| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
UPORABA SPLOŠNIH PRAVIL CIVILNEGA PRAVA PRI SKLENITVI POGODBE O ZAPOSLITVI
Nataša Poredoš Tropenauer, 2010, magistrsko delo

Opis: Zgodovinsko gledano, je bilo delovno pravo del civilnega prava. Uveljavljeno je bilo stališče, da delovno razmerje nastane s službeno pogodbo, s katero se je ena stranka za plačilo, zavezala drugi stranki nekaj dati, storiti, dopustiti. Z razvojem kapitalizma pa je postala pomembna tudi delavčeva osebnost, prav tako se je v delovno razmerje začela vmešavati država. Delovno pravo je postalo del javnega in ne več samo zasebnega prava. Delovno razmerje med delavcem in delodajalcem nastane s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki jo podrobno ureja Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki v 11. členu, med drugim določa, da se pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila civilnega prava. Zaradi svoje narave in namena, je ugotoviti, da sta stranki pogodbe o zaposlitvi precej bolj omejeni, kot pa stranki pogodbe civilnega prava, kjer velja avtonomija volje in stranki lahko medsebojno razmerje uredita drugače kot pa določa zakon, omejeni sta samo z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, ter seveda temeljnimi načeli obligacijskega prava. Načelo dispozitivnosti je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi omejeno z načelom omejitve avtonomije delavca in delodajalca, prisilnimi predpisi in nenazadnje s temeljnimi načeli civilnega prava. Stranki pogodbe o zaposlitvi nista v enakopravnem položaju, kot to načeloma velja za stranki civilnega prava. Seveda pa stranki pogodbe o zaposlitvi lahko svoje pravice in obveznosti uredita drugače kot določa zakonodaja, upoštevaje pravilo »v korist delavca«. Razlog za omejitev avtonomije je varstvo šibkejše stranke, saj bi brez te javnopravne omejitve obstajala neenakost strank pogodbenega razmerja. Do veljave bi prišla volja pogodbeno močnejše stranke, s čimer bi se s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi uzakonilo izkoriščanje in podvrženost pogojem, ki bi jih postavil delodajalec. Večja in pomembnejša je vloga države, ki nujno vpliva na pogodbeno svobodo, kot pa na področju civilnega prava. Uporabnost obligacijskih pravil pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi je omejena, ker je potrebno upoštevati samo naravo delovnega razmerja, vendar pa se kljub temu v določenih primerih uporabljajo pravila obligacijskega prava. Tako se zlasti upoštevajo obligacijska določila o sposobnosti strank skleniti pogodbo o zaposlitvi, pri predpostavkah za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ponudbi za sklenitev pogodbe, pri pogajanjih, pri sprejemu ponudbe, pri času in kraju sklenitve pogodbe, glede pogojev in rokov, itd. V kolikor pa pride pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi do določenih nepravilnosti bodisi glede oblike, napake volje, bodisi če pogodba o zaposlitvi nasprotuje načelom morale, ustavi in prisilnim predpisom, je pogodba o zaposlitvi neveljavna. Ob tem pa je vedno treba imeti v vidu, kaj je bil odločilen nagib za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, saj gre pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za svoboden dogovor delavca in delodajalca, ki pa mora izražati njuno pravo voljo skleniti pogodbo o zaposlitvi in se tako pri razlagi pogodbe o zaposlitvi pogosto uporabi milejša sankcija kot je izpodbojnost ali celo ničnost pogodbe o zaposlitvi. Našteti instituti so povezani s civilnim pravom, kar kaže na to, da kljub temu, da je delovno pravo šlo v razvoju svojo pot, ni čisto izgubilo povezave s civilnim pravom, zato je pomembno, da je v ZDR vnesena določba 11. člena, ki omogoča povezavo med delovnim in civilnim pravom. Praktično povezavo med delovnim in civilnim pravo, glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi, pa kreirajo sodišča. Pri odločanju in oblikovanju sodne prakse se morajo upoštevati strokovni in zlasti življenjski dejavniki, saj sodišča s svojimi odločitvami razvijajo in kreirajo pravo in ga v posameznih primerih tudi konkretizirajo. Pri uporabi sodne prakse sem opazila, da je namen delovnih in socialnih sodišč predvsem čim hitrejša rešitev posameznega spora in upoštevanje, da je delavec šibkejša pogodbena stranka, kateri naj se omogoči sodno varstvo in uživanje delovno pravne zaščite.
Ključne besede: Civilno pravo, delovno pravo, pogodba o zaposlitvi, stranke pogodbe, sposobnost strank, napake volje, zmota, prevara, zvijača, ničnost, izpodbojnost, delna ničnost, konverzija, konvalidacija, čas, kraj, ponudba, sprejem ponudbe, pogajanja, predpogodba, pogoj, rok, obličnost, predmet, subsidiarnost, smiselnost, avtonomija.
Objavljeno: 24.03.2011; Ogledov: 6042; Prenosov: 915
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)

2.
Ara - analiza sodnih odločitev
Luka Šilc, 2017, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo nas seznani z aro skozi različne sodne odločitve slovenskih sodišč. Ara predstavlja institut utrditve pogodbenih obveznosti, realni kontrakt in delno izpolnitev obveznosti. Gre za določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, ki ga ena stranka izroči drugi v znamenje sklenitve pogodbe. Med strankami mora biti jasno in nedvoumno dogovorjena, v nasprotnem primeru je namreč dan avans, in ne ara. Ara ni samostojen pravni posel – ena njenih glavnih značilnosti je njena akcesorna narava, kar pomeni, da je veljavnost are odvisna od veljavnosti temeljne (glavne) pogodbe. Če je ara dogovorjena, pa še ne pomeni, da lahko stranka kar odstopi od pogodbe, tako da pusti aro pri drugi stranki oziroma da vrne dvojno aro. To je možno zgolj v primeru, ko je bila ara dogovorjena kot odstopnina, to je, ko je bila pravica odstopiti od pogodbe za ceno izgubljene are s pogodbo izrecno dogovorjena. Od are (oziroma are kot odstopnine) pa je ločen pojem odstopnine (skesnine). Pri odstopnini se namreč pogodbeni stranki dogovorita, da ima bodisi ena bodisi vsaka od njiju pravico odstopiti od pogodbe, če hkrati z izjavo o odstopu dogovorjeno prepusti nasprotni stranki. Aro je možno veljavno dogovoriti tudi v zvezi s predpogodbo. Zakon tega vprašanja ne ureja, je pa stališče sodne prakse jasno. Če stranka iz predpogodbe, ki je zavezana k sklenitvi glavne pogodbe, sklenitev pogodbe odkloni, je drugi stranki zagotovljeno pravno varstvo, saj lahko s tožbenim zahtevkom zahteva sklenitev glavne pogodbe ali se posluži sankcij na podlagi dogovorjene are. Pomembnost dogovora o ari se še posebej kaže pri neizpolnitvi pogodbe, za katero je odgovorna ena izmed strank. V diplomskem delu so na podlagi sodnih odločitev prikazane in pojasnjene sankcije in katera stranka ima možnost izbire. Na kratko je tudi razloženo, kaj se zgodi v primeru delne izpolnitve obveznosti, za katero je bila dogovorjena ara. Poseben problem pa lahko predstavlja prevelika ara, ki jo lahko sodišče na zahtevo zainteresirane stranke zmanjša. V takih primerih sodišče presoja primernost višine dogovorjene are na podlagi okoliščin konkretnega primera, čeprav upošteva sodno prakso, ki narekuje, da ara naj ne bi bila višja od približno 10 % vrednosti predmeta oziroma zneska v glavni pogodbi.
Ključne besede: ara, avans, akcesorna narava, odstopnina, predpogodba, neizpolnitev pogodbe, sankcije, prevelika ara
Objavljeno: 30.10.2017; Ogledov: 500; Prenosov: 97
.pdf Celotno besedilo (855,32 KB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici