Search the digital library catalog

Abstract: V obdobju 1999–2018 je bil v Sloveniji opravljen vsakoletni cenzus gnezditvene populacije bele štorklje Ciconia ciconia. Vsi cenzusi so bili izvedeni skladno z mednarodno metodo popisovanja. Na osnovi gnezdečih parov ali poletelih mladičev smo izračunali populacijske trende bele štorklje v Sloveniji in po posameznih mezoregijah skušali pojasniti vzroke za razlike populacijskih parametrov in procesov med posameznimi sub-populacijami. Tekom cenzusa 2018 smo zbrali podatke o stanju gnezd na srednje napetostnih daljnovodnih drogovih. Zbrali smo tudi podatke o smrtnih primerih bele štorklje zaradi trka v žice ali elektrokucije in podatke o zimskih opažanjih v Sloveniji v raziskovanem obdobju. Populacija bele štorklje se je v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih povečala. Populacijski trend bele štorklje v Sloveniji za obdobje 1999–2018 izkazuje zmeren porast. V raziskovanem obdobju je gnezdilo med 193 in 267 parov (HPa), v povprečju 221. Največje število parov je gnezdilo leta 2014, najmanjše leta 2005. Skupno so v tem obdobju gnezdeči pari (HPa) zasedli 443 različnih gnezd. Povprečno število uspešnih parov (HPm) je bilo 171. Največjo rodnost populacije (JZG) smo ugotovili v letu 2017, najmanjšo pa leta 2006. V povprečju je poletelo 435 mladičev letno. Povprečni gnezditveni uspeh gnezdečih parov (JZa) je bil 1,99, največji leta 2000, najmanjši leta 2006. Povprečni gnezditveni uspeh uspešnih parov (JZm) je bil 2,52, največji leta 2007, najmanjši pa leta 2006. Bela štorklja je v raziskovanem obdobju gnezdila v 18 različnih mezoregijah v državi. Jedro populacije bele štorklje je v SV in JV Sloveniji. Največji delež gnezdečih parov (HPa) in poletelih mladičev (JZG) je bil na Murski ravni, kjer je tudi največ potencialnih prehranjevališč bele štorklje v Sloveniji. Sub-populacije bele štorklje so na tradicionalnih gnezdiščih v SV delu Slovenije v večini v upadu ali stabilne, med tem ko so sub-populacije v mezoregijah, kamor so se razširile po letu 1999, v večini v porastu. Upad številčnosti sub-populacij pojasnjujemo s spremembam rabe tal in kvalitete prehranjevališč ter z gostotno odvisnimi procesi v populaciji. Spremembe vedenja bele štorklje, ki so posledica vpliva globalnega segrevanja in poseganja človeka v naravo, smo ugotovili tudi v Sloveniji. Danes je večina gnezd bele štorklje v Sloveniji na srednje napetostnih daljnovodnih drogovih (81 %), kar predstavlja štorklji številne nevarnosti. Ugotovili smo, da je več kot 80 % gnezd na daljnovodnih drogovih ogroženih, od tega 34 % kritično. Največ gnezd je ogroženih zaradi treh razlogov: bližine transformatorja, droga s pokončnimi izolatorji ali zaradi stika gnezda z žicami. V obdobju 1999–2018 smo zabeležili 65 smrtnih primerov bele štorklje zaradi trka v žice ali elektrokucije. V 25 % primerih smo lahko določili element prenosnega omrežja na katerem je prišlo do trka v žice ali elektrokucije in ugotovili, da so najbolj problematični transformatorji in daljnovodi s pokončnimi izolatorji. V zadnjih letih smo opazili povečanje števila prezimujočih štorkelj. V zimi 1999/2000 ni prezimovala nobena, nato so do leta 2010 prezimovale 1–4, po letu 2010 pa je v Sloveniji vsako zimo prezimovalo 3–10 štorkelj. Z raziskovanjem in ohranjanjem bele štorklje lahko dosežemo spremembe, ki so pomembne za ohranjanje biodiverzitete na splošno, zato je pomembno, da ohranjamo ugodno stanje populacije v Sloveniji. Glede na rezultate naše raziskave in drugih sorodnih raziskav zaključujemo, da je za ohranjanje oz. izboljšanje prehranjevalnih habitatov in zmanjšanje smrtnosti bele štorklje v Sloveniji potrebno predvsem ohranjanje optimalnih habitatov bele štorklje (vlažnih in trajnih travnikov) ter zagotovitev varnih srednje napetostnih daljnovodov - med obnovo ali gradnjo novih.
Keywords: bela štorklja, Ciconia ciconia, populacijska dinamika, stanje gnezd, elektrokucija, trki v žice, prezimovanje, naravovarstvene smernice, Slovenija
Published in DKUM: 22.11.2019; Views: 1443; Downloads: 200
Full text (2,21 MB)

Abstract: Meta menardi je troglofilna vrsta. Večino življenjskega cikla preživi v podzemeljskih habitatih. V svojem življenjskem ciklu nima programiranega prezimovanja, kar pomeni, da se pozimi priložnostno prehranjuje. Ob nedostopnosti plena in posledičnem stradanju v celicah potečejo procesi, značilni za vrste s programiranim prezimovanjem, ki se pozimi ne prehranjujejo. S svetlobno in transmisijsko elektronsko mikroskopijo smo proučili strukturo in ultrastrukturo divertiklov srednjega črevesa M. menardi med prezimovanjem v naravnih habitatih. Samce in samice M. menardi smo nabrali v različnih obdobjih prezimovanja – na začetku (november), na sredi (januar) in ob koncu prezimovanja (marec). Zanimale so nas spremembe v strukturi in ultrastrukturi pri obeh spolih, spreminjanje količine založnih snovi, značilnosti sferitov in pojav avtofagnih struktur, ki odražajo trajanje stradanja med prezimovanjem. Epitel divertiklov srednjega črevesa je bil zgrajen iz prebavnih, sekrecijskih in založnih celic. V strukturi in ultrastrukturi med spoloma ni bilo razlik. Med prezimovanjem so se v epitelnih celicah divertiklov pojavile spremembe, značilne za stradanje. Količina založnih snovi (glikogena in lipidov) se je zmanjšala. Sferiti so imeli med prezimovanjem vse več elektronsko svetlejših, izpraznjenih plasti. Število avtofagnih struktur, stopnja vakuolizacije citoplazme in poraba materiala iz vakuol so se povečali. Ultrastrukturne značilnosti, ki so odraz stradanja med prezimovanjem, so pri M. menardi posledica pomanjkanja in nedostopnosti plena, ki prezimuje v jamah. Nutriente in energijo za vzdrževanje različnih fizioloških procesov, potrebnih za preživetje med stradanjem, so pajki pridobivali s porabo energijsko bogatih založnih snovi, iz mineralnih in organskih sestavin sferitov, z razgradnjo celičnih sestavin v procesu avtofagije in intenzivne vakuolizacije ter priložnostno s prebavo ujetega plena. Ob koncu prezimovanja so se pri eni samici v tkivu z značilnostmi stradanja pojavile velike, elektronsko temne prebavne vakuole, z lipidnimi kapljami, kar je dokaz, da je samica ob koncu prezimovanja ujela plen. Ujetje plena je najverjetneje sovpadlo z zaključkom prezimovanja nekaterih nevretenčarjev v jami in posledično migracijo določenega plena iz jame.
Keywords: avtofagija, prezimovanje, sferiti, srednje črevo, stradanje, ultrastruktura, založne snovi
Published in DKUM: 08.05.2017; Views: 1685; Downloads: 123
Full text (4,91 MB)

Abstract: Scoliopteryx libatryx uvrščamo v družino Erebidae in naddružino Noctuoidea. Obstajata dve generaciji, druga pogosto prezimuje v diapavzi v vhodnih delih podzemeljskih jam. Zanimalo nas je, kako se spreminjajo masa, zaloge lipidov in glikogena ter vsebnost vode v osebkih med prezimovanjem ter ali obstajajo razlike med spoloma. Zanimalo nas je tudi, katere spremembe v ultrastrukturi se v tem obdobju naravnega stradanja dogajajo v epitelnih celicah Malpighijevih cevk (MC). Raziskave smo opravili z optičnim in elektronskim mikroskopom ter z ustreznimi biokemijskimi analizami. Ugotovili smo, da so pri S. libatryx glavne energijsko-založne snovi v času prezimovanja lipidi. MC so sestavljene iz enoslojnega epitela, bazalne lamine in posameznih mišičnih celic. Enoslojni epitel sestavljajo primarne epitelne celice, ki so na bazalnem delu s hemidezmosomi povezane z bazalno lamino. Med uvihki bazalne plazmaleme so mitohondriji. Jedra so pri večini celic v bazalnem delu. V jedrih je heterokromatin, okoli jedra pa obilen zrnati endoplazmatski retikulum. Perinuklearni del je izpolnjen s sferiti. Pod apikalno membrano je aktinski korteks s številnimi mitohondriji. Apikalna membrana je izdiferencirana v številne mikrovile, v katerih so pogosto mitohondriji. Mikrovili močno povečajo površino, skozi katero poteka izločanje snovi v lumen MC. Med prezimovanjem se vsebina sferitov postopoma izprazni, obenem pa se pojavljajo avtofagne structure, vključno z rezidualnimi telesi. Med spoloma nismo odkrili razlik v ultrastrukturi primarnih epitelnih celic MC.
Keywords: avtofagija, diapavza, prezimovanje, Malpighijeve cevke (MC), ultrastruktura epitelnih celic MC
Published in DKUM: 14.06.2016; Views: 1932; Downloads: 136
Full text (2,34 MB)

Abstract: Raziskovali smo strukturo maščobnega telesa pri metulju zobatem vrbovčku (Scoliopteryx libatrix) med prezimovanjem. Opisali smo podrobno zgradbo maščobnih celic (adipocitov) in uratnih celic (urocitov). Metodologija raziskovanja. Pri pisanju teoretične podlage magistrske naloge smo si pomagali z ustreznimi objavami različnih avtorjev in s spletnimi viri. Lastne podatke za izvedbo magistrske naloge smo pridobili z laboratorijskim delom. Rezultati. V maščobnem telesu S. libatrix je več adipocitov kot urocitov. Med začetkom in koncem prezimovanja smo opazili spremembe v zgradbi obeh tipov celic. Povprečna velikosti lipidnih kapelj v adipocitih se je med prezimovanjem zmanjšala. Pri samcih je bilo v novembru 19 % in pri samicah 27 % lipidov, ob koncu prezimovanja pa 8 % pri samcih in 9 % pri samicah. Na začetku prezimovanja v celicah maščobnega telesa S. libatrix avtofagnih struktur in bilo, redke so bile ob koncu prezimovanja. Ob koncu prezimovanja so bili v celicah maščobnega telesa prisotni posamezni avtofagosomi, drugih avtofagnih struktur nismo videli. Sklep. Splošna zgradba maščobnega telesa se pri S. libatrix med prezimovanjem ne spreminja. V maščobnem telesu prevladujejo adipociti, urocitov je manj. V adipocitih je pred prezimovanjem več lipidnih kapelj kot ob koncu prezimovanja. Pri samicah je bilo v novembru več lipidov kot pri samcih in so se do konca prezimovanja hitreje porabljali. Na začetku prezimovanja zobatega vrbovčka avtofagnih struktur v celicah maščobnega telesa ni, ob koncu prezimovanja so prisotni redki avtofagosomi.
Keywords: Adipociti, avtofagija, maščobno telo, prezimovanje, Scoliopteryx libatrix, urociti.
Published in DKUM: 12.06.2015; Views: 1951; Downloads: 198
Full text (2,54 MB)