| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
SKUPINSKA TOŽBA ZA VARSTVO OKOLJA
Jure Kočevar, 2011, diplomsko delo

Opis: Pravica do zdravega življenjskega okolja je zagotovljena že v Ustavi Republike Slovenije (v 5. členu, 72. členu in 67. členu). V sistemu civilnopravnega varstva okolja se posegi v okolje pri nas obravnavajo v okviru splošnih pravil obligacijskega in stvarnega prava. Stvarnopravno varstvo je urejeno v okviru prava imisij kot dela sosedskega prava. Uveljavlja se z actio negatoria (99. člen Stvarnopravnega zakonika). Dopustna sta opustitveni in storitveni zahtevek. Obligacijskopravno varstvo pred imisijami omogoča tudi 133. člen Obligacijskega zakonika. Predvidena je popularna tožba. Primarno predvideva preprečitveni zahtevek, sekundarno opustitveni in odstranitveni zahtevek. Odgovornost je objektivna, enako kot v primeru negatorne tožbe. Prav tako v primeru imisije splošno koristnih dejavnosti, s to razliko, da le v primeru nastanka škode, ki presega običajne meje. Zakon o varstvu okolja predvideva varstvo pravice do zdravega življenjskega okolja z vidika dopustnih posegov v okolje, to je tistih, ki ne povzročajo čezmerne obremenitve. V 14. členu sta predvideni popularna in organizacijska tožba, zahtevek je lahko opustitveni in prepovedni. Pomanjkljivost popularne in organizacijske tožbe je, da se z njima istočasno ne more vložiti odškodninskih zahtevkov, kar podaljša trajanje postopka in poviša stroške, izid je negotov. Nadaljnja pomanjkljivost je tudi učinek pravnomočne sodbe le na stranke postopka (učinek inter partes), kar povzroči posledice, ki so v nasprotju s pravno varnostjo – možne so različne odločitve o istem pravnem vprašanju, možno je veliko število istovrstnih tožb. Zato v postopku ne prihaja do sklepanja sodnih poravnav, ker slednja ne pomeni dokončne ureditve razmerja. Drugače je v pravnih redih, ki poznajo razredno tožbo (v ZDA sistem opt-out, v angleški in švedski obliki opt-in), ki se kaže kot možna rešitev tudi v našem pravnem redu. Potrebno bi jo bilo sistemsko urediti v okviru Zakona o pravdnem postopku, koristno bi jo bilo najprej preizkusiti na ožjem področju, na primer varstvu pred posegi v zdravo življenjsko okolje. Mogoča bi bila tudi nadgradnja organizacijske tožbe, da bi bilo mogoče z njo istočasno uveljavljati tudi odškodninske zahtevke in razširiti subjektivno pravnomočnost po sistemu opt-in. Sodna praksa v zvezi z varstvom okolja je pri nas skromna. V diplomskem delu sem prikazal primer škodljivega čezmejnega vpliva ravnanja druge države, ki ni članica Evropske unije, Republike Hrvaške in posledic v Republiki Sloveniji. Gre za izkop gramoza iz struge reke Drave, zaradi gradnje avtocest, tik pod državno mejo Republike Slovenije z navedeno državo, v občini Središče ob Dravi, ki ima za posledico globinsko rečno erozijo in nižanje podtalnice za več kot 70 cm, zaradi česar je nastala nepopravljiva okoljska škoda na zaščitenem območju Nature 2000 na rastlinskih in živalskih vrstah. Zaradi posedanja tal so nastale razpoke na stanovanjskih hišah, na obrečnem svetu pa se je povečala suša, zato je pridelek poljščin znatno zmanjšan. Glede na to, da Republika Slovenija ni ravnala z dolžno skrbnostjo po Konvenciji o presoji čezmejnih vplivov na okolje, ki sta jo ratificirali obe državi, kljub opozorilu nevladnih organizacij, je odškodninsko odgovorna oškodovancem. V skladu z navedeno Konvencijo pa lahko v primeru spora v predvidenem postopku pred Meddržavnim sodiščem ali v postopku arbitraže zahteva povrnitev stroškov za sanacijo škode.
Ključne besede: pravica do zdravega življenjskega okolja, skupinska tožba, razredna tožba, organizacijska tožba, popularna tožba, škoda, okoljska škoda, škodljivi čezmejni vplivi
Objavljeno: 06.01.2012; Ogledov: 3125; Prenosov: 516
.pdf Celotno besedilo (488,72 KB)

2.
PRAVNA ANALIZA PRIMERA NA PODROČJU ONESNAŽEVANJA S HRUPOM
Anton Kalin, 2015, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je v analizi dejanskega primera na področju onesnaževanja s hrupom iz diskoteke s pomočjo aplikacije ustreznih pravnih virov. Hrup je danes namreč zmeraj bolj nezaželen dejavnik v vsakdanjem življenju kot kdajkoli prej v zgodovini človeštva, še posebej pa to velja za njegov vpliv v nočnem času, v katerem smo toliko bolj občutljivi in dovzetni zanj. V tem delu se osredotočam na raziskovanje primera z uporabo veljavne in pretekle zakonodaje, ki zajema ustavo, zakone, uredbe, pravilnike, občinske akte, pravno teorijo, sodne primere in predvsem dopise državnih in občinskih organov. Uvodoma je prikazan kratki oris hrupa kot takega in njegovih vplivov na zdravje iz znanstvenih in strokovnih aspektov. Sledi podroben pregled materialnih določb imisije hrupa in njihov razvoj v okviru temeljnih civilnopravnih predpisov ter mesta teh določb v dveh tujih in evropski zakonodaji. S predstavitvijo podobnega primera na ravni Evropskega sodišča za človekove pravice, je prikazana relevantnost upoštevanja te vrste imisije za domačo sodno prakso. Znotraj ustavnih določil v slovenskem pravnem redu je poudarek na ugotavljanju varstva pred onesnaževanjem s hrupom kot integralnega dela ustavne in človekove pravice do zdravega življenjskega okolja. Največji del raziskovanja je namenjen okoljevarstveni zakonodaji, v katero se onesnaževanje z imisijo hrupa prednostno uvršča, pri čemer so ponujene pravne rešitve. Srž problema se tukaj najverjetneje išče v okoljevarstvenem dovoljenju za vire hrupa ter v Uredbi o mejnih vrednostnih kazalcev hrupa v okolju. V zadnjem delu se ukvarjam z varstvom pred onesnaževanjem s hrupom z vidika kaznovalnega prava, s težavami uprave in inšpekcije pri spoprijemanju s to vrsto imisijo v praksi ter morebitnimi razlogi za njihova ravnanja. Skušam ugotoviti, zakaj upravni, občinski in še posebej inšpekcijski organi ne zagotavljajo varstva pred diskotečnim hrupom in tako spoštovanja človekove pravice do zdravega življenjskega okolja bolj učinkovito. Med drugim se zastavlja vprašanje, čemu je ta pravica uresničljiva zgolj na civilnopravni, ne pa tudi na upravnopravni način. Prav tako ne gre prezreti prostorske in gradbene zakonodaje, ki sta neločljivo povezani z okoljevarstveno, zato so še v zaključnem delu predstavljena upravna dovoljenja in napake pri njihovem izvajanju. Vse skupaj pa se seveda razlaga skozi prizmo dopisov dejanskega primera, ki se je zgodil pred par leti v Mariboru.
Ključne besede: hrup, imisija, pravica do zdravega življenjskega okolja, onesnaževanje okolja, pravo varstva okolja, okoljevarstveno dovoljenje, diskoteka, Inšpekcija, policija, gradbeni predpisi.
Objavljeno: 10.06.2015; Ogledov: 1063; Prenosov: 175
.pdf Celotno besedilo (523,88 KB)

3.
VLOGA PRAVA PRI OHRANJANJU NARAVNIH DOBRIN
Tea Kolar, 2015, diplomsko delo

Opis: Z vidika ekonomskih vprašanj gospodarske rasti in ravnanj gospodarskih subjektov diplomsko delo prikaže, da ekonomska stroka in gospodarska dogajanja v mednarodnem prostoru niso usklajena s fizičnimi omejitvami okolja, četudi številni mednarodni in regionalni pravni dokumenti poudarjajo enakovrednost ciljev gospodarskega, družbenega in trajnostnega razvoja. Ravnanja, ki jih snovalci nacionalnih in mednarodnih ekonomskih politik utemeljujejo s ciljem družbe blaginje, vodijo v neustrezno rabo naravnih dobrin in prekomerno degradacijo okolja, in to kljub zavezam mednarodne skupnosti k uresničevanju trajnostnega načela. Razhajanje med dejanskim in deklariranim ohranjanjem narave diplomsko delo ugotavlja z analizo ravni predpisanega in uresničenega varstva naravnih dobrin, ki izhaja iz mednarodnih okoljskih pravil in pravil Evropske unije. Te standarde sooča z ureditvijo rabe naravnih dobrin kot suverene pravice držav. Toda v procesu ohranjanja narave imajo pomembno vlogo tudi prizadevanja in dejavnosti institucij civilne družbe. Pri tem so ključnega pomena upravičenja, ki jih nacionalni pravni redi zagotavljajo posameznikom in nevladnim organizacijam. V diplomskem delu so zato preverjene pravne možnosti njihovega sodelovanja z oblastnimi organi in nosilci javnih pooblastil ter možnosti in omejitve civilne družbe, da nadzira njihova ravnanja. Obravnavana je odgovornost za okolje, ki zavezuje države in gospodarske subjekte, in ugotovljen pomen, ki ga ima v procesu ohranjanja narave davčna pravičnost.
Ključne besede: mednarodno pravo, pravo Evropske unije, varstvo okolja, ohranjanje narave, naravne dobrine, načelo trajnostnega razvoja, človekova pravica do zdravega življenjskega okolja, koncesije na naravnih dobrinah, davčna pravičnost
Objavljeno: 07.07.2015; Ogledov: 432; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (967,70 KB)

4.
PRAVNO VARSTVO PRAVICE DO ZDRAVEGA ŽIVLJENJSKEGA OKOLJA Z VIDIKA DOKAZOVANJA VZROČNE ZVEZE MED ŠKODO NA ZDRAVJU LJUDI IN ONESNAŽENIM ZRAKOM KOT POSLEDICO NEDOVOLJENIH INDUSTRIJSKIH IMISIJ
Suzana Bekić, 2016, diplomsko delo

Opis: Omenjena pravica pripada človeku iz gospodarskih in socialnih razmerij, določenih z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS). Država skrb za zdravo življenjsko okolje uresničuje s sprejemanjem zakonskih in podzakonskih aktov, ki zagotavljajo spoštovanje osnovnih človekovih vrednot, poleg tega pa dopuščajo delovanje vseh družbenih področij. S takšno zakonodajo naj bi se zagotovilo preprečevanje bodočega obremenjevanja okolja, omejilo obstoječe obremenjevanje in odstranjevalo že nastalo škodo. Na tej osnovi ima posameznik, v okviru civilnopravnega varstva, pravico do povračila materialne in nematerialne škode ter hkrati tudi možnost izbire med štirimi zakonskimi podlagami prepovednega zahtevka. Vendar pa dejstvo, da sodne prakse, ki bi obravnavala tovrstno problematiko skorajda ni, nakazuje na neučinkovitost pravnega varstva. Eden izmed ključnih dejavnikov neučinkovitosti je zagotovo težja dokazljivost vzročne zveze med vzrokom in nastalo škodo v primerih okoljskih civilnopravnih deliktov, pri čemer pa je rešitev problema vzročne zveze ključnega pomena za uspešno procesiranje tovrstnih dejanj.
Ključne besede: Pravica do zdravega življenjskega okolja, obremenjevanje okolja, onesnaženost zraka, onesnaževala, imisije, civilnopravno varstvo, odškodninska odgovornost, vzročna zveza, škoda, odškodnina, čezmerno obremenjevanje, dokazovanje, okoljski civilnopravni delikt.
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 732; Prenosov: 85
.pdf Celotno besedilo (821,29 KB)

5.
Civilnopravna odgovornost za imisije v zraku
Aleksandra Messner, 2018, magistrsko delo

Opis: Pravo varstva okolja se kot mlajša pravna panoga razvija šele od začetka 70. let, ko je začela naraščati zavest o škodljivih okoljskih posledicah vse večjega tehnološkega in industrijskega razvoja. Ker imisije zaradi svoje razpršenosti ne poznajo državnih meja, so predmet pravne ureditve številnih mednarodnih in regionalnih dokumentov, podrobneje pa pravno varstvo določajo na njih temelječi nacionalni pravni redi. Na pravno ureditev varstva okolja v Republiki Sloveniji bistveno vplivajo določbe prava EU, ki daje varstvu okolja vse večji pomen in ga skuša s sprejemanjem direktiv približati v vseh državah članicah. Okolje je kot kompleksi pravni pojav varovano tako na področju javnega kot tudi civilnega prava, ki se medsebojno dopolnjujeta in tvorita celovito pravno varstvo. S civilnim pravom se varujejo pravice in interesi posameznikov, prizadetih zaradi nedopustnega onesnaževanja. Slovensko pravo v ta namen ne določa specialne pravne ureditve, ampak se uporabijo splošna pravila stvarnega in obligacijskega prava. V primeru nedopustnih imisij je možno vložiti prepovedne zahtevke po štirih različnih pravnih podlagah, ki se izberejo glede na lažjo dokazljivost v konkretnem primeru. Če hkrati ali neodvisno od prepovednega zahtevka oškodovancu nastane katera izmed pravno priznanih oblik premoženjske ali nepremoženjske škode, je mogoče zahtevati tudi njeno povračilo po splošnih pravilih odškodninskega prava. Posebnosti glede odškodnine pa so določene za primere škode, ki izvira iz opravljanja splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni upravni organ. Kljub vse večjim težavam in posledicam, ki jih povzroča onesnažen zrak, pa je sodna praksa s tega področja skromna. Zavest o pomenu čistega okolja in nevarnih posledic onesnaževanja očitno še ni tako visoka, da bi se pogosteje preventivno odločali za prepovedne zahtevke, katerih predpostavke je lažje dokazati. Na onesnaženje se pogosto odzovemo šele po nastanku škode, pri čemer pa je zaradi razpršenosti imisij in zapoznelih posledic predpostavke odškodninske odgovornosti, še zlasti vzročno zvezo, izredno težko dokazati. Poleg tega je odškodnina za škodo, ki nastane posamezniku, pogosto celo nižja od stroškov dolgotrajnega dokazovanja z izvedenci v pravdnem postopku, kar posameznike dodatno odvrača od uveljavljanja svojih pravic. Seštevek več manjših škod pri različnih posameznikih, ki ostanejo nepovrnjene, pa pomeni veliko in nedopustno korist onesnaževalca, ki s svojo dejavnostjo nadalje škoduje tako posameznikom kot tudi okolju samemu. Pogostejše uveljavljanje tudi sicer manjših zahtevkov bi imelo bistveno preventivno vlogo. V ta namen se v slovenski in primerljivih pravnih teorijah, zakonodajah in sodni praksi skuša najti primerne rešitve in postopke, ki bi olajšali težavno dokazovanje prizadetih posameznikov, zlasti z možnostjo kolektivnega uveljavljanja odškodninskih zahtevkov.
Ključne besede: Varstvo okolja, civilnopravno varstvo, pravica do zdravega življenjskega okolja, imisije, onesnaženost zraka, prepovedni zahtevek, odškodnina.
Objavljeno: 28.05.2018; Ogledov: 309; Prenosov: 63
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici