| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Dolgotrajna osamitev zapornikov : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko delo
Klara Jereb, 2022, diplomsko delo

Opis: Ko so v 18. stoletju »izumili« kazen samice, je ta v trenutku postala izjemno popularna. Njene nepravilnosti in grozljive posledice njene množične uporabe so se začele kazati dokaj hitro, vendar je moralo kljub temu preteči kar nekaj časa, preden so njeno uporabo v praksi pričeli zares opuščati. Podobno je tudi danes, ko o škodljivih posledicah tega ukrepa ni več dvoma, vendar se ga kljub temu poslužujemo v ne tako zelo majhnem obsegu. Na prvi pogled se zdi, da je obsežna pravna ureditev področja dolgotrajnih osamitev, še posebej na evropskih tleh, dovolj veliko varovalo, ki zagotavlja, da bi bila uporaba stroge izolacije vedno upravičena in pravična ter izvedena v poštenih okoliščinah, ki spoštujejo najosnovnejše človekove pravice. Ko se v omenjeno problematiko poglobimo, vidimo, da temu ni vedno tako in da bi morala biti odločitev o tako hudem posegu v življenje posameznika nedvomno podvržena nadzoru, ki naj bo nepristranski in neodvisen, po možnosti sodni presoji, nikakor pa ne zgolj samovolji posameznih direktorjev zavodov. V Združenih državah Amerike je situacija nedvomno najslabša, vendar tudi v Evropi nemalokrat prihaja do nepravilnosti in zlorab pri uporabi disciplinskih ukrepov osamitve. Okolje, v katerem je posameznik prisiljen, da dni neprostovoljno preživlja v strogi izolaciji, brez normalnih socialnih stikov ter brez ustrezne stimulacije iz okolja, ustvarja veliko tveganje za resne psihološke posledice. Tako stroga oblika kaznovanja je v določenih primerih morda res nepogrešljiva, a kaj ko ponavadi ni uporabljena kot zadnja možnost, ko so vse druge že izčrpane. Posebej problematično je, ker je kazen samice, z vso deprivacijo, ki jo prinaša, v nasprotju z enim od glavnih namenov zapora, tj. rehabilitacijo storilcev kaznivih dejanj in olajšanjem njihove reintegracije v družbo. Znano je namreč, da brezdelje in pomanjkanje dostopa do programov dodatno povečujeta antisocialne nagnjenosti zapornikov. Namesto (pre)strogega kaznovanja bi bilo torej dobrodošlo, da bi se reševanja problemov zaporskega nasilja lotili prek razvitega sistema alternativnih disciplinskih sankcij.
Ključne besede: diplomske naloge, deprivacija, izolacija, samica, človekove pravice
Objavljeno v DKUM: 21.07.2022; Ogledov: 612; Prenosov: 84
.pdf Celotno besedilo (1,03 MB)

2.
Supermax zapori v Ameriki : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa Varstvoslovje
Elena Jerman, 2020, diplomsko delo

