SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 27
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
LASTNA IMENA V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU
Petra Savnik, 2009, diplomsko delo

Opis: Lastna imena predstavljajo precejšen in pomemben del našega vsakdanjega besedišča. Pričujoče diplomsko delo dokazuje, da so lastnoimenske danosti v določenem jezikovnem sestavu lahko tudi zanimivo raziskovalno področje. Poglavitni namen pri tem je bil namreč zasledovati jezikovno normo lastnih imen skozi izbrane normativne priročnike 20. stoletja (izjema je Levčev pravopis iz leta 1899), pri čemer smo področje lastnoimenskosti pregledali (zlasti) z vidika pisanja velike začetnice in oblikoslovnih lastnosti lastnih imen (predvsem sklanjatvenih posebnosti), obrobneje pa smo se dotaknili tudi prevzemanja lastnih imen. Naš dodatni namen je bil predstaviti še posamezne kritične odzive na aktualno nosilno pravopisno izdajo (seveda v zvezi z lastnimi imeni), na določenem vzorcu devetošolcev pa smo želeli tudi preveriti (pravilno) rabo lastnih imen. Interpretacija uporabljenih virov je temeljila na deskriptivni raziskovalni metodi, pri zgodovinskem pregledu lastnih imen po posameznih normativnih priročnikih sta bili ob njej uporabljeni zgodovinska in komparativna metoda, pri preverjanju rabe lastnih imen pa metodi analize in sinteze. Razvojni pregled knjižnojezikovne norme lastnih imen kaže, da je ta v svojem bistvu dokaj kompleksna, zlasti pa nestabilna, nedosledna in nedorečena, o čemer pričajo številni kritični odzivi (na aktualno normo) ter nekompetentnost konkretnih uporabnikov pri njeni praktični rabi.
Ključne besede: lastna imena, pravopis lastnih imen, oblikoslovje lastnih imen, prevzemanje lastnih imen, slovenski knjižni jezik, raba lastnih imen.
Objavljeno: 09.10.2009; Ogledov: 3497; Prenosov: 500
.pdf Celotno besedilo (2,11 MB)

2.
NAGROBNI NAPISI V RIBNIŠKI DEKANIJI
Marija Lovšin, 2009, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je popisati nagrobne napise v ribniški dekaniji in s tem ohraniti delček kulturne dediščine naših prednikov. Popis je bil izveden v petih občinah: Dobrepolje, Loški Potok, Ribnica, Sodražica in Velike Lašče, kjer je štiriindvajset pokopališč. Na teh pokopališčih je skupno 5238 grobov, od katerih jih ima epitaf samo 1453. Predstavljeno je delo kamnosekov in njihova opažanja glede nagrobnih napisov. Posebej so obravnavani nagrobni napisi otrokom in mladostnikom in moje ugotovitve glede le-teh v primerjavi s podatki, navedenimi v strokovni literaturi. Opisani so slovenski pravopisi in predstavljene najpogostejše napake pri rabi ločil.
Ključne besede: Pokopališča, Dekanija Ribnica, nagrobni napisi, kamnoseštvo, napisi otrokom in mladostnikom, pravopis, ločila.
Objavljeno: 23.12.2009; Ogledov: 2273; Prenosov: 167
.pdf Celotno besedilo (19,75 MB)

3.
POGOSTOST JEZIKOVNIH NAPAK PRI OSNOVNOŠOLSKIH UČENCIH
Ksenija Šteflič, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu z naslovom Pogostost jezikovnih napak pri osnovnošolskih učencih se v teoretičnem delu nahajajo strnjen pregled slovenskega pravopisa ter krajša opozorila na pravilnost nekaterih oblikoslovnih oblik. Sledi mu empirični del, kjer sem s preizkusi znanj preverjala ter ugotavljala, katere jezikovne napake se pri osnovnošolskih učencih najpogosteje pojavljajo, pri koliko starih učencih ter koliko se z višjo stopnjo izobraževanja morebiti izboljša jezikovna pravilnost ali pa ta ostaja nespremenjena. Znanje sem primerjala glede na spol, razred in nivo testiranih učencev. Na podlagi rezultatov sem ugotovila, da je razdelitev učencev v nivoje smiselna, kajti učenci, ki so v prvem nivoju devetega razreda, so pravzaprav s svojim znanjem na nivoju šestošolcev; tisti, ki pa obiskujejo tretji nivo devetega razreda, so pa nekoliko bolje popravili jezikovne napake. Šestošolci, na primer, so še šibki glede jezikovnega znanja, vendar pa se s smotrno izbranimi, z raznolikimi in s privlačnimi vajami za pravopis in oblikoslovje ter tudi s spodbujanjem k natančnosti in vztrajnosti lahko pogoste napake pri učencih odpravijo. Učenci skozi osnovnošolsko izobraževanje v okviru celovitega pouka slovenskega jezika in prav tako preko medpredmetnih povezav po svojih jezikovnih zmožnostih pri sprejemanju in tvorbi pisnih besedil usvajajo jezikovno znanje, vendar predvsem na ravni rabe. Mlad človek naj bi bil z uspešno sklenjeno osnovno šolo tudi jezikovno že izoblikovana osebnost. Za doseganje tega cilja pa so potrebni temeljni pogoji, med katere spadajo poleg učiteljev slovenskega jezika tudi jezikovno usposobljeni in ozaveščeni razredni učitelji ter učitelji drugih predmetov. Prav zaradi tega, kar pa je navsezadnje tudi samoumevno in logično, sem se odločila diplomirati s področja slovenskega jezika, kajti taka znanja bom potrebovala skozi vso svojo poklicno pot. Kadar koli bom v dilemi glede pravopisnih in drugih jezikovnih zakonitosti, se bom lahko zatekla k temu diplomskemu delu.
Ključne besede: učenci, znanje, pravopis, oblikoslovje, jezikovne napake
Objavljeno: 04.06.2010; Ogledov: 1827; Prenosov: 295
.pdf Celotno besedilo (911,44 KB)

4.
5.
USPEŠNOST PRAVOPISNIH ZMOŽNOSTI UČENCEV 3. IN 4. RAZREDOV
Melita Verhnjak, 2012, diplomsko delo

Opis: Opismenjevanje pomeni naučiti se brati in pisati. Učenci se v devetletni osnovni šoli že precej zgodaj seznanijo z opismenjevanjem. V šoli med drugim spoznavajo branje, pisanje, grafomotoriko pisanja in osnove pravopisa. Vse to sem na opisala v teoretičnem delu. Posebno poglavje sem namenila motnjam branja in pisanja. Učenci se med seboj močno razlikujejo po intelektualnih sposobnostih, motivaciji in še po mnogo drugih dejavnikih. Učiteljevo poznavanje učenčevega predznanja je pomembno, saj lahko na ta način individualizira pouk in spremlja njegov napredek. Namen diplomskega dela je preveriti uspešnost pravopisnih zmožnosti učencev 3. in 4. razredov. V raziskavi so sodelovali učenci štirih mariborskih šol. V empiričnem delu sledijo rezultati in interpretacija moje raziskave, ki sem jo izvajala na štirih mariborskih osnovnih šolah. Pravopisno znanje smo preverjali prvič meseca marca 2011 v tretjem razredu, drugo preverjanje pa sem izvedla v mesecu decembru 2011 z istimi učenci, ki so takrat obiskovali 4. razred. S preizkusom pismenosti sem z deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo raziskovala, v kakšni meri so pri učencih razvite pravopisne zmožnosti in kakšen je napredek učencev v roku devetih mesecev. Obe preverjanji sta bili izvedeni z istim preizkusom znanja, saj lahko le tako govorimo o realnem napredku učencev.
Ključne besede: Grafomotorika, načini usvajanja črk, metode opismenjevanja, pisanje, branje, pravopis, motnje branja in pisanja
Objavljeno: 13.07.2012; Ogledov: 2432; Prenosov: 151
.pdf Celotno besedilo (1,80 MB)

6.
PRAVOPISNE ZMOŽNOSTI UČENCEV 5. RAZREDA
Brigita Kokol, 2012, diplomsko delo

Opis: Komunikacija je človekova družbena dejavnost, zato je razvijanje komunikacijskih dejavnosti osnovno težišče pouka. Jezikovne dejavnosti: poslušanje, govorjenje, branje in pisanje predstavljajo integriran jezikovni sistem. Zato je pomemben razvoj vsake izmed dejavnosti. Kajti primanjkljaj pri kateri koli dejavnosti slabi jezikovni sistem. Prav zato so v teoretičnem diplomskem delu vsem štirim komunikacijskim dejavnostim namenjena svoja poglavja. Podrobneje je opisana dejavnost poslušanja. Gre namreč za prvo in najpogostejšo komunikacijsko jezikovno sposobnost, od katere je odvisen razvoj ostalih treh. Pri tem ne gre zapostavljati niti razločujočega poslušanja, ki predstavlja temelj ostalim vrstam poslušanja ter odločilno vpliva na učenje govora in branja. Tako je tudi branje temeljni pogoj za napredovanja otroka v šoli. Še posebej, ko postanejo pisni viri pomembni za učenje. Ob samem usvajanju pisanja se morajo učenci naučiti še številnih pravopisnih pravil. Le-ta so opisana v poglavju o pravopisu. Nekaj strani je namenjenih učnemu načrtu za slovenščino, kjer je med drugim tudi primerjava starega in novega učnega načrta. Namen diplomskega dela je bilo preveriti pravopisno zmožnost učencev 5. razreda. V empiričnem delu sledijo rezultati in interpretacije raziskave razreda, na eni izmed mariborskih osnovnih šol. Raziskava je bila izvedena dvakrat v istem razredu ter z istim besedilom s pravopisnimi napakami, ki so jih morali učenci prepoznati, označiti ter ustrezno popraviti. Le tako je realno in objektivno govoriti o napredku učencev. S tem preizkusom je z deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo bil raziskan individualni napredek učencev v zmožnostih pravopisnih pravil ter razlike v napredku učencev glede na spol v obdobju štirih mesecev. Raziskava je tudi pokazala, da je bil pri večini pravopisnih kriterijev individualni napredek učencev od 1. do 2. preverjanja, prav tako pa tudi, da so bile deklice pri večini pravopisnih kriterijev uspešnejše od dečkov.
Ključne besede: poslušanje, vrste poslušanja, govorjenje, branje, pisanje, učni načrt, pravopis, besedilo s pravopisnimi napakami
Objavljeno: 03.01.2013; Ogledov: 1711; Prenosov: 204
.pdf Celotno besedilo (3,00 MB)

7.
NEPOLNOPOMENSKE BESEDNE VRSTE V IZBRANIH SLOVENSKIH SLOVNICAH IN PRAVOPISIH 20. IN 21. STOLETJA
Barbara Kustec, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo prikazuje nepolnopomenske besedne vrste v izbranih slovenskih slovnicah in pravopisih. Analiza zajema primerjavo opisov poglavij nepolnopomenskih besednih vrst v slovnici Antona Breznika Slovenska slovnica za srednje šole (1934), slovnici štirih avtorjev (Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Jakob Šolar) Slovenska slovnica (1956) in v slovnici Jožeta Toporišiča Slovenska slovnica (2000). Med pravopisi so za primerjavo izbrani Slovenski pravopis 1920, Slovenski pravopis 1950, Slovenski pravopis 1962 in Slovenski pravopis 2001. Analiza kaže, da je členek v slovnicah kot samostojna besedna vrsta obravnavan šele pri Toporišiču, ki navede dve klasifikaciji členkov; prva klasifikacija pozna štiri vrste členkov, druga pa trinajst vrst. Slovnici Antona Breznika in štirih avtorjev uvrščata členke med prislove ali v posebno pomensko skupino prislovov. Obsežno so pri Toporišiču kot posebna nepregibna besedna vrsta obdelani medmeti, ki so razdeljeni na tri vrste, medtem ko jih preostali slovnici ne obdelata tako obširno. Precej skopo so medmeti predstavljeni v slovnici Antona Breznika, v slovnici štirih avtorjev je njihova obdelava nekoliko obširnejša. Novost v Toporišičevi slovnici je poimenovanje vezniška beseda, najbolj tipična vezniška beseda pa je veznik. Vse primerjane slovnice predstavljajo veznike, ki jih delijo na priredne in podredne. V Toporišičevi slovnici se pojavita novi vrsti prirednih veznikov. Slovnica štirih avtorjev in Toporišičeva slovnica se razlikujeta v eni vrsti podrednih veznikov. Pri predlogih večjih sprememb v primerjanih slovnicah ni zaznati. Vse slovnice delijo predloge na prvotne oziroma prave in na neprave. Breznikova slovnica in slovnica štirih avtorjev dodajata še neslovenske predloge. V izbranih pravopisih so besedne vrste obravnavane v dveh delih, in sicer v pravilih in v slovarskem delu. Primerjani so poimenovanja besednih vrst v pravilih, v slovarskih delih pa krajšave besednovrstnih slovarskih oznak, nekateri slovarski sestavki naključno izbranih iztočnic in zapisov besednih vrst. Posamezne razlike in podobnosti nepolnopomenskih besednih vrst so predstavljene tudi v preglednicah.
Ključne besede: slovenska slovnica, slovenski pravopis, predlog, vezniška beseda, členek, medmet
Objavljeno: 15.07.2014; Ogledov: 1329; Prenosov: 216
.pdf Celotno besedilo (2,08 MB)

8.
AKTUALIZACIJA SODOBNIH NORMATIVNIH PRAVOPISNIH PRIROČNIKOV ZA SLOVENSKI JEZIK
Vesna Peklar, 2014, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu z naslovom Aktualizacija sodobnih normativnih pravopisnih priročnikov za slovenski jezik se osredotočam na predstavitev rezultatov projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku, ki med drugim prinaša nov spletni portal – namenjen vsem, ki se srečujejo z jezikovnimi zadregami v slovenščini, in se imenuje Slogovni priročnik. S pomočjo omenjenega priročnika so v empiričnem delu zbrane pogoste jezikovne zadrege, dodani pa so tudi predlogi za reševanje normativnih zadreg, ki jih ponujata avtorici monografije Sodobni pravopisni priročnik med normo in predpisom. Na podlagi podrobne obravnave zbranih jezikovnih zadreg ugotavljam, da se dileme pojavljajo predvsem zaradi nepoznavanja jezikovnih pravil – največ vprašanj se pojavlja v sklopu oblikoslovnih jezikovnih zadreg, izvor pojava omenjenih zadreg pa je tudi v sistemskih nedoslednostih/napakah in pomanjkljivostih v pravilih Slovenskega pravopisa. Zaradi omenjenega izpostavljam, da je v sodobnem času treba nujno spremljati razvojno dinamiko jezika in sproti zaznavati jezikovne novosti, normativne priročnike pa sproti posodabljati in izpopolnjevati, kajti naloga sodobnih jezikovnih priročnikov je, da uporabnikom slovenskega jezika nudijo rešitve, kadar so ti v dilemi oziroma se pojavi jezikovna zadrega.
Ključne besede: Jezikovne zadrege, normativni pravopisni priročniki, aktualizacija, Slovenski pravopis, Slogovni priročnik …
Objavljeno: 24.07.2014; Ogledov: 926; Prenosov: 208
.pdf Celotno besedilo (2,56 MB)

9.
Neupoštevanje pravopisnih pravil v učnih pripravah na nastope pri matematiki
Polonca Šek Mertük, 2011, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji

Opis: Prispevek je rezultat jezikovne analize 125 učnih priprav na nastope pri matematiki. Obravnavane učne priprave so pred nastopi v okviru predmeta Didaktika matematike pripravili študenti 4. letnika razrednega pouka Pedagoške fakultete v Mariboru v študijskem letu 2009/10. Prikazano je neupoštevanje pravopisnih pravil in predstavljeno po naslednjih skupinah: 1. raba velike in male začetnice, 2. raba matematičnih znamenj in znamenj iz logike, 3. pisanje skupaj oz. narazen in 4. pisanje simbolov.
Ključne besede: slovenščina, pravopis, pravopisna raba, raba jezika v praksi, učne priprave, študenti
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 322; Prenosov: 27
URL Povezava na celotno besedilo

10.
Pravopisna načela v slovenskem pravopisu
Drago Unuk, 2009, izvirni znanstveni članek

Opis: Pravopis pomeni ožje pojmovanje in se nanaša na uporabo grafemskih enot. Pravopis predstavlja zbir splošnih principov in konkretnih pravil o zaznamovani glasovni strani jezika (tj. fonemov) s pisnimi znamenji (tj. grafemi), tako imajo pravopisna pravila funkcijo označevanja. Pravopisna določila imajo še funkcijo posredovanja: uporabniku jezika omogočajo spoznati pisna znamenja v njihovi povezanosti z glasovnimi pojavi in pomeni. Prispevek podaja predstavitev pravopisnih principov (fonetični, fonološki, morfonološki, etimološki in zgodovinski pravopisni princip). Izbor in prakticiranje določenega pravopisnega principa je rezultat povezanosti z razvojem pismenosti posameynega jezika. V slovenščini soglasnike zapisujemo po morfonološkem in fonološkem, glasovne premene pa po fonetičnem principu, nekatere sporadične pojave uresničujemo še po etimološkem in zgodovinskem principu. Poleg zapisovanja soglasnikov je posebnost slovenščine predvsem zapisovanje samoglasnikov, ker ni ne po fonetičnem pravopisnem principu niti fonološko in morfonološko uresničevanje, pač pa sledi tradiciji in je rezultat tradicije, torej zgodovinski pravopisni princip. V slovenskem pravopisu je tako videti izrazito pomanjkljivost oz. nenatančnost pri zapisovanju samoglasnikov.
Ključne besede: ortoepija, pravopis, slovenski pravopis, pravopisni principi, grafija, grafemika
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 803; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (873,75 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Iskanje izvedeno v 0.25 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici