminaze
Nika Kodba, 2019, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo raziskali vpliv superkritičnega ogljikovega dioksida (SC CO2) na aktivnost proste in imobilizirane transglutaminaze (TGM), ob spreminjanju različnih parametrov, ki lahko vplivajo na aktivnost encima kot so tlak, temperatura in čas izpostavitve v SC CO2. Pripravili smo dve obliki imobiliziranega encima in sicer z metodo obarjanja in zamreženja smo pripravili imobilizirano TGM brez nosilca (CLEAs) ter z metodo koprecipitacije imobilizirano TGM na magnetni nanonosilec, modificiran z aminosilanom (mCLEAs). Rezultati kažejo, da je TGM zamrežena v encimske skupke (CLEAs) stabilen katalizator ter primerna za izvedbo encimskih reakcij v SC CO2, saj smo pri optimalnih pogojih izpostavitve v SC CO2 (24 urna inkubacija, tlak 100 bar in temperatura 50 °C) dosegli 123 % preostale aktivnosti imobiliziranega encima. Kljub temu, da se je aktivnost CLEAs po izpostavitvi v SC CO2 za 24 h pri 100 bar povečala pa so bile aktivnosti CLEAs in mCLEAs po izpostavitvi pri atmosferskem tlaku pri enakih pogojih višje. Preostala aktivnost CLEAs pri atmosferskem tlaku je znašala 187 % in mCLEAs 139 %. Do podobnih ugotovitev smo prišli pri spreminjanju časa poteka encimske reakcije. Predpostavljamo, da SC CO2 povzroči konformacijske spremembe v proteinu, kadar je le ta imobiliziran in tako se zmanjša njegova aktivnost. Kljub manjši stabilnosti imobiliziranega encima v obliki CLEAs in mCLEas pa je bila možna njuna ponovna uporaba.
Ključne besede: transgultaminaza, superkritični ogljikov dioksid, zamreženi encimski skupki, magnetni nanodelci, aminosilan
Objavljeno: 17.07.2019; Ogledov: 473; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (3,07 MB)

Iskanje izvedeno v 0.31 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici