SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
IZRAŽANJE VERSKE SVOBODE JEHOVOVIH PRIČ PRI BREZKRVNEM ZDRAVLJENJU
Matjaž Senica, 2009, diplomsko delo

Opis: Pravica do verske svobode in lastnega prepričanja je ena izmed najbolj temeljnih človekovih pravic, na kateri temeljijo vse ostale pravice. Eno od mnogih področij, kjer jo pacienti izvršujejo, je področje izbire načina zdravljenja oziroma medicinske oskrbe. Med pacienti obstaja skupina vernikov, ki zavračajo transfuzije krvi, namesto tega pa zahtevajo zdravljenje z razpoložljivimi brezkrvnimi nadomestki, ki so v sodobni medicini postali že nekaj povsem običajnega. S tem pa se ti pacienti izognejo tudi mnogim zdravstvenim zapletom, ki so povezani s transfuzijami krvi. Ti pacienti so Jehovove priče, ki svoje versko prepričanje o vzdrževanju krvi utemeljujejo s Svetim pismom. Danes jim to pravico priznavajo številne mednarodne pogodbe, nacionalne ustave in zakoni, ki temeljijo na pravici do samoodločbe oziroma avtonomiji pacienta. Ta pacientova pravica vsebuje dolžnost zdravnika, da pred določeno medicinsko oskrbo skrbno izvede pojasnilno dolžnost, ki predstavlja podlago za veljavno privolitev ali zavrnitev zdravljenja pacienta. Jehovove priče kot pacienti in kot starši, kadar odločajo o zdravljenju svojih otrok, namesto zdravljenja s transfuzijami krvi, utemeljeno zaupajo v brezkrvne alternative, ki zanje predstavljajo največjo pacientovo korist. Ker svoje verovanje in življenje skladno s tem razumejo kot odgovornost pred Stvarnikom Jehovom, takšnega načina zdravljenja ne prepuščajo naključju niti v morebitnih prihodnjih nepredvidljivih dogodkih. Zato pri sebi nosijo dokument Trajno pooblastilo, s katerim prepovedujejo zdravljenje s transfuzijami krvi, v primerih, ko o sebi ne bi bili sposobni sami odločati. Nadalje to pooblastilo opravičuje pooblaščenca, katere načine zdravljenja sme sprejeti in katere mora v pacientovem imenu zavrniti. Čeprav zavračanje krvi teh pacientov temelji na njihovem razumevanju Biblije, pa sodobna medicinska odkritja kažejo, da je takšno ravnanje utemeljeno tudi z zdravstvenega vidika. Mnogi zdravniki so na brezkrvne alternative že pričeli gledati kot na »zlati standard« medicinske oskrbe. Številna sodišča po vsem svetu Jehovovim pričam omogočajo izvrševanje njihove pravice do samoodločbe, zaradi česar to ni le mrtva črka na papirju, ampak pravno utemeljena praksa.
Ključne besede: Jehovove priče, verska svoboda, Biblija, transfuzija krvi, samoodločba pacienta, pojasnilna dolžnost, zavestna privolitev, vnaprej izražena volja, medicinske tveganja krvnih transfuzij, brezkrvne alternative.
Objavljeno: 02.02.2010; Ogledov: 3457; Prenosov: 630 
(1 glas)
.pdf Polno besedilo (4,01 MB)

2.
PRAVICA PACIENTA DO SAMOODLOČANJA S POUDARKOM NA VNAPREJ IZRAŽENI VOLJI
Suzana Babić, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavana pravica pacienta do samoodločanja s poudarkom na vnaprej izraženi volji. V preteklosti med zdravnikom in pacientom ni bilo prave komunikacije, pacient je v tem odnosu imel vlogo pasivnega udeleženca. Bil objekt zdravljenja, zdravnik pa vsemogočni bog v beli halji, ki je zanemarjal voljo in želje pacienta. Glavno vodilo pri medicinskih posegih in zdravstveni oskrbi je bilo načelo zdravje je najvišji zakon (salus aegroti suprema lex), ki ga je danes zamenjalo načelo pacientova volja je najvišji zakon (voluntas aegroti suprema lex). Pravica pacienta do samoodločanja vključuje pravico do obveščenosti in sodelovanja, pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju in pravico do upoštevanja vnaprej izražene volje. Predpogoj, da se pacient lahko pravilno odloči, je zdravnikova obveznost, da opravi pojasnilno dolžnost. Na podlagi pridobljenih informacij, se pacient lahko odloči ali bo v medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo privolil, ali pa jo bo zavrnil. Pacient lahko izrazi tudi vnaprejšnjo izjavo volje za primere, ko ne bo sposoben odločanja o sebi. Za veljavnost vnaprej izražene volje morajo biti kumulativno izpolnjeni strogi zakonski pogoji. V grobem je predstavljena tudi nemška in avstrijska pravna ureditev vnaprej izražene volje. V povezavi z obravnavano temo se pojavljajo aktualne razprave, ki se tičejo evtanazije ter Jehovovih prič in transfuzije krvi, o čemer je govora na koncu diplomskega dela.
Ključne besede: pacient, pravice pacienta, samoodločba pacienta, pojasnilna dolžnost, informirana privolitev, informirana zavrnitev, vnaprej izražena volja, evtanazija, Jehovove priče.
Objavljeno: 02.04.2010; Ogledov: 3500; Prenosov: 941
.pdf Polno besedilo (1,01 MB)

3.
POSILSTVO
Zlatka Frangež, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo se ukvarja s pojmom posilstva v sodobnem kazenskem pravu. V prvem delu obravnava pojem spolne samoodločbe posameznika v zvezi z njegovo »najbolj notranjo zasebnostjo« okrog katere se osredotoča varstvo človekove telesne notranjosti pred spolnimi napadi. V zgodovinskem pregledu je prikazan razvoj razmerja inkriminacije spolnega prisiljenja in posilstva. Posilstvo je težek primer kaznivega dejanja znotraj inkriminacije spolnega prisiljenja in pomeni posebno in hkrati temeljno – kvalificirano dejanje, kamor ga uvršča večina evropskih kazenskopravnih sistemov. Posilstvo je dejanje, ki je v prvi vrsti nasilno, to je storjeno brez soglasja žrtve, in (v drugi vrsti) seksualno. Konstitutiven element posilstva je spolno občevanje, ki je ena od najširše poznanih in razumljivih inkriminacij v vseh sodobnih kazenskih zakonih. Posilstvo je v osnovi agresivno dejanje in je simptom neke psihološke disfunkcije, bodisi začasne ali trajne. Storilci kaznivega dejanja so visoko heterogena populacija, ki ima močno izražene dimenzije osebnosti. Stereotipno dojemanje spolnih vlog in sprejemanje medsebojnega nasilja so povezani s sprejemanjem stereotipov o posilstvu.
Ključne besede: spolna samoodločba, spolno prisiljenje, spolno nasilje, posilstvo, prisilitveno ravnanje, spolno občevanje, spolna praktika, agresivnost, storilci posilstva, miti o posilstvih
Objavljeno: 13.09.2012; Ogledov: 1304; Prenosov: 259
.pdf Polno besedilo (423,44 KB)

4.
NAČELO SAMOODLOČBE
Špela Stanec, 2015, diplomsko delo

Opis: Načelo samoodločbe je eno izmed temeljnih načel mednarodnega prava. Za prvi pravni okvir načela samoodločbe štejemo Atlantsko listino iz leta 1941. Pomisleki glede tega, da Atlantska listina ni zavezujoča mednarodna pogodba in da tudi spoštovanje načela samoodločbe ni mednarodnopravno zavezujoče, so bili ovrženi z vključitvijo načela v Ustanovno listino OZN. Vseeno pa v njej ni opredeljena ne vsebina načela, ne metode za uresničevanje in ne nosilec ali upravičenec načela. Po letu 1945 se je začelo načelo samoodločbe zelo hitro uveljavljati in njegova širitev se je odražala v procesu dekolonizacije in v nastanku številnih novih neodvisnih držav. Leta 1960 je bila sprejeta Deklaracija o odpravi kolonializma. Z Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah je bila leta 1966 pravica do samoodločbe prvič sprejeta v pravno zavezujočem dokumentu, ki ga morajo spoštovati vse države pogodbenice. Pakta imata enak člen 1, ki določa, da imajo vsi narodi pravico do samoodločbe, s katero si svobodno določajo svoj politični status in svobodno zagotavljajo svoj ekonomski, socialni in kulturni razvoj. Pri tem ni bistveno, za kaj se narod odloči, temveč, da gre za njegovo svobodno, lastno odločitev. S sprejetjem Deklaracij sedmin načel, je Generalna skupščina Združenih narodov, razširila koncept samoodločbe preko antikolonializma. Načelo samoodločbe obravnava tudi Helsinška sklepna listina, ki je potrdila njegovo univerzalnost. Postavlja se vprašanje, ali načelo samoodločbe vključuje tudi pravico do odcepitve. Mnenja glede tega so deljena. Deklaracija sedmih načel določa, da je to možno v tistih država, kjer ni spoštovano načelo enakopravnosti in samoodločbe in kadar vlada ne predstavlja celotnega naroda ter se pojavljajo razlikovanja glede na raso, vero in barvo. Postavlja se tudi vprašanje kdo je upravičenec načela samoodločbe, na koga se torej nanaša izraz »peoples«. Odgovor na to je največkrat odvisen od prakse držav in je velikokrat politična odločitev. Pomen načela samoodločbe je v tem, da je uresničena samoodločba pogoj, da lahko narodi uresničujejo ostale človekove pravice in temeljne svoboščine, pogoj za mednarodni mir in varnost ter pogoj za prijateljsko sodelovanje med narodi.
Ključne besede: samoodločba, mednarodni dokumenti, odcepitev, nosilec, pravica, načelo, mednarodni mir
Objavljeno: 22.04.2016; Ogledov: 321; Prenosov: 79
.pdf Polno besedilo (418,86 KB)

5.
OSAMOSVOJITVENE TEŽNJE V ŠPANIJI IN V ZDRUŽENEM KRALJESTVU
David Mirosavljević, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je analizirana možnosti nastanka novih držav na ozemlju današnje Španije in Velike Britanije. Opredelil in analiziral sem vse bistvene elemente, ki so relevantni za nastanek novih držav na teh področjih. Osredotočil sem se na tiste ozemeljske celovite enote v obeh državah, kjer so omenjene tendence po samostojnosti najmočnejše in kjer je izpolnjenih največ pogojev za eventualno samostojnost, odcepitev, oziroma prekrojitev meja. V Španiji sem se osredotočil na avtonomne skupnosti Baskijo, Katalonijo in Galicijo, v Veliki Britaniji pa na dežele Škotsko, Wales in Severno Irsko.
Ključne besede: Avtonomija, samoodločba, devolucija, samostojnost, odcepitev, gospodarstvo, religija, kultura, politika, narodno gibanje, pripadnost, identiteta, simboli, interesi, pravo, načela, pravice, red, vpliv, tendence.
Objavljeno: 24.06.2016; Ogledov: 247; Prenosov: 46
.pdf Polno besedilo (1,44 MB)

6.
PRAVICA KURDOV DO LASTNE DRŽAVE
Jože Slobodnik, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi sem na kratko predstavil zgodovino območja na katerem živi ljudstvo Kurdov. Osredotočil sem se na novejšo zgodovino, saj je ravno ta krojila stanje, ki ga Kurdi danes trpijo. V drugem delu sem podrobneje obrazložil pojma notranja in zunanja samoodločba. Slednjega sem primerjal z dosedanjimi uspelimi oz. priznanimi in nepriznanimi poskusi secesije. Primere Čečenije, Abhazije, Bangladeša, Hrvaške, Slovenije ter Bosne in Hercegovine sem primerjal s sedanjim stanjem Kurdov v posameznih državah, kjer ti tvorijo znaten del prebivalstva. Na podlagi napisanega sem povzel kriterije, ki se načeloma uporabljajo pri presojanju upravičenosti secesije določenega ljudstva od starševske države. V naslednjem poglavju sem podrobneje opisal kriterije, zapisane v Montevidejski konvenciji. Na nastanek države sem nato pogledal iz perspektive deklarativne ter konstitutivne teorije priznanja novonastale države. V sklepu sem podal dejansko stanje na Bližnjem vzhodu ter skušal ugotoviti ali to zadostuje omenjenim pogojem in kriterijem.
Ključne besede: zgodovina Kurdov, notranja samoodločba, zunanja samoodločba, secesija, kriteriji za nastanek države, Montevidejska konvencija, konstitutivna teorija, deklarativna teorija, priznanje, Bližnji vzhod
Objavljeno: 04.07.2016; Ogledov: 237; Prenosov: 51
.pdf Polno besedilo (1,09 MB)

7.
Odnosi med Madžarsko in Slovenijo po prvi svetovni vojni v luči mednarodnih pogodb
Mateja Dominko, 2016, diplomsko delo

Opis: Dejanja, ki sta jih izvajali Madžarska in Slovenija pred, še posebej pa po prvi svetovni vojni na ozemlju Slovenske krajine ali Prekmurja, so oblikovala njun odnos v prihodnje. Nacionalistične težnje madžarskih vladarjev so stremele k temu, da naredijo Madžarsko za eno veliko državo z enim samim narodom – Madžari. Tako so bili zaverovani v svoje prepričanje, da pri asimilaciji nemadžarskih narodnosti niso poznali milosti. Med njimi so bili tudi prekmurski Slovenci. Prva svetovna vojna je prinesla mnoge spremembe. Razpad Avstro – Ogrske je povzročil padec starega režima. Madžarska je postala republika. Narodi, ki so do tedaj bili pod Madžarsko oblastjo, so na podlagi Wilsonove samoodločbe narodov postali neodvisni in so se lahko odločili za svojo državo. Mnoge notranje krize, dve revoluciji, so Madžarsko še dodatno oslabile. Mirovna konferenca v Parizu je Prekmurje dodelila Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Zavoljo strogih pogojev Trianonske mirovne pogodbe, ranjena Madžarska zavlačuje tako s podpisom kot z ratifikacijo pogodbe. Glavna značilnost tega obdobja je zahteva po reviziji Trianonske mirovne pogodbe. Nenehne zahteve po priključitvi Prekmurja pripeljejo odnos med državama po prvi svetovni vojni na zelo nizko raven.
Ključne besede: Trianonska mirovna pogodba, revizija, Madžarska, Prekmurje, nacionalizem, samoodločba, asimilacijska politika, odnosi med Madžarsko in Slovenijo
Objavljeno: 28.10.2016; Ogledov: 859; Prenosov: 60
.pdf Polno besedilo (698,88 KB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici