| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 5 / 5
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Neposredna tožba zoper državo članico zaradi kršitve obveznosti postavitve vprašanja v predhodno odločanje nacionalnih sodišč zadnje stopnje
Miha Satler, 2018, master's thesis

Abstract: V svoji magistrski nalogi se ukvarjam s postopkom predhodnega odločanja po 267. členu PDEU in neposredno tožbo Evropske komisije proti državi članici zaradi neizpolnitve obveznosti njenega sodišča iz 267. člena PDEU na podlagi 258. člena PDEU. Na začetku obravnavam temeljne značilnosti predhodnega odločanja in izpostavim izjeme od obveznosti predložitve vprašanja v predhodno odločanje. Poseben poudarek dajem posledicam nespoštovanja obveznosti predložitve ali napačne odločitve nacionalnega sodišča. Najprej opisujem prvo, bolj pogosto uporabljeno sankcijo, in sicer možnost odškodninske tožbe stranke proti državi članici, katere sodišče ni izpolnilo svoje predložitvene obveznosti. Nato se lotim podrobne analize možnosti Evropske komisije, da proti državi članici sodišča zaradi omenjene kršitve vloži tožbo na podlagi 258. člena PDEU. V zadnjem delu obravnavam neposredno tožbo Evropske komisije v luči zadeve Komisija proti Franciji (C-416/17), v kateri je po več kot šestdeset letih prišlo do spremembe načina delovanja Evropske komisije, ki je ravno v tej zadevi prvič vložila tožbo proti državi članici zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi 258. člena PDEU, zaradi kršitve 267. člena PDEU, ki določa obveznost postavitve vprašanja v predhodno odločanje. Sama sodba Sodišča EU na prvi pogled izgleda precej tehnična, vendar pa v sebi skriva revolucionaren razvoj sodstva EU. S svojo odločitvijo je Sodišče EU poslalo močno sporočilo nacionalnim sodiščem zadnje stopnje (denimo vrhovnim sodiščem). S tem dopolnjuje svojo odločitev v zadevi Ferreira da Silva (C-160/14), ko je prvič razglasilo kršitev CILFIT doktrine acte claire. Tako lahko rečemo, da je CILFIT »nabrusil zobe, Sodišče pa je pripravljeno z njimi gristi.« V prihodnje bo zelo zanimivo opazovati nadaljnji razvoj odnosov in gradnjo zaupanja med najvišjimi sodišči držav članic in Sodiščem EU po tej prelomni odločitvi Evropske komisije. Končno odločitev za vložitev takšne tožbe bo še zmeraj na plečih Evropske komisije in posledično odvisna od njene (politične) volje. Zanimivo bo spremljati, glede katerih kršitev nacionalnih sodišč in še posebej proti katerim državam članicam, se bo Evropska komisija odločala za vlaganje tožb.
Keywords: Predhodno odločanje, dolžnost postaviti vprašanje v predhodno odločanje, doktrina acte clair, kršitev EKČP, tožba Evropske komisije proti državi članici
Published: 21.12.2018; Views: 2350; Downloads: 200
.pdf Full text (1,00 MB)

2.
Pojem vmesne sodbe z razmejitvijo do prejudicialnega vprašanja in analiza sodne prakse
Rebeka Žirovnik, 2017, master's thesis

Abstract: Kadar sodišče odloča o dajatvenem ali oblikovalnem zahtevku mora najprej razčistiti, ali obstoji pravno razmerje, od katerega je odvisna odločitev o glavni stvari. To stori s postavitvijo predhodnega vprašanja. Predhodno vprašanje je vprašanje obstoja ali neobstoja neke pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Od rešitve predhodnega vprašanja je odvisna odločitev v glavni stvari. Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Pravni učinek ima samo v konkretni pravdi. Sodišče svoje stališče oziroma odločitev o predhodnem vprašanju navede v obrazložitvi sodbe. To pomeni, da je brez učinka pravnomočnosti, saj pravnomočen postane le izrek sodbe. Zato ne veže strank in sodišča v morebitni kasnejši pravdi glede drugih zahtevkov iz istega pravdnega razmerja. V interesu strank pa je lahko, da se obstoj prejudicialnega pravnega razmerja ne reši le z učinkom v konkretni pravdi, ampak z učinkom pravnomočnosti. Tako bi odločitev o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja zavezovala tudi v vseh morebitnih kasnejših pravdah glede drugih zahtevkov iz tega razmerja. Kadar je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšno pravno razmerje, ki je postalo med pravdo sporno, lahko tožnik uveljavlja s tožbo poleg obstoječega tudi nov tožbeni zahtevek. Z njim zahteva ugotovitev, da tako razmerje obstaja ali ne obstaja. Temu zahtevku pravimo vmesni ugotovitveni zahtevek. Namen tega je strankam omogočiti, da dosežejo, da sodišče tudi o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja odloči v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti. Toženec lahko, isti učinek doseže z ustrezno nasprotno tožbo.
Keywords: predhodno vprašanje, prejudicialno vprašanje, vmesna sodba, vmesni ugotovitveni zahtevek
Published: 03.11.2017; Views: 921; Downloads: 179
.pdf Full text (468,26 KB)

3.
ANALIZA ZAVAROVANJ ŠKODE IZ PROMETNIH NESREČ V EU PO SODBI SODIŠČA EU V ZADEVI VNUK
Sabina Horvat, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Damijan Vnuk je s tožbo zoper Zavarovalnico Triglav d.d. zahteval izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu jo je povzročil zavarovanec Zavarovalnice Triglav in lastnik traktorja, s katerim ga je zbil z lestve in ga pri tem poškodoval. Težava je nastala pri opredeljevanju dejanskega stanja kot uporabo vozila, ki je krito z zavarovanjem po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), vendar nobena določba omenjenega zakona ne opredeljuje samega pojma »uporaba vozila« iz 15. člena ZOZP. Tematika diplomske naloge med drugim zajema torej razlago določb nacionalnih zakonov in aktov Evropske Unije (v nadaljevanju EU) ter jezikovne različice, ki so se pojavile glede pojma »uporaba vozila« v nekaterih državah članicah EU. Prvo in drugostopenjsko sodišče sta tožbo zavrnili z razlago, da v konkretni situaciji traktor s prikolico ni bil uporabljen kot prevozno sredstvo v prometu, zato zavarovanje po 15. členu ZOZP ne krije nastale škode. Nato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) naslovilo predhodno vprašanje, v katerem ga je zanimala razlaga pojma »uporaba vozila« po členu 3(1) Direktive 72/166/EGS Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju Direktiva 72/166 EGS). Med samim postopkom predhodnega odločanja je Sodišče EU ugotovilo, da obstaja več jezikovnih različic razlage Direktive 72/166/EGS in poudarilo, da je potrebno predpise EU razlagati enotno z upoštevanjem teh različic, vendar glede na namen in cilj, ki jim sledi omenjena Direktiva. O konkretni nesreči traktorja s prikolico je Sodišče EU podalo ugotovitev, da je šlo za uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila in da sam traktor s prikolico predstavlja vozilo po Direktivi 72/166/EGS, zato mora biti škoda krita iz zavarovanja, ki ga vsebuje člen 3(1) omenjene direktive. Posebna vprašanja v zvezi z avtomobilskim zavarovanjem so se odprla šele z razsodbo v zadevi Vnuk, saj se je obseg obveznega avtomobilskega zavarovanja razširil tudi na nekatere nesreče in vozila, ki jih prej ni zajemal. Sporna je postala vsebina britanskega Zakona o cestnem prometu (RTA ). V končnem delu naloge tako ugotavljam nekatere spremembe, ki jih je prinesla razsodba na področje avtomobilskega zavarovanja. Posebno sporno je to, da bo od sedaj potrebno z avtomobilsko polico zavarovati na primer električne invalidske vozičke, čistilce tal, golf vozla in celo vozila za prtljago na letališčih.
Keywords: zadeva Vnuk, obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, pojem uporabe vozila, Direktiva 72/166/EGS, razlaga predpisov EU, predhodno vprašanje, običajna funkcija vozila.
Published: 29.05.2017; Views: 1352; Downloads: 88
.pdf Full text (580,11 KB)

4.
Nasprotna tožba po zakonu o pravdnem postopku
Tadej Pauman, 2015, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi sem se osredotočil na celotno predstavitev instituta nasprotne tožbe, ki ga ureja zakon o pravdnem postopku. Najprej sem predstavil procesna dejanja toženca, med katera spada tudi nasprotna tožba. Na kratko sem povzel preostale možnosti, ki jih tožena stranka lahko uporabi kot obrambno sredstvo proti tožniku. Brani se lahko z materialnimi, procesnimi in pobotnimi ugovori ali pa v pravdi sploh ne sodeluje ter prizna dejstva oziroma pripozna tožbeni zahtevek. Bistvo vsebinskega dela v jedru tožbe predstavljajo pogoji, ki jih mora izpolnjevati tožena stranka, da iz obrambe preide v nasprotni napad. Izpolnjevati mora pogoje, zahtevka iz nasprotne in samostojne tožbe morata biti v medsebojni zvezi, lahko se med seboj pobotata, če gre za predhodno vprašanje, od katerega je odvisna odločba o tožbenem zahtevku in hkrati predpisana enaka vrsta postopka in enaka stvarna pristojnost sodišča, ki odloča o obeh zahtevkih. Institut nasprotne tožbe utrjuje načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka, saj strankam ponuja možnost, da rešijo sporna razmerja v enem postopku. Če na kratko povzamem ključne ugotovitve, ki sem jih spoznal med pisanjem diplomskega dela, lahko trdim, da je nasprotna tožba samostojna tožba stranke, ki je tožena, saj se glede vsebine in preostalih vprašanj uporabljajo identična pravila kot za tožbo. Ko pogoji za uveljavljanje nasprotne tožbe niso podani v zadostni meri, je sodišče ne zavrne, ampak šteje za samostojno tožbo in obravnava v novem postopku. Poudariti moram, da vložitev nasprotne tožbe ni le dolžnost, ampak pravica toženca. Praktičen pomen nasprotne tožbe je, da imajo nekatera obrambna dejanja toženca učinek le v konkretni zadevi, z nasprotno tožbo pa si toženec lahko zagotovi pravnomočno odločitev sodišča.
Keywords: procesna dejanja toženca, nasprotna tožba, medsebojna zveza, pobotanje, predhodno vprašanje, načelo ekonomičnosti, učinek pravnomočnosti
Published: 10.05.2016; Views: 2338; Downloads: 401
.pdf Full text (843,88 KB)

5.
RAZMERJE MED UPRAVNIM IN SODNIM POSTOPKOM PRI DEDOVANJU ZAŠČITENIH KMETIJ
Jerneja Hernja, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Namen zaščitene kmetije je v varstvu srednje velikih kmetij, ki bi zaradi nadaljnje drobitve izgubile možnost za samozadostnost. Vprašanje, ali kmetijska zemljišča, ki sodijo v zapuščino, predstavljajo zaščiteno kmetijo, je zato v postopku ključnega pomena. Ker je vprašanje obstoja statusa zaščitene kmetije pomembno za nadaljnjo ohranitev in krepitev kmetijskega gospodarstva, sta upravni in sodni postopek tesno povezana. Odločitev sodišča ali bo uporabilo splošna pravila o dedovanju ali specialne predpise, je vezana na odločitev upravnega organa. Pri odločanju o teh vprašanjih se tako upravni organi kot sodišča soočajo s številnimi problemi. Upravni organ mora svoje odločitve opreti samo na podatke, ki so v uradnih evidencah, četudi so ti morebiti v dejanskem stanju drugačni in bolj točni. Sodišča pa morajo pri svojem odločanju upoštevati odločitev upravnega organa. Šele po odločitvi upravnega organa sodišča odločijo, kdo bo dedoval, po katerem predpisu in kako. Veliko težav sodiščem povzroča odločitev v primerih, ko je dedičev več in jih več izpolnjuje pogoje za dedovanje zaščitene kmetije. V praksi pa se težave pojavljajo tudi v primerih, ko je bilo vrnjeno podržavljeno premoženje in je treba ugotoviti, po katerem predpisu bo izvedeno dedovanje.
Keywords: zaščitena kmetija, upravni postopek, zapuščinska obravnava, predhodno vprašanje, več dedičev, denacionalizacija, sodna praksa
Published: 19.12.2014; Views: 1124; Downloads: 207
.pdf Full text (312,00 KB)

Search done in 0.16 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica