Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Slovenska ureditev policijskega zbiranja obvestil lahko zaradi svoje specifičnosti in razdeljenosti povzroči težave v poteku predkazenskega in kazenskega postopka. S problematiko zbiranja obvestil so se avtorji ukvarjali že od samega začetka sprejemanja novega Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po osamosvojitvi. Od leta 1994, ko je bil sprejet ZKP, pa do danes je bilo narejenih veliko sprememb, in sicer tudi na področju zbiranja obvestil. Izvedli smo pregled, kako so te spremembe vplivale na obravnavano tematiko. Začeli smo teoretičnim pregledom relevantne zakonodaje s področja kazenskega prava ter tudi policijskega prava, nadaljevali pa s pregledom in analizo sodne prakse s področja zbiranja obvestil po 148. členu ZKP. Celovito smo zajeli problematiko zbiranja obvestil po obstoječi zakonodaji. Opredelili smo nekatera izstopajoča področja, ki se v sodni praksi pojavljajo v povezavi z zbiranjem obvestil. Iz dostopne literature je razvidno, da nekatere težave v povezavi z zbiranjem obvestil še zmeraj obstajajo. Pojavljajo se predvsem glede usode uradnih zaznamkov, o njihovem izločanju iz sodnih spisov, kot tudi definicije obvestila, zbranega po 148. členu ZKP ter sam postopek zbiranja obvestil, ki ga zakon izrecno ne opredeljuje. Veliko sodne prakse je zaznati na področju zbiranja obvestil od osumljenca, le-to se od zbiranja obvestil od oseb, ki niso osumljene, razlikuje. Določitev trenutka, ki označuje, da je neka oseba postala osumljenec in je potrebno takšno osebo seznaniti z njegovimi pravicami, namreč ni zmeraj jasna.
Ključne besede: policija, zbiranje obvestil, predkazenski postopek, sodna praksa, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 12.07.2024; Ogledov: 148; Prenosov: 102
Celotno besedilo (586,55 KB)

Opis: Objektivni pogoj kaznivosti je v sodobni kazenskopravni teoriji opredeljen kot posebna predpostavka kaznivosti dejanja, ki je zunaj dometa elementov splošnega pojma kaznivega dejanja. Je okoliščina, ki je v neposredni zvezi z dejanjem, vendar ni del neprava, ki ga zajema bit kaznivega dejanja. Objektivni pogoj kaznivosti torej ni del biti kaznivega dejanja v okviru elementov večstopenjskega splošnega pojma kaznivega dejanja, pomeni pa materialno predpostavko kaznivosti, saj kaznivo dejanje nastane šele z njegovo izpolnitvijo. Za objektivni pogoj učbeniki kazenskega prava radi poudarjajo, da je še posebej zunaj koncepta krivde ter ne zahteva in ne prenese krivdnega odnosa storilca. Obstajajo pa nekateri kazenskopravni teoretiki, ki se s svojimi stališči skušajo izogniti očitkom nasprotovanja objektivnega pogoja kaznivosti načelu krivdne odgovornosti, pri čemer pa se zgodi, da zapadejo v notranja protislovja. Kazenskopravna teorija razlikuje med dvema temeljnima kategorijama objektivnega pogoja kaznivosti, pravim in nepravim (navideznim). Objektivni pogoji kaznivosti zapletajo razumevanje in še posebej pravosodno rabo inkriminacij, v katerih se zaradi takih ali drugačnih zakonodajalčevih kriminalitetnopolitičnih ciljev pojavijo. Objektivni pogoj kaznivosti je zagotovo ena bolj spornih akademsko obravnavanih tem v kazenskem pravu ravno zaradi nasprotovanja načelu subjektivne ali krivdne odgovornosti. Posebne probleme pa povzroča tudi vprašanje glede možnosti in kaznivosti poskusa kaznivega dejanja, v katerem je vsebovan objektivni pogoj kaznivosti, ter vprašanje glede možnosti udeležbe pri kaznivem dejanju, v katerem je vsebovan objektivni pogoj kaznivosti. Prav tako se lahko pojavi problem glede časa storitve kaznivega dejanja, ki vsebuje objektivni pogoj kaznivosti, zlasti dogmatično zapleteno postane, kadar je objektivni pogoj kaznivosti vsebovan v trajajočem kaznivem dejanju. Objektivni pogoj kaznivosti v splošnem delu slovenskega Kazenskega zakonika sploh ni definiran, pojavlja se le pri inkriminaciji posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu, zato je potrebna analiza vsakega konkretnega člena posebej, da bomo lahko ugotovili, ali neko kaznivo dejanje vsebuje institut objektivnega pogoja kaznivosti ali ne.
Ključne besede: objektivni pogoj kaznivosti, pravi, nepravi, odnos načela krivdne odgovornosti in objektivnega pogoja kaznivosti, elementi splošnega pojma kaznivega dejanja, načelo zakonitosti, kompleksna analiza norme, poskus, udeležba, zastaranje, sodna praksa
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 414; Prenosov: 154
Celotno besedilo (765,00 KB)

Opis: Magistrsko delo obravnava zahtevo po čezmejnem elementu pri svoboščinah notranjega trga. Določbe PDEU o svoboščinah notranjega trga se uporabljajo samo, če v dejanskih okoliščinah konkretne zadeve obstaja čezmejni element. Odsotnost čezmejnega elementa pomeni, da gre za povsem notranji položaj, ki je v skladu s povsem notranjim pravilom zunaj področja uporabe teh določb in posledično tudi zunaj pristojnosti Sodišča EU. Povsem notranji položaji ostajajo v pristojnosti držav članic in so v celoti podvrženi njihovemu nacionalnemu pravu. Za pravilno razumevanje pojmov čezmejnega elementa in povsem notranjih položajev je nujno poznavanje obstoječe sodne prakse Sodišča EU. Za izpolnitev zahteve po čezmejnem elementu se je tradicionalno zahtevalo dejansko čezmejno gibanje oz. dejanski čezmejni element, vendar so se negativne posledice takšnega pristopa kazale kot lažni negativi in obratna diskriminacija, ki jih je Sodišče EU v svoji novejši sodni praksi poskušalo odpraviti oz. vsaj omiliti s tem, da je s široko razlago razširilo pojem gibanja in s tem obstoj čezmejnega elementa, s tem pa hkrati omejilo primere, ko govorimo o povsem notranjih položajih, pri čemer je navedeno še posebej očitno na področju prostega gibanja oseb, ki danes ne pomeni več samo ekonomske svoboščine, saj pravo EU omogoča prosto gibanje tudi ekonomsko neaktivnim osebam, ki so varovane z določbami PDEU o državljanstvu Unije. Poleg tega pa je Sodišče EU oblikovalo tudi določene izjeme od zahteve po čezmejnem elementu in povsem notranjega pravila na področju prostega pretoka blaga in državljanstva Unije, ki omogočajo, da se pravo EU lahko uporabi tudi, kadar v dejanskih okoliščinah konkretne zadeve ne obstaja čezmejni element. Posledično je postalo vprašanje, ali neka zadeva spada na področje uporabe določb PDEU o svoboščinah notranjega trga, zelo zapleteno vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti brez poznavanja obstoječe sodne prakse Sodišča EU. Logična postopkovna posledica dejstva, da povsem notranji položaji ne spadajo na področje uporabe določb PDEU o svoboščinah notranjega trga, je nepristojnost Sodišča EU na podlagi člena 267 PDEU in nedopustnost predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki izhajajo iz zadev, ki se nanašajo na povsem notranje položaje. Kljub temu pa je Sodišče EU večkrat odgovorilo tudi na predhodna vprašanja, ki so izhajala iz nacionalnega postopka, v katerem so bili vsi elementi omejeni na samo eno državo članico. Gre za tradicionalno zelo kaotično in nejasno področje sodne prakse Sodišča EU, pri čemer je korak v pravo smer pomenila novejša zadeva Ullens de Schooten, v kateri je Sodišče EU prvič sistematiziralo vse vrste zadev, v katerih lahko odstopi od splošnega pravila in tradicionalni trilogiji Dzodzi, Guimont, Oosthoek dodalo četrto – Libert. Zahteva po čezmejnem elementu je na prvi pogled jasen in neposreden koncept, ki logično sledi besedilu in ciljem določb PDEU o svoboščinah notranjega trga, vendar pa sodna praksa Sodišča EU kaže povsem drugačno sliko, zato so se pojavile ideje o spremembi in celo o odpravi zahteve po čezmejnem elementu.
Ključne besede: pravo EU, notranji trg, svoboščine notranjega trga, čezmejni element, povsem notranji položaji, sodna praksa Sodišča EU, povsem notranje pravilo, postopek predhodnega odločanja
Objavljeno v DKUM: 22.09.2022; Ogledov: 935; Prenosov: 92
Celotno besedilo (836,62 KB)

Opis: V skladu s Kaufmannovo proceduralno-materialno teorijo legitimnosti prava ima v pravu argumentacija zelo pomembno vlogo, saj lahko samo logično dosledna racionalna argumentacija znotraj racionalnega diskurza privede do praktično utemeljenega in legitimnega spoznanja. Zahteva po racionalnosti pravnega diskurza postavi pod vprašaj dopustnost oziroma legitimnost sklicevanja na argument avtoritete (argumentum ad verecundiam) v pravni argumentaciji, saj gre za neformalno-logično zmoten argument, ki ni prepričljiv. V pravu se argument avtoritete pojavlja v treh pojavnih oblikah (precedens, ustaljena sodna praksa in prevladujoče mnenje). Z uporabo argumenta avtoritete pravni redi zasledujejo pravno varnost, predvidljivost in stabilnost prava ter enakost pred zakonom. Omejitve uporabe argumenta avtoritete pa nalaga temeljna zahteva po pravilnosti oziroma legitimnosti pravnih odločitev, izpeljana iz načel pravne države, pravne varnosti, pravičnosti in namena prava samega. Racionalnost pravnega diskurza je nujni pogoj za učinkovito doseganje namena prava. V skladu z zahtevo po racionalnosti pravnega diskurza se ni dopustno v pravni argumentaciji sklicevati na argument avtoritete kot nosilni, temveč zgolj podporni argument. Uporaba argumenta avtoritete je v pravni argumentaciji upravičena, v kolikor ne dopušča utemeljevanja pravnih odločitev izključno s sklicevanjem nanj. Z vidika Kaufmannove proceduralno-materialne teorije legitimnosti prava se je kot najustreznejša pokazala doktrina ustaljene sodne prakse, ki dosega trdnost, predvidljivost in enako uporabo prava in hkrati ohranja zadostno mero fleksibilnosti, ki omogoča prilagajanje prava družbi in s tem izpolnjevanje njegove naloge sredstva za dosego legitimnih družbenih interesov ne da bi s tem ogrozila racionalnost pravnega diskurza z dopustnostjo sklicevanja na argument ustaljene sodne prakse kot nosilni argument v podporo pravne odločitve.
Ključne besede: Argument avtoritete, Teorija argumentacije, proceduralno-materialna teorija legitimnosti prava, precedens, prevladujoče mnenje, ustaljena sodna praksa, stare decisis, ustavno procesno jamstvo, nosilni argument, podporni argument.
Objavljeno v DKUM: 08.11.2021; Ogledov: 930; Prenosov: 114
Celotno besedilo (514,97 KB)

Opis: Hudodelska združba predstavlja eno izmed najnevarnejših oblik sodelovanja, pri kateri je udeleženih več oseb. Nevarnost, ki jo predstavlja hudodelska združba (lahko je v obliki tolpe, organizacije ...), zoper človeško življenje, zdravje in premoženje, je pripeljalo do tega, da je zakonodajalec in kriminiral hudodelsko združbo v kazenski zakonik, in sicer pod poglavje kazniva dejanja zoper javni red. Že iz samega poglavja je razvidno, da se varuje javna varnost, kot del javnega reda in miru. Posebnost te inkriminacije je, da je kaznivo že samo pripravljalno dejanje, kar z drugimi besedami pomeni, da je kaznivo že samo ustanavljanje in sodelovanje v združbi, ko še ni izvršeno nobeno kaznivo dejanje, vendar samo, če so izpolnjeni pogoj, ki jih določa zakon. Bistveno je, da zakon oblikuje natančne in nedvoumne pogoje, saj gre za izjemo od načela nekaznivosti pripravljalne faze. Cilj hudodelske združbe ni zgolj ustanovitev in sodelovanje v združbi, temveč je cilj, da izvršuje kazniva dejanja, katera ima v hudodelskem načrtu. Posledično se pojavi ogromno vprašanj glede hudodelskih združb npr.: kdaj sploh govorimo o hudodelski združbi; kaj vse se zgodi, ko hudodelska združba izvrši kaznivo dejanje, ki ga je imela v hudodelskem načrtu; za katera vsa kazniva dejanja odgovarja? Ali odgovarja zgolj za izvršeno kaznivo dejanje, ali tudi za kaznivo dejanje po 294. členu KZ-1 in pride do steka? Če pride do steka, ali v tem primeru govorimo o navideznem steku? Kdo odgovarja za izvršeno kaznivo dejanje, ali so to zgolj tisti člani združbe, ki so neposredno sodelovali pri izvršitvi kaznivega dejanja iz hudodelskega načrta ali vsi člani neke združbe? Kot je razvidno, se pri združbah postavlja veliko različnih vprašanj, razlog tega je, da gre za izredno kompleksen institut kazenskega prava. Prav zaradi vsega navedenega ima kazenski zakonik, poleg določbe v posebnem delu KZ-1, ki se nanaša na hudodelsko združbo (294. člen), tudi dve določbi v splošnem del (41. in 77a. člen). Da bi bil institut še bolj zapleten, je hudodelska združba pri veliko kaznivih dejanjih tudi kvalifikatorna okoliščina. Ta okoliščina pove, da je konkretno kaznivo dejanje možno storiti tudi v hudodelski združbi (npr. 186. člen). Spet se pojavi vrsta vprašanj, kot denimo: ali za to hudodelsko združbo veljajo enaki pogoji kot za hudodelsko združbo po 294. členu? Zaradi vsega zgoraj navedenega niti ni nobeno presenečenje, da se pri tem institutu pojavljajo razne dileme kot tudi pomanjkljivosti, katere je potrebno čimprej odpraviti. Skozi leta se je na tem področju razvijala tudi sodna praksa in izoblikovala nekaj pogojev, kateri morajo biti izpolnjeni, da lahko govorimo o hudodelski združbi. Ti pogoji so danes določeni tudi v kazenskem zakoniku.
Ključne besede: hudodelska združba, vodja hudodelske združbe, člani hudodelske združbe, 294. člen KZ-1, pripravljalno dejanje, pomanjkljivosti, sodna praksa
Objavljeno v DKUM: 13.01.2021; Ogledov: 1635; Prenosov: 305
Celotno besedilo (972,23 KB)