1. PRAVNI REŽIMI IZVEDENIH STVARNIH PRAVIC NA NEPREMIČNINAH PO POSEBNIH PRAVNIH PREDPISIHAljaž Žilavec, 2024, master's thesis Abstract: Magistrsko delo obravnava pravne režime izvedenih stvarnih pravic na nepremičninah, s poudarkom na stavbni pravici in služnosti v javno korist, ki sta ključna pravna instrumenta za uporabo nepremičnin, namenjenih javnim in gospodarskim projektom. Uvedba teh pravic omogoča specifično rabo nepremičnin, pri čemer ni potrebno popolnoma odvzeti lastninske pravice lastniku, kar je pomembno pri posegih na zemljišča za potrebe infrastrukture in javnih storitev.
V nalogi je poudarjeno, da novela Stvarnopravnega zakonika (SPZ-B) širi možnosti uporabe te pravice, saj omogoča ustanovitev stavbne pravice za nedoločen čas in predvideva možnost njene zastave. To pomeni dodatno fleksibilnost pri financiranju projektov ter večjo pravno stabilnost za imetnike stavbne pravice, saj se jim omogoča, da pod enakimi pogoji izvajajo projekte, ki jih prej zakon ni dopuščal.
Stavbna pravica tako prinaša pravno orodje, ki lastnikom in investitorjem omogoča boljše upravljanje z nepremičninami, posebej pri rabi zemljišč javnega dobra, kot so javni trgi ali območja podzemnih garaž.
Posebno mesto zavzema služnost v javno korist, ki je pomembna za infrastrukturo, kot so energetski in prometni objekti, kjer zakonodaja omogoča posege na zemljišča v javnem interesu.
Služnost v javno korist se ustanavlja bodisi prostovoljno z dogovorom med lastnikom zemljišča in imetnikom pravice bodisi prisilno z upravno odločbo, kadar dogovor ni mogoč. Delo analizira pomen te možnosti, saj se s služnostjo v javno korist lahko zmanjša potreba po razlastitvi, kar omogoča učinkovitejšo realizacijo projektov javne infrastrukture.
Delo preučuje tudi zakonodajne vire, kot so Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3), Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1) in Energetski zakon (EZ-2), ki urejajo različne vidike teh pravic. Skozi delo je moč ugotoviti, da razlike med zakoni vplivajo na nadomestila, trajanje in prenosljivost pravic, kar lahko povzroči neskladje v pravnem položaju med lastniki zemljišč in nosilci infrastrukturnih projektov.
Keywords: Stvarnopravni zakonik, izvedene stvarne pravice na nepremičninah, stavbna pravica, služnost, javna korist, nastanek stavbne pravice, nastanek služnosti v javno korist, nadomestilo, prenosljivost
Published in DKUM: 23.12.2024; Views: 0; Downloads: 31
 Full text (772,08 KB) |
2. Akt EU o umetni inteligenci ter etične dileme uporabe umetne inteligence v pravu : magistrsko deloPina Hrovat, 2024, master's thesis Abstract: Umetna inteligenca, ki se je v zadnjem času razširila na vsa področja, vedno bolj vpliva na naše vsakdanje življenje. Ker gre za relativno nov izum, ki je s tehnološkim razvojem doživel svoj razcvet, se je pojavila težnja po zakonski ureditvi področja umetne inteligence.
Evropska komisija je 21. aprila 2021 predstavila Predlog akta EU o umetni inteligenci, Akt o umetni inteligenci pa je vstopil v veljavo 1. avgusta 2024. Gre za prvi celoviti tovrstni akt. Njegov cilj je zagotoviti varnost, varstvo temeljnih pravic iz LEUTP in podpirati inovacije. Akt vsebuje pristop, ki temelji na tveganju. Skladno s tem so sistemi umetne inteligence razvrščeni v štiri kategorije glede na tveganje, ki ga sistem predstavlja za varstvo temeljnih človekovih pravic, varstvo zdravja in varnost. Hierarhično najvišje se nahajajo prepovedane prakse, gre za umetnointeligenčne sisteme, ki so tako tvegani, da so prepovedani. Tem sistemom sledijo visokotvegani sistemi, ki se lahko dajejo na trg oz. uporabljajo, kadar izpolnjujejo natančno določene pogoje. Naslednja skupina so sistemi z omejenim tveganjem, ki se uporabljajo pod pogojem, da so uporabnikom zagotovljene ustrezne informacije. Sistemi z minimalnim tveganjem niso predmet urejanja Akta o umetni inteligenci. Akt o umetni inteligenci je po svoji pravni naravi uredba, kar pomeni, da je neposredno uporabljiv v nacionalnih pravnih redih držav članic EU. Ker področje umetne inteligence in varstva temeljnih pravic v slovenski zakonodaji pred sprejetjem akta ni bilo pravno urejeno, tudi ne bo potrebno spreminjati zakonodaje zaradi sprejema akta.
Ker je umetna inteligenca relativno nov pojav, obstajajo med širšo javnostjo in pravno stroko določeni pomisleki v zvezi z umetno inteligenco in njeno uporabo v pravu. Ti pomisleki so zlasti osredotočeni na vprašanje, če je umetna inteligenca zmožna slediti etičnim standardom, ki se pričakujejo od človeških pravnikov, ter če je zmožna zagotoviti varstvo temeljnih človekovih pravic. V magistrski nalogi so v zvezi s tem podrobneje obravnavane sledeče pravice: pravica do enakopravnosti, pravica do poštenega sojenja in pravica do pravne varnosti. V zvezi z uporabo umetne inteligence v pravni znanosti se pojavlja tudi bojazen, če je sploh sposobna doseči stopnjo razvoja, na kateri bi bila zmožna odločitve sprejemati s primerljivo mero empatičnosti kot ljudje.
Keywords: Akt o umetni inteligenci, kategorije tveganj, nadzor nad uporabo umetne inteligence, umetna inteligenca v pravu, etika, pravičnost, človekove pravice.
Published in DKUM: 20.12.2024; Views: 0; Downloads: 26
Full text (1,28 MB) |
3. Problematika zakonitosti izvajanja videonadzornega sistema : magistrsko deloSergeja Topolšek, 2024, master's thesis Abstract: Splošna uredba o varstvu podatkov povečuje pomen posameznikov in skupaj z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) ter ostalo področno ureditvijo uvaja stroge zahteve za upravljavce osebnih podatkov, še posebej pri uvedbi in izvajanju videonadzornega sistema. S takšno obdelavo upravljavci namreč globoko posegajo v zasebnost posameznikov, zato problematika zakonitosti izvajanja videonadzornega sistema postaja vse bolj pereča v luči naraščajoče uporabe teh sistemov.
Videonadzor mora slediti določbam Splošne uredbe, kot so načela obdelave, pravice posameznika, na katerega se nanašajo podatki, pravne podlage za obdelavo, zavarovanje videonadzornega sistema, pogodbena obdelava in evidenca dejavnosti obdelave. Ob splošnih določbah Splošne uredbe morajo upravljavci upoštevati tudi ureditev ZVOP-2, ki videonadzorni sistem obravnava kot eno izmed področnih ureditev obdelave osebnih podatkov v členih od 76. do 80. in nadgrajuje že obstoječo ureditev ZVOP-1. Splošnim določbam o izvajanju videonadzora iz 76. člena ZVOP-2 sledijo specifične določbe, ki urejajo videonadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore, znotraj delovnih prostorov, v prevoznih sredstvih, namenjenih javnemu potniškemu prometu in na javnih površinah.
Pri vzpostavitvi videonadzornega sistema je ključnega pomena opredelitev namenov obdelave, saj se sme obdelava izvajati le za izrecne, zakonite namene, ki morajo biti jasno določeni pred začetkom obdelave. Videonadzor se večinoma utemeljuje na podlagi zakonitega interesa upravljavca, opravljanja naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu in zakonske obveznosti upravljavca, pri čemer prihaja do razlik med dopustnostjo pravnih podlag v javnem in zasebnem sektorju. Upravljavci morajo med drugim poskrbeti tudi za ustrezno obveščanje posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, zavarovanje videonadzornega sistema, opredelitev rokov hrambe posnetkov, vodenje dnevnikov obdelave in zagotavljanje zakonite obdelave posnetkov.
Odnos med posamezniki, na katere se nanašajo podatki in upravljavci je tako zasnovan na iskanju ravnovesja med zaščito zasebnosti posameznikov in varstvom njihovih podatkov ter potrebo upravljavcev po izvajanju videonadzora za svoje zakonite namene. Upravljavci so dolžni posameznikom olajšati uresničevanje njihovih pravic iz Splošne uredbe o varstvu podatkov in določiti učinkovit postopek njihovega uresničevanja. V primeru videonadzora še posebej pridejo do izraza pravica dostopa, pravica do izbrisa in pravica do ugovora. Ključno je, da se upravljavci videonadzornih sistemov zavedajo posega v zasebnost posameznikov in si prizadevajo k uporabi najmilejših ukrepov za dosego svojih namenov.
Keywords: varstvo osebnih podatkov, videonadzorni sistem, Splošna uredba o varstvu podatkov, ZVOP-2, zakoniti interes, ocena učinka v zvezi z varstvom podatkov (DPIA), pravice posameznika, pravica do zasebnosti, dostop v uradne službene oziroma poslovne prostore, delovni prostori, javna prevozna sredstva, javne površine
Published in DKUM: 11.12.2024; Views: 0; Downloads: 22
Full text (1,15 MB) |
4. Pravna ureditev raziskav na človeških zarodkoh in njihovih matičnih celicah : magistrsko deloLara Krneža, 2024, master's thesis Abstract: V 20. stoletju so z namenom razvoja medicine, preprečevanja genetsko bolnih potomcev in izboljšanja vrste izvajali neetične poskuse na ljudeh. Ti so bili opravljeni brez privolitve žrtev. Zaradi vedno večje ozaveščenosti družbe o človekovih pravicah in napredka pravne znanosti, se je po drugi svetovni vojni začela sprejemati zakonodaja, ki je postavila etične smernice za izvajanje raziskav na ljudeh. Leta 1947 je bil sprejet Nürnberški kodeks, leto kasneje pa je Svetovno zdravniško združenje sprejelo Ženevsko deklaracijo o zdravniških dolžnostih. Pomembne svetovne organizacije so zatem podpisale še Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Helsinško deklaracijo o etičnih načelih medicinskih raziskav na ljudeh, Oviedsko konvencijo, Splošno deklaracijo o človeškem genomu in človekovih pravicah, Splošno deklaracijo o bioetiki in človekovih pravicah in Listino EU o temeljnih pravicah. Vsi navedeni pravni akti so pomembno vplivali na pravno ureditev raziskav (na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah) v Sloveniji.
Opravljanje medicinskih poskusov na ljudeh brez njihove svobodne privolitve je pri nas prepovedano že z Ustavo Republike Slovenije. Ta določa tudi ostale ustavne kategorije, v luči katerih se morajo izvajati raziskave. Biomedicinske raziskave in kazniva dejanja v zvezi z njimi so opredeljena v Kazenskem zakoniku, ki prepoveduje kloniranje, ustvarjanje človeških zarodkov v raziskovalne (in druge) namene ter izvajanje drugih biomedicinskih posegov. Pravice pacientov ureja Zakon o pacientovih pravicah. Za magistrsko nalogo sta ključnega pomena še Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki ureja raziskave na zarodkih »in vitro«, pridobivanje in raziskovanje na embrionalnih matičnih celicah in Kodeks zdravniške etike, ki določa etične standarde za zdravnike pri izvajanju raziskav na pacientih.
Pravna teorija in sodna praksa se pri pravnem urejanju raziskav na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah pogosto srečujeta s kolizijo med dvema ustavnopravnima kategorijama, pravico do življenja (zarodka) in svobodo znanosti. Do te kolizije pogosto prihaja zaradi nerešenega vprašanja o pravnem statusu človeškega zarodka. Evropsko sodišče za človekove pravice je o tem odločalo že večkrat, a enotne rešitve na to vprašanje doslej še ni podalo. Pomembni precedensi ESČP v zvezi z raziskavami na človeških zarodkih in pravnim statusom zarodka so zadeve Evans proti Združenemu Kraljestvu, Vo proti Franciji in Parillo proti Italiji.
Keywords: medicinsko pravo, človekove pravice, medicinska etika, medicinske raziskave, poskusi na ljudeh, evgenika, privolitev, znanstvene raziskave na in vitro zarodkih, in vitro oploditev
Published in DKUM: 11.12.2024; Views: 0; Downloads: 31
Full text (877,37 KB) |
5. Delovnopravno in socialnopravno varstvo invalidov s statusom po ZPIZ-2 : magistrsko deloNeli Kranjc, 2024, master's thesis Abstract: Magistrska naloga obravnava problematiko varstva pravic invalidov, ki so pridobili status na podlagi ZPIZ-2. Gre za t.i. delovne invalide. Delovni invalidi se srečujejo s številnimi ovirami, med drugim tudi v delovnem okolju. S ciljem, da se jim zagotovi enakovreden položaj, je bila sprejeta vrsta mednarodnih ter nacionalnih predpisov. V Sloveniji na področje varstva pravic invalidov posegajo številni predpisi, ki se med seboj tudi prepletajo. V prvi vrsti so pomembni predvsem ZPIZ-2, ZDR-1 ter ZZRZI, s pomočjo katerih se delovnim invalidom zagotavlja varstvo tako na področju socialne varnosti kot tudi v delovnem razmerju.
ZPIZ-2 določa pravice iz invalidskega zavarovanja, ki je del obveznega socialnega zavarovanja in s tem tvori sistem socialne varnosti. Delovni invalidi II. oziroma III. kategorije invalidnosti lahko pridobijo pravico do poklicne rehabilitacije, pravico do premestitve, pravico do dela s krajšim delovnim časom ter pravico do denarnega nadomestila. Praviloma je dolžnost delodajalca, da te pravice tudi zagotovi. Delovnim invalidom se zagotavlja tudi posebno delovnopravno varstvo, in sicer v okviru zaposlovanja, usposabljanja ter preusposabljanja. Prav tako so delovni invalidi upravičeni do posebnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Odpoved je možna le po vnaprej določenem postopku, znotraj katerega ima pomembno vlogo Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki poda mnenje glede odpovedi. V ZDR-1 obstajajo tudi številne druge določbe, ki zagotavljajo varstvo vsem kategorijam invalidov, ne le delovnim invalidom. V primeru, ko je delovnemu invalidu odpovedana pogodba o zaposlitvi, obstajajo instituti v okviru ZZRZI, ki invalidom zagotavljajo varstvo. Kvotni sistem zaposlovanja invalidov delodajalce zavezuje, da zaposlujejo določeno število invalidov. V kolikor invalid ni zmožen opravljati dela v običajnem delovnem okolju, pa se zagotavljajo različne oblike zaposlovanja, kot je zaposlitev v podporni ali zaščitni zaposlitvi ali v invalidskem podjetju.
Keywords: delovni invalid, pravice delovnih invalidov, delovno pravo, invalidsko zavarovanje, socialna varnost
Published in DKUM: 04.12.2024; Views: 0; Downloads: 15
Full text (1,00 MB) |
6. Zdravstveno varstvo imigrantov : magistrsko deloNika Benotič, 2024, master's thesis Abstract: Pravica do zdravstvenega varstva, ki predstavlja eno izmed najpomembnejših področij socialne varnosti, je ustavno varovana kategorija človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj sta zdravje in življenje nenadomestljivi dobrini, zato se mora, ne glede na osebne okoliščine in družbeni položaj posameznika le ta zagotavljati vsakomur, ob čimer imigranti ne predstavljajo nobene izjeme. V Sloveniji je enakost pred zakonom zagotovljena na ustavni ravni, kar pomeni, da se mora vsem posameznikom, vključno z imigranti, zagotavljati človekove pravice in temeljne svoboščine, kar poudarjajo tudi mednarodni pravni akti.
Priseljenci se ob dostopu do pravic, ki izhajajo iz zdravstvenega varstva pogosto soočajo z različnimi ovirami, ki so v prvi vrsti odvisne od njihovega pravnega statusa, s katerim je pogojena vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje, iz katerega izhaja širok nabor zdravstvenih storitev, medtem, ko so tisti, brez urejenega statusa, upravičeni zgolj do nujne medicinske pomoči. Ob tem se spopadajo s številnimi izzivi, med katerimi so najpogostejše jezikovne, kulturne, ekonomske in institucionalne ovire. Le te lahko bistveno vplivajo na njihovo zmožnost pridobitve ustrezne zdravstvene oskrbe, ob čimer je posebna pozornost namenjena ranljivejšim skupinam, med katere bi lahko uvrstili otroke, ženske, invalide in starejše. Zaradi stresa migracij, vojnih travm, nasilja in mučenja pred odhodom, pogojev na poti in trajanja poti ter bivalnih pogojev, dolžine bivanja, jezikovnih in kulturnih razlik, nenazadnje pa tudi njihovega pravnega statusa in s tem posledično povezanega dostopa do zdravstvenih storitev, so pogosto »tarča« nalezljivih bolezni, težav z duševnim zdravjem in kroničnih bolezni.
V izogib kršitve načela enakosti in načela diskriminacije je obveznost države, da zagotovi spoštovanje dostojanstva imigrantov ter jih ne izpostavlja večjemu trpljenju, kot je potrebno za dosego ureditve pravnega statusa. Dostop priseljencev do zdravstvenega varstva v Evropi je velikokrat omejen že na formalnopravni ravni, saj se le tem ne zagotavlja enakih pravic kot domačemu prebivalstvu, tam kjer pa so formalne možnosti in pravice za migrante obstoječe na papirju, je v praksi dostop do teh oviran. Slovenija je priseljencem dolžna zagotavljati primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo, tudi če to pomeni prilagoditev zdravstvenih potreb, še posebej ranljivejšim skupinam imigrantov.
Keywords: medicinsko pravo, zdravstveno varstvo, zdravljenje, imigrant, migracije, pravice imigrantov
Published in DKUM: 04.12.2024; Views: 0; Downloads: 17
Full text (850,17 KB) |
7. Prenos pravic pri vzpostavitvi etažne lastnine : magistrsko deloAnže Kanovnik, 2024, master's thesis Abstract: Etažna lastnina se je, kot institut, ki ga danes pozna Stvarnopravni zakonik, v slovenskem prostoru uveljavila z uveljavitvijo zakonika dne 1. januarja 2003. Slednja je bila posledica predhodne privatizacije družbene lastnine ter teženj novonastale samostojne Slovenije po sprejetju v EU in pravni ureditvi v prejšnjem sistemu neurejenih stvarnopravnih razmerij. Etažna lastnina je posebna oblika lastninske pravice, ki nastane na podlagi preoblikovanja samostojne lastninske pravice na zemljiški parceli s stavbo ali stavbne pravice. Predstavlja izjemo od načela povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit).
Njena vzpostavitev se opravi v dveh delih. V prvem se, kot predmet lastninske pravice, razdeli stavba na samostojne prostorske dele. V drugem delu pa se spremeni značilnost lastninske pravice glede na pravni položaj prostorskega dela, ki je njen predmet. Od značilnosti lastninske pravice (samostojna ali akcesorna) je odvisen način njenega razpolaganja. Na posameznih delih (npr. stanovanja, poslovni prostori itd.) gre za samostojno lastninsko pravico, na skupnih delih (npr. stopnišča, hodniki, vhodi itd.) pa akcesorno lastninsko pravico. Pri tem je pomembno, da lahko nastane zgolj na določenih nepremičninah, tj. zgradbah, ki jih je mogoče razdeliti na posamezne dele, ki predstavljajo samostojno funkcionalno celoto. Za njen nastanek se zahteva ustrezen pravni naslov (sporazum o delitvi solastnine v etažno lastnino, enostranski pravni posel ali sodna odločba) ter pridobitni način (vpis v zemljiško knjigo). Vpisi v zemljiško knjigo zaradi oblikovanja etažne lastnine so lahko povezani z zemljiško parcelo, vpisom novih nepremičnin in ustreznimi prenosi pravic.
Pomemben je predvsem pregled prenosa upravičenj, vsebovanih v lastninski pravici, ki se preoblikuje v etažno lastnino. Pri tem razpolagalno upravičenje preide iz »stare« na »novo« samostojno lastninsko pravico v celoti. To pomeni, da razpolaganje s samostojno lastninsko pravico nujno pomeni tudi razpolaganje z vključeno lastninsko pravico. Upravičenje uporabe se, sorazmerno z razdelitvijo nepremičnine, razdeli tako, da vsak del vključuje uporabo območja, ki ga zaseda. To posledično odločilno vpliva na prenos izvedenih in varovalnih stvarnih pravic.
Izvedene in varovalne pravice, ki omejujejo razpolagalno upravičenje lastninske pravice na zemljiški parceli, preidejo z enako vsebino in sestavinami, na samostojno lastninsko pravico na posameznem delu in posamezni del kot njen predmet. V primeru izvedenih in varovalnih pravic, ki vsebujejo ali omejujejo upravičenje uporabe pa je potrebno le-te presojati posamezno. Pri tem bistven del presoje predstavlja dejstvo, katera »nova« nepremičnina vsebuje prostor oz. območje, ki je predmet upravičenja uporabe, vsebovanega v izvedeni pravici. Od tega je nato odvisno, ali taka pravica preide na novo nepremičnino ali ostane na izvirni.
Keywords: etažna lastnina, etažni lastnik, solastnina, posamezni del stavbe, skupni del stavbe, preoblikovanje, vključena lastninska pravica, samostojna lastninska pravica, izvedene pravice, varovalne pravice.
Published in DKUM: 04.12.2024; Views: 0; Downloads: 12
Full text (1000,64 KB) |
8. Pomen in vloga socialnega dialoga pri urejanju pravic slovenskih policistov : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko deloRok Cvetko, 2024, undergraduate thesis Abstract: Diplomsko delo se osredotoča na preučevanje vpliva socialnega dialoga na urejanje pravic iz delovnega razmerja in delovnih pogojev slovenskih policistov. Posebno pozornost posveča obdobju po letu 2008, ko je bil uveden enotni plačni sistem v javnem sektorju. Delo analizira, kako socialni dialog, vključno s pogajanji in dogovori med reprezentativnimi socialnimi partnerji ter vlado, prispeva k izboljšanju pravic iz delovnega razmerja in delovnih pogojev policistov, zlasti v času kriznih obdobij, kot so gospodarske in varnostne krize. Osrednji del naloge predstavlja pregled in kritično analizo sklenjenih kolektivnih pogodb, zakonodajnih sprememb ter drugih pravnih aktov, ki izhajajo iz sklenjenih socialnih sporazumov. Diplomska naloga preučuje tudi vlogo reprezentativnih sindikatov in njihov vpliv na končno oblikovanje pravic policistov, pri čemer ugotavlja, v kolikšni meri so bile te pravice izboljšane zaradi socialnega dialoga. Na podlagi ugotovitev ponuja priporočila za nadaljnjo krepitev socialnega dialoga in zaščito pravic slovenskih policistov, zlasti v luči prihodnjih izzivov in kriznih razmer, s ciljem zagotavljanja stabilnosti in socialnega miru v dejavnosti javnega reda in varnosti.
Keywords: policisti, socialni dialog, pravice, diplomske naloge
Published in DKUM: 26.11.2024; Views: 0; Downloads: 61
Full text (1,61 MB) |
9. Analiza uporabe prisilnih sredstev v postopkih Mestnega redarstva Ljubljana : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko deloBarbara Ban, 2024, undergraduate thesis Abstract: Raziskave so pokazale, da je potrebno, da so represivni organi, vključno s policijo in redarstvom, ustrezno usposobljeni za pravilno in sorazmerno uporabo prisilnih sredstev. Zakonodaja je natančno opredelila, kdaj in kako se ta sredstva smejo uporabljati, da bi se preprečile zlorabe in zagotovile pravice posameznikov.
Uporaba prisilnih sredstev v okviru zakonitih pooblastil je opredeljena kot nujna, a vendar občutljiva tema, ki zahteva natančno regulacijo zaradi možnosti poseganja v temeljne človekove pravice. Poudarjeno je bilo, da mora biti uporaba teh sredstev pravno urejena in skladna z načeli zakonitosti in sorazmernosti. Dovoljeno je bilo, da se prisilna sredstva uporabljajo le v omejenih okoliščinah, kjer druge metode niso učinkovite, pri čemer je bila vsaka uporaba vezana na spoštovanje človekovih pravic.
Raziskave so pokazale, da morajo biti represivni organi, vključno s policijo in redarstvom, ustrezno usposobljeni za pravilno in sorazmerno uporabo prisilnih sredstev. Zakonodaja je natančno opredelila, kdaj in kako se ta sredstva smejo uporabljati, da se preprečijo zlorabe in zagotovijo pravice posameznikov. V diplomskem delu je bila preučena uporaba prisilnih sredstev v mestnem okolju, pri čemer je bilo ugotovljeno, kako so ta sredstva uporabljena s strani redarjev. Poudarjeno je bilo, da mora biti ravnovesje med zagotavljanjem varnosti in zaščito temeljnih svoboščin ohranjeno, pri čemer je bilo delovanje usklajeno z zakonodajo in etičnimi standardi.
V raziskavi je bila analizirana zakonitost in etičnost uporabe prisilnih sredstev, z osredotočenostjo na usposobljenost redarjev in preventivno vlogo teh sredstev. Vključena je bila statistična analiza uporabe teh sredstev, ob preučitvi primerov iz Mestnega redarstva Ljubljana. Ugotovljeno je bilo, da je pravilna in sorazmerna uporaba ključnega pomena za ohranjanje zaupanja javnosti in učinkovitost delovanja redarstva.
Keywords: mestno redarstvo, prisilna sredstva, zakonitost, človekove pravice, diplomske naloge
Published in DKUM: 19.11.2024; Views: 0; Downloads: 43
Full text (1,33 MB) |
10. Čezmejna prekinitev neželene nosečnosti v EU : magistrsko deloNika Simonič, 2024, master's thesis Abstract: Magistrska naloga obravnava čezmejno prekinitev neželene nosečnosti v Evropski uniji. Problem, ki ga naloga naslavlja, je raznolikost nacionalnih zakonodaj glede splava v državah članicah EU in vpliv pravice do prostega gibanja ter dostopa do čezmejnih zdravstvenih storitev na pravico splava. Medtem ko so nekatere države članice splav v celoti legalizirale in omogočajo širok dostop do storitev splava, so druge države članice uvedle stroge omejitve ali pa splav celo prepovedale, razen v izjemnih okoliščinah. Ta raznolikost je posledica različnih zgodovinskih, kulturnih, verskih in političnih dejavnikov, ki vplivajo na nacionalno zakonodajo držav članic. Cilj naloge je preučiti pravne vidike čezmejnega dostopa do splava in ugotoviti, kako pravice, kot so prosto gibanje oseb, prost pretok storitev ter dostop do zdravstvenih storitev, v EU vplivajo na dostop do splava. Naloga se osredotoča na države z omejevalno zakonodajo, kot sta Malta in Poljska, podrobneje pa obravnava tudi nekatere države članice z liberalno zakonodajo, in sicer Slovenijo, Hrvaško, Nizozemsko ter Nemčijo. Naloga poseben poudarek daje regulaciji dostopa do čezmejne prekinitve neželene nosečnosti v okviru primarnega prava EU, splošnih pravnih načel, direktiv, resolucij in drugih pobud civilne družbe na področju splava. Glavne ugotovitve kažejo, da različnost pravnih režimov med državami članicami vodi v neenakosti glede dostopa do splava, kar postavlja ženske, ki prihajajo iz držav z omejevalno zakonodajo, v neenakopraven položaj. Države z omejevalno zakonodajo pogosto ovirajo dostop žensk do splava, zaradi česar se te zatekajo k potovanju v države z liberalnejšo zakonodajo. Naloga poudarja potrebo po usklajenih rešitvah na ravni EU, ki bi zagotovile enak dostop do reproduktivnih pravic za vse ženske, ne glede na državo članico, iz katere prihajajo.
Keywords: splav, reproduktivne pravice, pravice žensk, restriktivna zakonodaja, liberalna zakonodaja, diskriminacija, prosto gibanje
Published in DKUM: 04.10.2024; Views: 0; Downloads: 63
Full text (723,69 KB) |