Opis: Supermax zapori v Ameriki, poznani tudi kot ´special control units´, ´intensive management units´, ´special management units´ ali ´security housing units´, so maksimalno varovani zapori, kjer ni prostora za rehabilitacijo, druženje, terapijo ali edukacijo. Kljub temu da se je praksa ekstremne izolacije in deprivacije, ki se v zaporu uporablja s primarnim namenom zaščite javnosti in zagotavljanja varnosti v zaporu, že leta 1900 izkazala kot neučinkovita, neetična, nehumana in draga, je le-ta v zadnjih desetletjih postala daleč najmočnejše orožje v pomenu kaznovanja in nadzornih ukrepov, ki je dostopen zaporskim upravljalcem. Kaznovalni sistem, v teoriji namenjen le najhujšim zločincem, v praksi izkazuje drugačno sliko. Zaradi prenatrpanosti ostalih zaporov, izgredov in kršitev zaporskih pravil v splošnih zaporih se v ekstremni izolaciji v supermaks zaporih najpogosteje znajdejo mladoletniki, duševno bolni in telesno oziroma fizično omejeni zaporniki. Zaradi narave svoje bolezni in procesa odraščanja se le-ti pogosteje znajdejo v konfliktu, ki mu sledi kazen – samica. S problematiko ekstremne izolacije in deprivacije v supermaks zaporih se v zadnjih desetletjih ukvarjajo predvsem organizacije na področju človekovih pravic. Pri tem so zaznale precej kršitev, zaradi katerih so bili izpeljani tudi sodni postopki. Zahvaljujoč se organizacijam, ki ozaveščajo o problematiki supermaks sistema, so se ponekod zadeve premaknile v pozitivno smer. Kljub navedenemu, se mnogi namreč ne zavedajo dejstva, da problem ekstremne izolacije ne zadeva zgolj zaporski sistem in same zapornike, temveč ima negativen vpliv tudi na javnost. Večina zapornikov prej ali slej svojo kazen odsluži in se tako brez kakršnih koli rehabilitacijskih programov vrne nazaj v skupnost, kar pa pogosto privede do povratništva. Gre namreč za začaran krog, kjer bi bilo učinkoviteje poskrbeti za preventivo kot kurativo.
Ključne besede: diplomske naloge, Supermaks, samica, ekstremna izolacija, človekove pravice
Objavljeno v DKUM: 07.01.2021; Ogledov: 768; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (1,03 MB)

3.
Kompeticija treh morfotipov navadnega matije (Phalangium opilio Linnaeus, 1758) (Opiliones, Phalangiidae) na montanskem pašniku
Natalija Turičnik, 2009, diplomsko delo

Opis: Paša je selektiven dejavnik za rastline, pri čemer ostajajo nekatere rastlinske vrste nepopasene. Na pašnikih v bližini planinskega doma Košenjak smo poleti 2008 opravili raziskave izbranih okoljskih parametrov na mirovališčih navadnega matija (Phalangium opilio) na nepopasenih grmih oziroma šopih mnogolistnega volčjega boba, malinjaka, lasaste šopulje in velike koprive. Med drugim smo določili specifično listno površino (SLA) in vsebnost suhe snovi lista (LDMC). Za osebke vrste Phalangium opilio je značilen spolni dimorfizem samcev, razpoznaven po dolžini heliceralnih apofiz, tako da so prisotni trije morfotipi odraslih osebkov: velikorogi samci, majhnorogi samci ter samice. Zanimala nas je razporeditev posameznih morfotipov med opoldnevnim mirovanjem na imenovanih rastlinah. Med meritvami smo na mirovališču vsakega osebka določili njegov spol oziroma morfotip in izmerili naslednje okoljske parametre: višina nad tlemi, višina rastline, temperatura, vlaga, lega glede na osončenost mirovališča ter oddaljenost do najbližjega sosednjega osebka ne glede na morfotip. Po eni strani smo potrdili hipotezo, da se velikorogi in majhnorogi samci glede okoljskih dejavnikov na mirovališčih med seboj značilno razlikujejo. Prav tako smo potrdili hipotezi, da so osebki Phalangium opilio pogostejši na širokolistnih rastlinah, ter da velikorogi samci zasedajo na rastlinah ugodnejša mirovališča kot majhnorogi samci. Po drugi strani nismo potrdili hipoteze, da se samice glede okoljskih dejavnikov ne razlikujejo od nobenega morfotipa samcev.
Ključne besede: Morfotipi vrste Phalangium opilio (velikorogi samec, majhnorogi samec, samica), suha in sveža biomasa rastlin, specifična listna površina (SLA), vsebnost suhe snovi listov (LDMC), okoljske značilnosti mirovališč (višina mirovališča, višina rastline, osončenost, temperatura, relativna zračna vlaga), kompeticija
Objavljeno v DKUM: 08.10.2009; Ogledov: 4089; Prenosov: 352
.pdf Celotno besedilo (6,76 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici