| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Plastika v krožnem gospodarstvu v Evropski uniji: vzpostavljanje pravnega in političnega okvira za urejanje plastike
Iva Drvarič, 2020, magistrsko delo

Opis: Pravni okvir Evropske unije (v nadaljevanju EU) njenim prebivalcem omogoča uživanje v najvišjih okoljskih standardih na svetu. Čista voda, rodovitna zemlja, čisti zrak in ohranjena narava so pomembne vrednote, k zagotavljanju katerih stremi EU. Kljub začetni odsotnosti pravne podlage za poseganje EU na področje okolja, si je ta, sprva z ustrezno podporo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU), kasneje pa z vključitvijo izrecnih določb o pristojnosti EU na področju okolja v Pogodbe, vendarle utrla pot na to ter številna druga področja življenja državljanov in delovanja držav članic. Ob zavedanju okoljskih in gospodarskih pritiskov s katerimi se dandanes sooča ves svet, se je med glavne strateške cilje EU v zadnjih letih prikradel koncept krožnega gospodarstva, kot alternativa trenutno prevladujočemu, a izredno netrajnostnemu, linearnemu sistemu. Gre za pojem brez univerzalno sprejete definicije, ki v najširši obliki predstavlja krovni izraz za vse postopke in prakse, ki koncept izrabljenosti nadomeščajo z obnovo, vzpodbujajo preusmeritev na obnovljive vire energije, delujejo v smeri odprave strupenih kemikalij, ki otežujejo ali onemogočajo ponovno uporabo in stremijo k kar se da največjemu zmanjšanju količine odpadkov ter gospodarnejšemu ravnanju z viri. Svetovni gospodarski model je nujno potreben spremembe, če želimo zagotoviti dostojno življenje naraščajočemu številu prebivalstva, ki bi naj do leta 2050 doseglo devet milijard. EU je v zadnjih petnajstih letih sprejela številne dokumente, ki služijo kot trdna opora krožnemu gospodarstvu, najbolj jasno pa je bilo prizadevanje EU za pospešen prehod na krožni model gospodarstva izraženo v leta 2015 sprejetem akcijskem načrtu EU za krožno gospodarstvo. Temu sta sledila še dva pomembna dokumenta, ki nadaljujeta in nadgrajujeta vizijo zastavljeno v akcijskem načrtu iz 2015, evropski zeleni dogovor in novi akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo iz leta 2020. Oba akcijska načrta in evropski zeleni dogovor nakazujejo na to, da se je EU lotila preobrazbe gospodarskega sistema v celoti in da krožnega gospodarstva ne enači zgolj z vpeljavo višjih kvot za recikliranje, kar je pogosto, a napačno prepričanje. Plastika je bila zaradi svojih posebnih lastnosti že v akcijskem načrtu iz 2015 določena kot prednostno področje, ki zahteva nujno obravnavo, kar ne preseneča glede na dejstvo, da se danes svet sooča s posebno krizo – plastično krizo. Njena proizvodnja in uporaba se iz dneva v dan povečujeta, pričakuje pa se tudi, da se bosta do leta 2050 potrojila. Ocenjuje se, da je bila velika večina do sedaj proizvedene plastike zavržena na odlagališčih ali drugje v okolju, kjer sedaj povzroča številne težave, za katere se zdi da se z dneva v dan samo še poglabljajo. Krožno gospodarstvo se predstavlja kot ena izmed priložnosti za zmanjšanje negativnih vplivov plastike in za maksimizacijo okoljskih, gospodarskih in družbenih koristi, ki jih ta material vendarle prinaša. Rešitve, ki jih v zvezi s plastiko ponuja krožno gospodarstvo so med drugim: proizvodnja plastike iz fosilnim gorivom alternativnih surovin; preoblikovanje postopkov proizvodnje plastike in plastičnih izdelkov, da se podaljša njihova življenjska doba; ponovna uporaba izdelkov in preprečevanje nastajanja odpadkov; sodelovanje med podjetji in potrošniki za spodbujanje recikliranja; spodbujanje trajnostno naravnanih poslovnih modelov, ki omogočajo koriščenje plastičnih izdelkov v okviru skupne rabe ali najema itd. EU se s problematiko aktivno ukvarja in vestno posodablja zakonodajo ter izdaja politične usmeritve za vpeljavo krožnih praks v zvezi z ravnanjem s plastiko. Zaključno delo obravnava ključne dosežke in nekatere prihodnje ambicije v zvezi z regulacijo plastike v okviru krožnega gospodarstva v Evropski uniji.
Ključne besede: pravo varstva okolja, krožno gospodarstvo, plastika, recikliranje, razširjena odgovornost proizvajalca, odpadki, odpadna embalaža, akcijski načrt, evropski zeleni dogovor, strategija za plastiko v krožnem gospodarstvu
Objavljeno: 11.09.2020; Ogledov: 383; Prenosov: 110
.pdf Celotno besedilo (1,60 MB)

2.
INSTITUT GARANCIJE ZA BREZHIBNOST PRODANEGA BLAGA V PRAVU ES IN USTREZNOST UREDITVE V SLOVENSKEM PRAVU
Martina Metelko, 2011, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi se ukvarjam z vprašanjem odgovornosti prodajalca in/ali proizvajalca v primeru sklenitve prodajne pogodbe in obstoja napak na kupljeni stvari. Bistveni interes vsakega kupca je namreč, da za plačilo dobi stvar, ki je v skladu z njegovimi pričakovanji. Z integracijo Slovenije v Evropsko unijo smo se integrirali tudi v acquis communitarie, kjer se v vsakdanji praksi potrošnikov z nakupovanjem uresničuje ena izmed temeljnih svoboščin, prost pretok blaga. V dosedanjem razvoju področja prava varstva potrošnikov v Uniji se je v okviru sekundarnega prava v consumer acqius uveljavilo večje število direktiv, s katerimi je evropski zakonodajalec k varstvu potrošnikov pristopil na vertikalen način ureditve po posameznih področjih. Z Direktivo 1999/44/ES se je s ciljem enotne minimalne ravni varstva potrošnikov opredelil do nekaterih vidikov prodaje potrošniškega blaga in z njimi povezanih garancij v primeru neskladnosti blaga s potrošnikovimi razumnimi pričakovanji. Potrošnik kot kupec v primerjavi s prodajalcem ali proizvajalcem predstavlja šibkejšo stranko, zato mu v primeru neskladnosti blaga s prodajno pogodbo, ki je z našo pravno ureditvijo definirana kot stvarne napake, prodajalec objektivno odgovarja. Direktiva in slovenska zakonodaja v teh okoliščinah predvidevata katalog jamčevalnih zahtevkov, med katerimi ima prednost naknadni izpolnitveni zahtevek v obliki popravila ali zamenjave stvari. V primerih, ko je izpolnitveni zahtevek nemogoč, nesorazmeren ali neuspešen, lahko kupec alternativno uveljavlja, ali znižanje kupnine ali odstop od pogodbe. S ciljem sorazmernosti objektivne prodajalčeve odgovornosti je kogentno določeno trajanje zakonite odgovornosti, in sicer prodajalec jamči za napake, ki se pokažejo v roku dveh let od izročitve blaga oziroma v primerih rabljenega blaga v krajšem roku najmanj enega leta. Glede na dolžnost pravočasnosti potrošnikovega obvestila o obstoju napake v dveh mesecih od seznanitve z napako, je kogentno določena tudi domneva, da je napaka, ki se je pokazala v prvih šestih mesecih, obstajala že ob izročitvi blaga. Iz jamčevanja kot zakonske odgovornosti za skladnost izdelka s pričakovanim se je z razvojem industrije in proizvodnje razvil institut garancije, ki je opredeljen kot enostranska prostovoljna izjava (v primeru prostovoljne garancije) in na podlagi slovenske ureditve tudi kot zakonska obveznost (v primeru obvezne garancije). V nalogi so najprej predstavljeni vsi relevantni pojmi v zvezi z institutom garancije v slovenskem pravu in pravu Evropske unije. Za bolj kritično presojo teze te naloge je predstavljena tudi primerjalna angleška in nemška ureditev (prostovoljne) garancije. V tretjem delu naloge je predstavljena geneza instituta garancije v slovenskem, primerjalnem pravu in pravu EU ter v nadaljevanju ureditev zakonske odgovornosti za proizvode po slovenskem pravu z analitično primerjavo ureditve uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v pravu EU ter v slovenskem, nemškem in angleškem pravu. S ciljem dodatnega varstva potrošnikov je z Direktivo 1999/44/ES poleg zakonske odgovornosti za napake na izdelku določen tudi institut garancije. Slednja je po svoji osnovi opredeljena kot prostovoljna izbira na strani garanta kot dajalca garancije, ki se odloči, da bo s svojo garancijsko izjavo na določeno blago potrošniku v določenem časovnem obdobju (garancijski rok) poleg zakonitega nudil tudi dodatno varstvo. S tem je potrošniku v primeru napak na stvari omogočena alternativna izbira med uveljavljanjem ali jamčevalnih ali garancijskih zahtevkov. Potrošnik mora seveda zadostiti ostale pogoje za uveljavljanje zahtevkov na eni izmed pravnih podlag, z omejitvijo neupravičene pridobitve pa mu je omogočeno kombinirano uveljavljanje istovrstnih zahtevkov. Slovenski zakonodajalec je z upoštevanjem načela minimalne harmonizacije bistveno presegel cilje Direktive 1999/44/ES in na ta način bistveno zmanjšal funkcijo garancije kot elementa konkurenčnega prava, ki lahko garantu izboljša položaj na trgu. Z narav
Ključne besede: Prostovoljna garancija, obvezna garancija, pooblaščeni servis, garancija kot tržni mehanizem, jamčevanje, stvarne napake, objektivna odgovornost prodajalca/proizvajalca, zakonska odgovornost, napake na stvari, garancijski rok, jamčevalni rok, podaljšana garancija, vrste škode, damnum quod rem, damnum circa rem, damnum extra rem, neustreznost implementacije Direktive 1999/44/ES v slovenski pravni red, geneza instituta garancije v slovenskem, primerjalnem angleškem in nemškem pravu ter pravu EU, gara
Objavljeno: 19.04.2012; Ogledov: 3807; Prenosov: 633
.pdf Celotno besedilo (1,25 MB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici