1. Mednarodni oboroženi spopadi: načini in sredstva vojskovanja : magistrsko deloMatija Kovač Vrbnjak, 2024, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu so obravnavani mednarodni oboroženi spopadi, načini vojskovanja in sredstva vojskovanja, torej orožja in orožni sistemi, ki se v oboroženih spopadih uporabljajo. Delo tako vsebuje splošen opis mednarodnih (in nemednarodnih) oboroženih spopadov, predstavitev nekaterih tipičnih načinov vojskovanja in nekaterih skupin orožij, tako konvencionalnih kot orožij za množično uničenje. Obdelana pa so tudi orožja, ki so se pojavila šele v bližnji preteklosti in se še intenzivno razvijajo. Nadalje je podan pregled nekaterih najpomembnejših pravnih virov zadevnega področja, kot sta haaško in ženevsko pravo, na koncu pa je podan še kratek opis (sodobnega) mednarodnega humanitarnega prava, vključno z njegovo uporabo in opisom dejavnosti organizacije, ki predstavlja simbol tega pravnega področja – Mednarodnega odbora Rdečega križa. Ključne besede: vojno stanje, haaške konvencije, ženevske konvencije, vojskovanje na kopnem, jedrsko orožje, biološko orožje, avtonomno orožje, humanitarno pravo Objavljeno v DKUM: 20.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 15
Celotno besedilo (1,88 MB) |
2. Vloga in delovanje inšpekcije za delo v RS : magistrsko deloAna Rous, 2024, magistrsko delo Opis: Področje dela ponazarja bistveni del družbenega sistema, ki neposredno vpliva na posameznikovo kakovost življenja, hkrati pa prispeva k širši javni koristi. Ker je področje dela tako kompleksno, je posledično podvrženo večjim možnostim za kršitve, kot so izkoriščanje delavcev, nespoštovanje delovnopravne zakonodaje ter izigravanje predpisov, kar lahko resno ogroža pravice delavcev in njihovo varnost. Iz tega vidika je reden in učinkovit sistem inšpekcijskega nadzora nujen, saj ustrezno sankcionira tovrstne kršitve, hkrati pa služi kot preventiva pred nadaljnjimi kršitvami. Inšpekcijski nadzor ima kontradiktorno naravo; na eni strani so delodajalci, ki ob ugotovljenih kršitvah in naloženih sankcijah izražajo odpor in jezo, na drugi strani pa so delavci, ki so nezadovoljni, kadar kršitve niso odkrite ter sankcionirane.
Inšpekcija za delo ima ključno vlogo pri nadzoru nad izvajanjem predpisov, ki urejajo to področje. Njena glavna naloga je zagotavljanje zakonitosti ter skladnosti z delovnopravno zakonodajo, vendar pa njeno delovanje ne obsega zgolj kaznovanje kršiteljev; s svojo svetovalno funkcijo spodbuja k zagotavljanju varstva pravic delavcev ter izboljšanje delovnih razmer, kar je pomembno za vzpostavitev zdravega delovnega okolja. Inšpekcijski nadzor ima velik družbeni pomen, saj omogoča vpogled v dejansko stanje na terenu, kar pripomore k identifikaciji problemov in izzivov ter iskanju ustreznih rešitev.
Seznam predpisov, ki jih je treba upoštevati, je vedno daljši, hkrati pa narašča tudi število poslovnih subjektov, zato je nujno, da se nadzorni mehanizem stalno prilagaja. Vendar pa kadrovska zasedenost inšpektorata temu ne sledi, kar posledično vodi do zmanjšane učinkovitosti inšpekcijskega nadzora. Izzivov, s katerimi se sooča inšpekcija za delo, je več in se sčasoma spreminjajo, kljub temu pa je mogoče opaziti določene kršitve in težave, ki so postale skoraj že "sistemske," saj se pojavljajo že vrsto let. Iz tega razloga je analiza vloge in delovanja inšpekcije za delo ključna, saj izpostavitev izzivov, s katerimi se soočajo inšpektorji za delo, morda privede do pomembnejših sprememb, ki bodo vlogo inšpekcije okrepile, hkrati pa prispevale k ustvarjanju bolj poštenega delovnega okolja. Ključne besede: Delovno pravo, inšpekcijski nadzor, Inšpektorat Republike Slovenije za delo, ukrep delovnega inšpektorja, kadrovska problematika, varstvo pravic delavca, Evropski organ za delo, Mednarodna organizacija dela. Objavljeno v DKUM: 20.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 11
Celotno besedilo (1,79 MB) |
3. Pravna ureditev raziskav na človeških zarodkoh in njihovih matičnih celicah : magistrsko deloLara Krneža, 2024, magistrsko delo Opis: V 20. stoletju so z namenom razvoja medicine, preprečevanja genetsko bolnih potomcev in izboljšanja vrste izvajali neetične poskuse na ljudeh. Ti so bili opravljeni brez privolitve žrtev. Zaradi vedno večje ozaveščenosti družbe o človekovih pravicah in napredka pravne znanosti, se je po drugi svetovni vojni začela sprejemati zakonodaja, ki je postavila etične smernice za izvajanje raziskav na ljudeh. Leta 1947 je bil sprejet Nürnberški kodeks, leto kasneje pa je Svetovno zdravniško združenje sprejelo Ženevsko deklaracijo o zdravniških dolžnostih. Pomembne svetovne organizacije so zatem podpisale še Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Helsinško deklaracijo o etičnih načelih medicinskih raziskav na ljudeh, Oviedsko konvencijo, Splošno deklaracijo o človeškem genomu in človekovih pravicah, Splošno deklaracijo o bioetiki in človekovih pravicah in Listino EU o temeljnih pravicah. Vsi navedeni pravni akti so pomembno vplivali na pravno ureditev raziskav (na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah) v Sloveniji.
Opravljanje medicinskih poskusov na ljudeh brez njihove svobodne privolitve je pri nas prepovedano že z Ustavo Republike Slovenije. Ta določa tudi ostale ustavne kategorije, v luči katerih se morajo izvajati raziskave. Biomedicinske raziskave in kazniva dejanja v zvezi z njimi so opredeljena v Kazenskem zakoniku, ki prepoveduje kloniranje, ustvarjanje človeških zarodkov v raziskovalne (in druge) namene ter izvajanje drugih biomedicinskih posegov. Pravice pacientov ureja Zakon o pacientovih pravicah. Za magistrsko nalogo sta ključnega pomena še Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki ureja raziskave na zarodkih »in vitro«, pridobivanje in raziskovanje na embrionalnih matičnih celicah in Kodeks zdravniške etike, ki določa etične standarde za zdravnike pri izvajanju raziskav na pacientih.
Pravna teorija in sodna praksa se pri pravnem urejanju raziskav na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah pogosto srečujeta s kolizijo med dvema ustavnopravnima kategorijama, pravico do življenja (zarodka) in svobodo znanosti. Do te kolizije pogosto prihaja zaradi nerešenega vprašanja o pravnem statusu človeškega zarodka. Evropsko sodišče za človekove pravice je o tem odločalo že večkrat, a enotne rešitve na to vprašanje doslej še ni podalo. Pomembni precedensi ESČP v zvezi z raziskavami na človeških zarodkih in pravnim statusom zarodka so zadeve Evans proti Združenemu Kraljestvu, Vo proti Franciji in Parillo proti Italiji. Ključne besede: medicinsko pravo, človekove pravice, medicinska etika, medicinske raziskave, poskusi na ljudeh, evgenika, privolitev, znanstvene raziskave na in vitro zarodkih, in vitro oploditev Objavljeno v DKUM: 11.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 40
Celotno besedilo (877,37 KB) |
4. Delovnopravno in socialnopravno varstvo invalidov s statusom po ZPIZ-2 : magistrsko deloNeli Kranjc, 2024, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga obravnava problematiko varstva pravic invalidov, ki so pridobili status na podlagi ZPIZ-2. Gre za t.i. delovne invalide. Delovni invalidi se srečujejo s številnimi ovirami, med drugim tudi v delovnem okolju. S ciljem, da se jim zagotovi enakovreden položaj, je bila sprejeta vrsta mednarodnih ter nacionalnih predpisov. V Sloveniji na področje varstva pravic invalidov posegajo številni predpisi, ki se med seboj tudi prepletajo. V prvi vrsti so pomembni predvsem ZPIZ-2, ZDR-1 ter ZZRZI, s pomočjo katerih se delovnim invalidom zagotavlja varstvo tako na področju socialne varnosti kot tudi v delovnem razmerju.
ZPIZ-2 določa pravice iz invalidskega zavarovanja, ki je del obveznega socialnega zavarovanja in s tem tvori sistem socialne varnosti. Delovni invalidi II. oziroma III. kategorije invalidnosti lahko pridobijo pravico do poklicne rehabilitacije, pravico do premestitve, pravico do dela s krajšim delovnim časom ter pravico do denarnega nadomestila. Praviloma je dolžnost delodajalca, da te pravice tudi zagotovi. Delovnim invalidom se zagotavlja tudi posebno delovnopravno varstvo, in sicer v okviru zaposlovanja, usposabljanja ter preusposabljanja. Prav tako so delovni invalidi upravičeni do posebnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Odpoved je možna le po vnaprej določenem postopku, znotraj katerega ima pomembno vlogo Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki poda mnenje glede odpovedi. V ZDR-1 obstajajo tudi številne druge določbe, ki zagotavljajo varstvo vsem kategorijam invalidov, ne le delovnim invalidom. V primeru, ko je delovnemu invalidu odpovedana pogodba o zaposlitvi, obstajajo instituti v okviru ZZRZI, ki invalidom zagotavljajo varstvo. Kvotni sistem zaposlovanja invalidov delodajalce zavezuje, da zaposlujejo določeno število invalidov. V kolikor invalid ni zmožen opravljati dela v običajnem delovnem okolju, pa se zagotavljajo različne oblike zaposlovanja, kot je zaposlitev v podporni ali zaščitni zaposlitvi ali v invalidskem podjetju. Ključne besede: delovni invalid, pravice delovnih invalidov, delovno pravo, invalidsko zavarovanje, socialna varnost Objavljeno v DKUM: 04.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 21
Celotno besedilo (1,00 MB) |
5. Zdravstveno varstvo imigrantov : magistrsko deloNika Benotič, 2024, magistrsko delo Opis: Pravica do zdravstvenega varstva, ki predstavlja eno izmed najpomembnejših področij socialne varnosti, je ustavno varovana kategorija človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj sta zdravje in življenje nenadomestljivi dobrini, zato se mora, ne glede na osebne okoliščine in družbeni položaj posameznika le ta zagotavljati vsakomur, ob čimer imigranti ne predstavljajo nobene izjeme. V Sloveniji je enakost pred zakonom zagotovljena na ustavni ravni, kar pomeni, da se mora vsem posameznikom, vključno z imigranti, zagotavljati človekove pravice in temeljne svoboščine, kar poudarjajo tudi mednarodni pravni akti.
Priseljenci se ob dostopu do pravic, ki izhajajo iz zdravstvenega varstva pogosto soočajo z različnimi ovirami, ki so v prvi vrsti odvisne od njihovega pravnega statusa, s katerim je pogojena vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje, iz katerega izhaja širok nabor zdravstvenih storitev, medtem, ko so tisti, brez urejenega statusa, upravičeni zgolj do nujne medicinske pomoči. Ob tem se spopadajo s številnimi izzivi, med katerimi so najpogostejše jezikovne, kulturne, ekonomske in institucionalne ovire. Le te lahko bistveno vplivajo na njihovo zmožnost pridobitve ustrezne zdravstvene oskrbe, ob čimer je posebna pozornost namenjena ranljivejšim skupinam, med katere bi lahko uvrstili otroke, ženske, invalide in starejše. Zaradi stresa migracij, vojnih travm, nasilja in mučenja pred odhodom, pogojev na poti in trajanja poti ter bivalnih pogojev, dolžine bivanja, jezikovnih in kulturnih razlik, nenazadnje pa tudi njihovega pravnega statusa in s tem posledično povezanega dostopa do zdravstvenih storitev, so pogosto »tarča« nalezljivih bolezni, težav z duševnim zdravjem in kroničnih bolezni.
V izogib kršitve načela enakosti in načela diskriminacije je obveznost države, da zagotovi spoštovanje dostojanstva imigrantov ter jih ne izpostavlja večjemu trpljenju, kot je potrebno za dosego ureditve pravnega statusa. Dostop priseljencev do zdravstvenega varstva v Evropi je velikokrat omejen že na formalnopravni ravni, saj se le tem ne zagotavlja enakih pravic kot domačemu prebivalstvu, tam kjer pa so formalne možnosti in pravice za migrante obstoječe na papirju, je v praksi dostop do teh oviran. Slovenija je priseljencem dolžna zagotavljati primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo, tudi če to pomeni prilagoditev zdravstvenih potreb, še posebej ranljivejšim skupinam imigrantov. Ključne besede: medicinsko pravo, zdravstveno varstvo, zdravljenje, imigrant, migracije, pravice imigrantov Objavljeno v DKUM: 04.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 21
Celotno besedilo (850,17 KB) |
6. Privolitev oškodovanca v škodo : magistrsko deloRok Kuster, 2024, magistrsko delo Opis: Načelo volenti non fit injuria poznamo že iz časa rimskega prava, v slovenskem pravnem redu pa je kodificirano v 140. členu OZ oziroma v institutu privolitve oškodovanca v škodo. Oškodovančeva privolitev izključuje protipravnost ravnanja in povzročene škode, posledično pa tudi odškodninsko odgovornost povzročitelja škode. Kljub temu da gre za institut, ki ima razmeroma dolgo pravno zgodovino, v slovenskem pravnem prostoru še ni zadostno raziskan. Magistrsko delo se osredotoča na prikaz geneze izvora načela volenti non fit injuria oziroma instituta privolitve oškodovanca v škodo in na njegovo umestitev v slovenski pravni sistem. Avtor analizira pravno naravo instituta privolitev oškodovanca v škodo in na tej podlagi prikaže, na kakšen način privolitev oškodovanca izključi protipravnost ravnanja in povzročene škode. Nadalje avtor analizira predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da privolitvi oškodovanca pripišemo pravno veljavnost in predstavi relevantna stališča obstoječe slovenske pravne teorije. Predstavljeni so tudi razlikovalni kriteriji, ki institut privolitve oškodovanca v škodo ločujejo od instituta ravnanja na lastno odgovornost, končno pa avtor poskuša začrtati tudi vsebinske meje pravno priznane privolitve oškodovanca v škodo. Ključne besede: civilno pravo, nepogodbena odškodninska odgovornost, privolitev oškodovanca v škodo, izključitev odškodninske odgovornosti Objavljeno v DKUM: 20.11.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 34
Celotno besedilo (1,80 MB) |
7. Primerjalna analiza islamskega in tradicionalnega bančništva: razlike v načelih, produktih in poslovnih modelihŠuhra Muharemović, 2024, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga bo izvedla primerjalno analizo med islamskim in tradicionalnim bančništvom, pri čemer bo osredotočena na razlike v njihovih temeljnih načelih, ponujenih finančnih produktih ter poslovnih modelih. Raziskava bo sistematično pregledala etične smernice, na katerih temeljita oba bančniška pristopa, nato pa primerjala ponujene finančne produkte in načine poslovanja, ki izhajajo iz teh načel. Cilj diplomske naloge je pridobiti celosten vpogled v obe bančniški paradigmi ter identificirati njihove ključne razlike in posledice, ki lahko vplivajo na gospodarstvo in družbo. Ugotovitve bodo prispevale k boljšemu razumevanju in primerjavi med islamskim in tradicionalnim bančništvom, kar bo koristno tako za akademsko skupnost kot tudi za praktične uporabnike finančnih storitev. Ključne besede: Islam, islamsko bančništvo, tradicionalno bančništvo, Šeriatsko pravo, prepoved obrestovanja, načela poslovanja Objavljeno v DKUM: 23.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 10
Celotno besedilo (1,52 MB) |
8. Vloga računovodij pri odkrivanju in preprečevanju davčnih utajSara Vrbek, 2024, diplomsko delo Opis: Davčna utaja je nezakonito dejanje, s katerim želijo podjetja ali posamezniki zmanjšati svojo davčno obveznost. Računovodje imajo ključno vlogo pri odkrivanju in preprečevanju davčnih utaj, saj so oni odgovorni za vodenje finančnih evidenc, za pripravo finančnih poročil, za obračun davka in da je vse skladno s predpisi. Računovodja se mora držati naslednji temeljnih etičnih načel in sicer načelo neoporečnosti, nepristranskosti, strokovne usposobljenosti in potrebna skrbnost, zaupnost in poklicu primerno obnašanje. V Sloveniji davčne utaje odkriva davčna uprava RS v nekaterih primerih pa sodeluje tudi policija in državno tožilstvo. V kolikor se odkriva davčna utaja so računovodje odgovorni, da posredujejo vso potrebno dokumentacijo. Ključne besede: davčni sistem, davčno pravo, davčne utaje, direktive na ravni EU, zakonodajni ukrepi na ravni EU, etika, morala, vzroki, zakonska ureditev V Sloveniji, Finančna uprava, policija, specializirano tožilstvo, računovodja, vodja računovodskih servisov, odkrivanje, preprečevanje, revizija, dokumentacije Objavljeno v DKUM: 14.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 18
Celotno besedilo (1,17 MB) |
9. Velepodatki kot nujna zmogljivost z vidika ex-ante in ex-post regulacije : doktorska disertacijaRok Dacar, 2024, doktorska disertacija Opis: Doktrina nujne zmogljivosti je institut konkurenčnega prava, po katerem lahko podjetje zahteva dostop do določenega proizvoda ali storitve (nujne zmogljivosti), ki je v izključni oblasti drugega podjetja, ki ima na trgu tega proizvoda ali storitve prevladujoči tržni položaj, če je dostop do tega proizvoda ali storitve neobhodno potreben za delovanje na spodnjem trgu. Zadevna doktorska disertacija poskuša razložiti ali lahko velepodatki predstavljajo nujno zmogljivost, tako z vidika ex-post kot tudi ex-ante regulacije. Uvodno poglavje doktorske disertacije bralcu predstavi raziskovalna vprašanja in hipoteze, opredeli raziskovalni problem in metodologijo, na kateri delo temelji, izpostavi pa tudi morebitne omejitve. V nadaljevanju sledi podroben prikaz nekaterih pojmov in konceptov, katerih poznavanje je potrebno za razumevanje doktorske disertacije. Doktorska disertacija nato obravnava položaj velepodatkov kot nujne zmogljivosti z vidika ex-post regulacije. Najprej podrobno opredeli pojem velepodatkov in njihov vpliv na konkurenčno politiko in pravo, ustavi pa se tudi pri nekaterih njihovih lastnostih, ki so bistvene z vidika doktrine nujne zmogljivosti. V nadaljevanju poskuša doktorska disertacija opredeliti, pod katerimi pogoji bi določen nabor velepodatkov v konkurenčnem pravu Evropske unije lahko predstavljal nujno zmogljivost. Pri tem pa se sooči z nejasnostmi glede pogojev za uporabo doktrine, ki zadnji dve desetletji otežujejo njeno aktivacijo. Zaključi, da bi za učinkovitost doktrine nujne zmogljivosti kot orodja za dostop do konkurenčno relevantnih velepodatkov, bilo potrebno oblikovati novo kategorijo pogojev za uporabo doktrine, ki bi objektivni test nadomestili z subjektivnim testom ali testom povprečnega podjetja, opustili zahtevo, da mora podjetje, ki nujno zmogljivost obvladuje, biti vsaj prisotno na spodnjem trgu, nazadnje pa opustili tudi uporabo pogoja novega proizvoda oz. tehničnega napredka. Brez navedenih modifikacij je aplikacija doktrine nujne zmogljivosti na velepodatke, ne glede na to, kateri pogoji se uporabijo, v praksi izjemno težavna. Doktorska disertacija v okviru naslednjega poglavja preuči prepreke, ki jih za položaj velepodatkov kot nujne zmogljivosti predstavlja pravna ureditev varstva osebnih podatkov. Poglavje zaključi, da bi morala delitev nabora velepodatkov, ki vsebuje osebne podatke, zadostiti zahtevam iz Splošne uredbe o varstvu podatkov – z drugimi besedami, da bi takšna delitev nabora velepodatkov, ki vsebuje osebne podatke, bila zakonita, bi morala zadostiti vsaj eni od pravnih podlag za obdelavo osebnih podatkov, kot jih opredeljuje Splošna uredba o varstvu podatkov. V tem oziru se kot možna temelja kažeta podlagi zakonitih interesov upravljalca ali tretje osebe ter izpolnitve zakonskih obveznosti. Doktorska disertacija razišče tudi možnosti za izogib določbam Splošne uredbe o varstvu podatkov preko učinkovite anonimizacije osebnih podatkov, ki jih nabor velepodatkov vsebuje. V tej zvezi zaključi, da zaradi naprednih re-identifikacijiskih metod učinkovita anonimizacija dejansko ni mogoče, če tudi pa bi bila, bi zaradi nje osebni podatki izgubili pretežni del ekonomske relevantnosti. Doktorska disertacija preuči še položaj velepodatkov kot nujne zmogljivosti z vidika ex-ante regulacije. Po teoretičnem uvodu in prikazu obstoječih instrumentov ex-ante regulacije dostopa do nekaterih ozkih kategorij podatkov, analizira različne možne pristope k ex-ante regulaciji dostopa do velepodatkov, namreč samoregulacijo, regulacijo s pogoji FRAND, ter simetrično in asimetrično oblastno regulacijo. Doktorska disertacija zaključi, da je glede na specifike trgov, ki jih poganjajo velepodatki, najustreznejši model regulacije dostopa do velepodatkov oblastna asimetrična regulacija. Na podlagi vedenja ustvarjenega v doktorski disertaciji, njeno zadnje poglavje odgovori na zastavljena raziskovalna vprašanja in hipoteze. Ključne besede: doktrina nujne zmogljivosti, ex-ante regulacija, pravo varstva osebnih podatkov, ex-post regulacija, velepodatki Objavljeno v DKUM: 10.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 89
Celotno besedilo (5,93 MB) |
10. Varstvo osebnih podatkov kot temeljna človekova in pacientova pravica : magistrsko deloEma Turnšek, 2024, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obravnava vprašanja in dileme varstva osebnih podatkov zdravstvene narave in jih locira v pravnem sistemu. V glavnem se ukvarja z vrsto občutljivih osebnih podatkov zdravstvene narave. Občutljivi so zato, ker se nanašajo na lastnosti ali kvalitete človeka, zaradi katerih bi lahko bil podvržen diskriminaciji in/ali stigmatizaciji (npr. diagnoza psihološke bolezni, prizadetost, neplodnost, okuženost z virusom HIV ipd.). Slovenija je šesta država v Evropi, ki je v splošnem zavarovala pravico do varstva osebnih podatkov z Ustavo Republike Slovenije. Varstvo osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih Slovenije pa se od takrat razvija na različne načine. V Urgentnem kliničnem centru v Ljubljani so že okoli leta 2000 izdelali Izjavo o posredovanju informacij o osebnih podatkih in o zdravstvenem stanju, ki je urejala in legitimirala posredovanje informacij pacienta. Nekoliko kasneje, leta 2008, se je začelo načrtovanje projekta eZdravje. Kljub temu, da se je njegovo izvajanje dodobra začelo šele leta 2015, je do konca krize Covid-19 projekt doživel razcvet. Prinesel je ogromno novosti, ki so se izkazale za ene bolj in druge malo manj dobre. Pojav epidemije Covid-19 je prispeval tudi naklonjenosti vlade k izdajanju številnih predpisov in odlokov, kar je rezultiralo v precejšnjem razburjenju množice, ustavnih pritožbah, zahtevah po presoji ustavnosti kot tudi v dejanskih kršitvah človekovih in pacientovih pravic. S tem se zaključi historični pregled ureditve varstva osebnih podatkov v Sloveniji in se začne podrobna opredelitev danes veljavne pravne ureditve v zvezi s pravico do varstva osebnih podatkov, ki velja v našem nacionalnem pravnem redu. Pravica do varstva osebnih podatkov pacienta ni varovana zgolj na nacionalnem nivoju, temveč tudi skozi določbe primarnega in sekundarnega prava EU ter EKČP. Magistrsko delo zajema obravnavo vseh relevantnih pravnih aktov, ki kakorkoli vplivajo na uresničevanje pacientove pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov. Temelji varstva splošne pravice do osebnih podatkov so zastavljeni v določbah najvišjih aktov, t. j. v ustavi, primarnem pravu EU in EKČP. Poleg slednjih, magistrsko delo predstavlja tudi splošnejše pravne akte, ki urejajo pravila za zakonito uresničevanje navedene pravice, to sta Splošna uredba o varstvu podatkov kot del sekundarnega prava EU in Zakon o varstvu osebnih podatkov kot lex generalis za zadevno področje. Ker se delo osredotoča na obravnavo varstva osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih oziroma na specifično zdravstvene osebne podatke, sega raziskava tudi do specialnih zakonov na področju zdravstva, saj le-ti predvidevajo spoštovanje pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov v konkretnem. Varstvo osebnih podatkov zajema več pravic, denimo pravico do dostopa, pravico do omejitve obdelave, pravico do izbrisa ali pozabe, in med drugimi tudi pravico do seznanitve z osebnimi podatki. Slednja lahko na nek način asociira na pojasnilno dolžnost zdravnika. Oba fenomena namreč pokrivata pacientovo pravico do seznanitve, vprašanje je le do česa, kdaj in v kakšnem obsegu. Iz tega razloga je v magistrsko delo vključena primerjava, ki izpostavi njune razlike in določene skupne točke. Glede na to, da se večji del magistrskega dela osredotoča na pravo, veljavno v Sloveniji in deloma za EU, je na koncu vključena primerjava koncepcije varstva osebnih podatkov v dveh zelo različnih pravnih sistemih – ZDA in EU. S tem se magistrsko delo nekako zaokroži in uspešno prikaže celostno sliko varstva osebnih podatkov v smislu temeljne človekove in pacientove pravice. Ključne besede: osebni podatki, občutljivi osebni podatki, zdravstveni osebni podatki, pravica do zasebnosti, varstvo človekovih pravic, zdravstvena dokumentacija, pojasnilna dolžnost, varstvo osebnih podatkov, medicinsko pravo, kršitve pravice do varstva osebnih podatkov Objavljeno v DKUM: 04.09.2024; Ogledov: 89; Prenosov: 120
Celotno besedilo (5,53 MB) |