| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
UPORABA SPLOŠNIH PRAVIL CIVILNEGA PRAVA PRI SKLENITVI POGODBE O ZAPOSLITVI
Nataša Poredoš Tropenauer, 2010, magistrsko delo

Opis: Zgodovinsko gledano, je bilo delovno pravo del civilnega prava. Uveljavljeno je bilo stališče, da delovno razmerje nastane s službeno pogodbo, s katero se je ena stranka za plačilo, zavezala drugi stranki nekaj dati, storiti, dopustiti. Z razvojem kapitalizma pa je postala pomembna tudi delavčeva osebnost, prav tako se je v delovno razmerje začela vmešavati država. Delovno pravo je postalo del javnega in ne več samo zasebnega prava. Delovno razmerje med delavcem in delodajalcem nastane s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki jo podrobno ureja Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki v 11. členu, med drugim določa, da se pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila civilnega prava. Zaradi svoje narave in namena, je ugotoviti, da sta stranki pogodbe o zaposlitvi precej bolj omejeni, kot pa stranki pogodbe civilnega prava, kjer velja avtonomija volje in stranki lahko medsebojno razmerje uredita drugače kot pa določa zakon, omejeni sta samo z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, ter seveda temeljnimi načeli obligacijskega prava. Načelo dispozitivnosti je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi omejeno z načelom omejitve avtonomije delavca in delodajalca, prisilnimi predpisi in nenazadnje s temeljnimi načeli civilnega prava. Stranki pogodbe o zaposlitvi nista v enakopravnem položaju, kot to načeloma velja za stranki civilnega prava. Seveda pa stranki pogodbe o zaposlitvi lahko svoje pravice in obveznosti uredita drugače kot določa zakonodaja, upoštevaje pravilo »v korist delavca«. Razlog za omejitev avtonomije je varstvo šibkejše stranke, saj bi brez te javnopravne omejitve obstajala neenakost strank pogodbenega razmerja. Do veljave bi prišla volja pogodbeno močnejše stranke, s čimer bi se s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi uzakonilo izkoriščanje in podvrženost pogojem, ki bi jih postavil delodajalec. Večja in pomembnejša je vloga države, ki nujno vpliva na pogodbeno svobodo, kot pa na področju civilnega prava. Uporabnost obligacijskih pravil pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi je omejena, ker je potrebno upoštevati samo naravo delovnega razmerja, vendar pa se kljub temu v določenih primerih uporabljajo pravila obligacijskega prava. Tako se zlasti upoštevajo obligacijska določila o sposobnosti strank skleniti pogodbo o zaposlitvi, pri predpostavkah za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ponudbi za sklenitev pogodbe, pri pogajanjih, pri sprejemu ponudbe, pri času in kraju sklenitve pogodbe, glede pogojev in rokov, itd. V kolikor pa pride pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi do določenih nepravilnosti bodisi glede oblike, napake volje, bodisi če pogodba o zaposlitvi nasprotuje načelom morale, ustavi in prisilnim predpisom, je pogodba o zaposlitvi neveljavna. Ob tem pa je vedno treba imeti v vidu, kaj je bil odločilen nagib za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, saj gre pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za svoboden dogovor delavca in delodajalca, ki pa mora izražati njuno pravo voljo skleniti pogodbo o zaposlitvi in se tako pri razlagi pogodbe o zaposlitvi pogosto uporabi milejša sankcija kot je izpodbojnost ali celo ničnost pogodbe o zaposlitvi. Našteti instituti so povezani s civilnim pravom, kar kaže na to, da kljub temu, da je delovno pravo šlo v razvoju svojo pot, ni čisto izgubilo povezave s civilnim pravom, zato je pomembno, da je v ZDR vnesena določba 11. člena, ki omogoča povezavo med delovnim in civilnim pravom. Praktično povezavo med delovnim in civilnim pravo, glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi, pa kreirajo sodišča. Pri odločanju in oblikovanju sodne prakse se morajo upoštevati strokovni in zlasti življenjski dejavniki, saj sodišča s svojimi odločitvami razvijajo in kreirajo pravo in ga v posameznih primerih tudi konkretizirajo. Pri uporabi sodne prakse sem opazila, da je namen delovnih in socialnih sodišč predvsem čim hitrejša rešitev posameznega spora in upoštevanje, da je delavec šibkejša pogodbena stranka, kateri naj se omogoči sodno varstvo in uživanje delovno pravne zaščite.
Ključne besede: Civilno pravo, delovno pravo, pogodba o zaposlitvi, stranke pogodbe, sposobnost strank, napake volje, zmota, prevara, zvijača, ničnost, izpodbojnost, delna ničnost, konverzija, konvalidacija, čas, kraj, ponudba, sprejem ponudbe, pogajanja, predpogodba, pogoj, rok, obličnost, predmet, subsidiarnost, smiselnost, avtonomija.
Objavljeno: 24.03.2011; Ogledov: 6049; Prenosov: 915
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)

2.
ANALOGIJA V SODNI PRAKSI SLOVENSKIH SODIŠČ
Denis Magyar, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom »Analogija v sodni praksi slovenskih sodišč« ima dvojni pomen. Predstavlja zaokroženo celoto in sistematični prikaz analogije v teoriji ter sodni praksi, kar je rezultat avtorjevega celoletnega raziskovanja, hkrati pa predstavlja temelj za nadaljnje raziskovanje na področju analogije v sodni praksi. Menim, da diplomsko delo bralcu omogoči globok vpogled v tematiko, tako s teoretičnega kot tudi s praktičnega vidika. Po uvodni predstavitvi pravnih praznin in razlogov za njihov nastanek, lahko bralec obudi znanje o analogiji, ki ga je pridobil pri predmetu pravoznanstvo, hkrati pa se mu predstavijo nova spoznanja in koncepti, ki v teoriji še niso bili razdelani. Diplomsko delo se seveda dotika tudi drugih vprašanj, ki so vsaj posredno povezana z analogijo, kot je na primer sistemizacija pravnih panog v javno in zasebno pravo, odnos med posameznimi panogami v smislu nad- in podrejenosti ter podobna vprašanja, ki so pomembna za razumevanje predmeta diplomskega dela. Zadnje poglavje je namenjeno predstavitvi sodne prakse in vprašanjem, kako praksa dojema analogijo in jo uporablja v vsakodnevnih pravnih operacijah, v sklepnem delu pa so podane končne ugotovitve in izhodišča, na katerih bo temeljilo nadaljnje raziskovanje v naslednjem oziroma naslednjih delih.
Ključne besede: pravna praznina, analogija intra legem, zakonska analogija, pravna analogija, argumentum a simili ad simile, sodna praksa, subsidiarnost, javno pravo, zasebno pravo
Objavljeno: 22.08.2013; Ogledov: 2616; Prenosov: 654
.pdf Celotno besedilo (256,91 KB)

3.
POSLEDICE OPT-OUT PRISTOPA GENSKO SPREMENJENIH ORGANIZMOV V ZAKONODAJI EVROPSKE UNIJE
Tanja Husar, 2016, magistrsko delo

Opis: POVZETEK Magistrska naloga preučuje novo možnost izvzetja, kot je bila sprejeta z Direktivo 2015/412 glede pravice držav članic, da omejijo ali prepovejo gojenje gensko spremenjenih organizmov (GSO) na svojem ozemlju. Izvzetje, poimenovano tudi kot pristop oziroma koncept opt-out, kot je urejeno z direktivo, pomeni, da lahko države članice sedaj same izbirajo, ali bodo na svojem celotnem ali delu ozemlja gojile GSO ali ne. V ta namen direktiva določa dopustne cilje, za dosego katerih lahko države članice sprejmejo ukrepe za omejitev ali prepoved gojenja GSO. Do sedaj so bile države članice v teh možnostih močno omejene, saj so lahko odločitev o prepovedi ali omejitvi gojenja sprejele le, če so imele nov znanstveni dokaz, da gojenje takšnega GSO škoduje zdravju ljudi ali okolju. V ta namen so lahko uporabile zaščitne klavzule v skladu s sekundarno zakonodajo oziroma druge ukrepe v skladu s primarno zakonodajo. V praksi takšnega novega znanstvenega dokaza niso uspele predložiti. Sodišče je namreč takšne klavzule, ki pomenijo uresničitev načela previdnosti, presojalo strogo, saj hkrati pomenijo omejitev prostega pretoka blaga kot temelja delovanja EU. Ob sprejemu opt-out pristopa se je tako postavilo vprašanje, kako presojati ukrepe v okviru opt-out, ki ne veljajo za EU kot celoto, temveč so locirani na ozemlje ali njegov del določene države članice. Ugotoviti je, da tudi takšni ukrepi pomenijo omejitev prostega pretoka blaga, saj so lahko ovrednoteni kot ukrepi z enakim učinkom. Tako bodo tudi ti ukrepi predmet presoje sorazmernosti, nediskriminatornosti in utemeljenosti.
Ključne besede: gensko spremenjeni organizmi (GSO), izvzetje, ukrepi držav članic, dokaz, omejitev prostega pretoka blaga, Evropska unija (EU), subsidiarnost, Slovenija
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 452; Prenosov: 50
.pdf Celotno besedilo (987,95 KB)

4.
Prenos pravila de minimis iz konkurenčnega prava na področje svoboščin notranjega trga EU
Janja Hojnik, 2012, izvirni znanstveni članek

Opis: Prispevek raziskuje značilnosti in funkcijo pravila de minimis, njegovo obstoječo uporabo v okviru konkurenčnega prava EU in na področju javnega naročanja, nato pa presoja uporabo tega pravila na področju ekonomskih svoboščin notranjega trga. Izpostavlja tako primere, iz katerih izhaja, da pravilo de minimis ni združljivo z notranjim trgom, kot naraščajočo množico odločitev Sodišča EU, iz katerih izhaja ravno nasprotno. Na tej osnovi prispevek na osnovi teoretičnih komentarjev tega pravila diskutira o prednostih in slabostih potencialne uvedbe tega pravila na področje notranjega trga. Avtorica zaključuje, da okviru notranjega trga EU pravilo de minimis povečuje avtonomijo nacionalnih oblasti in tako krepi demokratičnost odločanja v EU kot sistema večstopenjskega vladanja. Preko tega pravila namreč državne članice ohranijo pristojnosti na področju tržnega prava, kar zadeva pravila, ki formalno ne diskriminirajo med domačim in uvoženim blagom, osebami in storitvami, katerih namen ni urejati trgovine z drugimi državami članicami in katerih omejujoči učinki na delovanje notranjega trga so preveč nedoločljivi in posredni, da bi lahko obveznost iz te zakonodaje predstavljala kršitev PDEU.
Ključne besede: pravilo de minimis, notranji trg, EU, Evropska unija, subsidiarnost, avtonomija, konkurenca
Objavljeno: 01.08.2018; Ogledov: 67; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (318,61 KB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici