| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 27
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Vpliv aditivov na barvno stabilnost polietilena
Mitja Čuš, 2022, magistrsko delo

Opis: Polietilen z aditivi je polimerni material, ki je primeren za aplikacije v različnih industrijah. Najpogosteje ga uporabljamo v pakirni industriji. Zaradi cenovne dostopnosti in raznovrstnosti uporabe narašča povpraševanje po polietilenskih izdelkih. Magistrsko delo je potekalo v sodelovanju s podjetjem Makoter d.o.o. Namen magistrske naloge je bil raziskati vpliv aditivov na barvno stabilnost polietilena. Tekom proizvodnje polietilenskih filmov prihaja, zaradi različnih razlogov, do prezgodnjega razbarvanja polietilena. Zgodnja sprememba v barvi je pokazatelj degradacije materiala. Cilj magistrske naloge je bil ugotoviti razloge za prezgodnjo razbarvanje in predpostaviti izboljšave za boljšo barvno stabilnost. V sklopu eksperimentalnega dela smo izvedli Soxhletovo ekstrakcijo vzorcev polietilenskih filmov in analizirali ostanek v destilacijski bučki. Vzorce smo analizirali s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti z UV detekcijo (HPLC-UV), termogravimetrično analizo (TGA), Fourierjevo transformacijsko spektroskopijo (FTIR) in nuklearno magnetno resonanco (NMR). Vpliv UV svetlobe na barvno stabilnost polietilena smo testirali v UV komori. Z analizo HPLC-UV smo v polietilenskem filmu potrdili prisotnost fenolnega antioksidanta butilhidroksitoluena (BHT). Testiranja vzorcev v UV komori so pokazala, da UV svetloba ne vpliva na takojšnje razbarvanje polietilenskih filmov. Rezultati TGA in FTIR so pokazali, da metodi nista primerni za kvalitativno določanje aditivov v naših vzorcih. Z analizo NMR smo podkrepili rezultate HPLC analize, da je v polietilenskem filmu prisoten BHT. Rezultati so pokazali prisotnost fenolnih antioksidantov, ki ob prekomerni oksidaciji vodijo v razbarvanje polietilenskih filmov. Na razbarvanje vplivajo tudi okolje, migracije fenolov ter interakcije med različnimi aditivi. Z omejevanjem vplivov lahko do določene mere preprečimo razbarvanje.
Ključne besede: polietilen, aditivi, barvna stabilnost, antioksidanti, Soxhletova ekstrakcija.
Objavljeno v DKUM: 21.09.2022; Ogledov: 20; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (3,02 MB)

2.
Katalizirana hidroliza polimerov : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Žiga Samsa, 2022, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je prikazana študija katalizirane hidrolize polimerov. Kot kislinski katalizator smo uporabili ZSM-5, sintetiziran na osnovi mezoporozne silike. Sintetiziran katalizator smo uporabili pri reakciji degradacije polietilen tereftalata v vodnem mediju. Polietilen tereftalat spada med najbolj razširjene polimere in se uporablja kot sintetični material. Velika večina proizvedene plastike in polimernih produktov ni biorazgradljiva, kar pripomore k onesnaževanju okolja. Reakcije smo izvajali v diferenčnem dinamičnem kalorimetru. Sledila je karakterizacija katalizatorja z različnimi karakterizacijskimi metodami (infrardeča spektroskopija s Fourierjevo transformacijo, vrstična elektronska mikroskopija, N2 adsorpcija in določanje velikosti por, diferenčna dinamična kalorimetrija, termogravimetrična analiza, dinamično sipanje svetlobe, kemisorpcija – določanje kislinskih mest). Dobljene produkte smo analizirali z uporabo tekočinske kromatografije visoke ločljivosti. Reakcija s katalizatorjem je pri določeni temperaturi sicer potekala učinkoviteje kot brez njega, vendar so bile dosežene presnove zelo nizke. Končna ugotovitev študije je, da sintetiziran katalizator ni dovolj učinkovit za izvedbo degradacije polietilen tereftalata. Primerjava poteka reakcije degradacije polietilen tereftalata v primeru uporabe katalizatorja in v primeru višanja temperature kljub temu pokaže večji vpliv temperature.
Ključne besede: ZSM-5, polietilen tereftalat, hidroliza, polimeri, katalizator
Objavljeno v DKUM: 26.08.2022; Ogledov: 128; Prenosov: 30
.pdf Celotno besedilo (3,46 MB)

3.
Primerjava lastnosti konvencionalnih in recikliranih poliestrnih vlaken : diplomsko delo
Sonja Ribič, 2021, diplomsko delo

Opis: Recikliranje je ključnega pomena za učinkovito ravnanje s plastiko ob koncu življenjske dobe. Eden od prvih zelo uspešnih pristopov v tej smeri je bilo recikliranje polietilen tereftalata (PET), iz katerega so po večini izdelana tekstilna vlakna in plastenke. Vendar pa sam proces recikliranja, ponovnega taljenja in ekstruzije polimera zaradi termo mehanskih vplivov med taljenjem in hidrolitske razgradnje med procesi ekstruzije, vpliva na strukturne spremembe polimera na molekulskem in nadmolekulskem nivoju, kar vodi do poslabšanja mehanskih in kemičnih lastnosti izdelkov iz recikliranega polietilen tereftalata (rPET). Namen diplomske naloge je bil ugotoviti razlike v ključnih kemičnih in fizikalnih lastnostih med konvencionalnimi (PET) in recikliranimi (rPET) vlakni iz polietilen tereftalata. V ta namen so bile izvedene mikroskopske analize in merjenje debeline vlaken, določanje finosti in pretržne sile in raztezka, določanje navzemanja vlage pri konvencionalnih klimatskih pogojih in navzemanja in zadrževanja vode, IR spektroskopija ter termične analize (TGA in DSC). Na osnovi rezultatov je bilo ugotovljeno, da so ob enaki kemični sestavi imela rPET vlakna višji titer, višji pretržni raztezek, večjo sposobnost navzemanja vlage, a so po centrifugiranju zadržala manj vode kot konvencionalna PET vlakna. Večina teh lastnosti najverjetneje izhaja iz razlik v nadmolekulski strukturi, saj so imela rPET vlakna za okrog 27 % nižjo stopnjo kristalinosti v primerjavi s konvencionalnim PET vzorcem.
Ključne besede: vlakna, polietilen tereftalat, PET, reciklirana polietilen tereftalatna vlakna, kemične in fizikalne lastnosti vlaken
Objavljeno v DKUM: 21.09.2021; Ogledov: 335; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (2,50 MB)

4.
Uporaba pod- in nadkritične vode za predelavo odpadne plastike : doctoral disertation
Maja Čolnik, 2021, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava kemijsko razgradnjo najpogosteje uporabljenih plastičnih odpadkov z uporabo pod- in nadkritične vode v uporabne produkte. Doktorsko disertacijo smo razdelili na tri dele. V prvem delu doktorske disertacije smo izvedli hidrotermično razgradnjo brezbarvnih in barvnih odpadnih PET plastenk. Poskuse smo izvajali v visokotemperaturnem in visokotlačnem šaržnem reaktorju pri temperaturah od 250-400 °C in reakcijskem času od 1-30 minut. Pri hidrolizi PET odpadkov so nastali primarni in sekundarni produkti. Glavni produkt razgradnje je bila TPA, ki smo jo po reakciji prečistili in določili izkoristek reakcije. Ugotovili smo, da pri 300 °C in 30 min v podkritični vodi dobimo najvišje izkoristke TPA iz brezbarvnih (90,0 ± 0,4% ) kot tudi iz barvnih (85,0 ± 0,2%) PET odpadnih plastenk. Čistote nastalih TPA smo analizirali s pomočjo HPLC, FTIR in TGA/DSC metod in ugotovili, da so njihove čistote zelo visoke in znašajo med 93-98%. Tekom reakcije so nastajali sekundarni produkti, kot so benzojska kislina, 1,4-dioksan, acetaldehid, IPA in CO2. S pomočjo analiziranih komponent v vodni in plinski fazi smo predpostavili mehanizem razgradnje PET odpadkov. Ocenili smo ekonomski in okoljski vpliv hidrotermične razgradnje PET. Ugotovili smo, da če bi povečali laboratorijski proces na industrijsko merilo, bi na letni ravni dosegli dobiček od prodaje TPA in bi znašal okrog 81 000 €. Pri tem bi kemijsko degradirali skoraj 1400 ton PET odpadkov. Okoljsko analizo hidrotermične razgradnje PET smo izvedli s pomočjo programske opreme OpenLCA in bazo podatkov Ecoinvent 3.6. Ugotovili smo, da so k splošnemu obremenjevanju okolja največ prispevale kategorije morska ekotoksičnost, globalno segrevanje in toksičnost za ljudi. Prav tako smo tekom študije o razgradnji PET odpadkov v podkritični vodi predstavili tudi kinetiko razgradnje kot ireverzibilno zaporedno reakcijo, kjer smo določili, da so reakcije za vse razgradne produkte 1.reda. V drugem delu doktorske disertacije smo v nadkritični vodi degradirali poliolefine (PE in PP). Študirali smo razgradnjo PE in PP odpadne plastike ter za primerjavo degradirali še osnovni LDPE. Prav tako smo spremljali vpliv katalizatorja ocetne kisline na potek, razgradnjo in sestavo nastalih produktov. Eksperimente smo izvajali od 380 °C do 450 °C. Tekom razgradnje so v primeru PP in PE odpadkov nastale štiri faze oljna, plinska, vodna in trdna, med tem ko so v primeru osnovnega LDPE nastale le tri faze. Trdni preostanek pri PP in PE odpadkih smo pripisali razpadu aditivov. Metodo za določevanje lahkih ogljikovodikov in CO2 v plinski mešanici smo tudi razvili in validirali. Plinska faza je vsebovala lahke ogljikovodike (C1 do C6) in CO2, medtem ko oljno fazo po večini sestavljajo nasičeni in nenasičeni alifatski ogljikovodiki, aliciklični ogljikovodiki, aromatski ogljikovodiki in alkoholi. V primeru dodatka ocetne kisline smo ugotovili rahlo povišanje nastanka metana in CO2 v nastali plinski mešanici, zaradi razgradnje ocetne kisline v nadkritični vodi. Z višanjem reakcijskih pogojev je nastajalo manj oljne in več plinske faze. Na osnovi pridobljenih podatkov smo predstavili možen mehanizem razgradnje PP in PE v nadkritični vodi. V tretjem delu doktorske disertacije smo študirali razgradnjo PVC odpadkov v nadkritični vodi pri temperaturi od 400-425 °C in časih od 30-60 min. Ugotovili smo, da PVC odpadki razpadejo na oljno, plinsko, vodno in trdno fazo. Maso kloridnih ionov v vodni fazi smo določili s pomočjo titracijske metode. Pri 400 °C in 30 min smo dobili najvišji izkoristek. Kemijsko sestavo oljne in plinske faze smo določili s pomočjo GC/MS metode. Ugotovili smo, da oljna faza podobno kot pri PE ali PP v glavnem vsebuje nasičene in nenasičene alifatske ogljikovodike, aliciklične ogljikovodike, aromatske ogljikovodike in alkohole. V primeru PVC plastike, pa smo v oljni fazi zasledili še halogenirane ogljikovodike (kloroalkane). Plinska faza je vsebovala le lahke ogljikovodike in CO2.
Ključne besede: Pod- in nadkritična voda, odpadna plastika, kemijsko recikliranje, polietilen tereftalat, polietilen, polipropilen, polivinilklorid, kinetika, tereftalna kislina, benzojska kislina, acetaldehid, 1, 4- dioksan, izoftalna kislina, plini, ogljikovodiki, surovo olje, gorivo
Objavljeno v DKUM: 11.06.2021; Ogledov: 671; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (4,64 MB)

5.
Konstruiranje pokrova koagulacijske posode : diplomsko delo
Jure Verboten, 2019, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljeno konstruiranje pokrova koagulacijske posode. Koagulacija je fizikalno-kemijski postopek čiščenja odpadnih vod, katere namen je s hitrim mešanjem, v našem primeru mehanskim mešanjem, izločiti suspendirane delce iz vode. Med mešanjem mešalo proizvaja obremenitve, katere se prenašajo na plastičen (polietilen) pokrov posode. Obremenitve lahko privedejo k temu, da sistem začne opletati. Naša glavna naloga je bila zmanjšati opletanje reakcijske posode in izdelati program, s katerim bi lahko hitro prišli do dimenzij ojačitev, kateri ojačajo pokrov reakcijske posode. Modelirali smo parametričen 3D model, katerega smo sprotno preverjali z numeričnimi analizami, da smo dobili ugodne rešitve.
Ključne besede: opletanje mešala, koagulacija, flokulacija, PE – polietilen, mehansko mešanje, reakcijska posoda, prirobnica, upogibni moment, aksialni moment, sila teže, parametričen 3D model, numerične simulacije
Objavljeno v DKUM: 21.08.2019; Ogledov: 578; Prenosov: 64
.pdf Celotno besedilo (5,65 MB)

6.
Razgradnja polietilenskih odpadkov v superkritični vodi : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnje
Anja Štrakl, 2019, diplomsko delo

Opis: Razgradnja odpadne embalaže je v današnjem času zelo aktualna tema, saj se delež komunalnih in industrijskih odpadkov iz dneva v dan povečuje. V zadnjem času so zato raziskave na področju alternativnih, okolju prijaznih metod recikliranja odpadkov zelo intenzivne. Polietilen (PE) predstavlja najbolj razširjeno plastiko na svetovni ravni, ki se nahaja predvsem v embalaži, kot so plastične vrečke, folije, plastenke, tudi v kozmetičnih izdelkih, prehrambeni industriji in energetiki. Sub- in superkritična voda je okolju prijazno topilo in odličen reakcijski medij za depolimerizacijo plastike v različne uporabne produkte. S tem namenom smo v diplomski nalogi proučevali razgradnjo odpadne barvne embalaže iz PE v superkritični vodi (SCW). Postopek smo izvajali v visokotlačnem, visokotemperaturnem šaržnem reaktorju, kjer smo odpadni barvni PE v razmerju z vodo 1/5 (g/mL) izpostavljali temperaturam 425 ºC in 450 °C v časovnih intervalih od 15 do 240 minut. Pri razgradnji odpadne barvne embalaže iz PE v SCW smo dobili štiri faze: oljno fazo ali vosek, vmesno, vodno ter plinsko fazo. Produkte v oljni in plinski fazi smo analizirali z GC/MS metodo, v vodni fazi pa smo določevali totalni ogljik (TC). Ugotovili smo, da se odpadna barvna embalaža iz PE v SCW ni popolnoma razgradila pri temperaturi 425 ºC pri časih 15 in 30 minut. Nastala oljna faza je vsebovala veliko ogljikovodikov, kjer so pri nižjih temperaturah in krajših časih prevladovali dolgi ogljikovodiki, pri višjih temperaturah in daljših časih pa so se pojavljali aromatski ogljikovodiki. Plinska faza je vsebovala različne pline, predvsem alkane in alkene.
Ključne besede: odpadni polietilen, recikliranje, superkritična voda, plinska kromatografija, masna spektrometrija
Objavljeno v DKUM: 22.07.2019; Ogledov: 969; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (2,83 MB)

7.
Vpliv zeolita na mehanske lastnosti poliolefinov
Barbara Zakelšek, 2017, diplomsko delo

Opis: Poliolefini so vse vrste polimerov, proizvedeni iz preprostega olefina, monomera, imenovanega tudi alken. Primer poliolefina sta polietilen in polipropilen, ki sta proizvedena s polimerizacijo etilena in propilena. Oba imata dobre mehanske lastnosti za širšo komercialno uporabo. Zeoliti so mikroporozni, kristalinični aluminosilikati, ki se najpogosteje uporabljajo kot adsorbenti in katalizatorji, v industriji pralnih praškov pa nadomeščajo fosfate. Zanimiva so novejša področja uporabe zeolitov, ki so povezana z zmanjšanjem porabe energije in še ne tako raziskano področje, to je dodatek zeolita k poliolefinom in vpliv na njihove mehanske lastnosti. Naš namen je bil raziskati vpliv dodatka različnih koncentracij zeolita v HD (visoke gostote, angl. high density) polietilenu in polipropilenu na njune mehanske lastnosti in jih izboljšati. Diplomska naloga obsega dodatek 1 %, 2 %, ter 3 % zeolita, izvedli pa smo natezni poiskus, izmerili smo število MFI (melt flow index) oziroma talilni indeks in skrčke posameznega materiala. Natezni poiskus smo izvedli na trgalnem stroju. Rezultati kažejo, da je optimalni dodatek bližje 1% dodatka zeolita, kot pa 3%. Izmerili smo talilni indeks, ki se pri nobenem materialu ni drastično spremenil. Preizkus za skrčke materiala je pokazal malenkost manjše krčenje materiala pri polipropilenu, in sicer z večanjem dodatka zeolita se zmanjšuje tudi procent krčenja. Ker je to področje še neraziskano in relativno novo, nimamo literature, na katero bi se lahko oprli in primerjali rezultate. Ugotovili smo, da dodatek zeolita ni izboljšal mehanskih lastnosti polietilena in polipropilena kot smo predvidevali, optimalni dodatek pa je najbližje 1% dodatka zeolita. Iz rezultatov sklepamo tudi, da ni prišlo do poslabšanja lastnosti polietilena in polipropilena, kar je pomembno, saj lahko dodamo tudi do 3% zeolita in se pri tem bistveno ne spremenijo lastnosti materiala.
Ključne besede: zeolit, poliolefin, polietilen, polipropilen, mehanske lastnosti
Objavljeno v DKUM: 28.09.2017; Ogledov: 1653; Prenosov: 128
.pdf Celotno besedilo (2,81 MB)

8.
Vpliv različnih aditivov v izbranih polimernih materialih na rast gram pozitivnih in gram negativnih mikroorganizmov
Nika Kučuk, 2017, diplomsko delo

Opis: Glavni namen diplomske naloge je bil določiti tisti polimerni material, ki bo najbolj zaviral rast mikroorganizmov. Antimikrobno aktivnost izbranih polimernih materialov z dodatkom različnih koncentracij cinkovega oksida (ZnO) ter drugih aditivov (stearinska kislina) smo testirali na gram negativni bakteriji Escherichia coli in gram pozitivni bakteriji Staphylococcus aureus. Analizni postopek smo izvedli v skladu z ISO standardom 22196:2007, kjer je opisana metoda, s katero smo določili antimikrobne lastnosti izbranih polimernih materialov. Uporabili smo osem različnih materialov, od katerih so bili štirje iz polietilena (PE), ostali štirje pa iz polipropilena (PP). Izbrani polimerni materiali so vsebovali različne koncentracije ZnO ter preostalih primesi. Antimikrobno aktivnost materialov smo določevali na osnovi primerjave med številom preživelih bakterijskih kolonij na testnih vzorcih, ki so vsebovali ZnO, s številom preživelih bakterijskih kolonij na slepih vzorcih, ki niso vsebovali ZnO ali drugih primesi. Rezultati so pokazali, da ZnO in dodane primesi v vseh uporabljenih polimernih materialih uspešno inhibirajo rast in razmnoževanje gram pozitivne bakterije S. aureus. Popolna inhibicija na gram negativno bakterijo E. coli pa je bila dokazana le pri dveh izbranih polimerih. Metodo po ISO 22196:2007 smo potrdili na dveh komercialnih materialih, ki sta obdelana s tehnologijo Microban® in GermoSAFE ter zagotavljata antimikrobno učinkovitost.
Ključne besede: antimikrobne lastnosti, inhibicija rasti mikroorganizmov, E. coli, S. aureus, cinkov oksid, polimerni materiali, polietilen, polipropilen
Objavljeno v DKUM: 14.09.2017; Ogledov: 1014; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (2,46 MB)

9.
Študij strukturnih sprememb polietilen-tereftalatnih vlaken z ramansko spektroskopijo
Manja Kurečič, Majda Sfiligoj-Smole, Jože Grdadolnik, 2005, izvirni znanstveni članek

Opis: Polietilentereftalatna (PET) vlakna so med procesom njihovega oblikovanja in preoblikovanja, med barvanjem, plemenitenjem in med drugimi procesi izpostavljena visokim temperaturam. Toplotna obdelava pri temperaturah nad temperaturo steklastega prehoda vpliva na kristaliničnost, dimenzije kristalitov, strukturno periodičnost, kristalino in amorfno orientacijo, itd. Strukturne spremembe PET vlaken, ki jih povzroči toplotna obdelava v vodnem mediju ali vročem zraku, smo proučili z ramansko spektroskopijo, ki postaja zelo pomembna tehnika za karakterizacijo kemijskih in fizikalnih lastnosti polimerov v tekstilni kemiji. Osredotočili smo se na določitev strukturnih sprememb, ki izvirajo iz konformacijskih prehodov etilenglikolnega dela PET. Rezultati kažejo, da toplotna obdelava povzroči spremembe v trans/gauche konformacijskem razmerju. Ugotovili smo, da ima temperatura močnejši vpliv kot uporabljeni medij.
Ključne besede: tekstilna vlakna, polietilen-tereftalat, struktura, toplotna obdelava, ramanska spektroskopija
Objavljeno v DKUM: 31.08.2017; Ogledov: 809; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (419,00 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

10.
RAZVOJ METODE ZA DOLOČEVANJE VISKOZNOSTI SUBSTANC V SISTEMIH S SUPERKRITIČNIMI FLUIDI
Marjan Horvat, 2016, diplomsko delo

Opis: Uporaba superkritičnih fluidov vse bolj narašča. V literaturi najdemo veliko podatkov o obnašanju sistema pri določenih pogojih. Zelo malo pa je podatkov za dvofazne sisteme, ki so zelo pomembni za načrtovanje novih industrijskih postopkov. Tako smo v diplomskem delu preizkusili do sedaj neuporabljeno metodo določanja viskoznosti sistema polietilen glikol/CO2 pri različnih tlakih in z različnimi molskimi masami polietilen glikola ter ugotovili, kako oba dejavnika vplivata na viskoznost sistema. Omenjen sistem PEG/CO2 smo preučevali v tlačnem območju od 10 MPa do 35 MPa, pri konstantni temperaturi 333 K. Ugotovili smo, da se gostota sistema PEG/CO2 obnaša kot funkcija tlaka. Vpliv molske mase je precej manjši. Iz diagramov viskoznost/tlak za različne molske mase polietilen glikola je razvidno, da je zmanjšanje viskoznosti bolj izrazito pri nižjih tlakih.
Ključne besede: superkritični fluid, ogljikov dioksid, polietilen glikol, viskoznost
Objavljeno v DKUM: 25.10.2016; Ogledov: 1694; Prenosov: 90
.pdf Celotno besedilo (4,47 MB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici