1. Varstvo osebnih podatkov kot temeljna človekova in pacientova pravica : magistrsko deloEma Turnšek, 2024, master's thesis Abstract: Magistrsko delo obravnava vprašanja in dileme varstva osebnih podatkov zdravstvene narave in jih locira v pravnem sistemu. V glavnem se ukvarja z vrsto občutljivih osebnih podatkov zdravstvene narave. Občutljivi so zato, ker se nanašajo na lastnosti ali kvalitete človeka, zaradi katerih bi lahko bil podvržen diskriminaciji in/ali stigmatizaciji (npr. diagnoza psihološke bolezni, prizadetost, neplodnost, okuženost z virusom HIV ipd.). Slovenija je šesta država v Evropi, ki je v splošnem zavarovala pravico do varstva osebnih podatkov z Ustavo Republike Slovenije. Varstvo osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih Slovenije pa se od takrat razvija na različne načine. V Urgentnem kliničnem centru v Ljubljani so že okoli leta 2000 izdelali Izjavo o posredovanju informacij o osebnih podatkih in o zdravstvenem stanju, ki je urejala in legitimirala posredovanje informacij pacienta. Nekoliko kasneje, leta 2008, se je začelo načrtovanje projekta eZdravje. Kljub temu, da se je njegovo izvajanje dodobra začelo šele leta 2015, je do konca krize Covid-19 projekt doživel razcvet. Prinesel je ogromno novosti, ki so se izkazale za ene bolj in druge malo manj dobre. Pojav epidemije Covid-19 je prispeval tudi naklonjenosti vlade k izdajanju številnih predpisov in odlokov, kar je rezultiralo v precejšnjem razburjenju množice, ustavnih pritožbah, zahtevah po presoji ustavnosti kot tudi v dejanskih kršitvah človekovih in pacientovih pravic. S tem se zaključi historični pregled ureditve varstva osebnih podatkov v Sloveniji in se začne podrobna opredelitev danes veljavne pravne ureditve v zvezi s pravico do varstva osebnih podatkov, ki velja v našem nacionalnem pravnem redu. Pravica do varstva osebnih podatkov pacienta ni varovana zgolj na nacionalnem nivoju, temveč tudi skozi določbe primarnega in sekundarnega prava EU ter EKČP. Magistrsko delo zajema obravnavo vseh relevantnih pravnih aktov, ki kakorkoli vplivajo na uresničevanje pacientove pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov. Temelji varstva splošne pravice do osebnih podatkov so zastavljeni v določbah najvišjih aktov, t. j. v ustavi, primarnem pravu EU in EKČP. Poleg slednjih, magistrsko delo predstavlja tudi splošnejše pravne akte, ki urejajo pravila za zakonito uresničevanje navedene pravice, to sta Splošna uredba o varstvu podatkov kot del sekundarnega prava EU in Zakon o varstvu osebnih podatkov kot lex generalis za zadevno področje. Ker se delo osredotoča na obravnavo varstva osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih oziroma na specifično zdravstvene osebne podatke, sega raziskava tudi do specialnih zakonov na področju zdravstva, saj le-ti predvidevajo spoštovanje pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov v konkretnem. Varstvo osebnih podatkov zajema več pravic, denimo pravico do dostopa, pravico do omejitve obdelave, pravico do izbrisa ali pozabe, in med drugimi tudi pravico do seznanitve z osebnimi podatki. Slednja lahko na nek način asociira na pojasnilno dolžnost zdravnika. Oba fenomena namreč pokrivata pacientovo pravico do seznanitve, vprašanje je le do česa, kdaj in v kakšnem obsegu. Iz tega razloga je v magistrsko delo vključena primerjava, ki izpostavi njune razlike in določene skupne točke. Glede na to, da se večji del magistrskega dela osredotoča na pravo, veljavno v Sloveniji in deloma za EU, je na koncu vključena primerjava koncepcije varstva osebnih podatkov v dveh zelo različnih pravnih sistemih – ZDA in EU. S tem se magistrsko delo nekako zaokroži in uspešno prikaže celostno sliko varstva osebnih podatkov v smislu temeljne človekove in pacientove pravice.
Keywords: osebni podatki, občutljivi osebni podatki, zdravstveni osebni podatki, pravica do zasebnosti, varstvo človekovih pravic, zdravstvena dokumentacija, pojasnilna dolžnost, varstvo osebnih podatkov, medicinsko pravo, kršitve pravice do varstva osebnih podatkov
Published in DKUM: 04.09.2024; Views: 77; Downloads: 34
 Full text (5,53 MB) |
2. Pravica do prekinitve nosečnosti - primerjava slovenskega, hrvaškega in ameriškega pravnega sistema : magistrsko deloUrška Bračko, 2024, master's thesis Abstract: Tema o umetni prekinitvi nosečnosti – splavu še zmeraj po svetu ostaja tabu tema ter eno izmed najbolj razdvajajočih vprašanj v sodobni družbi, saj se na tem področju prepletajo različne družbene vrednote (pravica do življenja, pravica do telesne avtonomije), ki jih ljudje različno prioritiziramo. Vsekakor je razumevanje ter dojemanje abortusa močno povezano s političnimi, kulturnimi ter verskimi vrednotami in je to glavni razlog za oteženo dosego konsenza o ureditvi umetne prekinitve nosečnosti na globalni ravni. Ne glede na razlike v državnih ureditvah abortusa pa je pomembno, da se priznajo pravice ženskam do telesne avtonomije in se zagotavi tudi celovita podpora, kar vključuje dostop do zdravstvenih storitev, izobraževanja in morebitno socialno podporo. Na drugi strani pa je pomembno zaščititi tudi pravico do življenja, ki je prav tako ena izmed temeljnih pravic po vsem svetu. V ta namen so oblikovani različni koncepti po svetu, ki omogočajo ženskam svobodno odločitev o prekinitvi nosečnosti, hkrati pa preprečujejo, da bi že »živo bitje, ki se nahaja v telesu nosečnice« umrlo kot posledica umetne prekinitve nosečnosti. Tako slovenska in hrvaška ureditev denimo dovoljujeta umetno prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice do dopolnjenega 10. tedna nosečnosti, kasneje pa le s soglasjem posebne komisije. Ameriška ureditev je za razliko od slovenske in hrvaške, urejena zelo neenotno, saj je zveznim državam prepuščeno, da same določajo, kako bodo uredile abortus, kar zagotavlja neenak položaj žensk v Združenih državah Amerike in jih prisiljuje, da potujejo v države, ki jim je storitev splava omogočena.
Keywords: splav, nosečnost, zarodek, ugovor vesti, zasebnost, medicinsko pravo, morala
Published in DKUM: 04.09.2024; Views: 53; Downloads: 23
Full text (1,64 MB) |
3. Pogodba o dosmrtnem preživljanju v luči pogodbenih obveznosti strank : magistrsko deloMaša Hribernik, 2024, master's thesis Abstract: Dandanes se v praksi pogosto srečamo z ljudmi, ki na svoja stara leta ali zaradi slabega zdravstvenega stanja več ne zmorejo skrbeti sami zase ter so lastniki kakšne nepremičnine in v tem primeru sklenejo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj si želijo na ustrezen pravni način zagotoviti varnost v zadnjem obdobju svojega življenja. V primeru sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju posameznik oziroma pogodbena stranka ostane lastnik nepremičnine do svoje smrti, druga pogodbena stranka pa bo sopogodbeniku na ustrezen in primeren način nudila pomoč ter varno starost. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je ena izmed pogodb, ki je najprimernejša za ureditev medsebojnih razmerij v primeru zgoraj navedenih želj stranke. S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se namreč pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse svoje premoženje ali del premoženja, katerega izročitev je odložena do smrti preživljanca. Zakon za sklenitev zadevne pogodbe ne določa sorodstvenega razmerja med strankama, iz česar sledi, da lahko pogodbo o dosmrtnem preživljanju sklene tudi oseba, ki nima bližnjih sorodnikov.
V magistrski nalogi je podrobneje analizirana in predstavljena pogodba o dosmrtnem preživljanju, tako iz zakonske ureditve, kot tudi sodne prakse. Z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika so bile določbe pogodbe o dosmrtnem preživljanju prenesene iz Zakona o dedovanju v Obligacijski zakonik. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je obligacijskopravna pogodba, ki ustvarja obveznosti za obe pogodbeni stranki, torej med strankama nastane dvostransko obligacijsko razmerje (obe stranki sta hkrati dolžnik in upnik).
Pogodba o dosmrtnem preživljanju se v slovenski pravni praksi uporablja v različne namene. Pri sestavi takšne pogodbe pa ima pomembno vlogo notar, saj se za sklenitev pogodbe zahteva stroga obličnost pravnega posla – pogodba mora biti namreč sklenjena v obliki notarskega zapisa. Nadalje je v primeru izpolnjevanja katerega izmed razlogov za razvezo pogodbe pomembna vloga sodišča, ki lahko pogodbo na predlog ene ali druge stranke tudi razveže.
Bistvena značilnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju je, da ob njeni sklenitvi ni znano, koliko časa bo moral preživljalec izpolnjevati svojo obveznost do preživljanca. Preživljalčeva obveznost je namreč odvisna od povsem negotovega in življenjskega dejstva (nastopa smrti preživljanca). Iz navedenega je mogoče zaključiti, da ima pogodba o dosmrtnem preživljanju elemente tveganja (elemente aleatornosti).
Keywords: pogodba o dosmrtnem preživljanju, preživljanje, preživljalec, preživljanec, nujni dediči, razveza, davek, odplačnost, aleatornost, dedno pravo.
Published in DKUM: 11.07.2024; Views: 159; Downloads: 68
Full text (844,18 KB) |
4. Načini plačila odškodnine : magistrsko deloTina Pikelj, 2024, master's thesis Abstract: Magistrsko delo sistematično predstavlja analizo in primerjavo različnih načinov plačila odškodnine ter njihove uporabe v praksi. Delo povzema glavne ugotovitve in poudarja pomembnost razumevanja različnih načinov plačila odškodnine v praksi ter ponuja vpogled v pravne vidike ter sodno prakso s področja odškodninskega prava v Sloveniji in Nemčiji. Glavni cilj naloge je identificirati probleme in razlike med posameznimi načini plačila odškodnine, raziskati obstoječe načine plačila odškodnine ter ugotoviti, kateri načini se najpogosteje uporabljajo v praksi. Delo se posveča vrstam odškodnin, ki se plačujejo v denarnem znesku, z osredotočanjem na trenutek uveljavljanja odškodnine, kar je ključno za pravično in učinkovito določitev ustreznega načina plačila odškodnine. Vsaka vrsta škode ima svoje specifične elemente, ki vplivajo na oceno višine odškodnine in na način njenega plačila. Pomemben je tudi časovni vidik pri uveljavljanju odškodnine, saj nekatere vrste škode zahtevajo takojšnje uveljavljanje, medtem ko se lahko druge uveljavljajo v daljšem časovnem obdobju. Glede na časovni trenutek, v katerem se zahteva odškodnina, ločimo med preteklo, novo in bodočo škodo. To razlikovanje je ključno za določitev oblike odškodnine, ali bo ta v enkratnem znesku ali v obliki denarne rente.
Pri konceptu ekvivalence delo obravnava izjemne primere, kdaj oškodovancu pripada in kdaj ne pripada pravica do izbire med vzpostavitvijo prejšnjega stanja ali denarno odškodnino. Pri konceptu satisfakcije delo obravnava analizo plačila, ki skuša nadomestiti moralno škodo, trpljenje ali neugodje, ki ga je utrpel oškodovanec zaradi škodnega dogodka. Vsak poseg v osebnostno pravico pa še ne pomeni nujno pravno priznane nepremoženjske škode, za katero bi se zahtevala satisfakcija, ampak je v teh primerih lahko mogoča in bolj smiselna kakšna druga oblika nedenarnega povračila.
Delo obravnava analizo razmerja med odškodnino v enkratnem znesku in denarno rento. Odločitev med obema oblikama je odvisna od specifičnih okoliščin primera in vrste škode. Enkratni znesek omogoča hitro izplačilo celotne odškodnine, kar lahko oškodovancu pomaga pri izboljšanju finančnega položaja, poleg tega lahko poenostavi postopek izplačila in omogoča prosto razpolaganje z denarnim zneskom. Vendar pa obstajajo primeri, ko je način plačila v obliki periodičnih izplačil glede na okoliščine bolj primerno, še posebej pri bodoči škodi.
Nazadnje delo predstavlja zanimivosti načinov plačila odškodnine v nemškem pravnem redu in primerjavo med višinami odškodnin za nepremoženjsko škodo v Sloveniji in Nemčiji. Podatki o višini nepremoženjskih škod v Sloveniji in Nemčiji so odvisni od več dejavnikov, kot so ureditev v pravnem redu države, sodna praksa, gospodarske, socialne ter kulturne razmere v državi. Nemci vedno, kadar je to mogoče, izberejo metodo enkratnega izplačila odškodnine, raziskave so pokazale, da naj bi do tega prišlo kar v 99 % vseh odškodninskih zahtev. Odškodnina naj bi, podobno kot v našem pravnem redu, v prvi vrsti obsegala povračilo škode v naravi in šele nato odškodnino. Znesek in trajanje denarne rente je odvisen od vrste nezmožnosti ter fizičnega in duševnega stanja oškodovanca, izjemoma se lahko dodeli oškodovancu renta tudi doživljenjsko.
Keywords: Odškodninsko pravo, odškodnina, restitucija, ekvivalenca, satisfakcija, pavšalni znesek, denarna renta, mesečna renta, kapitalizirana renta, anuiteta.
Published in DKUM: 24.06.2024; Views: 218; Downloads: 24
Full text (1,46 MB) |
5. |
6. |
7. |
8. Pravna analiza prepovedane finančne asistence : magistrsko deloLuka Kreitner, 2024, master's thesis Abstract: Prepovedana finančna asistenca je institut korporacijskega prava, katerega začetki segajo vse v drugo polovico 19. stoletja. Prvič je bila uzakonjena v britanskem pravu, kot odgovor na špekulativne prevzeme gospodarskih družb v obdobju po koncu prve svetovne vojne. Sledila je huda gospodarska kriza, ki je imela za posledico veliko število propadlih podjetij. Izkazalo se je, da lahko finančna asistenca privede do najhujših zlorab in izkrivljanj trga. Na pobudo Združenega kraljestva je prepoved finančne asistence uzakonila tudi Evropska skupnost leta 1976 v t.i. drugi kapitalski direktivi. Evropsko pravo je skozi sprejem nove zakonodaje dalo možnost državam članicam za omilitev prepovedi finančne asistence. Republika Slovenija te možnosti ni izkoristila in je finančno asistenco kot tako v slovenskem pravnem redu popolnoma prepovedala.
V pravni teoriji in sodni praksi prihaja do razhajanj v stališčih, kakšen je namen instituta prepovedi finančne asistence. Konkretneje ali gre za varovalko, ki preprečuje zaobid pravil o pridobivanju lastnih delnic s strani družbe ali gre za povsem samostojen institut v korporacijskem pravu in bi ga kot takega morali obravnavati. V novejši literaturi in sodnih odločbah lahko zasledimo, da prevladuje slednje stališče. V korporacijskem pravu velja splošno načelo, da delniška družba praviloma ne more biti delničar lastne družbe. Slovenski zakonodajalec se je odločil, da kršitev določbe o prepovedi finančne asistence pomeni ničnost takšnih pravnih poslov. Določba je zastavljena zelo široko, tako da zajame prav vse posle, ki bi kakorkoli pomenili dajanje takšne finančne podpore, čemur pritrjuje tudi slovenska pravna teorija. V kolikor bi družba dala finančno asistenco v nasprotju z zakonom, ji ta priznava korporacijskopravni zahtevek, s katerim lahko družba od delničarja ali tretje osebe, kateremu je namenila finančno asistenco le-to zahteva nazaj. Korporacijskopravnemu zahtevku se priznava samostojna in posebna narava v korporacijskem pravu, kar pomeni, da je močnejši od vseh morebitnih zahtevkov, ki jih priznava obligacijsko pravo.
V koncernskih povezavah družb veljajo zakonska pravila, za katere bi lahko sklepali, da lahko z njimi prepoved finančne asistence zaobidemo (npr. pravilo o t.i. »koncernskem privilegiju«). Slovenski zakonodajalec se je pri sprejemanju slovenskega zakona o gospodarskih družbah zgledoval po nemškem zakonu o gospodarskih družbah, kar pripelje do posledice, da sta si ureditvi dokaj podobni, ampak z nekaterimi velikimi razlikami. Medtem, ko nemško pravo dovoljuje finančno asistenco v pogodbenem koncernu, pa naša takšne možnosti ni predvidela. V slovenskem pravu ostaja finančna asistenca strogo prepovedana, kar pomeni, da prepovedi ne morejo zaobiti niti koncernske povezave družb.
Keywords: načelo ohranitve osnovnega kapitala, prepoved vračila vložka, vrnitev prepovedanih plačil, finančna asistenca, zaobidni posli, fiktivni posli, ničnost pravnega posla, koncernsko pravo, koncernski privilegij, korporacijski vrnitveni zahtevek, prevzemi, pridobivanje lastnih delnic, varstvo upnikov, delniška družba, družba z omejeno odgovornostjo
Published in DKUM: 24.04.2024; Views: 305; Downloads: 66
Full text (1,40 MB) |
9. |
10. Pravni vidiki informacijske varnosti : magistrsko deloMonika Holešek, 2024, master's thesis Abstract: Prepričanje, da obstaja zamejen krog pravnih pravil, ki zanesljivo in popolno regulirajo področje informacijske varnosti, je huda zmota. Na tem področju se vrstijo in medsebojno prepletajo najrazličnejši družbeni podsistemi, ki jih je potrebno upoštevati. Hiter razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij in z njimi povezanih sistemov, s seboj prinaša tudi kar nekaj težav ter vseskozi odpira nove pravne dileme. Živimo v družbi, ki je praktično odvisna od tehnologije. Pravo pa tehnološkemu razvoju težko sledi. Razloga za to sta vsaj dva. Prvi je togost nekaterih klasičnih pravnih institutov in posledična neuporabnost za nove izzive, ki jih prinaša digitalizacija. Drugi problem je, da bi nenehno spreminjanje pravnih pravil ogrozilo pravno varnost. V magistrskem delu je tako na kratko predstavljeno področje informacijske varnosti, s poudarkom na razlogih za reguliranje tega področja. Predstavljeni so nekateri splošni
pravni akti Republike Slovenije in relevantni predpisi Evropske unije. Razvoj tehnologij, kot so umetna inteligenca, internet stvari, robotika in druge informacijsko-komunikacijske tehnologije eksponentno napreduje, kar bo v prihodnosti predstavljajo vedno večji izziv.
Keywords: Informacije, informacijska tehnologija, osebni podatki, tveganje, informacijska zasebnost, komunikacijska zasebnost, kibernetski kriminal, informacijsko pravo, ''uhajanje'' informacij, umetna inteligenca
Published in DKUM: 02.04.2024; Views: 400; Downloads: 121
Full text (1,20 MB) |
