| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 122
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Hudodelsko združevanje - teoretične dileme in sodna praksa
Luka Škrinjar, 2020, magistrsko delo

Opis: Hudodelska združba predstavlja eno izmed najnevarnejših oblik sodelovanja, pri kateri je udeleženih več oseb. Nevarnost, ki jo predstavlja hudodelska združba (lahko je v obliki tolpe, organizacije ...), zoper človeško življenje, zdravje in premoženje, je pripeljalo do tega, da je zakonodajalec in kriminiral hudodelsko združbo v kazenski zakonik, in sicer pod poglavje kazniva dejanja zoper javni red. Že iz samega poglavja je razvidno, da se varuje javna varnost, kot del javnega reda in miru. Posebnost te inkriminacije je, da je kaznivo že samo pripravljalno dejanje, kar z drugimi besedami pomeni, da je kaznivo že samo ustanavljanje in sodelovanje v združbi, ko še ni izvršeno nobeno kaznivo dejanje, vendar samo, če so izpolnjeni pogoj, ki jih določa zakon. Bistveno je, da zakon oblikuje natančne in nedvoumne pogoje, saj gre za izjemo od načela nekaznivosti pripravljalne faze. Cilj hudodelske združbe ni zgolj ustanovitev in sodelovanje v združbi, temveč je cilj, da izvršuje kazniva dejanja, katera ima v hudodelskem načrtu. Posledično se pojavi ogromno vprašanj glede hudodelskih združb npr.: kdaj sploh govorimo o hudodelski združbi; kaj vse se zgodi, ko hudodelska združba izvrši kaznivo dejanje, ki ga je imela v hudodelskem načrtu; za katera vsa kazniva dejanja odgovarja? Ali odgovarja zgolj za izvršeno kaznivo dejanje, ali tudi za kaznivo dejanje po 294. členu KZ-1 in pride do steka? Če pride do steka, ali v tem primeru govorimo o navideznem steku? Kdo odgovarja za izvršeno kaznivo dejanje, ali so to zgolj tisti člani združbe, ki so neposredno sodelovali pri izvršitvi kaznivega dejanja iz hudodelskega načrta ali vsi člani neke združbe? Kot je razvidno, se pri združbah postavlja veliko različnih vprašanj, razlog tega je, da gre za izredno kompleksen institut kazenskega prava. Prav zaradi vsega navedenega ima kazenski zakonik, poleg določbe v posebnem delu KZ-1, ki se nanaša na hudodelsko združbo (294. člen), tudi dve določbi v splošnem del (41. in 77a. člen). Da bi bil institut še bolj zapleten, je hudodelska združba pri veliko kaznivih dejanjih tudi kvalifikatorna okoliščina. Ta okoliščina pove, da je konkretno kaznivo dejanje možno storiti tudi v hudodelski združbi (npr. 186. člen). Spet se pojavi vrsta vprašanj, kot denimo: ali za to hudodelsko združbo veljajo enaki pogoji kot za hudodelsko združbo po 294. členu? Zaradi vsega zgoraj navedenega niti ni nobeno presenečenje, da se pri tem institutu pojavljajo razne dileme kot tudi pomanjkljivosti, katere je potrebno čimprej odpraviti. Skozi leta se je na tem področju razvijala tudi sodna praksa in izoblikovala nekaj pogojev, kateri morajo biti izpolnjeni, da lahko govorimo o hudodelski združbi. Ti pogoji so danes določeni tudi v kazenskem zakoniku.
Ključne besede: hudodelska združba, vodja hudodelske združbe, člani hudodelske združbe, 294. člen KZ-1, pripravljalno dejanje, pomanjkljivosti, sodna praksa
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 255; Prenosov: 74
.pdf Celotno besedilo (972,23 KB)

2.
Trpinčenje na delovnem mestu na upravnih enotah v Sloveniji
Petra Divjak, 2020, magistrsko delo

Opis: O trpinčenju na delovnem mestu se v zadnjem času veliko govori in piše. Na področju trpinčenja je bilo izvedenih že nekaj raziskav, katerih izsledki kažejo, da je trpinčenje prisotno v različnih organizacijah. Pojem trpinčenje je v slovenski zakonodaji opredeljen kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. To pomeni, da trpinčenje ni enkratno dejanje, ampak gre za ponavljajoče se in sistematično ravnanje, ki je odvisno od neželenih vedenj na delovnem mestu in od delovnega okolja. Upravne enote imajo v zvezi s preprečevanjem trpinčenja na podlagi zakonodaje sprejeta ustrezna pravila in navodila. Za potrebe magistrskega dela je bila opravljena raziskovalna naloga. Namen raziskave je bil ugotoviti, katere oblike ravnanj zaposleni na upravnih enotah v Sloveniji zaznavajo kot sistematično nasilje na delovnem mestu, kako pogosto je trpinčenje na delovnem mestu med zaposlenimi, kdo nad zaposlenimi najpogosteje izvaja trpinčenje in kako trpinčenje na delovnem mestu vpliva na nezadovoljstvo z delom. Rezultati raziskave kažejo, da je trpinčenje prisotno, ni pa pogosto, da ga najpogosteje izvaja vodstveni kader in da obstaja povezanost med nezadovoljstvom z delom in prisotnostjo trpinčenja na delovnem mestu. Anketiranci menijo, da se trpinčenje najbolj izraža s kričanjem in zmerjanjem; odkritim spolnim nadlegovanjem; grožnjami s fizičnim nasiljem in sistematičnim nasiljem na delovnem mestu. Anketiranci pa so na delovnem mestu najpogosteje trpinčeni z obrekovanjem in širjenjem slabega mnenja o njih.
Ključne besede: magistrska dela, trpinčenje, upravna enota, zakonodaja, sodna praksa, delovna mesta
Objavljeno: 22.12.2020; Ogledov: 171; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

3.
Algoritmi v pravu: določanje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo s pomočjo računalniškega programa
Katja Piršič, 2019, magistrsko delo

Opis: V modernem svetu nas na vsakem koraku spremlja množica podatkov, iz katerih težko izluščimo informacije. To se v sodnih postopkih lahko odraža tudi na kognitivni preobremenjenosti sodnikov, ki se posledično postopoma začnejo oddaljevati od načela enakosti in enakega varstva pravic. V magistrskem delu zato stremim k novi rešitvi, ki bi sodnikom lahko pomagala pri obvladovanju informacij, prejetih v pravdnem postopku zaradi nastale nepremoženjske škode. Magistrsko delo prikazuje zamišljeni koncept računalniškega programa »Nepremoženjska škoda v1.0«, ki temelji na algoritmu nadzorovanega strojnega učenja in bi sodniku v civilnem postopku pomagal pri določanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zagovarjam tezo, da bi se s tako tehnološko rešitvijo, če bi jo v postopke vpeljali nemudoma, že spoštovalo ustavne in zakonske garancije do te mere, da bi bila njena uporaba zakonita. Poleg tega bi se z zamišljenim konceptom računalniškega programa zagotovila večja pravičnost in enakopravnost oškodovancev, sodniki bi bili zaradi nje kognitivno razbremenjeni, sodni zaostanki in poraba proračunskih sredstev bi se znižala, kar bi v javnosti povrnilo oziroma utrdilo zaupanje v sodni sistem. Prav tako ocenjujem, da bi bile z uporabo navedenega programa spoštovane določbe, ki se nanašajo na varstvo osebnih podatkov. Tovrsten program še vedno ne bi mogel nadomestiti sodnika na njegovem delovnem mestu, temveč bi mu lahko služil zgolj kot pripomoček. Ker se pravosodni sistem v Sloveniji v zadnjem desetletju z namenom optimizacije in objektivizacije sodnih postopkov trudi vzpostaviti nov, posodobljen sistem informacijskih rešitev, ne vidim ovire, da omenjenega konceptualnega programa v Sloveniji tako de facto kot de iure ne bi uporabljali že sedaj.
Ključne besede: Določanje višine odškodnine, nepremoženjska škoda, odškodnina, sodna praksa, osebni podatki, GDPR, načelo enakosti, avtomatizirano odločanje, algoritmi, umetna inteligenca, računalniški programi, veliko podatkovje.
Objavljeno: 17.12.2019; Ogledov: 559; Prenosov: 129
.pdf Celotno besedilo (912,96 KB)

4.
Samopomoč z analizo aktualne sodne prakse
Ana Pušnik, 2018, magistrsko delo

Opis: Samopomoč je izjema v posestnem varstvu, zato je nujno, da so pogoji za samopomoč zelo strogo določeni. Kriteriji za dopustno samopomoč so določeni taksativno in morajo biti izpolnjeni vsi hkrati (kumulativno). To pomeni, da če eden od kriterijev ni podan, samopomoč ni dopustna. To je razvidno tudi iz sodne praksa (VSL sklep II Cp 4064/2011 z dne 18.1.2012, VSL sklep II Cp 1196/1993 z dne 26.1.1994). Iz analize aktualne sodne prakse ugotavljam, da so sodišča v sodbah večkrat samopomoč ocenila za nedovoljeno, kot dovoljeno. Osebno menim, da je to zato, ker je kumulativno določene pogoje za dovoljeno samopomoč, glede na dejansko stanje v konkretnih primerih pred sodiščem izredno težko izkazati in dokazati. Za dopustno samopomoč morajo biti podani vsi elementi iz 31. člena SPZ. V magistrski nalogi sem analizirala posamezne pogoje za dovoljeno samopomoč, glede na dejansko stanje v sodbah. Tako kot po ZTLR se tudi po SPZ zahteva, da je nevarnost neposredna, samopomoč nujna in da je način samopomoči ustreza okoliščinam v katerih obstaja nevarnost. ZTLR za razliko od SPZ ni poznal pogoja, da mora biti samopomoč takojšnja. SPZ je v primerjavi z ZTLR poostril kriterije za dovoljeno samopomoč (VSL sklep I Cp 1215/2013 z dne 12.6.2013). Samopomoč se mora po SPZ tudi časovno ujemati z neupravičenim posegom v posest. Pri analizi aktualne sodne prakse sem ocenila, da je problematičen predvsem pogoj takojšnje samopomoči. Pri kriteriju takojšnje samopomoči je pomembno, da se samopomoč izvrši takoj, ko je to objektivno mogoče (VSL sklep II Cp 4064/2011 z dne 18.01.2012, VSL sklep I Cp 1215/2013 z dne 12.6.2013, VSL sklep II Cp 75/2015 z dne 4.3.2015). Poznamo različne oblike samopomoči. Pri defenzivni samopomoči posestnik vrši samoobrambo svoje posesti za razliko od ofenzivne samopomoči, kjer posestnik odvzame kršilcu posest nazaj. SPZ ureja posebno obliko samopomoči, ki se nanaša na pravico odstraniti korenine in veje. Z izročitvijo predmeta leasinga pridobi leasingojemalec neposredno dejansko oblast nad predmetom in s tem položaj neposrednega posestnika. Neposredno posest pridobi v trenutku, ko mu je predmet izročen, in traja ves čas leasing razmerja oziroma dokler leasingojemalec predmet leasinga ob prenehanju pogodbe o leasingu ne vrne leasingodajalcu. Leasingodajalec in leasingojemalec nimata pravice samovoljno spreminjati obstoječe posestno stanje. Če leasingojemalec po predčasnem prenehanju pogodbe predmeta leasinga prostovoljno ne vrne, mora leasingodajalec vrnitveni zahtevek uveljavljati sodno in ne sme sam s silo ali na skrivaj odvzeti predmeta proti volji leasingojemalca.
Ključne besede: samopomoč, dovoljena samopomoč, pogoji za samopomoč, neupravičen poseg v posest, obrambno dejanje, posestnik, sodna praksa, samopomoč leasingodajalca in leasingojemalca
Objavljeno: 21.12.2018; Ogledov: 1276; Prenosov: 146
.pdf Celotno besedilo (793,35 KB)

5.
Mednarodna pristojnost v pogodbah o prodaji blaga in opravljanju storitev
Marko Garmut, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga preučuje mednarodno pristojnost v pogodbenih zadevah, še posebej pa se osredotoča na točko b) prvega odstavka 7. člena Uredbe 1215/2012, ki določa mednarodno pristojnost v pogodbah o prodaji blaga in opravljanju storitev. Glede na kompleksnost te specialne pristojnosti, je pomembna natančna opredelitev pojmov, saj je od pravilne določitve mednarodne pristojnosti lahko odvisna tudi rešitev konkretnega spora. Sodišče EU se je v postopkih predhodnega odločanja ukvarjalo s številnimi zadevami povezanimi z mednarodno pristojnostjo v pogodbenih zadevah, vendar še vedno obstajajo sporna vprašanja. V zvezi z zahtevkom za izročitev blaga sem ugotovil, da je izključena uporaba prvega odstavka 7. člena Uredbe 1215/2012. V pogodbah o prodaji blaga se kolizijska pravila ne morejo uporabiti, saj takšna rešitev ni v skladu s ciljem in sistemom omenjene uredbe. Mednarodna pristojnost v pogodbenih razmerjih predstavlja tudi izjemo od splošne pristojnosti in te je potrebno razlagati ozko, zato je bolje, da se za ta primer pristojnost utemelji na podlagi splošne pristojnosti, določene v 4. členu Uredbe 1215/2012 ali pa na podlagi tihe privolitve, določene v 26. členu omenjene uredbe. Prav tako Sodišče EU ni podalo odgovora na vprašanje, ali se lahko uporabijo pravila točke a) prvega odstavka 7. člena Uredbe 1215/2012, v primeru kraja dostave blaga v tretji državi, če se zahtevek glasi na plačilo kupnine, ki jo je treba plačati v državi članici EU. V tem primeru je pomembna točka c) prvega odstavka 7. člena Uredbe 1215/2012, po kateri se celotno razmerje presoja po točki a), ki določa mednarodno pristojnost glede na posamezni zahtevek in ne v skladu s krajem izpolnitve karakteristične obveznosti. Smisel te rešitve je, da se sploh lahko uporabi prvi odstavek 7. člena Uredbe 1215/2012, saj je podana tesna navezna okoliščina med krajem in plačilom kupnine. Tako bi zadevno sodišče učinkoviteje in bolj ekonomično odločalo o zadevi, ker bi odločalo v kraju predvidenega plačila kupnine. Potrebno je upoštevati tudi povezanost pogodb o prodaji blaga in pogodb o opravljanju storitev. Ta pravila imajo namreč isto zgodovino nastajanja, sledijo istemu cilju in imajo enak položaj v sistematiki Uredbe 1215/2012. Torej bodo rešitve uporabljene za eno vrsto pogodbe, enake tudi za drugo, razen kadar sama narava pogodb tega ne dopušča.
Ključne besede: Uredba 1215/2012, mednarodna pristojnost, pogodbena razmerja, blago, storitve, kraj dostave blaga, kraj opravljanja storitev, Sodišče EU, sodna praksa.
Objavljeno: 22.11.2018; Ogledov: 599; Prenosov: 101
.pdf Celotno besedilo (955,64 KB)

6.
PROBLEMATIKA NEUREJENOSTI LASTNINSKIH RAZMERIJ PRI KATEGORIZACIJI OBČINSKIH JAVNIH CEST, KI POTEKAJO PO ZEMLJIŠČIH V ZASEBNI LASTI
Maja Drnovšek, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je obravnavana problematika urejanja pravnega statusa občinskih javnih cest v primerih dejanskih razlastitev. Gre za primere izgradnje, splošne uporabe in kategorizacije občinskih cest na zemljiščih, ki so v zasebni lasti. Na ta način je lastnikom zemljišč dejansko onemogočena uporaba in uživanje nepremičnine in jim preostane le še gola lastninska pravica. Tovrstni posegi v lastninsko pravico niso dopustni in za lastnike zemljišč pomenijo dejansko razlastitev. V takem primeru mora krajevno pristojna občina zaradi odprave nezakonitega stanja na spornih nepremičninah pridobiti lastninsko pravico. Občina lahko lastninsko pravico pridobi s sklenitvijo pravnega posla ali z izvedbo postopka razlastitve, v kolikor so za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. V magistrskem delu je predstavljen razvoj reševanja problematike urejanja pravnega statusa občinskih javnih cest. Na podlagi sprejetih pravnih aktov in obsežne sodne prakse so obravnavane različne dileme in pravna vprašanja. Predstavljen je tudi nov institut aktivne legitimacije za razlastitvene zavezance, ki naj bi pripomogel k odpravi nezakonitih stanj.
Ključne besede: javno dobro, javna cesta, kategorizacija javnih cest, občinske ceste, omejitev lastninske pravice, razlastitev, dejanska razlastitev, aktivna legitimacija, sodna praksa
Objavljeno: 15.10.2018; Ogledov: 870; Prenosov: 182
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

7.
Precedens v slovenskem pravu
Luka Kreitner, 2018, diplomsko delo

Opis: Skozi zgodovinski razvoj sta se razvila dva velika pravna sistema. Anglo-ameriški pravni sistem temelji na sodniškem pravu in kazuističnem pravnem mišljenju, rimsko-germanski pravni sistem (kontinentalni pravni sistem) pa temelji na kodificiranem pravu in deduktivni pravniški miselnosti. Precedens v anglo-ameriškem pravu velja za formalni pravni vir, nasprotno pa se v rimsko-germanskem pravnem sistemu ustaljeni in enotni sodni praksi, ki velja za šibkejšo obliko precedensa, takšne vloge ne priznava. V zadnjih letih pravnega razvoja, se institut ustaljene sodne prakse vse bolj približuje formalnemu pravnemu viru, v določenih primerih pa kot tak celo učinkuje. Sodna praksa je del prava, prav tako pa je vsakršna koli uporaba prava nujno tudi njegovo ustvarjanje. Sodna praksa pomembno vpliva na odločanje slovenskih sodišč. Najpomembnejšo vlogo pri zagotavljanju ustaljene in enotne sodne prakse ima Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot redna instanca sodstva in Ustavno sodišče Republike Slovenije, kot ustavna instanca sodstva. Ustavno sodišče se z materialno pravilnostjo odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse ne ukvarja oziroma za to sploh ni pooblaščeno. Ustavno varstvo seže le do procesnih jamstev, kar pomeni, da je potrebno vsak odstop od ustaljene sodne prakse dovolj tehtno obrazložiti. Republika Slovenija je z vključevanjem v mednarodne organizacije in članstvom v Evropski uniji, odprla svoj pravni sistem različnim pravnim vplivom. Odločbe Sodišča EU in postopki predhodnega odločanja veljajo kot neke vrste precedens. Pravni red EU je eden izmed boljših dokazov, da lahko tudi v rimsko-germanski pravni družini vzporedno obstaja obe vrsti formalnih pravnih virov. Pravo EU dokazuje, da je sodba ne samo zaželena, ampak tudi nujna kot formalni pravni vir prava tudi v rimsko-germanskem pravu.
Ključne besede: precedens, enotna in ustaljena sodna praksa, formalni pravni viri, enakost pred zakonom, sodstvo, pravna varnost, sodišče
Objavljeno: 24.09.2018; Ogledov: 1395; Prenosov: 140
.pdf Celotno besedilo (1,26 MB)

8.
Postulacijska sposobnost v pravdnem postopku
Zala Sirše, 2018, diplomsko delo

Opis: Civilni pravdni postopek je postopek, kjer sta v ospredju stranki, tožnik in toženec. Stranka je tisti, ki zahteva od sodišča pravno varstvo določene vsebine ter tisti, proti kateremu tožnik zahteva pravno varstvo. Za potek postopka zakon zahteva, da ima stranka izpolnjene pogoje za sposobnost biti stranka, pravdno sposobnost in postulacijsko sposobnost. Postulacijska sposobnost je sposobnost dati procesnim dejanjem pravno relevantno obliko. Gre za predpostavko opravljanja procesnih dejanj, ki jo sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Če postulacijska sposobnost ni podana, gre za absolutno bistveno kršitev postopka. Zakon o pravdnem postopku v 86. členu določa, da smejo stranke opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu. V postopkih pred prvostopenjskem sodiščem lahko stranke opravljajo procesna dejanja same ali po pooblaščencu. Uveljavljen je t.i. sistem popolne postulacijske sposobnosti. Če ima stranka pooblaščenca, lahko sodišče v posebnih primerih zahteva od nje, da se sama izjavi o določenih dejstvih, ki jih je potrebno ugotoviti v pravdi. To pomeni, da ima pred sodiščem na prvi stopnji vsaka stranka postulacijsko sposobnost, drugače pa je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjemoma lahko opravlja procesna dejanja sama, če ima opravljen pravniški državni izpit ali če ga ima opravljenega njen zakoniti zastopnik. V Sloveniji je tako uveljavljeno obvezno zastopanje po odvetnikih. Takšno ureditev imamo predvsem zaradi javnega interesa, prav tako pa je obvezno zastopanje po odvetnikih v korist strank samih. Pripomore k manjši obremenjenosti sodišč in k hitrejšem reševanjem sporov, hkrati pa pomaga strankam pri uspešnem uveljavljanju njihovih interesov, ker v večini primerov stranke same niso dovolj vešče prava. Vloge sestavljene s strani odvetnikov so preglednejše, procesno gradivo jasneje opredeljeno, kar pripomore k hitrejšim postopkom in boljši kakovosti sojenja. Na takšen način se prepreči tudi, da so vložene očitno neutemeljene tožbe in tako ne obremenjujejo že preobremenjenih sodišč.
Ključne besede: civilni pravdni postopek, postulacijska sposobnost, sposobnost biti stranka, pravdna sposobnost, obvezno zastopanje po odvetniku, izredna pravna sredstva, odvetništvo, pravniški državni izpit, sodna praksa
Objavljeno: 21.09.2018; Ogledov: 1282; Prenosov: 148
.pdf Celotno besedilo (244,77 KB)

9.
S. F. in drugi proti Bolgariji - pomen primera na področju varstva otrokovih pravic
Helena Vravnik, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava problematiko varstva in izvajanja pravic otrok migrantov ter skuša opredeliti v kakšni meri Evropsko sodišče za človekove pravice skrbi za pravičnost pri varovanju pravic ene najšibkejših skupin prebivalstva, kadar so jim le te kršene. V zadnjih letih je v evropski prostor prispelo ogromno številko migrantov zaradi vojne na Bližnjem Vzhodu. Tretjina migrantov je mladoletnih. Ti otroci so zaradi svojih travmatičnih izkušenj potrebni pomoči državnih in evropskih institucij. Predstavljen je primer Evropskega sodišča za človekove pravice, ki obravnava kršitev člena 3 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic glede nečloveškega in ponižujočega ravnanja z otroci migranti v centru za pridržanje v Bolgariji.
Ključne besede: migrantski otroci, migranti, begunci, dokumenti o otrokovih pravicah, sodna praksa s področja varovanja otrokovih pravic
Objavljeno: 21.09.2018; Ogledov: 391; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (428,93 KB)

10.
Pravna vprašanja državnega štipendiranja
Barbara Ploj, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava pravna vprašanja državnega štipendiranja. Primarna zakona, ki posegata na področje državnega štipendiranja sta Zakon o štipendiranju in Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. V prvem delu diplomske naloge so opredeljeni splošni pojmi, ki se nanašajo na državno štipendijo, kot sta štipendist in štipenditor. Sledi umestitev državne štipendije v sistem socialne varnosti ter razvoj politike državnega štipendiranja v Republiki Sloveniji. Diplomsko delo se nadaljuje z navedbo ostalih možnosti, ki jih imajo dijaki in študentje, da pridobijo katero drugo obliko štipendije ter podrobnejšim opisom namena in funkcije štipendiranja. Osrednji del naloge se nanaša na državno štipendijo, kjer jo podrobneje opisujem in opredeljujem. Obrazložen je postopek, vir financiranja, upravičenci, pogoji za mirovanje štipendijskega razmerja, prenehanje, odvisnost pridobitve od materialnega položaja oseb ter organi, ki sodelujejo v postopku pri uveljavljanju pravice. Ker se v Republiki Sloveniji pripravlja nekaj novosti na področju štipendiranja, sem predstavila tudi ključne novosti, ki jih bo prinesla reorganizacija Centrov za socialno delo ter novela Zakona o štipendiranju, ki bo v veljavo stopila v študijskem letu 2018/2019.
Ključne besede: štipendija, štipendist, sodna praksa, Center za socialno delo, upravni postopek, pravice iz javnih sredstev, socialna varnost
Objavljeno: 06.08.2018; Ogledov: 795; Prenosov: 122
.pdf Celotno besedilo (1,29 MB)

Iskanje izvedeno v 0.33 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici