| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 34
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
Samomorilnost pri prvi epizodi shizofrenije
Žiga Šlamberger, 2020, diplomsko delo

Opis: Uvod: Samomor je razširjen javnozdravstveni in družbeni problem in je eden izmed vodilnih vzrokov smrti med pacienti s shizofrenijo. Samomorilno vedenje je lahko prisotno v različnih fazah shizofrenije. Namen diplomskega dela je narediti sistematični pregled literature in analizo podatkov obstoječih raziskav o samomorilnosti v prvi epizodi shizofrenije. Metode: Za sistematičen pregled literature smo uporabili zbirke podatkov PubMed, ScienceDirect, UpToDate in SAGE. V analizo smo vključili vse vire, objavljene od leta 2010 do 2020. Rezultati: Pri analizi virov so bile identificirane tri glavne teme: stopnja samomorilnosti v prvi epizodi shizofrenije, dejavniki tveganja za samomor v prvi epizodi shizofrenije in ukrepi preprečevanja samomorilnosti pri pacientih s shizofrenijo. Razprava in sklep: Samomor je eden vodilnih vzrokov za prezgodnjo smrt med osebami s shizofrenijo in z motnjami psihotičnega spektra. Najpomembnejši dejavniki tveganja za samomor pri pacientih s prvo epizodo shizofrenije so starost pacienta ob pojavu psihotičnih simptomov, trajanje nezdravljene psihoze oziroma časovna zakasnitev pri vstopu do sistema duševnega zdravstvenega varstva z začetkom zdravljenja, demografske značilnosti, psihopatologija ter razumevanje in sprejemanje lastne bolezni. V vseh fazah je potrebno redno izvajanje temeljitega nadzora s sistematično oceno tveganja, ki bi olajšala zgodnje odkrivanje primerov z visokim tveganjem, na podlagi katerih bi uvedli ukrepe za preprečevanje samomorov.
Ključne besede: Prva epizoda shizofrenije, samomor, dejavniki tveganja, preprečevanje
Objavljeno: 30.10.2020; Ogledov: 168; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (310,99 KB)

2.
Aktivna evtanazija in pogoji za njeno upravičenost
Žiga Kodrič, 2020, diplomsko delo

Opis: Evtanazija se je prvič pojavila v antični Grčiji, kjer je pomenila dobro smrt. Tekom zgodovine se je pomen tega termina nenehno spreminjal, vse do danes, ko se ga je oprijel tako negativen prizvok, da se mnogi sprašujejo celo o njegovi dopustnosti. Aktivna evtanazija pomeni končanje človeškega življenja z namenom, da se ga odreši muk in trpljenja. Mnogi jo zamenjujejo s terminom samomor z zdravniško pomočjo, pri čemer gre za sorodno dejanje, ki se od aktivne evtanazije razlikuje zgolj v osebi, ki opravi usodno dejanje – pri evtanaziji je to zdravnik. Na svetu obstaja zgolj šest držav, ki so se do aktivne evtanazije opredelile pozitivno in jo legalizirale. To so: Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Kolumbija, Kanada in Japonska. Ugotovili pa smo, da je bilo največ primerov evtanaziranj na Nizozemskem. Vsaka izmed njih predpisuje pogoje, ki so taksativno našteti, da se aktivna evtanazija lahko izvede brez, da bi zdravnikovo dejanje postalo protipravno. Pogoj, da mora biti oseba neozdravljivo bolna, da lahko zaprosi za evtanazijo, ni univerzalen kot smo predvidevali, še več, naša predvidevanja, da so pogoji v evropskih državah strožji kot drugje po svetu, so se izkazala za napačna. Samomor z zdravniško pomočjo se je najbolj razmahnil v ZDA, kjer je trenutno legaliziran v desetih zveznih državah. Prav tako sta dve zvezni državi Avstralije v svojo zakonodajo sprejeli zakona, ki dopuščata izvajanje zdravniške pomoči pri samomoru. V Evropi pa je dovoljen v Nemčiji in Švici, prav slednji pa se očita izvajanje »samomorilskega turizma«, kar pomeni, da so lahko tam evtanazirani tudi tujci. Slovenija ima do aktivne evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo izrazito negativen odnos, saj že v Ustavi RS zakonodajalec predpiše, da se v človekovo življenje ne sme posegati.
Ključne besede: diplomske naloge, evtanazija, zakonodaja, pogoji, legalizacija, samomor z zdravniško pomočjo
Objavljeno: 25.09.2020; Ogledov: 450; Prenosov: 269
.pdf Celotno besedilo (899,28 KB)

3.
Samomorilnost morilcev
Belma Hodžić, 2020, diplomsko delo

Opis: V teoretičnem delu diplomske naloge najprej opredelimo pojme, kot so samomor, morilci, serijski in množični morilci, pri čemer nas zanimajo samomori na splošno, značilnosti posameznih vrst morilcev, tipologije, vzroki, motivi ter osebnostne lastnosti morilcev, saj je za razumevanje pojava samomorov med njimi pomembno, da jih na začetku vsaj na kratko spoznamo. Poleg posameznih skupin morilcev v nadaljevanju raziščemo še povezavo med samomorilnostjo in morilci, serijskimi in množičnimi morilci. Tu nas zanimajo predvsem vrste storilcev oziroma umorov, morilčevi motivi, katere osebnostne motnje so pogoste pri morilcih, ki po umoru izvršijo samomor, ter kako prijetje storilca vpliva na stopnjo samomorilnosti. V tem delu skozi raziskave dobimo bolj jasen vpogled v pojav samomorilnih umorov iz Združenih držav Amerike in sveta z izjemo Slovenije, kjer se s takšnimi dejanji in storilci nismo pogosto srečevali. V razpravi diplomske naloge raziskujemo povezavo med samomorilnostjo in tremi skupinami morilcev. Pri iskanju odgovorov so nam v pomoč postavljene hipoteze. Skozi raziskavo tuje literature poskušamo najti odgovore na zastavljena vprašanja, in sicer ali so vzroki za samomor enaki pri vseh treh skupinah morilcev, kako na stopnjo samomorilnosti vpliva prijetje storilca ter ali osebnostne značilnosti vplivajo na stopnjo samomorilnosti pri posameznih skupinah morilcev. Na podlagi ugotovitev podamo predloge in usmeritve za nadaljnja raziskovalna dela, saj bi tako pripomogli k boljšemu razumevanju, večji ozaveščenosti ljudi o pojavu samomorilnih umorov, posledično pa tudi k preprečevanju takšnih dejanj.
Ključne besede: diplomske naloge, samomor, morilci, serijski morilci, množični morilci, osebnostne motnje
Objavljeno: 24.09.2020; Ogledov: 242; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (505,42 KB)

4.
Izobraževanje medicinskih sester na področju samomorilnosti
Valentina Forjan, 2020, diplomsko delo

Opis: Znanje je ključnega pomena pri delu zdravstvenih delavcev, saj omogoča pravočasno prepoznavo in kvalitetno obravnavo samomorilnega pacienta. Glede na to, da je samomorilnost stalnica v kliničnem okolju in se lahko z njo srečajo člani negovalnega tima na vseh področjih zdravstva, je tema o izobraževanju na področju samomorilnosti aktualna za raziskavo. Za opredelitev problema v namen priprave zaključnega dela smo uporabili deskriptivno (opisno) in kvantitativno metodo dela. Podatke smo zbrali s pomočjo anketnega vprašalnika. Raziskava je potekala v eni izmed psihiatričnih bolnišnic in urgentnem centru v Sloveniji. V raziskavi je sodelovalo 60 članov negovalnega tima iz obeh omenjenih področij. Podatke smo zbrali in jih analizirali s pomočjo Microsoft Excela in Worda. Po pregledu podatkov, pridobljenih v raziskavi ugotavljamo, da bi si večina članov negovalnega tima iz obeh področij želela več izobraževanj na temo samomorilnosti, saj bi se s tem povečal nivo samozaupanja in suverenosti pri delu s samomorilnim pacientom. : Glede na podatke, pridobljene s pomočjo anketnih vprašalnikov in pregleda literature, bi želeli vzpodbuditi dejstvo o tem, da je izobraževanj na temo samomorilnosti več, predvsem bi izpostavili zaposlene na drugih področjih zdravstva, saj so mnenja, da izobraževanj ni dovolj.
Ključne besede: Medicinske sestre, samomor, izobraževanje in obravnava.
Objavljeno: 24.07.2020; Ogledov: 346; Prenosov: 87
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

5.
Stališča do iskanja strokovne psihološke pomoči v povezavi s pismenostjo o duševnem zdravju in stigmatizacijo duševnih motenj med študenti v Sloveniji
Nuša Gašparac, 2019, magistrsko delo

Opis: Stališča do iskanja strokovne psihološke pomoči, pismenost o duševnem zdravju in stigmatizacija duševnih motenj so področja, ki so v Sloveniji pomanjkljivo raziskana. Zanimalo nas je, kako je z omenjeno problematiko med slovenskimi študenti, natančneje pa smo preučevali dejavnike stališč do iskanja pomoči, povezanost le-teh s pismenostjo o duševnem zdravju, stigmatizacijo duševnih motenj ter stališči do depresije in samomora. Vzorec udeležencev je zajemal 331 študentov različnih študijskih smeri in za pridobivanje podatkov smo uporabili več merskih instrumentov. Ugotovili smo, da večina študentov izraža sprejemljiva stališča do iskanja psihološke pomoči, ki pozitivno korelirajo s pismenostjo o duševnem zdravju in sprejemljivimi stališči do depresije. Sprejemljiva stališča do iskanja pomoči pozitivno korelirajo tudi s starostjo. Sprejemljiva stališča so negativno povezana s stigmatizacijo duševnih motenj, korelacija s stališči do samomora pa ni dosegla nivoja statistične značilnosti. Rezultati so pokazali tudi, da so študenti medicine in psihologije bolj odprti do formalnih oblik pomoči kot študenti drugih študijskih smeri. Enako velja za študente, ki bolje poznajo različne vire pomoči, imajo do njih boljši dostop, oziroma so se s psihološkimi storitvami v preteklosti že srečali. Študija ponuja zanimiv vpogled v poznavanje različnih vidikov duševnega zdravja med mladimi odraslimi in je lahko odlično izhodišče za prihodnje raziskovanje tega področja.
Ključne besede: stališča do iskanja strokovne psihološke pomoči, pismenost o duševnem zdravju, stigmatizacija duševnih motenj, depresija, samomor
Objavljeno: 14.11.2019; Ogledov: 552; Prenosov: 140
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

6.
Odziv psihoterapevtov na samomor klienta
Tina Šmigoc, 2019, magistrsko delo

Opis: Stopnja samomorilne ogroženosti oseb z duševno motnjo se ocenjuje kot dvanajstkrat višja v primerjavi s stopnjo ogroženosti splošne populacije. Za psihoterapevte in druge strokovnjake za duševno zdravje (psihologe, psihiatre), ki se s samomorilno bolj ogroženo populacijo srečujejo vsakodnevno, je zelo verjetno, da se bodo tekom svoje poklicne kariere vsaj enkrat srečali s samomorom klienta, ki ga obravnavajo. Izguba klienta zaradi samomora velja za enega najbolj travmatskih dogodkov, ki se v profesionalnem življenju strokovnjaka lahko zgodi, z odzivi in posledicami tako na osebni kot profesionalni ravni. V magistrski nalogi smo preiskovali, kako psihoterapevti in drugi strokovnjaki za duševno zdravje doživljajo samomor klienta. Raziskava temelji na kvalitativni metodi raziskovanja. Po načelih utemeljene teorije smo analizirali enajst poglobljenih intervjujev, ki smo jih izvedli s sedmimi psihiatri in štirimi kliničnimi psihologi. V povprečju so intervjuji trajali 46 minut. Po analizi podatkov smo 784 navedkov, 78 kod in 4 pametne kode organizirali v 9 osrednjih konceptov: pričakovanja, pripravljanje, delo terapevtov, doživljanje samomora, postopki po samomoru, stik s svojci, soočanje, podpora, posledice. Vse koncepte smo združili v Model sobne rože, ki naše ugotovitve predstavlja na celosten in abstraktnejši način.
Ključne besede: samomor, klient, terapevt, utemeljena teorija, Model sobne rože
Objavljeno: 16.10.2019; Ogledov: 613; Prenosov: 107
.pdf Celotno besedilo (3,37 MB)

7.
Samomorilnost v zaporih
Sandra Jevtović, 2019, diplomsko delo

Opis: Zapor predstavlja posebno družbeno skupnost, kjer se na relativno majhnem prostoru proti svoji volji znajdejo ljudje različnih osebnosti, starosti in kulture. Zaporniki so utesnjeni tako fizično kot psihično. Vsakodnevno so prisiljeni živeti v okolju, kjer je vsako dejanje posameznika pod nenehnim opazovanjem in nadzorom ostalih zapornikov in zaporskega osebja. Prehod v zapor vpliva na posameznika na različne načine, kar se odraža v stopnji samomorov v zaporih po svetu, ki je večja v primerjavi s splošno populacijo. Posameznik zaporsko okolje doživlja kot stresno, saj izgubi svobodo, povečan pa je tudi nadzor nad njegovimi dnevnimi rutinami. Zaradi težjega spopadanja z novim okoljem posamezniki doživijo psihološko stisko, ki se izraža na več različnih načinov med katerimi je lahko samomor. Za lažje spopadanje je treba posamezniku omogočiti dostop do terapevtskih posegov in raznih aktivnosti, kar zmanjšuje pojavnost samomorilnosti v zaporih. Diplomsko delo opisuje vpliv zaporskega okolja na posameznika in kako ga le-ta doživlja. Predstavljeni so možni vzroki, ki v zaporskem okolju privedejo do samomorilnih misli, poskusa samomora ali samomora. Namen je tudi raziskati in predstaviti potencialne strategije za reševanje te problematike.
Ključne besede: diplomske naloge, samomor, zaporsko okolje, vzroki, preprečevanje, zaporski psiholog
Objavljeno: 10.09.2019; Ogledov: 526; Prenosov: 112
.pdf Celotno besedilo (415,71 KB)

8.
Samomorilski teroristični napadi v Evropi
Marija Jaskić, 2019, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljen samomorilski teroristični napad. Predstavljeni so tudi primeri samomorilskih terorističnih napadov v Evropi ter mnenje prebivalcev Republike Slovenije o njihovi varnosti. Terorizem je star kot je staro človeštvo. V človeški zgodovini je nasilje bilo vedno prisotno. Kompleksni politični cilji pa so bili redko doseženi brez uporabe nasilja. Opredelitve terorizma so bile vedno problematične, zaradi kompleksnosti, razhajanj v nacionalnih pravilih in ureditvah, nedorečenosti mednarodnega prava, protislovnosti pri varstvu človekovih pravic kot tudi zaradi dosedanje odsotnosti globalnega odgovora na globalne grožnje. Samomorilski terorizem se je razširil z bližnjega vzhoda na Šrilanko, v Turčijo, Argentino, Čečenijo, Rusijo, Alžirijo, ZDA in navsezadnje Evropo (Pavič, 2009). Zaradi zatona Islamske države in posledičnega upada finančnih sredstev za terorizem postajajo napadi nediskriminatorni. Poudarek je na številu žrtev in odmevnosti napada (Delo, 2016). Oblasti so v Evropi po 11. septembru preprečile vsaj 19 večjih terorističnih napadov. Toda številni varnostni izzivi, s katerimi se zavezništvo sooča, se šele razvijajo in predstavljajo visoko tveganje. V Evropi je domači terorizem še vedno grožnja za varnost. Samomorilske teroristične napade v najrevnejših in najslabših integriranih obrambnih skupinah v nekaterih (muslimanskih) skupnostih v Evropi tolerirajo ali pa celo občudujejo. (Revija Nato, 2007). Terorizem v Evropi predstavlja varnostni problem ter grožnjo človekovim pravicam in svoboščinam, nacionalni in mednarodni varnosti. Napadi se v zadnjih letih večajo, zajemali so streljanje, zajetje talcev in samomorilske napade. Velik izziv je dejstvo, da taki teroristi puščajo manj sledi kot organizirane skupine in jih je tako težje pravočasno odkriti (Turrettini, 2016).
Ključne besede: diplomske naloge, terorizem, napad, Evropa, varnost, samomor
Objavljeno: 04.09.2019; Ogledov: 744; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (591,22 KB)

9.
Stališča starostnikov do samomora
Laura Bizjan, 2018, magistrsko delo

Opis: Znano stališče med starostniki je, da osebo, ki poskuša storiti samomor in je o tem že odločena, nihče ne more ustaviti. To stališče je napačno, saj večina oseb s samomorilnim namenom ne želi dejansko umreti, ampak želi le pomoč in podporo, s katero bi lahko rešili svojo stisko. Problem je, da je samomor še zmeraj tabu tema, o kateri se premalo govori in nihče noče biti izpostavljen, zato redko kdo poišče ustrezno pomoč. V magistrski nalogi smo preučevali stališča starostnikov do samomora. Zanimalo nas je, kateri dejavniki tveganja po mnenju starostnikov v največji meri privedejo do samomorilnih misli pri starejših osebah in če se mnenja razlikujejo glede na spol. Prav tako smo preučevali ozaveščenost starostnikov o programih preprečevanja samomorov in poznavanju organizacij, ki se ukvarjajo tudi s temo o samomoru. Anketa je vsebovala več vprašanj, ki so se nanašala na mnenje anketirancev o starostniku, ki je naredil samomor, in če so moški ali ženske bolj dovzetni za samomor. Zanimalo nas je tudi, če poznajo koga, ki je po 65. letu starosti naredil samomor, če so oni že kdaj v starosti pomislili na samomor, razmišljali o tem, kako bi to naredili in če so ga dejansko poskusili narediti. Ankete so starostniki reševali v fizični obliki, saj jih večina ne uporablja interneta, zato spletni vprašalnik ni prišel v poštev. Raziskava je pokazala, da starostniki depresijo in druge duševne motnje ocenjujejo kot najpogostejši dejavnik tveganja, ki vpliva na njihove samomorilne misli, da je po njihovem mnenju starostnik, ki je storil samomor, nestabilnega duševnega zdravja in da starostniki premalo poznajo programe o preprečevanu samomorov. Na podlagi statističnih podatkov anket predlagamo, da se starostnike bolj seznanja z možnostmi, kam se lahko zatečejo v primeru samomorilnih misli oziroma nagnjenj.
Ključne besede: starostniki, samomor, samomorilnost, stališča, magistrska dela
Objavljeno: 14.02.2018; Ogledov: 1035; Prenosov: 179
.pdf Celotno besedilo (453,69 KB)

10.
Indikatorji duševnega zdravja pri zaprtih osebah
Klementina Čučnik, 2017, magistrsko delo

Opis: Teoretično ozadje: V magistrskem delu smo preučevali indikatorje duševnega zdravja. Med negativne komponente duševnega zdravja spadajo depresija, anksioznost in stres. Prav tako smo vključili teorijo o samomoru, kvaliteti življenja in dobrem počutju ter o prestajanju kazni zapora. Namen: Podrobna seznanitev in preučitev epidemioloških značilnosti in medsebojnega vpliva več dejavnikov (depresija, anksioznost, stres, samomorilno vedenje, kvaliteta življenja in psihološko blagostanje) med zaprtimi osebami. Metoda: Magistrsko delo je del projekta z naslovom Zaprte osebe v Sloveniji: kvaliteta življenja, samomorilno vedenje in druga tvegana vedenja, ki ga izvajajo Inštitut Andrej Marušič, Slovenski center za raziskovanje samomora, Univerzitetni klinični center Maribor in Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. Pri izvajanju študije so sodelovali študenti psihologije in biopsihologije, ki so nam pomagali pri pridobivanju vzorca. K sodelovanju v raziskavi so bile povabljene vse zaprte osebe v izbranih zaporih, odzvalo se jih je 222. Iz testne baterije smo za magistrsko delo uporabili vprašalnike DASS, PSS, WHOQOL-BREF in WHO-5. Za obdelavo podatkov smo uporabili program IBM SPSS Statistics 22.0 in z omenjenimi vprašalniki testirali različne demografske in druge dejavnike. Rezultati: Ugotovili smo, da obstaja povezava med diagnozo duševne/telesne bolezni, ki je bila postavljena pred ali med prestajanjem kazni, in samomorilnim vedenjem zaprtih oseb. Izračunali smo, da obstaja povezava med socialno mrežo v segmentih, ki zajemajo pogostost stikov z družinskimi člani pred in med prestajanjem kazni zapora, željo po več stikih z osebami izven zapora, zakonski stan, če zaprte osebe živijo skupaj s partnerji in, če imajo zaprte osebe otroke, in komponentami duševnega zdravja zaprtih oseb. Prav tako smo ugotovili, da velikost zavoda za prestajanje kazni zapora ne vpliva na samomorilno vedenje in komponente duševnega zdravja zaprtih oseb. Z analizo smo ugotovili, da čas, preživet v okviru zaporne kazni, vpliva na zaznavo kvalitete življenja in da čas, preživet v okviru zaporne kazni, ne vpliva na zaznavo psihološkega blagostanja. Dokazali smo, da depresija, ki spada med komponente duševnega zdravja, vpliva na samomorilno vedenje zaprtih oseb in da kvaliteta življenja ter psihološko blagostanje zaprtih oseb vplivata na komponente duševnega zdravja zaprtih oseb. Zaključek: Študija Indikatorji duševnega zdravja med zaprtimi osebami je primer, kako kvantitativno raziskovanje omogoča pregled stanja in novih spoznanj na področju penologije.
Ključne besede: duševno zdravje, samomor, kvaliteta življenja, psihološko blagostanje, zaprte osebe, obsojenci, depresija, anksioznost in stres.
Objavljeno: 08.05.2017; Ogledov: 1413; Prenosov: 241
.pdf Celotno besedilo (2,15 MB)

Iskanje izvedeno v 0.34 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici