| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
REŠEVANJE SPORNIH KOPENSKIH IN MORSKIH MEJNIH VPRAŠANJ MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO NA PODLAGI ARBITRAŽNEGA SPORAZUMA MED DRŽAVAMA
Jana Čavničar, 2012, diplomsko delo

Opis: Več kot dve desetletji sporov in nestrinjanj glede poteka slovensko – hrvaške državne meje, bo razrešenih na podlagi ad hoc arbitraže, vzpostavljene skladno z Arbitražnim sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki je bil podpisan, ratificiran v obeh parlamentih ter registriran pri Generalnem sekretarju OZN. Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, na podlagi katere je bilo ustanovljeno petčlansko arbitražno sodišče, ki ima mandat, da dokončno in zavezujoče določi potek meje med RS in RH na kopnem in morju, stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij. Arbitražno sodišče je glede na svoja pooblastila naddržavne narave, saj lahko izid arbitraže poseže v teritorialno suverenost države. Časovnica arbitražnega postopka je bila glede na besedilo arbitražnega sporazuma vezana na dan podpisa hrvaške pristopne pogodbe z Evropsko unijo, čeprav so se kasneje določeni roki dogovorno podaljšali. Kot odločilni datum je v arbitražnem sporazumu določen 25. junij 1991, vsa dejanja obeh strank po tem datumu pa so za namene arbitražnega sodišča pravno irelevantna. Državne meje med RS in RH so sicer v obeh državah na ustavnopravni ravni določene, vendar pa niso konkretizirane in označene v naravi. Problematika mejnega spora med RS in RH se deli na dva sklopa: potek kopenske meje ter določitev meje na morju. Večina kopenske meje med državama je jasna. Razhajanja se pojavljajo predvsem na štirih kopenskih odsekih, na katerih si je ponekod načelo uti possidetis iuris v kontradikciji z načelom uti possidetis de facto. Pri meji na morju, ki vključuje vprašanje Piranskega zaliva in teritorialnega dostopa RS do odprtega morja, pa načelo uti possidetis iuris ni uporabno, zato je za RS relevantno le načelo uti possidetis de facto. Večina spornih mejnih vprašanj med RS in RH izhaja iz časa nekdanje federativne Jugoslavije, kjer vprašanje medrepubliških mej ni bilo nikoli celovito rešeno z zveznimi predpisi. Do sprememb notranjih meja je prihajalo zlasti na podlagi ustnih dogovorov najvišjih predstavnikov jugoslovanskega komunističnega režima, predvsem v prvih povojnih letih po zmagi nad nacifašizmom. Glavna očitka glede arbitražnega sporazuma izvirata iz njegovega 3. in 4. člena, ki sta med seboj neločljivo povezana. V 3. členu se nahaja neposrečena sintagma »stik Slovenije z odprtim morjem«, ki ne zadošča slovenskim zahtevam, prav tako pa si jo tudi državi razlagata diametralno nasprotno. V 4. členu, ki določa pravno podlago za odločanje, pa ni vključene abstraktne pravičnosti - načela ex aequo et bono, ki bi lahko v večji meri upoštevalo za Slovenijo pomembne zgodovinske argumente (npr. neupravičena odcepitev k.o. Kaštel in Savudrije od občine Piran, kršitev določb Londonskega memoranduma iz 1954 ipd.). Glede na besedilo arbitražnega sporazuma lahko sklepamo, da se bosta kopenska in morska meja najprej razrešili po mednarodnem pravu, nato pa se bo poiskala neka povezava Slovenije z odprtim morjem in režim, kako bo do njega prihajala. Po mednarodnem pravu je namreč težko pričakovati rešitev, po kateri bi RS pripadel celotni Piranski zaliv, glede na to, da del njegove obale pripada RH, ki ima na podlagi tega pravico do teritorialnega morja. Za razmejitev na morju se bo glede na dosedanjo prakso mednarodnih sodišč najverjetneje uporabila metoda modificirane sredinske črte, ne glede na sklicevanje Slovenije na zgodovinske in posebne okoliščine. Razsodbo arbitražnega sodišča je težko vnaprej predvideti, vendar pa bo eno od odločilnih načel za odločanje nedvomno načelo uti possidetis, ki spoštuje varovanje ozemeljskih meja v trenutku pridobitve neodvisnosti. Arbitražno sodišče bo potek meje določilo originarno, pri čemer bo razsodba za kopensko mejo pomenila mednarodnopravno konkretizacijo meje, kot je bila določena v nekdanji SFRJ, na morju pa mednarodnopravno razdelitev nekdaj pravno enotnega jugoslovanskega morja v severnem delu Jadrana.
Ključne besede: arbitraža, arbitražni sporazum, arbitražna razsodba, mednarodno pravo, kopenska meja, morska meja, stik z odprtim morjem, načelo uti possidetis, pravičnost, ex aequo et bono, sredinska črta, posebne okoliščine
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 3204; Prenosov: 537
.pdf Celotno besedilo (3,97 MB)

2.
PRAVNA VARNOST LASTNIKA NEPREMIČNINE PRI DOLOČANJU VREDNOSTI NEPREMIČNINE V SISTEMU MNOŽIČNEGA VREDNOTENJA NEPREMIČNIN
Tina Humar, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga proučuje slovenski sistem množičnega vrednotenja nepremičnin z vidika pravne varnosti lastnika nepremičnin. Sistem množičnega vrednotenja je v Sloveniji sicer operativen, vendar pa je njegova uporaba trenutno okrnjena zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS o neizpolnjevanju ustavno varovanih standardov pravne varnosti. Pravno varnost posameznika zagotavlja spoštovanje načela pravne države. Za ta namen mora država poskrbeti za jasne, nedvoumne, razumljive in nomotehnično brezhibne predpise. V vsakem posameznem primeru morajo biti odločitve vsebinsko pravilne in ustrezno postopkovno varovane. Sistem množičnega vrednotenja je postopek, v katerem se nepremičninam oceni njihova tržna vrednost. Pri tem se kot orodje uporabijo modeli množičnega vrednotenja, ki jih oblikuje Geodetska uprava Republike Slovenije na podlagi ugotovitev spremljanja trga nepremičnin. Individualno vrednost vsake posamezne nepremičnine nadalje določajo podatki o lastnostih le te, ki so sistematično zbrani in vpisani v uradne evidence preko sistemu evidentiranja nepremičnin. Tako oblikovana posplošena tržna vrednost je večnamenski podatek in se uporablja za različne javne in zasebne namene, tudi za davčne namene in v postopkih ugotavljanja upravičenosti do pravic iz javnih sredstev. Prav v teh dveh vrstah postopkov pa so standardi pravne varnosti najvišji in varovani že na ustavnem nivoju. Sistem množičnega vrednotenja mora torej najvišjim standardom pravne varnosti zadostiti le za določene namene uporabe. Kljub temu se je pokazalo, da je primerno enotno urediti sistem množičnega vrednotenja za vse namene, saj se le tako lahko učinkovito zagotavlja večnamenska uporaba podatka o posplošeni tržni vrednosti. Mednarodni sistemi najboljših praks ne ponujajo enotnih in neposredno uporabnih rešitev glede zagotavljanja pravne varnosti, saj je potrebno rešitve sistemsko umestiti v že veljaven upravni sistem v Republiki Sloveniji. Pri tem je treba upoštevati tako značilnosti postopka množičnega vrednotenja kot tudi njegovo neločljivo povezanost s sistemom zbiranja podatkov o nepremičninah. Analiza elementov zagotavljanja pravne varnosti lastnikov nepremičnin je predstavljena z materialnopravnega in postopkovnega vidika, pri katerih so izpostavljena odprta vprašanja ter predlagane rešitve za izboljšave. Zaključna ugotovitev magistrske naloge je, da sistem množičnega vrednotenja v Sloveniji vsekakor potrebuje nadgradnjo v smislu povečanja pravne varnosti posameznika, vendar pa je potreba po spremembah le delna in realno izvedljiva.
Ključne besede: pravna varnost, množično vrednotenje nepremičnin, izpodbijanje posplošene tržne vrednosti, evidence o nepremičninah, posebne okoliščine, kakovost sistema
Objavljeno: 15.11.2016; Ogledov: 505; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici